Š. Kržišnik, iskreni.net: Zakaj moram brisati to kri?

Avtor Jože Možina
Jože Možina Foto: Aleš Čerin

Podelitev Prešernovih nagrad je letos prav gotovo najbolj zaznamoval vihar okrog nagrade Jožetu Možini za dokumentarni film o misijonarju Pedru Opeki. Po večeru, ko so bile nagrade na lepi slovesnosti v Cankarjevem domu dostojanstveno in kulturno podeljene, še enkrat osvetlimo burno dinamiko okrog tega spora.

Ta daleč presega vprašanje, ali si Možina zaradi svojega režiserskega dela zasluži nagrado in ali je bila odločitev upravnega odbora formalno pravilno izpeljana.

Mož, ki se malo sprehaja po Madagaskarju, in polaščevalski misijonar

Prepiranje okoli nagrade je razgalilo, kako daleč smo od kulturnega dialoga. Ne glede na to, kaj kdo misli o umetniškosti Možinovega filma – pozneje bom nekaj o tem skušal reči tudi sam –, sem pričakoval, da bo vsaj s strani kulturnikov in novinarjev, ki se ukvarjajo s področjem kulture, razprava o nagradi Možini ostala na spoštljivi ravni.

Toda mnogi te ravni nismo zmogli. Besede, ki jih je v svojem komentarju “Kulturni boj se nadaljuje” zapisal novinar Dela Peter Kolšek, gotovo ne morejo biti v čast ne njemu ne propadajočemu nekdaj osrednjemu slovenskemu časniku.

Jožeta Možino je ponižal z besedami, da se je »s kamero malo sprehodil po Madagaskarju«, mu prilepil etiketo »tako politično profiliranega novinarja« in med vrsticami še namignil, da za njegovo delo čez desetletja že dolgo ne bo več nihče vedel.

Pa je gospod Kolšek svojo sicer ostro kritiko izrekel še dokaj v rokavicah, če jo primerjamo z besedami, ki jih je v Dnevniku v komentarju z naslovom “Prešeren versus Koseski” zapisala Tanja Lesničar Pučko. Po moški se je očitno morala zgoditi še ženska beseda, ki je sicer zelo pristno, osebno prizadeta, a po drugi strani žal povsem nekontrolirana in zato ne doseže nič drugega kot to, da ustvarja novo prizadetost in novo ponižanje.

S katero od njenih ocen estetskosti Možinovega filma bi se lahko celo strinjal ali pa bi se dalo o njej vsaj spodobno razpravljati. Toda kaj, ko je ves komentar prepreden z duhom, iz katerega vejeta nespoštovanje in poniževanje, in to na koncu jemlje avtorici vso verodostojnost tudi pri njeni oceni ožje estetskih dimenzij Možinovega dokumentarca.

Tanja Lesničar Pučko Pedra Opeko opiše kot tistega, ki »vehementno« polaga roke na ljudi in jih s tem »popredmeti«. Ne doživlja ga kot borca za dostojanstvo revnih in bojevnika upanja, ampak kot »apologeta svojega dela« – tega Lesničar Pučkova označi kar kot Potemkinovo vas. In na koncu besedam misijonarja pripiše še »paternalistični ton«, ki »jemlje besede vsem, razen sebi«.

Ta gejzir je tako močan, da ne brizgne samo v Jožeta Možino in Pedra Opeko. Z enim zamahom peresa je potrebno odpraviti še pesnika, jezuita in misijonarja Vladimirja Kosa, ki si tudi ne zasluži nagrade, ker pač poje o nebesih in lepi Ančki iz Prekmurja. Nastradajo še člani upravnega odbora Prešernovega sklada, ker so prestari, napačnih poklicev in preveč profesorji. In seveda, vplesti je potrebno še Cerkev, partizane in »častilce uravnoteženosti v SDS« …

Čas miru ali čas vojne?

Je v takem okolju normalen dialog sploh še mogoč? Se je v takem okolju sploh še mogoče neobremenjeno izreči o Možinovem dokumentarcu?

Če sem ob začetku javnih polemik o nagradi Jožetu Možini še imel željo vstopiti v javni prostor in prispevati svoj delež k razpravi, sta me oba omenjena komentarja dobesedno pribila v molk.

Enostavno nisem mogel izreči, kako sem sam doživljal dokumentarec in zapisati osebne ocene. Počutil sem se, kot da sem se znašel sredi vojne vihre, sredi časa, v katerem ne moreš več imeti mnenja, ne da bi bil v nevarnosti, da te domači izločijo, tisti zunaj pa zlorabijo za dokončni obračun.

Kaj je namreč bolj logično kot stopiti v bran »domačim«, misijonarju moje Cerkve, in novinarju, ki ga globoko spoštujem zaradi njegovega poguma in človečnosti, s katerim delim toliko skupnih ciljev in hrepenenj znotraj Civilne družbe za pravično Slovenijo?

Toda ko ti je nelagodno ob tem, da bi izrekel svoje mnenje, ker te je strah, da bi to samo še poslabšalo stanje in omogočilo še bolj brutalen masaker nad »domačimi«, se lahko resnično zdrzneš – ne živimo več v duhovnem okolju miru, ampak vojnega spopada …

Več lahko preberete na iskreni.net