Š. Kržišnik, iskreni.net: Zakaj moram brisati to kri?

6
164
Avtor Jože Možina
Jože Možina Foto: Aleš Čerin

Podelitev Prešernovih nagrad je letos prav gotovo najbolj zaznamoval vihar okrog nagrade Jožetu Možini za dokumentarni film o misijonarju Pedru Opeki. Po večeru, ko so bile nagrade na lepi slovesnosti v Cankarjevem domu dostojanstveno in kulturno podeljene, še enkrat osvetlimo burno dinamiko okrog tega spora.

Ta daleč presega vprašanje, ali si Možina zaradi svojega režiserskega dela zasluži nagrado in ali je bila odločitev upravnega odbora formalno pravilno izpeljana.

Mož, ki se malo sprehaja po Madagaskarju, in polaščevalski misijonar

Prepiranje okoli nagrade je razgalilo, kako daleč smo od kulturnega dialoga. Ne glede na to, kaj kdo misli o umetniškosti Možinovega filma – pozneje bom nekaj o tem skušal reči tudi sam –, sem pričakoval, da bo vsaj s strani kulturnikov in novinarjev, ki se ukvarjajo s področjem kulture, razprava o nagradi Možini ostala na spoštljivi ravni.

Toda mnogi te ravni nismo zmogli. Besede, ki jih je v svojem komentarju “Kulturni boj se nadaljuje” zapisal novinar Dela Peter Kolšek, gotovo ne morejo biti v čast ne njemu ne propadajočemu nekdaj osrednjemu slovenskemu časniku.

Jožeta Možino je ponižal z besedami, da se je »s kamero malo sprehodil po Madagaskarju«, mu prilepil etiketo »tako politično profiliranega novinarja« in med vrsticami še namignil, da za njegovo delo čez desetletja že dolgo ne bo več nihče vedel.

Pa je gospod Kolšek svojo sicer ostro kritiko izrekel še dokaj v rokavicah, če jo primerjamo z besedami, ki jih je v Dnevniku v komentarju z naslovom “Prešeren versus Koseski” zapisala Tanja Lesničar Pučko. Po moški se je očitno morala zgoditi še ženska beseda, ki je sicer zelo pristno, osebno prizadeta, a po drugi strani žal povsem nekontrolirana in zato ne doseže nič drugega kot to, da ustvarja novo prizadetost in novo ponižanje.

S katero od njenih ocen estetskosti Možinovega filma bi se lahko celo strinjal ali pa bi se dalo o njej vsaj spodobno razpravljati. Toda kaj, ko je ves komentar prepreden z duhom, iz katerega vejeta nespoštovanje in poniževanje, in to na koncu jemlje avtorici vso verodostojnost tudi pri njeni oceni ožje estetskih dimenzij Možinovega dokumentarca.

Tanja Lesničar Pučko Pedra Opeko opiše kot tistega, ki »vehementno« polaga roke na ljudi in jih s tem »popredmeti«. Ne doživlja ga kot borca za dostojanstvo revnih in bojevnika upanja, ampak kot »apologeta svojega dela« – tega Lesničar Pučkova označi kar kot Potemkinovo vas. In na koncu besedam misijonarja pripiše še »paternalistični ton«, ki »jemlje besede vsem, razen sebi«.

Ta gejzir je tako močan, da ne brizgne samo v Jožeta Možino in Pedra Opeko. Z enim zamahom peresa je potrebno odpraviti še pesnika, jezuita in misijonarja Vladimirja Kosa, ki si tudi ne zasluži nagrade, ker pač poje o nebesih in lepi Ančki iz Prekmurja. Nastradajo še člani upravnega odbora Prešernovega sklada, ker so prestari, napačnih poklicev in preveč profesorji. In seveda, vplesti je potrebno še Cerkev, partizane in »častilce uravnoteženosti v SDS« …

Čas miru ali čas vojne?

Je v takem okolju normalen dialog sploh še mogoč? Se je v takem okolju sploh še mogoče neobremenjeno izreči o Možinovem dokumentarcu?

Če sem ob začetku javnih polemik o nagradi Jožetu Možini še imel željo vstopiti v javni prostor in prispevati svoj delež k razpravi, sta me oba omenjena komentarja dobesedno pribila v molk.

Enostavno nisem mogel izreči, kako sem sam doživljal dokumentarec in zapisati osebne ocene. Počutil sem se, kot da sem se znašel sredi vojne vihre, sredi časa, v katerem ne moreš več imeti mnenja, ne da bi bil v nevarnosti, da te domači izločijo, tisti zunaj pa zlorabijo za dokončni obračun.

Kaj je namreč bolj logično kot stopiti v bran »domačim«, misijonarju moje Cerkve, in novinarju, ki ga globoko spoštujem zaradi njegovega poguma in človečnosti, s katerim delim toliko skupnih ciljev in hrepenenj znotraj Civilne družbe za pravično Slovenijo?

Toda ko ti je nelagodno ob tem, da bi izrekel svoje mnenje, ker te je strah, da bi to samo še poslabšalo stanje in omogočilo še bolj brutalen masaker nad »domačimi«, se lahko resnično zdrzneš – ne živimo več v duhovnem okolju miru, ampak vojnega spopada …

Več lahko preberete na iskreni.net


6 KOMENTARJI

  1. Slovenci smo menda izvoljeno božje ljudstvo moderne dobe, da smo v zadnjem obdobju doživeli neverjetne in pomenljive skrajnosti v smeri zla in v smeri dobrega.

    Doživeli smo holokavst s totalitarizmom.

    Doživeli smo samostojnost-

    V samostojnosti pa smo doživeli mariborski polom in božansko človekoljubje Pedra Opeke.

    Pomenljive in poučne skrajnosti zla in dobrega!

    Ali je res treba omahovati ali se naj v bodoče oprimemo dobrega ali zla?

  2. žal je v sloveniji tako, da se vse presoja z vidika ideološko političnih interesov. vse ostalo je očitno drugotnega pomena oz. pomena sploh nima.

    razumeti pa je treba tudi to, da dosežke na kulturnem področju pač ni lahko ocenjevati, ker gre za stvar interpretacije kaj je kvalitetno oz. dovolj kvalitetno in kaj ni. pomembno je pač to, da so pravila glede izbire jasna in natančna, potem se je pač treba sprijazniti s tem, da nagrajence izbira tisti, ki so za to postavljeni. dolžnost teh pa naj bi bila, da so čimbolj nepristranski ter objektivni, ampak včasih pač morda niso. ampak to je del igre in iz tega ne gre delati prevelikih afer, ampak se poskušati na napakah kaj naučiti. zagotovo pa je res, da včasih dobi kakšno nagradu tudi nekdo, ki si jo ne zasluži, ali pa zasluži manj kot kdo drug.

    glede nagrade možini sem pač sam mnenja, da ni nobena tragedija, da je nagrado dobil, ne bi bila pa tudi nobena tragedija, če je ne bi.

  3. Pri hrepenečem iskanju človekoljubja, pa nas ne smemo nasesti podzavestnemu gonu boljševiška sovražnosti, ampak nenehno vztrajajmo na vrednostnem temelju, ki potrpežljivo vztraja, da sogovornik začuti našo človekoljubno držo, ki duhovno povezuje in pozitivno gradi slovensko skupnost.

  4. svitase

    S človekoljubjem se da storiti največ. To dokazuje tudi Pedro Opeka.

    Človekoljubje je proti sovraštvu, neresnicoljubju, nepravičnosti, nepoštenju, krivicam, neodgovornosti, nemoralnosti, neetičnosti, nesolidarnosti.

    Človekoljubje temelji kar na sedmih od desetih stvarstvenih zapovedih.

    Človekoljubje spremeni brez nasilja tudi nasilne in tiste, ki so proti človekoljubju.

  5. Ah, Aladar, ko bi vedel kako nepomembno je tvoje mnenje, ker ga nimaš.
    Možinov film je dobil nagrado, povsem regularno, celo zate. Izbrali so tisti, ki so bili zato postavljeni. Povrhu je film dober. Seveda, prikazuje tisti uspeh, ki je porazil še najbolj “poštene” komuniste: kako dvigniti življensko raven ljudi. Nekaj za kar je komunizem prelil toliko krvi ni propadel. Seveda ne more zdaj neki Pedro Opeka, sin “izdajalcev”, pa kar nekaj ustvariti!!!

    • nič bolj ali manj pomembno od tvojega. zagotovo pa bolj argumentirano. 🙂

      tudi ne vem, zakaj se na osnovi mojega zapisa čutiš tako napadenega in užaljenega, da mi moraš razlagato o stvareh, katerim nikjer ne oporekam. 🙂 saj sem jasno zapisal, da s tem, da je možina nagrado dobil, ni nič narobe.

      da se pa še vedno obremenjuješ s komunisti več kot 20 let po padcu berlinskega zidu, je pa še posebej zaskrbljujoče. 🙂

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite