Š. Kržišnik, iskreni.net: Zakaj ste objavili intervju s homoseksualcem?

49

V preteklih dneh smo dobili kar nekaj odzivov na intervju z Mariom Plešejem, ki je za iskreni.net spregovoril o svoji homoseksualnosti, pa tudi o osebni in duhovni rasti ter ljubezni do Cerkve.

Nisem mislil, da bom moral dva tedna po objavi pisati utemeljitev, zakaj smo intervju objavili, in pojasnjevati, kaj je bil namen intervjuja. Toda hkrati na ta izziv odgovarjam z veseljem in v zavezanosti našim bralcem, ki si gotovo za svoja vprašanja zaslužijo premišljene odgovore.

Upam, da bo pričujoči zapis spodbudil nadaljnji dialog, predvsem pa odprl nove poti tako za pastoralo homoseksualnih oseb v Cerkvi kot tudi za dostojanstven dialog o tej zahtevni tematiki v širši družbi.

Mešani odzivi

Kot sem pričakoval, so bili odzivi na intervju močni in mešani. Od vseh naj omenimo morda tri najbolj značilne: pretresenost, negotovost, nasprotovanje.

1. Pretresenost. Mnogi, ki so intervju sprejeli z odobravanjem ali celo navdušenjem, so povedali, da jih je Mariova izpoved močno nagovorila, da jih je vpogled v njegov notranji svet pretresel.
Tako sem denimo preteklo soboto v eni od župnij na Gorenjskem izvajal »misijonski dan« teologije telesa. Do mene je pristopil gospod, poročen mož, in dejal, da je naš portal odkril šele pred nekaj dnevi, v pripravi na naše srečanje ob teologiji telesa.

Ob brskanju po spletni strani je naletel tudi na intervju z Mariom in ga podrobno prebral. Gospod mi je zaupal, da ga je intervju pretresel. Nobene besede nisva več rekla o tem, bilo je dovolj.

Pa ni bil edini tak odziv. Morda najmočnejši, ker je bil tako neposreden, pristen in zajet v tako malo besed.

2. Negotovost. Veliko ljudi je ob objavi intervjuja doživelo negotovost. Morda jih je Mariova iskrenost in odprtost nagovorila, zagotovo pa so jim nemir v srcu povzročile njegove besede, v katerih zagovarja rešitev, da bi Cerkev ponudila neko možnost življenjske skupnosti, v kateri bi ob obljubi trajne zvestobe homoseksualne osebe lahko živele aktivno spolnost.

Gotovo je k tej negotovosti pripomoglo tudi dejstvo, da sam v intervjuju ob tem stališču (ki zadeva vprašanje nauka) nisem odprl nadaljnje debate. Kar nekaj ljudi, ki sicer naklonjeno spremlja naše delo, je bilo zato razočaranih in so se spraševali, zakaj smo »dovolili« to zapisati oziroma kakšno stališče ima do tega iskreni.net.

Ob intervjuju so se tako gotovo marsikomu pojavila vprašanja, kot nam jih je v sporočilu po elektronski pošti zapisala ena od naših zvestih bralk: »Pred kratkim ste objavili en članek, ki ga ne razumem popolnoma … Kaj je namen članka, kakšno je ključno sporočilo? Nočem nekaj predvidevati, nočem na hitro zamahniti z roko ali bognedaj obsojati, zato sem vas želela vprašati za mnenje :)«

Ta vprašanja so zagotovo legitimna, saj iskreni.net ni samo medij, ampak družinska organizacija z jasno profiliranimi izobraževalnimi programi, še posebej s področja priprave na zakon, zakonskega življenja in teologije telesa. Če bi bili samo medij, bi se lahko izgovorili, da smo le objavili osebni pogled, ker pa smo tudi družinska organizacija, je prav, da to podrobneje pojasnimo.

3. Nasprotovanje. Intervju pa je doživel tudi nekaj nasprotovanja. Nasprotovanje se je oblikovalo predvsem s strani nekaterih, ki so že prej morda dvomili o ustreznosti naših pristopov in našega dela.

Značilno je, da se je to nasprotovanje povezalo z izražanjem dvoma, ali smo pri iskreni.net res »katoliški« in celo s teorijami zarote in razglabljanjem, »kdo stoji za nami«.

O tem se niso toliko spraševali redni bralci našega portala in udeleženci naših programov, ampak predvsem nekateri posamezniki, ki so aktivni na področju pastorale v Cerkvi, aktivni v (katoliški) civilni družbi ter celo nekateri duhovniki in škofje.

Več lahko preberete na iskreni.net.


49 KOMENTARJI

  1. Verjetno je moje mnenje mimo pa vendar. Jezerškova (tekačica na smučeh na OI) je pred začetkom tekmovanj razglašala svojo lezbičnost. Ni bilo nekih omembe vrednih reakcij na njen podatek o sebi. Če bi izjavila, da je katoličanka in da se počuti žaljeno med vsemi kondomati (saj res, lezbike jih ne rabijo), bi bila gotovo tarča posmeha cele IN slovenske novinarske soldateske.
    Stvar je v tem, da je v medijski propagandi zakonska ljubezen in zvestoba bedarija, homoljubezen pa moderni trend, ki ga mora mladina vsekakor poizkusiti. Takšno relativiziranje ljubezni, božjega načrta in naravnih zakonov pa je brez hudih prebavnih težav in s krknjenjem vesti z molčanjem težko prenesti.
    Da me mediji in “sodobni svetovni trendi” pred mojimi otroci označujejo za nazadnjaškega homofobnega zafrustriranca, ker imam poln k…. homopropagande..
    Prostak sem, priznam, nenormalen in sfrustriran pa …ne priznam, pa četudi bo vse črnobelo.

    • Se strinjam s teboj. Danes je bolj normalen nekdo, ki je homoseksualen, celo popularen je, “in” je, tako kot Jezerškova. Mislim, da je tudi veliko HS zaradi vzgoje in kulture.

      Po Štefanovem prispevku sem samo zaključil, da je dobro, da se o tem govori v Cerkvi in se išče čim boljše rešitve. Če ne drugače, da ljudje vsaj razlikujemo med različnimi homoseksualci. Recimo Mario je OK, gayevski aktivisti, ki sejejo nestrpnost, agresijo in monopolizirajo poročanje, ki večino ljudi milo rečeno sploh ne zanima- jim nabijajo sram in krivdo.

      Nauk se bo ohranil. Ne vem pa kaj bo Cerkev, papež, spremenila. Zgolj pristop, komunikacijo, ali bo šlo v kvalitetnejše, morda ohlapnejše razlage. Velika škoda za Cerkev pa bi bila, če bi šla v POPULARNOST, mainstream, relativiziranje vrednot.

      Zadaj so globlji problemi: gre se za to ali je človek središče, ali Bog. To so ključni problemi Cerkve in vsakega vernika. Ali sem še katolik, ali pa sem užitkarski gnostik, praznoverc?

      Več ne znam povedati o tej temi. Hotel sem linkati en moj komentar o 4 vzrokih homoseksualnosti – a ga ne najdem, ker iskalnik Časnika ne ponuja te možnosti iskanja po mojih ali drugih komentarjih, glede na avtorja ali glede na besedo v komentarju:
      1. genski, biološki
      2. prvi tedni življenja otroka, PITJE PSIHE MAME, copy paste
      3. VZGOJA: otroška, najstniška, spolna vzgoja: samoodkrivanja ob izrazitih izkrivljanostih glede na najbližje osebe
      4. DRUŽBA, kultura, mainstream, zadnji desetletji je biti gay postalo modno, in, cool. Takoj si zvezda.

      Tisti, ki obsojate gaja: poskusite se vživeti, da pri 20ih ugotovite, da ste gaj, verjetno zaradi genske pogojenosti. Začutite to resnično notranjo izoliranost, hude občutke krivde, sramu, hkrati pa šampanjsko sprejemanje družbe.

      Po drugi strani pa razumem tudi zaščitnike nauka glede na agresivni, sekularni čas, ki ga živimo. Gnosticizem naj bi bil mainstream že 400 do 500 let, glede na to kar sedaj berem.

      • poskusite se vživeti, da pri 20ih ugotovite, da ste gaj, verjetno zaradi genske pogojenosti.
        ==================
        Odkod ti to? Kaj pa če pri 20 ugotovite, da so vse ženske prasice, da se ti gnusi kofe pit z njimi in tako cerkljaš to svoje razodetje, da te povsem prevzame, in začneš iskat “drugačne”?! Kaj pa to?

      • … gaj, verjetno zaradi genske pogojenosti.

        Gena za homoseksualnosti ni. Enkrat je sicer nekdo izjavil, da ga je odkril … a nikomur še ni uspelo ponoviti njegove poizkuse.

        • Ni me treba klicati gospod. Na internetu se tikamo. Meni je nerodno.

          Nisem bral. Hvala za link. Večine informacij nisem poznal. Nič ne menim o tem, ker stvari premalo poznam.

    • Ostaja mi skrivnost, zakaj bi se človek počutil napadenega, užaljenega ali ogroženega, če nekdo javno pove, da je homoseksualec. Če sem jaz srečen s tem, kar sem in kakor živim, potem mi drugi pač te sreče in miru ne more kratiti? Ali pač?
      Mislim, da so starši otrokom itak že morali povedati, da je televizija eno, resničnost pa drugo. Strinjam se, da je težko vzgajati, kadar ti mediji mešajo štrene, ampak kakšno izbiro imamo? Na koncu bo itak obveljala izkušnja. Če bodo otroci videli starše, ki so srečni v družini, potem jih tudi vsa propaganda ne bo prepričala v nasprotno.

      • Zato, ker se me ne tiče! Zato sem užaljen, ogrožen, napaden, ker mi nekdo podtika nekaj kar se me ne tiče in zahteva od mene odobravanje ali zavračanje.
        Kot kakšna klepetulja, ki obrekuje soseda in čaka da ji pritrdim, kako ima prav.

        • Le da me ta klepetulja zraven vendarle ne obtožuje diskriminacije, kratenja človekovih pravic, homofobije in kaj vem česa še.

          • očitno vas čevelj žuli v zvezi s to homoseksualnostjo. to je razvidno tudi iz vašega zavzetega in doslednega komentiranja tovrstnih vsebin na časniku. sprejmite druge in morda boste nekoč lahko sprejemali tudi sebe.

        • Če vas žali, ogroža in napada vse, kar se vas ne tiče, potem mora biti vaše življenje zares neznosno težko. Moje sočutje!

        • Ajoj, hvala za vaše pokroviteljstvo. Blagor vam, ki ste tako odprti, razumevajoči, sprejemljivi za vse. Morda vam le ni mar za nikogar?!

  2. Krivda človeštva

    Božja jeza se namreč razodeva iz nebes nad vsakršno brezbožnostjo in krivičnostjo ljudi, ki s svojo krivičnostjo dušijo resnico. Saj jim je to, kar je mogoče spoznati o Bogu, očitno: sam Bog jim je namreč to razodel. Kajti od stvarjenja sveta naprej je mogoče to, kar je v njem nevidno, z umom zreti po ustvarjenih bitjih: njegovo večno mogočnost in božanskost. Zato so ti ljudje neopravičljivi. Čeprav so namreč Boga spoznali, ga niso kot Boga slavili ali se mu zahvaljevali, marveč so postali v svojih mislih prazni in nespametno srce jim je otemnelo. Domišljali so si, da so modri, pa so ponoreli in veličastvo neminljivega Boga zamenjali z upodobitvami minljivega človeka in ptic, četveronožcev in plazilcev.
    Zato jih je Bog prepustil poželenjem njihovih src, v nečistost, tako da so sami skrunili svoja telesa. Božjo resnico so zamenjali z lažjo. Častili in oboževali so stvarstvo namesto Stvarnika, ki je slavljen na veke, amen. Zaradi tega jih je Bog prepustil sramotnim strastem. Njihove ženske so namreč zamenjale naravno občevanje s protinaravnim, podobno so tudi moški opustili naravno občevanje z žensko in se v svojem poželenju vneli drug do drugega. Moški so počenjali nespodobnosti z moškimi in tako sami na sebi prejemali povračilo, ustrezno svoji zablodi. In ker se jim ni zdelo vredno, da bi živeli skladno s svojim spoznanjem Boga, jih je Bog prepustil njihovemu umu, ki ni prestal preizkušnje, tako da počenjajo, kar se ne spodobi. Polni so vsakršne krivičnosti, zlobnosti, lakomnosti, hudobije. Zvrhani so nevoščljivosti, ubijanja, prepirljivosti, zvijačnosti, zlohotnosti. Hujskači so, obrekljivci, Bogu sovražni, objestneži, domišljavci, bahači, iznajdljivi v hudobiji, neposlušni staršem, brez pameti, brez zvestobe, brez srca, brez usmiljenja. Čeprav poznajo Božji zakon, po katerem so tisti, ki delajo takšne stvari, vredni smrti, jih ne samo počenjajo, temveč tistim, ki jih delajo, celo pritrjujejo.
    (Rim 1, 18-32)

    Poudarjam:
    Zaradi tega jih je Bog prepustil sramotnim strastem … moški opustili naravno občevanje z žensko in se v svojem poželenju vneli drug do drugega. Moški so počenjali nespodobnosti z moškimi

    Cenjene bralce teh spletnih strani vabim na branje http://ad-dominum.blogspot.com/2014/02/o-zacetkih-neke-tragedije.html !

  3. Zato se mi zdi povsem odveč to občudovanje ki ga je deležen Mario. Ok, dobil je intervju. Prav. Ampak da nekateri kar omedlevajo zaradi iskrenosti in ne vem česa, pa je čisto neprimerno in odveč. Homoseksualnost izključuje nasprotni spol v svojem najglobjem smislu. Zato ni vredna razprave. Pogovor s homoseksualcem ne more presegati vremenske napovedi. Zato se z lezbijko se nimam o čem pogovarjat, s pedrom še manj. Zdaj mi pa povejte kdo koga izključuje? Jaz njih ali oni mene.

  4. Kje je problem?

    Štefan Kržišnik v omenjenem intervjuju posatvlja sledeče vparanje: ” Najbrž si tudi zaradi svoje življenjske zgodbe bolj senzibilen za to, kar si zdaj omenil. Kot homoseksualna oseba si verjetno občutil problem tlačenja tega,…?”

    Zamenjajmo homoseksulana oseba z hetreoseksulano osebno, ki zaradi psihičnih zavor ali neprivlačnega videza trpi svojo seksualno odrinjenost v družbi. Lahko v tej vlogi nastopa tudi nek poročen , ki tlači problem svojega seksuapšnega življenja v sebi.

    Torej veliko ljudi vseh provenienc ima problme te vrste in jih tlačijo v sebi. O teh stavreh morajo spregovriti z nekom, a ne javno. Intimne stvari ne sodijo v javni diskurz. Ljudi ne moti homoseksulanost posameznika, ljudi moti izpostavljanje svoje sekuslanosti v javni diskurz. Ko bi ostali na tak način govorili o svojih seksualnih tegobah, bi bili deležni enakega tretmana. Na srečo te ostale ljudi ne obravnavamo javno, tako so obvarovani dodatnega brenena.

    Da je Papež v svojem vprašalniku izpostavil to vprašanje, je pogojeno s tem, da se specifičen problem obravnava javno in želi poznati mnenje vernih. Če bi bila spolnost vseh samskih ljudi, ki si niso mogli najti svojega partnerja, obravnavli javno, bi bila v vprašalnk vključen tudi ta skupina.

    • “Zamenjajmo homoseksulana oseba z hetreoseksulano osebno, ki zaradi psihičnih zavor ali neprivlačnega videza trpi svojo seksualno odrinjenost v družbi. Lahko v tej vlogi nastopa tudi nek poročen , ki tlači problem svojega seksuapšnega življenja v sebi.”
      Vi homoseksualno nagnjenje postavljate na raven psihičnih zavor in neprijaznega videza. Nedvomno obstajajo homoseksualne osebe s psihičnimi zavorami in niso lepe na pogled, vendar se mi vseeno zdi, da to izenačenje ni na mestu. Ne dotične osebe ne katoliški katekizem tega ne storijo. Lahko, da se motijo, vendar je to potem potrebno utemeljiti.

      • Ne, ne gre za iste tipe oseb, gre za enake življenske probleme intimne narave, ko spolno življene teh oseb ni enako, kot pri večini. Skrtaka gre za osebe, ki trpijo isti problem, čeprav je vzrok drugačen.
        Poanta mojega prispevka je, da je intimi del življenja initmna stvar, ki z javnim nastopom samo poglablja problem.

        • Glede zadnjega se zagotovo strinjam.
          Na prejšnje pa bi marsikdo verjetno odgovoril: njihov položaj še zdaleč ni enak, ker se prvim načelno da pomagati (recimo s psihoterapijo) in bodo lahko vzpostavili ljubeč odnos z drugo osebo, medtem ko so drugi lahko popolnoma zdravi in še vedno “v zosu” 🙂
          Ampak teh problemov tule verjetno ne bomo rešili. Lahko pa na tem mestu malo bolje spoznamo drug drugega in se učimo medčloveškega in krščanskega sprejemanja!

      • Pater Lah, oprostite, da sem čisto direkten, ampak nam lahko pojasnite, zakaj tako vneto zagovarjate ineterese homoseksualne agende?
        Je kakšen poeseben razlog za to?
        Kaj si obetate od tega?

        • Zelo preprosto: ne zagovarjam interesov homoseksualne agende. Po moji oceni jih ne zagovarja nobeden od člankov, ki so bili objavljeni na Časniku ali Iskreni.net.
          Eden od članov skupnosti, ki ji pripadam (katoliška Cerkev) se je javno predstavil in v odgovoru na papežev vprašalnik postavil vprašanje glede nauka in pastoralne prakse, najprej škofom, potem pa tudi vsem drugim članom skupnosti. To je storil na argumentiran in dostojen način, kar spoštujem. Mislim, da je opozoril na realen in legitimen problem. Poleg tega ga osebno poznam (in ne le njega) in vem, da ni ne zmaj ne izprijenec ne agitator, zato se mi zdi moško in krščansko, da ga tudi branim pred neutemeljenimi kritikami ali celo napadi.
          Ko ste mi že postavili vprašanje, pa tudi mene zanima, kaj vi predlagate tistim, ki imajo nagnjenje do istega spola. Naj zatrejo ta čustveni in telesni vidik svoje osebe? Naj ga živijo na skrivaj, o tem ne govorijo? Kakšen je vaš odgovor na papeževo vprašanje, kako take ljudi vključiti v življenje krščanske skupnosti, kako naj Cerkev skrbi za te svoje člane? Naj jih vržemo ven iz cerkve, ali lahko ponudimo še kaj drugega? (Vam tegale verjetno ni potrebno omeniti, morda pa bo koristilo kateremu drugemu bralcu: Ne govorim o ljudeh, ki razvratno sledijo svojim poželenjem, ampak o tistih grešnikih – ki smo v večini, na čelu s papežem, kot on sam pravi – ki se trudijo izpolnjevati Božjo voljo.)

          • Joj, gospod Lah, zopet ste izbrali svojo sladkobno mantro, ki v ozdaju nima resnice, ampak le željo po ugajanju, populizem.

            Kot tisoč belih dni vam je (kot vsem ostalim komentatorjem) že v naprej jasno, da se prav nihče ne zavzema za (znotrajcerkveno) izganjanje ali preziranje oseb s homoseksualnim nagnjenjem!

            Kakšne naj bi bile rešitve? Kakšna načela pastorale za tovrstne osebe?

            1. Sporočati resnico, celostno resnico: da je homoseksualno nagnjenje zoper naravni red, ki ga je postavil Bog, in da so sodomitska dejanja smrtni greh (kakor vsaka druga nečistost); obenem pa, da Bog ljubi prav vse ljudi (tudi te s homoseksualnim nagnjenjem), da od nas zahteva posnemati Njegovo ljubezen – ker pa ljubi vse ljudi, želi tudi vsakega izpod tega nagnjenja, če človek v to privoli, osvoboditi!

            2. Nuditi doktrinarno in človeško čustveno podporo za življenje v čistosti in redno zakramentalno življenje.

            3. Ponuditi možnost (psihoterapevtske ali duhovne) ozdravitve, ponuditi torej možnost za “rezanje nezdrave korenine”, ki potiska v greh.

            Kaj je homoseksualno nagnjenje v svojem bistvu? Osebna stiska, ki iz življenja izključuje zrelo vez med moškim in žensko, ki prefinjeno zanika obstoj dveh spolov, ki se osredotoča na enovitost, namesto na dopolnjevanje različnega, brez česar ni življenja, ampak je zaprtost vase. Iz bistva homoseksualnega nagnjenja (stiske!) izhaja tudi smrtonosna “gender theory”, to je zanikanje obstoja dveh spolov.

            Kdor ljudem s tem nagnjenjem prodaja laž, da je z njihovimi nagnjenji in dejanji vse v redu, jih gotovo ne ljubi zares. Želi namreč lažjo, politično korektno pot, ki pa vodi v pogubljenje. Takšna drža je odraz brezbožnega duha sedanjega časa, ki želi pristno krščansko oznanilo uničiti, sveta katoliška in apostolska Cerkev pa naj bi postala neke vrste »Church of nice« (»Cerkev dobrikavih«).

            Glede na vaše stalne odzive, gospod Lah, in nejasne formulacije se kot nekdo, ki se v zvestobi Cerkvi trudi za resnico, čutim dolžnega opozarjati na zmedo in krivico, ji jo z vašim pisanjem nikakor ne preprečujete. Ne gre za dlakocepstvo o doktrini ali za kakšen teološki konzervativizem, temveč za celostnost “vesele novice”.

          • @Agapit – hvala za vsebinski odgovor, s katerim se strinjam. Zdaj nam preostane le še, da se lotimo dela.
            Ne morem pritrditi vašemu mnenju, da se nihče ne zavzema za izganjanje ali preziranje homoseksualnih oseb. Poskusite se postaviti v kožo takega človeka in preberite članke in še posebno komentarje na to temo. Tisti (pogosto anonimni), ki se sklicujejo na cerkveni nauk, so pogosto vse prej kot prijazni in sprejemajoči. Zato se mi zdi prav, da kot nekdo, ki je javno identificiran s Cerkvijo, pokažem tisto, kar vi lepo poveste z besedami: da Cerkev sprejema vsakega človeka kot Božjega otroka in vsakega krščenega kot Kristusovega brata ali sestro. Verjetno se razlikujeva v pristopu, saj vi začnete z doktrinarno jasnostjo, jaz pa s čustveno podporo. Hvala Bogu, nisem edini, ki tako dela, saj celo papež pravi, da človekovih problemov ne rešiš tako, da mu prebereš katekizem, ampak tako, da mu najprej pokažeš, da je sprejet in ljubljen. Potem bo prostor in priložnost še za vse drugo. Ko opazujem življenje okrog sebe, imam namreč vtis, da ljudje s homoseksualnim nagnjenjem ne trpijo zaradi nagnjenja, ampak zato, ker jih drugi ljudje zavračajo.
            Glede komplimentov o všečnosti, ki sem jih deležen v tem kontekstu: vsaj enkrat sem že poskusil pojasniti, kako razumem svojo vlogo na Časniku, ki je mnenjski magazin z mero. Prostor torej, kjer različno misleči ljudje morejo na argumentiran in dostojen način izraziti svoje analize, poglede in predloge glede zadev, ki se tičejo slovenske družbe. Časnik razumem kot javni prostor, v katerem ni vnaprej rezerviranih mest, v katerem je dobrodošel in spoštovan vsak dobronameren človek, ki ima kaj povedati o zadevah, ki se tičejo skupnosti. Ker tovrsten način komuniciranja v naši družbi nima globokih korenin, se mi zdi toliko bolj pomembno, da branim ta majhen prostor pred poskusi izločevanja in prevpitja.
            To ne pomeni, da se strinjam z vsemi stališči. Nisem edini, ki ima besedo v tem prostoru – vi in drugi z vsebinskimi prispevki prispevate k razčiščevanju in jasnosti. Prav tako to ni edini prostor: vzporedno z njim obstajajo tudi zasebni-družinski prostor, cerkveni prostor in verjetno še kakšen. Kdor me sliši v cerkvi ali bere v cerkvenih medijih, je morda ugotovil, da v svojem oglašanju upoštevam značaj prostora in poslušalcev. Menim, mora zrel človek in državljan biti zmožen tovrstnega razlikovanja. Če preberete ali poslušate papeže, boste videli, da so v palači Združenih narodov ali v nemškem parlamentu govorili na drugačen način kot na Trgu sv. Petra, in slovenski škof bi poslance v Državnem zboru verjetno tudi nagovoril na drugačen način kot ljudi pri maši v stolnici – pa čeprav bi šlo za iste ljudi.

          • Potem, ko sem že odgovoril, sem našel tale intervju s kard. Georgeom. V njem lepo opiše pristop, za katerega se tudi jaz zavzemam. Na voljo v italijanščini in angleščini.
            “A field hospital cures people where they are, and many people today are harmed by abortion, destructive sexual habits and other moral faults that flow from the creation of a post-Freudian culture and follow upon a rejection of the anthropology that underlies divine revelation. In pastoral life, one should always lead with what has a chance to be heard, not beginning with condemnation,etc.; but how to speak effectively to bring people to Christ is a question of prudence, and the answer can vary from circumstance to circumstance.” http://vaticaninsider.lastampa.it/en/inquiries-and-interviews/detail/articolo/george-chicago-32219/

  5. Ne gre zato, da bi Zdravkotu pritrdil ali ne, vendar je res, da normalni moški ob vsem tem sprenevedanju in hinavščini norimo. Ta svet je bil v samem bistvu vedno poženščen, z drugimi besedami – estetika je vselej imela prednost pred etiko.

    Kako je že v življenju? Lepšim ljudem je lažje kot gršim.

    Logičen sklep: homoseksualci imajo od vselej v svojih rokah vzvode odločanja.

    Strinjam se tudi z Mrkislavom. V rokah nimam nobene analize, toda dovolj je, če odpremo časopise (kadarkoli) – Zaničevanja katoličanov je neprimerno več kot homoseksualcev. V Sloveniji slednjega skorajda ne poznamo. V nebo vpijujoč primer so izjave reške skupine Let3, ki se je hvalila, da so pripomogli k zmanjšanju števila cerkva v Sloveniji. Se kdo upa pobahati na tak način o homoseksualcih?

    Resnično: kaj me brioga, če so homoseksualci. To je njihov problem. Lahko se mi izpovejo, ne pa me s tem moriti in živcirati!

  6. V zadnjem tednu je bila v zvezi s prizadevanji Maria Plešeja objavljen tudi prispevek (http://www.siol.net/novice/svet/2014/02/katolicani_homoseksualci.aspx), kjer je zapisano, da gospod Plešej ustanavlja skupnost istospolno usmerjenih kristjank in kristjanov Slovenije (SIUKS), ki si prizadeva za spoštovanje in enakopravno vključenost teh oseb v civilnodružbeno življenje, še zlasti v življenje krščanskih občestev, npr. v župnijah in škofijah.

    Če pogledate na to spletno stran http://homines-iesu.info/
    v četrti alinei ciljev te skupnosti najdemo naslednji cilj, za katerega si skupnost prizadeva:

    •zagovarjati istospolno usmerjene kristjanke in kristjane v družbenih in cerkvenih razpravah o položaju teh oseb v razmerjih, za urejanje katerih je pristojna država in druge javnopravne institucije ter različne krščanske cerkve, vsaka od teh institucij na svojem področju

    Če bi nekdo razložil, kako naj si to razlagam, bi bila moja presoja o vsem skupaj gotovo lažja.

    Ta alinea mi sicer osebno diši po tem, kar je gospod Plešej sam izrazil, namreč željo, da bi Cerkev istospolnim parom dovolila živeti skupno življenje, ki ne izključuje spolnosti. Morda pa se motim?

    Na spletni strani Homines Iesu: http://homines-iesu.info/

    • Zanimivo kako je vse to časovno koordinirano. Tu se pojavi intervju. Tam se ustanavlja gibanje. Pa še članek tu, pa članek tam.
      Vse naključno, kajne, p. Lah? Nobene LGBT agende na delu? Ne, kje neki.
      Ali bi nam malce pojasnili kako je s prilivi denarja iz nosilcev te agende na (MMG) ameriške jezuitske univerze, kjer ste tudi Vi študirali in poučevali?
      Ali vemo kako je kaj s tem “pink money” pri nas? Recimo na teološki fakulteti ali pa na frančiškanskem družinskem centru ali pa pri iskreni.net? Sodomiti imajo veliko denarja.
      Kaj ko bi napisali kak članek na to temo?
      Ga bom moral napisati jaz?

      • Res je, treba je biti previden.
        Ampak kar takoj pa tudi ni treba videti nekih zarot. Imam vtis, da je Mario zelo iskren. Izraža željo po pastoralni skrbi. Seveda pa se ne strinjam z željo po spreminjanju nauka. Ampak spoštujem, da nekdo čisto človeško, nenapadalno o tem spregovori. To nima nič z lgbtjevskim aktivizmom.
        Zdi se mi huje, da sta slednjega podprli tudi dve desni slovenski poslanki v Evropskem parlamentu.

        • Še vedno čakam na pojasnilo SDS zakaj so podprli LGBT-jevski zakon v EU? Ali niso več desničarji?

          Še vedno čakam na pojasnilo NSI glede tega kaj se je dogajalo pri sprejemu zakona o arhivih, do potankosti, iz magnetograma: tudi o imenih strokovnjakov hočem slišati in koga v arhivih kdo ščiti?

          Še vedno čakam na pojansilo NSI glede spornega glasovanja Tonina.

          Ali se bo kdo opravičil ali pa pojasnil tako iskreno, da ne bo več nobenega dvoma. Ne brigajo me drugi, birga me kaj se je takrat dogajalo, kaj je kdo od sodlujočih naredil v tem procesu.

          Tudi ti dve stranki kažeta tipično tajkunsko-birokratski -socialistični vzorec, ko psihopat ni nič kriv nikoli.

      • Spoštovani g. Kerže,
        imam občutek, da ste me vzeli na piko. To je nerodno iz dveh razlogov. Prvič, neprijetno se počutim, obdolžen reči, o katerih nič ne vem oziroma jih nimam za slabe. Drugič in odločilno pa je v takih pogojih nemogoč razumen pogovor, saj je odsoten bistveni element zaupanja in dobrohotnosti. Verjetno vam je poznan klasični rek, da se resnica razodene tistemu, ki jo ljubi. Upam si to samo po sebi abstraktno trditev razširiti na medčloveške odnose (konec koncev je Kristus, ki je oseba, zase rekel, da je resnica): razumeti je mogoče le tistega človeka, do katerega imam dobrohotno-odprt odnos.
        S tem je povezana tudi nevarnost, da vidite zarote tudi tam, kjer jih ni. Na to so opozorili že nekateri drugi komentatorji. Ta problem zelo nazorno ponazori film “A beautiful mind” (slovenskega naslova žal ne poznam), v katerem je bila bolezen genialnega protagonista ravno v tem, da je v časopisnih sporočilih videl povezave in zarote, ki so bile seveda sad njegove domišljije.
        Vam osebno sem pred dnevi postavil več vprašanj, na katera mi niste odgovorili, pač pa ste se me otresli z nekaj aksiomatičnimi trditvami, ki jih osebno nikoli nisem postavil pod vprašaj in o katerih tudi ne more biti dvoma. Takrat sem to razumel kot zavrnitev pogovora in v skladu s tem molčal. Ker ste me spet izzvali, želim odgovoriti na nekatere trditve, pri čemer predvidevam, da bo to zadnjič, glede na ton in vsebino vaših dosedanjih prispevkov.
        Torej, glede denarja domnevnih nosilcev LGBT agende (bodisi v ZDA bodisi v Ljubljani) ne vem nič. Če se vam zdi potrebno, boste vi morali o tem pisati, saj očitno veste več kot jaz. Moja izkušnja je, da donatorji v ZDA podpirajo programe. Ni mi znano, da bi LGBT aktivisti želeli podpirati katoliške univerze, tudi ne, da bi le-te sprejemale njihov denar. (Res pa je, da ni navada, da bi donatorje vpraševali o njihovem zasebnem spolnem življenju, kar se mi zdi dobra praksa.) Nobena od univerz, na katerih sem delal, ni imela programov, ki bi jih kateri od pristojnih škofov označil kot “LGBT agenda”. Če imate vi drugačne informacije, sem prepričan, da vam bodo rektorji univerz in škofje hvaležni, če jim postrežete z dejstvi.
        V vaših prispevkih sem prvič zasledil besedo sodomit. Ko sem poskušal razumeti njeno vsebino in rabo, se mi je porodila domneva o razliki med vami in menoj. Jaz v sogovorniku gledam predvsem in najprej človeka, osebo. (Štefan Kržišnik na Iskreni.net je to veliko lepše povedal, kot znam povedati jaz, tako da priporočam njegov članek.) Človek, ki ga privlači isti spol (oseba z istospolnim nagnjenjem, homoseksualec, gej) je zame najprej oseba. Res je, nekatere od njih včasih tudi prakticirajo spolnost na način, ki ga katoliška morala zavrača (kar včasih naredijo tudi osebe, ki jih privlači nasprotni spol). Ampak zaradi tega niso nič manj osebe, ki jih je Bog ustvaril in Kristus odrešil. Ko berem vaše prispevke, imam občutek, da vi, še posebno kadar uporabite to besedo, človekovo osebo in vse njeno življenje zreducirate na eno omejeno spolno prakso. Tako, kot če bi si nadel pobarvana očala in bi naenkrat vse videl le v eni barvi.
        Tovrstna redukcija je seveda zelo problematična zadeva. Ne le zato, ker je krivična do človeka, na katerega se nanaša, saj zanika njegovo človečnost, ampak dela veliko škodo tudi tistemu, ki se je poslužuje. Namesto, da bi življenje videl celostno, tako, kot je, ga vidi zreduciranega na izbrano barvo.

        • Zahvaljujem se Vam za odgovor. Se opravičujem za ton. Vsekakor moramo tu ločiti med osebo in grehom, problem pa je tedaj, ko se oseba vztrajno poistoveti z grehom.
          Glede LGBT denarja za katoliške ustanove pa si oglejte:
          http://www.lifesitenews.com/news/catholic-christian-gay-projects-funded-by-homosexualist-billionaire
          Tu je omenjena Jesuit Fairfield University, ki naj bi prejela 100.000 USD v namen širjenja LGBT miselnosti.
          Saj veste, človek se potem malce zamisli. Če je tako z jezuiti tam, kako pa naj vemo, da je vse v redu z jezuiti tukaj.
          Saj razumete.

          • Gospod Kerže,
            Razumem, in to vedno bolj, da svojih očal ne boste odložili. Zato nobeno še tako obširno in dobrohotno pojasnilo ne bo nič zaleglo. Vendar si kratek odgovor zasluži vsaj naključni bralec vaših – žal jih ne morem imenovati drugače – izkrivljanj in podtikanj. Tega bralca tudi prosim za razumevanje, če bom v prihodnje ob komentarjih tega tipa molčal.
            Pravilno je, da se zamislite. Še bolje pa bi bilo, če bi si vzeli 10 minut in bi poskusili ugotoviti, kaj se je dejansko zgodilo. Če se potrudite malo poguglati, boste videli, da vaš vir enostransko (tendenciozno, navijaško) opiše projekt, povezan z univerzo Fairfield, ki ga je financiral Arcus. Iz izvirnega opisa je razvidno, da namen ni bilo širjenje homoseksualne miselnosti, ampak organizirati forum, na katerem lahko različna stališča in pogledi pridejo do izraza. Če nekatera od izraženih stališč niso v skladu s cerkvenim naukom, samo po sebi ne bi smelo predstavljati problema. Konec koncev je naloga profesorjev in raziskovalcev, da postavljajo vprašanja in ponudijo odgovore, medtem ko so škofje odgovorni za to, da povedo, kateri od odgovorov so v skladu s cerkvenim naukom in kateri to niso. Mnogi ljudje (vključno z menoj) vidimo razliko med izmenjavo pogledov in debato na eni strani ter propagando na drugi. Nauk: Ni časopis zanesljiv že zato, ker mi pove tisto, kar želim slišati. Nauk 2: Prikrojevanje dejstev praviloma ni najkrajša pot do resnice.
            Poleg tega je precej očitno (če uporabljate google), da je niz dogodkov organiziral prof. Lakeland s kolegi. Ne univerza. Profesor je res zaposlen na univerzi in jo v tej vlogi tudi predstavlja. Ni pa njen uradni predstavnik. Dogodki so se zgodili na univerzi, a tudi to še ne pomeni, da je vodstvo vnaprej vedelo, kakšna bo vsebina, in da je to izrečno odobravalo. Tule žal ni prava priložnost, da bi vam razložil, kako delujejo univerze na splošno, univerze v Združenih državah in jezuitske univerze v Združenih državah.
            V naslednjem komentarju omenjate drugo jezuitsko univerzo, katere greh naj bi bil, da so nekateri njeni študentje v mestu demonstrirali v podporo »homoseksualni poroki«, se pravi civilnopravni izenačitvi istospolnih in različnospolnih partnerstev. Ja, morda vas bo šokiralo, ampak na jezuitskih univerzah so tudi homoseksualni študentje in profesorji, ki se javno oglasijo v javnih debatah. A s tem še ni konec. Celo protestante in jude, da ne omenjam ateistov in muslimanov, boste našli na jezuitski univerzi v ZDA. In da bo mera polna, tam so celo ženske in to ne le v vlogi kuharic, strojepisk in čistilk, ampak celo kot dekanje. Res, kam smo prišli!
            Kdor kritizira, mora ponuditi boljšo rešitev. Kakšna je vaša rešitev za problem, če študentje katoliške (ki pa ne sodi pod jurisdikcijo Svetega sedeža) univerze v prostem času pred vrhovnim sodiščem demonstrirajo za nekaj, čemur škofje nasprotujejo? Zapreti univerzo? Izključiti študente? Jim dati nezadostno oceno? Jezuiti v Ameriki so se povečini odločili, da jim bodo prisluhnili in jim poskušali z argumenti, pastoralnim spremstvom in zgledom približati Kristusovo sporočilo, in da jim bodo pomagali nositi njihov križ.

      • Verjetno je duhovniški poklic med tistimi poklici z največjim deležem homoseksualcev. To priznavajo tudi škofje:

        Auch beim Thema Homosexualität im Klerus gelte es “anzuerkennen, dass es sie gibt, und zwar häufiger, als viele es zugeben oder sich vorstellen wollen”, sagte Overbeck.

        http://www.derwesten.de/politik/bischof-overbeck-will-realitaet-bei-homosexualitaet-und-zoelibat-anerkennen-id8532022.html

        Je po mnenju Ivota Keržeta tudi za to kriv “pink money”?

        • Pater Lah, hvala za pojasnila. Škoda, da zapirate z Vaše strani debato. Moram pa Vam čestitati, ker ste, kot liberalni teolog, v njej kar dolgo zdržali. Značilno je namreč, da se liberalna teologija, ki na vse strani zagovarja koncept dialoga, le tega kaj kmalu naveliča.

          • Pa še nekaj. Ko ste že tako prijazno in sočutno omenili, da Vas spominjam na film A beautiful mind in mi s tem (kako prijazno in sočutno! – prav značilno za liberalno teologijo) sugerirali, da je moje mesto v umobolnici, bi rekel (tokrat menda res nekoliko bolj prijazno in sočutno in zdiferencirano), da me najin pogovor močno spominja na (res dober) film Doubt (z Meryl Streep, gotovo ga poznate). In tako tu kot tam še na koncu človeku ni jasno kdo ima prav in kdo se moti. Odpre ti pa taka situacija oči in postaneš na določene stvari malce bolj pozoren.

          • Spet se motite, gospod Kerže. Nobene debate ali dialoga ni bilo, ves čas sem moral le popravljati vaše izkrivljene informacije in predpostavke. Dialog predpostavlja poslušanje, odprtost za argumente in izkušnje sogovornika, brez vnaprejšnjega etiketiranja.
            Najbolj pomembno pa je, da dialog izhaja iz resnice, iz dejstev. Ne iz enostranskih, delnih, za lastne cilje prirejenih koščkov resnice. Delna resnica je bolj nevarna od laži.
            Morda bo tale primerjava bolj jasna. Vi bi radi z menoj debatirali, zakaj je narobe, če pretepam ženo in otroke. Jaz vam želim dopovedati, da ne pretepam žene in otrok in da se mi to zdi nekaj strašnega. Ampak ne, vi boste naprej trdili, kako je narobe, če človek pretepa ženo in otroke, da ste slišali, da naj bi jih jaz ali eden od mojih znancev pretepal, in me tako ves čas postavljali v položaj, iz katerega izhaja, da jaz to delam. Dialog in debata? Daleč od tega.

  7. Eni tukaj sploh ne ločite med homoseksualno agendo (LGBT) in nekom, ki je v času odraščanja z nelagodjem ugotovil, da ga vleče k istemu spolu.

    LGBT s svojo teorijo spola poskuša razvrednotiti moško in žensko naravo, kar jim tudi dobro uspeva. Današnja mladina preizkuša vse živo. Teorija spola je moderna, zato se preizkušajo tudi “katerega spola so”. Pravijo, da kdor je enkrat homo je vedno homo. To je zaskrbljujoče.

    Jaz bi vsekakor rad vedel kaj več o homoseksualnosti. Preprosto zato, ker je nevarnost treba poznati. Če ne vem nič, sem lahko samo nevednež, ki ne zna drugega, kot da se zgraža.

    Zato sem vesel intervjuja z Mariom in ostalih člankov ter debat. Vse to nima popolnoma nič s homoseksualno propagando. Homoseksualni aktivizem in njen boj proti družini je velik problem. Ti članki na časniku na najboljši način seznanjajo nas kristjane s to problematiko.

    Marsikoga skrbi, da tisti, ki se pogovarjamo o teh stvareh rušimo cerkveni nauk. To ni res. Tudi me ne skrbi, da bi šla cerkev v popularnost, mainstream, relativiziranje vrednot. Mislim, da je to neupravičen strah in je prej odraz šibke vire, kot pa česa drugega.

    Še najbolj sporna je ideja, da bi Cerkev ponudila neko možnost življenjske skupnosti za homoseksualce (to bi bilo priznanje, da homoseksualnost ni odklon). Ampak, to je samo ideja. Če se bo kaj takega res kdaj zgodilo, bo gotovo v skladu z naukom. In zgodilo se bo šele takrat, ko nam bo glede homoseksualnosti vse jasno. Meni se sicer zdi bolj verjetno, da tega ne bo.


    Zakaj je teorija spolov tako popularna? Ali res ne znamo navdušiti mladih za zdravo družinsko življenje? Kako morejo biti neki LGBT-jevci bolj privlačni od družine: Samozavesten moški, ki se mu vidi, da ljubi svojo lepo žensko, ona pa njega spoštuje. In okoli razposajeni otroci.
    Koliko se krščanske družine zavedajo tega svojega evangelijskega poslanstva? Da dajo zgled. Da je užitek imeti lepo družino. Lepa družina je videti privlačna. Družina, ki je preveč zategnjena in v stalnem sporu s svetom, pa ni privlačna. Tako da tisti, ki se kot katoličani počutite odrinjeni, se malo zamislite nad sabo.

    Ali bi kdo znal mlademu dekletu razložiti čistost kot vrednoto. Na iskreni.net to znajo:
    http://www.iskreni.net/druzina/starsevstvo/84-razvoj-otroka/najstnik/165045-brsticni-ohrovt-kot-dekle.html

    • Pater Lah, vem, da me nočete poslušati, ampak to, kar se je zgodilo v najini besedni interakciji (temu ne smem reči dialog, ker ste tako ukazali) je, zdi se mi, simptom nečesa večjega. V naši ljubi Cerkvi sta se izoblikovali dve temeljni, tektonski razumevanji krščanstva (imenujmo ju tradicionalistično in progresistično), ki v tej fazi hodita s tolikšno silo narazen (prim. stališča G. Muellerja & nemške škofovske konference), da se nakazuje nova zahodna shizma. Pod našimi nogami se odpira prepad. Pustimo ob strani konkretne argumente iz debate: nimate tudi Vi tega srhljivega občutka?

      • Nevarnost nove shizme je torej argument, zaradi katerega naj bi bila vam dovoljena tako militantna (je to še vedno dober opis?) konfrontacija z nevarnimi zametki “progresivizma” v tukajšnji cerkvi??

  8. Za iskreni.net je res še veliko veliko dela.

    Kdo drug bo pri nas začel z razčiščevanjem tako, kot se začenja na Hrvaškem, kjer se že razkriva hudodelski cerkveni lobi – močnejši od nadškofov!?!

    “… da je Ivanova dobro štitio moćan crkveni lobi, koji je bio moćniji i od dvojice tadašnjih zadarskih nadbiskupa, mons. Ivana Prenđe i mons. Marijana Oblaka, zajedno.”

    http://www.vecernji.hr/hrvatska/don-ivanov-zlostavljao-je-i-svecenike-a-ne-samo-vjeroucenike-387601

    • Vseeno pozdravljam pobudo iskreni.net.
      Mislim, da bi bilo nespametno rušiti to majhno gorčično zrno, ki je sedaj pognalo šibek poganjek, se vam ne zdi?

      Osnova na iskreni.net je DOBRA. Ni POPOLNA, IDEALNA, je pa dobra in nudi DOBRO IZHODIŠČE za delo naprej.

      Bo pa potrebno razmišljati DOLGOROČNO: se pravi v časovnem okviru prvih korakov za prvih 10 let in nato naprej?

      Katere so najbolj pereče teme krščanske/katoliške vzgoje v naslednjih 10 letih, s kakšno situacijo se bomo soočali in kakšne cilje si moramo postaviti za obdobje 10 let?
      Glede družinske vzgoje oz. vzgoje mladih na širšem – ne samo spolnem področju (čeprav se velik del vrednot na koncu odraža v spolnosti).
      Ima kdo kakšno idejo?

  9. Na rtvslo.si imajo že težave s papežem Frančiškom in njegovo izbiro kardinalov. Citiram:

    “Najspornejša izbira je 84-letni španski nadškof Fernando Sebastian Aguilar, ki je januarja javnost razburil z izjavami o homoseksualnosti, ki jo je označil za “okvaro”, ki jo je mogoče zdraviti. Primerjal jo je s svojim visokim krvnim tlakom, ki ga mora nadzorovati in popraviti, kolikor je mogoče.

    “Izpostavljanje hibe homoseksualnosti ni žalitev, ampak je pomoč, saj je številne primere homoseksualnosti mogoče normalizirati s primerno obravnavo,” je povedal Aguilar v pogovoru za časopis Sur. Španske skupine za pravice gejev so bodočega kardinala obtožile sovražnega govora, špansko državno tožilstvo pa je sprožilo postopek, v katerem ugotavlja, ali so izjave predstavljale kaznivo dejanje.”

    http://www.rtvslo.si/svet/papezeva-izbira-19-novih-kardinalov-stevilne-presenetila/330477

    • Najspornejša po oceni koga? Novinarja in urednika MMC RTV? Oni bi zdaj že papežu narekovali, kako naj dela. Lahko so res pametnejši od njega, lahko pa so njihove tipkovnice bile hitrejše od pameti 🙂

Comments are closed.