Š. Kržišnik, Iskreni.net: Zakaj je bilo potrebno poromati v Rim

V torek, 10. decembra, je imel slovenski duhovnik, jezuit p. Jože Roblek, priložnost somaševati s papežem Frančiškom pri njegovi jutranji maši v kapeli Doma svete Marte.

Papež Frančišek je duhovnika blagoslovil, mu dal vedeti, da je prejel pisma, ki mu jih je duhovnik posredoval, ter ga spodbudil k iskreni drži v njegovih prizadevanjih.

Duhovnik je imel priložnost izročiti papežu tudi dve osebni pismi, zadnji iz paketa pisem nekaterih duhovnikov, redovnic in laikov, ki jih je že predhodno posredoval v njegov osebni urad. Ob koncu srečanja se je Frančišek duhovniku še priporočil, naj moli zanj, tako kot se je celotni Cerkvi priporočil na dan izvolitve.

Dan prej, v ponedeljek, 9. decembra, se je p. Jože Roblek srečal s kardinalom Marcom Ouelletom, Kanadčanom, ki vodi kongregacijo za škofe. V več kot enournem pogovoru mu je imel priložnost predstaviti svoj (in obenem ne samo svoj) pogled na stanje v slovenski Cerkvi ter videnje duhovnih silnic, ki so jo oblikovale v zadnjih dveh desetletjih.

Oba obiska sta bila sad večmesečnih prizadevanj, številnih stikov oziroma komunikacij s predstavništvom Svetega sedeža v Sloveniji in nuncijem osebno ter še kar nekaj drugih trkanj na vrata – vse v duhu svetopisemske uboge vdove, ki se ni naveličala v prošnjah sodniku, da bi jih pomagal pri pravičnosti (glej Lk 18,1-8).

Verniki imajo pravico in včasih celo dolžnost, da pastirjem povedo svoje mnenje

Novica o obisku pri kardinalu Ouelletu in srečanju s papežem Frančiškom je med nekaterimi v Cerkvi povzročila precejšnje negodovanje in kritiko.

Odgovorni v Cerkvi (tako v slovenski Cerkvi kot na predstavništvu Svetega sedeža v Sloveniji) so namreč v zadnjem času v javnosti izrazito poudarjali, kako Vatikan in njegovi uradi pri izbiri novih nadškofov nujno potrebujejo mir, verniki pa potrpežljivost in zaupanje v utečen postopek.

Popolnoma legitimno je, da si nuncij in drugi želijo, da bi proces iskanja škofa potekal v miru. Vendar cilj ne more biti mirno življenje uradnikov v kuriji, ampak da bosta Ljubljana in Maribor dobila dobra nadškofa, ki bosta kos izredno zahtevni situaciji.

Vse, kar se je dogajalo v Cerkvi v zadnjem času, vključno s serijo predčasno zaključenih škofovskih mandatov, nas katoličanov pač ne more navdajati z zaupanjem. O tem smo na iskreni.net že pisali. Zato tudi ne more biti naša prva skrb mir uradnikov, ampak da se odgovorni za imenovanje v polnosti soočijo z resničnostjo in izzivi časa.

Vsak od nas je poklican, da k temu prispeva. Ne smemo pustiti, da nam kdor koli v Cerkvi to pravico krati ali omejuje.

Vsi, ki jih skrbi, da se kdo morebiti »vpleta« v utečeni postopek, in poudarjajo, da mora izbira škofov potekati po normalnem kanonskem postopku, bi morali resno vzeti tudi kanon 212 Zakonika cerkvenega prava, ki pravi, da imajo verniki »neokrnjeno pravico razodevati pastirjem Cerkve svoje, predvsem duhovne potrebe in želje«.

In v nadaljevanju: »V skladu s svojim znanjem, strokovnostjo in ugledom, ki ga uživajo, imajo pravico in včasih celo dolžnost, da posvečenim pastirjem povedo svoje mnenje o tistih stvareh, ki zadevajo blagor Cerkve; drugim vernikom pa naj ga razodevajo tako, da ostane neokrnjena vera, naravnost in spoštovanje do pastirjev, hkrati pa naj upoštevajo skupno korist in dostojanstvo posameznih oseb.«

Zakonik cerkvenega prava nadalje celo pri imenovanju škofov (ki je sicer proces, zelo zavarovan pred morebitnimi zunanjimi vplivi) priporoča, da nuncij, če meni, da je to koristno, poleg škofov in duhovnikov na odgovornih mestih za mnenje vpraša tudi druge duhovnike in laike, ki se odlikujejo po modrosti (glej kanon 377).

Žal bi težko zapisal, da smo laiki, ki smo čutili ne samo pravico, ampak tudi – glede na resnično težko stanje Cerkve – dolžnost, da izrazimo svoje potrebe in želje ter mnenje o stvareh, ki zadevajo blagor Cerkve, s strani odgovornih naleteli na odprt in sprejemajoč prostor.

Prej nasprotno: pri odgovornih smo naleteli na nepripravljenost soočiti se z marsikje bolečim stanjem, nezmožnost odpreti se sinodalnemu principu, naleteli smo na vztrajanje v kulturi zanikanja ali celo sumničavost in podcenjevanje do aktivnega glasu laikov.

Še več, dogajale so se tudi nesprejemljive stvari, kot je kršenje osnovnih standardov zaupnosti komunikacije, saj so pisma s strani slovenskih vernikov pristajala v nepooblaščenih rokah. Da v takem ozračju ni bilo mogoče potrpežljivo zaupati v proces izbire, je popolnoma logično.

Več: druga polovica komentarja na Iskreni.net