S. Lipovšek za Reporter: “Boleče, a lahko tudi zdravilno.”

2

V pogovoru je večkrat obžaloval napako Cerkve, pri čemer je poudaril, da sam finančnim poslom, ki so peljali v polom, ni bil nikoli naklonjen. Ni izključil niti možnosti, da vlagateljem, ki so ostali brez svojih prihrankov, vsaj delno popravijo krivico, ob tem pa je opomnil, da za finančni propad ni kriv le vrh nadškofije, ki se je moral posloviti, pač pa je bilo zraven še veliko drugih, ki bodo morali tudi osebno odgovarjati.

Po nekaj letih se vsaj z eno nogo vračate v Maribor. Je bilo to tudi za vas nenadna zadeva ali ste se imeli dovolj časa pripraviti na to, kar vas zdaj čaka?

Način, kako je prišlo do tega epiloga oziroma niti ne vem, kako temu reči, saj se pravzaprav šele začenja reševanje zapleta, je bil presenetljiv. Nihče ni pričakoval, da bo to izpadlo tako dramatično, saj sta bila odpoklicana kar dva nadškofa, kar pomeni veliko duhovno škodo za slovensko Cerkev. V dobrih dveh letih zgubiti štiri nadškofe je na nek način obglavljenje Cerkve v Sloveniji. Res je, da sta sama priznala, da sta delno soodgovorna za nastali položaj, a po drugi strani še zdaleč nista bila odločilna akterja. Veliko je bilo zraven znanih in manj znanih, ki so pripeljali do sedanjega zaskrbljujočega stanja.

Približno vemo, kakšne so vaše pristojnosti kot apostolski administrator, kakšne pa so vaše dejanske naloge? Kaj je tisto, kar se od vas pričakuje, da boste naredili do imenovanja novega nadškofa?

Moja naloga je predvsem, da po ustaljenih pravilih skupaj z apostolskim nuncijem pripravljam pot novemu nadškofu ter da s sodelavci poskrbim za kolikor se da normalen potek duhovnega poslanstva škofije. Še težja naloga pa je stabilizirati zelo načeto finančno podobo nadškofije. Na to temo sem imel že dva pogovora s sodelavci, kar najhitreje pa bomo skušali odgovoriti na vedno nove očitke o milijardi in še več evrov dolga, ki se vlečejo vse od objave v časniku L’Espresso. Tu je veliko nejasnosti in ribarjenja v kalnem, predvsem pa tendencioznih podtikanj. Izkušeni in neodvisni finančni strokovnjaki nam pomagajo iskati realno sliko ter ločiti obveznosti nadškofije in obeh Zvonov, ugotoviti kakšne so medsebojne povezave, kako je vse skupaj teklo ter kdo je bil za kaj odgovoren.

Ugibanja in podtikanja so morda posledica tega, da se je nadškofija v preteklih letih precej zaprla sama vase.

Tudi to drži. Nihče si namreč ni upal dregniti v vse skupaj, če ni imel dobre strokovne podlage. Prav zato bomo skušali to storiti zdaj in to potem tudi zagovarjati, saj bodo nato zagotovo pri vsem skupaj prišli na vrsto še pravosodni organi in ostali, ki morajo razčistiti zadeve. Jasno pa je, da smo se že in se še bomo opravičili vsem, ki so utrpeli kakršnokoli škodo. Res je, da je kriza prizadela tudi druge vlagatelje v finančne naložbe, a Cerkev bi morala biti moralno neoporečna, zato se od nas upravičeno pričakuje več. Tukaj pa so odgovorni ravnali neprevidno, na kar smo nekateri opozarjali, a je bila žal usmeritev takšna, da moramo iti v korak s trendi. Pri tem pa smo napravili veliko napako – Cerkev namreč je gospodar svojega imetja in mora z njim dobro upravljati, toda le s svojim, ne pa tudi imetjem drugih. S certifikati smo šli čez reko Rubikon.

Če ste naredili napako, ali se jo da zdaj še popraviti? Nekateri pravijo, da bi male delničarje morali poplačati?

Tudi o tem tečejo pogovori, predvsem koliko se bo dalo to storiti na podlagi obstoječega premoženja nadškofije, a gre za zelo strokovno debato, ki je v teku.

Kakšna pa je v resnici finančna situacija nadškofije, glede na to, da so se na večino premoženja usedle banke? Se z njimi pogovarjate, da ne bi ostali brez vsega?

Seveda se, saj je zastavljeno vso cerkveno premoženje. Ta trenutek vam o tem konkretno še ne morem odgovoriti, bomo pa to javnosti sporočili, takoj ko pridemo do prave slike. Potem pa se bodo spet vrstile debate in navzkrižna mnenja.

Po drugi strani pa nekateri menijo, da so ljudje tudi v NKBM vložili prihranke, pa danes nihče ne zahteva, da jim vrnejo denar…

Ob krizi je bila to dejansko usoda vseh vlagateljev. Kot sem že rekel, pa se od Cerkve zahteva več in ravno to je bila naša napaka, da smo stopili v to, kar se nam zdaj krepko maščuje in bomo v prihodnje še delali pokoro. Razumem razočarane vlagatelje, ki so bili opeharjeni, sem pa že slišal, da jim je bila s strani Zvonov dana možnost, da bi lahko svoje deleže prodali, pa jih niso. Lahko bi torej vse dobili nazaj, vendar so očitno pričakovali, da bo morda stanje še boljše. Na koncu se je žal pokazalo le še, da bo slabše. Sam nisem finančni strokovnjak, a sem bil že takrat proti temu, da bi zbirali certifikate, saj smo nekateri duhovniki slutili, da iz vsega skupaj ne bo nič dobrega.

Menite, da bo kdaj znana neka realna številka o tem, kako globoko je zabredla nadškofija?

Prepričan sem, da bo in mora priti do tega. Za to si bom sam zelo prizadeval, saj mi je hudo, da smo prišli tako daleč. Prišli bomo z dejstvi in skušali rešiti, kar se rešiti da. Prva jasna beseda bo prišla zelo kmalu, nato pa pričakujemo veliko debat pro et contra, zato se nam obetajo zanimivi časi. Mi pa moramo poskrbeti za moralno in duhovno prenovo, potem ko smo nekoliko zašli. Naša baza namreč niso finance, pač pa Jezus Kristus in njegov evangelij.

Se lahko zgodi, da Maribor ostane brez nadškofije, o čemer se je v preteklosti tudi že špekuliralo?

To se je v cerkveni praksi že dogajalo, a se bomo trudili z vsemi močmi, da se kaj takega ne bi zgodilo. Gre vendarle za Slomškovo dediščino in eno najstarejših slovenskih škofij, ki ni pomembna zgolj s cerkvenega vidika pač pa tudi iz narodnostnega. Nenazadnje, če Slomšek ne bi v dogovoru z avstrijskimi škofi in Rimom leta 1859 postavil škofijske meje, bi se mariborskemu okrožju pisalo precej drugače. Tudi zgodovinarji so zelo jasno povedali, da je general Rudolf Maister zgolj potrdil to, kar je že prej začrtal Slomšek.

Se vam zdi, da so slovenski verniki zaradi vsega skupaj izgubili vero, ali pa so izgubili zgolj zaupanje v cerkveno institucijo?

Predvsem v slednjo, kar je prav tako škoda in nam je žal. Ampak tako pač je, zato se moramo potruditi, da bo ta spet dobila pravi obraz Jezusa Kristusa – Dobrega pastirja in Usmiljenega Samarijana. Veseli smo našega papeža Frančiška, ki kar dobro utira novo pot. Ne le zgolj z všečnim govorjenjem, ki mu ga morda kdo nekoliko očita, pač pa tudi s takimi ukrepi, kot je v našem primeru. Tega je podpisal on, kar kaže na to, da misli s prenovo od pete do glave zelo resno. To je lahko boleče, a je hkrati lahko tudi zdravilno.

Vsi niso bili takega mnenja. Moralni teolog Ivan Štuhec je izražal nekaj skepse do teh ukrepov.

On meni, da je bilo vse skupaj preostro. In dejansko je ostro, a evangeliju ne gre nasprotovati, saj bi to bilo napačno in nevarno za Cerkev. V njem zelo jasno piše, da se ne da slediti dvema gospodoma – Bogu in mamonu, tu pa smo v preteklosti naredili preveč kompromisov. Denar je pomoč, saj ne moremo živeti od “božje štime”, a pomembno je, kako z njim upravljamo in ali je to resnično za skupni blagor, posebej za majhne, uboge in revne.

Pričakujete, da bo novi nadškof znan kmalu, ali bo postopek trajal dlje časa?

Praksa je zelo različna. Sam si želim, da bi se to zgodilo zelo hitro in bo moja služba hitro končana. Morda imajo, glede na to, da se vse skupaj že nekaj časa plete, že kaj v mislih. Osebno bom zelo delal na tem, da se to vprašanje čim bolj hitro reši in se tako kmalu vrnemo v kar se da normalne okvirje.

Več: Reporter


2 KOMENTARJI

  1. Razumem razočarane vlagatelje, ki so bili opeharjeni, sem pa že slišal, da jim je bila s strani Zvonov dana možnost, da bi lahko svoje deleže prodali, pa jih niso. Lahko bi torej vse dobili nazaj, ======

    Oh, licemerstvo! “Slišal je da bi lahko prodali…” ah, ubogi mi s takimi pastirji. Gospod Lipovšek, ne sekirajte se, vsi bi lahko prodali. Ni jim Zvon nobene “dodatne” možnosti dajal.

Comments are closed.