Š. Kržišnik, Iskreni.net: Zakaj je bilo potrebno poromati v Rim

9

V torek, 10. decembra, je imel slovenski duhovnik, jezuit p. Jože Roblek, priložnost somaševati s papežem Frančiškom pri njegovi jutranji maši v kapeli Doma svete Marte.

Papež Frančišek je duhovnika blagoslovil, mu dal vedeti, da je prejel pisma, ki mu jih je duhovnik posredoval, ter ga spodbudil k iskreni drži v njegovih prizadevanjih.

Duhovnik je imel priložnost izročiti papežu tudi dve osebni pismi, zadnji iz paketa pisem nekaterih duhovnikov, redovnic in laikov, ki jih je že predhodno posredoval v njegov osebni urad. Ob koncu srečanja se je Frančišek duhovniku še priporočil, naj moli zanj, tako kot se je celotni Cerkvi priporočil na dan izvolitve.

Dan prej, v ponedeljek, 9. decembra, se je p. Jože Roblek srečal s kardinalom Marcom Ouelletom, Kanadčanom, ki vodi kongregacijo za škofe. V več kot enournem pogovoru mu je imel priložnost predstaviti svoj (in obenem ne samo svoj) pogled na stanje v slovenski Cerkvi ter videnje duhovnih silnic, ki so jo oblikovale v zadnjih dveh desetletjih.

Oba obiska sta bila sad večmesečnih prizadevanj, številnih stikov oziroma komunikacij s predstavništvom Svetega sedeža v Sloveniji in nuncijem osebno ter še kar nekaj drugih trkanj na vrata – vse v duhu svetopisemske uboge vdove, ki se ni naveličala v prošnjah sodniku, da bi jih pomagal pri pravičnosti (glej Lk 18,1-8).

Verniki imajo pravico in včasih celo dolžnost, da pastirjem povedo svoje mnenje

Novica o obisku pri kardinalu Ouelletu in srečanju s papežem Frančiškom je med nekaterimi v Cerkvi povzročila precejšnje negodovanje in kritiko.

Odgovorni v Cerkvi (tako v slovenski Cerkvi kot na predstavništvu Svetega sedeža v Sloveniji) so namreč v zadnjem času v javnosti izrazito poudarjali, kako Vatikan in njegovi uradi pri izbiri novih nadškofov nujno potrebujejo mir, verniki pa potrpežljivost in zaupanje v utečen postopek.

Popolnoma legitimno je, da si nuncij in drugi želijo, da bi proces iskanja škofa potekal v miru. Vendar cilj ne more biti mirno življenje uradnikov v kuriji, ampak da bosta Ljubljana in Maribor dobila dobra nadškofa, ki bosta kos izredno zahtevni situaciji.

Vse, kar se je dogajalo v Cerkvi v zadnjem času, vključno s serijo predčasno zaključenih škofovskih mandatov, nas katoličanov pač ne more navdajati z zaupanjem. O tem smo na iskreni.net že pisali. Zato tudi ne more biti naša prva skrb mir uradnikov, ampak da se odgovorni za imenovanje v polnosti soočijo z resničnostjo in izzivi časa.

Vsak od nas je poklican, da k temu prispeva. Ne smemo pustiti, da nam kdor koli v Cerkvi to pravico krati ali omejuje.

Vsi, ki jih skrbi, da se kdo morebiti »vpleta« v utečeni postopek, in poudarjajo, da mora izbira škofov potekati po normalnem kanonskem postopku, bi morali resno vzeti tudi kanon 212 Zakonika cerkvenega prava, ki pravi, da imajo verniki »neokrnjeno pravico razodevati pastirjem Cerkve svoje, predvsem duhovne potrebe in želje«.

In v nadaljevanju: »V skladu s svojim znanjem, strokovnostjo in ugledom, ki ga uživajo, imajo pravico in včasih celo dolžnost, da posvečenim pastirjem povedo svoje mnenje o tistih stvareh, ki zadevajo blagor Cerkve; drugim vernikom pa naj ga razodevajo tako, da ostane neokrnjena vera, naravnost in spoštovanje do pastirjev, hkrati pa naj upoštevajo skupno korist in dostojanstvo posameznih oseb.«

Zakonik cerkvenega prava nadalje celo pri imenovanju škofov (ki je sicer proces, zelo zavarovan pred morebitnimi zunanjimi vplivi) priporoča, da nuncij, če meni, da je to koristno, poleg škofov in duhovnikov na odgovornih mestih za mnenje vpraša tudi druge duhovnike in laike, ki se odlikujejo po modrosti (glej kanon 377).

Žal bi težko zapisal, da smo laiki, ki smo čutili ne samo pravico, ampak tudi – glede na resnično težko stanje Cerkve – dolžnost, da izrazimo svoje potrebe in želje ter mnenje o stvareh, ki zadevajo blagor Cerkve, s strani odgovornih naleteli na odprt in sprejemajoč prostor.

Prej nasprotno: pri odgovornih smo naleteli na nepripravljenost soočiti se z marsikje bolečim stanjem, nezmožnost odpreti se sinodalnemu principu, naleteli smo na vztrajanje v kulturi zanikanja ali celo sumničavost in podcenjevanje do aktivnega glasu laikov.

Še več, dogajale so se tudi nesprejemljive stvari, kot je kršenje osnovnih standardov zaupnosti komunikacije, saj so pisma s strani slovenskih vernikov pristajala v nepooblaščenih rokah. Da v takem ozračju ni bilo mogoče potrpežljivo zaupati v proces izbire, je popolnoma logično.

Več: druga polovica komentarja na Iskreni.net




9 KOMENTARJI

  1. Tisti, ki zaupa v Božjo previdnost se nima česa bati. Oni pa, ki menijo, da so oni in samo oni Božja previdnost, pa seveda niso najbolj naklonjeni “glasu ljudstva”.

  2. Zanimivo.
    P. Roblek je bil tudi moj duhovni spremljevalec. O njem imam dobro mnenje. V času, ko je bil v semenišču spiritual in po tem, ko ga je nadškof Rode takoj po nastopu funkcije odstavil. O tem nisem nikoli dobil informacij. Ker po svoje mi je bil Roda všeč v idejah in drži, p. Roblek pa kot duhovni spremljevalec. P. Robleka sem o tem vprašal, tudi ostale jezuite, a noben o tem ni hotel govoriti. Kasneje sem od raznih laikov pri Prenovi slišal, da je Roblek izvajal jogo in da to ne gre skupaj. Kako hitro lahko človeka očrnimo, a ne? Drugo kar sem slišal pa od starejših duhovnikov, da so jezuiti v glavnem komunisti in socialisti in da to ne gre skupaj.

    Članek mi je zelo dober. To se mi zdi dobro, da laiki in duhovniki in redovne skupnosti lahko pridejo do odločevalcev.
    Nakaže smernice, ne pove pa akterjev in njihovih idej, kateri mediji so znoreli, kateri krogi so bili proti. To kaže, da se gremo skrivalnice in da je strah.

    Če povežem dosedanje kritike, ki sem jih slišal in bral: nastavljen lobi homoseksulacev je dosedaj vodil ali bil v vrhu slovenske cerkve. Nastavil ga je Rode, ki naj bi bil vpliven v vodenju Cerkve iz Rima ( odstavljanje nadškofov). Ta klika dela na moči, posvetni moči Cerkve. Je neka nazadnjaška veja, “desnica”, ki brani fevde in krepi fevde. Proti tej sem tudi sam.

    Da Cerkev ne postane fevd neke klike, nekega reda. Cerkev je kot organizacija klerikov v veliki skušnjavi, saj so podobno kot državni birokrati odvisni od RAZDELJEVANJA denarja in igre NIČELNE vsote. Zato je to fevdalno ali neofevdalno ( danes socialistično) obnašanje: netransperentnost odnosa, nezaupanje, slaba kvaliteta dialoga, zahrbtnost, zavist, pohlep, neaktivnost, zbirokratiziranost, korupcija, čudaštva, nerealni pogled na življenje. To kar se že 70 let dogaja v uradih države, državnih firm.

    Kaj pa če bi še drugo stran aktualizirali:
    mene predvsem moti branjenje socializma in krščanskega socializma in pretirana vščečnost družbi in svetu s tem, da mainstream družbi prilagajamo nauk in izkušnje Cerkve.

    • Berem: “Kasneje sem od raznih laikov pri Prenovi slišal, da je Roblek izvajal jogo in da to ne gre skupaj”

      Veliko neznanje ali celo greh napuha tistih laikov. Na jogo je treba gledati kot na orodje in citat se tako glasi: ” Roblek nekaj dela s kleščami in kladivom! To je greh!”

      Sicer pa se spomnimo samo plešočega duhovnika pri maši. Ista maša pred papežem je v redu, pri nas pa ne … Prenova v duhu je pač bolj papeška od papeža …

  3. Župnik ( sedaj že bivši) v naši župniji, kjer sva z ženo na zakonski skupini ( in imava 10. decembra tudi eno izmed obletnic) je večkrat dejal na iskrene pripovedi parov kaj doživljamo v družbi, v službah: ” Nikar ne mislite, da je v cerkveni hierarhiji kaj bolje, vse družbeno se izraža podobno tudi v cerkvi!”

    Nisem humanist niti ne proti-cerkveni ( sem del Cerkve!), in to je moj poskus razmišljanja, analiziranja in povezovanja informacij.

    Prvi menihi ( Egipt, Kapadokija, benediktinci, ime menihov v Pleterjah sem izgubil)so se preživljali izključno sami z rokodelstvom, intelektualnim delom ( prepisovanjem knjig, oblikovanje knjig, poučevanjem, univerze kasneje). Ne samo to: samostani so širili so po Evropi in svetu najmodernejše tehnologije, znanja, kmetijstvo, kuhanje, tekstilstvo, obrti, znanost, itd. Bila so prvovrstna podjetja, zametki svobodnega trga. Tudi Wall Street Journal je pred 15 leti napisal članek, da so bii katoliški samostani zametki kapitalizma z odgovornim delom, ustvarjanjem, trgovanjem, razvojem znanja, varčevanjem, umetonstjo, šolstvom in ne kot so socialistični teoretiki učili, da je protestantizem izumil kapitalizem.

    Župniki so upravljali gozdove in lastnino in tako poskrbeli za ekonomsko svobodo.

    Danes veliko redovnikov, duhovnikov živi iz darov in zaradi tega ne poznajo realnega življenja in nimajo ekonomske in kakršnekoli druge svobode, so neodgovorni, socialisti, uradniki, služabniki socialistične Države, ki jim bo dala več denarja ( korupcija), če bodo bolj pridni. Sploh bolj “posvetni redovi: frančiškani in jezuiti) so bolj ujeti v to socialistično logiko, ki danes z našim ukradenim denarjem dela različne družbene poskuse od enakosti spolov, do homoseksulanih porok in staršev, do oplojevanja samskih žensk na davkoplačevalski račun, do delanja milijonov splavov letno na davkoplačevalski račun, relativizacija VREDNOT, idej, POENOTENJE mnenj v mainstream čredo, Kolektiv…)

    Na drugi strani je problem, če duhovnik pri gospodarjenju s kapitalom preveč pade v osi denarja, kapitala – da izgubi pogled na Boga.

    V starih časih so bili svečeniki vedno pri koritu. Plačeveval jih je vladar, zato so bili njegovi služabniki in služabniki kakršnegakoli zločinskega režima: suženjskega, fevdalnega, komunističnega.

    Povsod, kjer je ekonomska moč velika, tja pride veliko psihopatov, zločincev, parazitov. Sveto pismo ima veliko primerov zelo umnih gospodarjev, npr. Job. Ceni tako privatno lastnino, kot gospodarnost, kot tudi dajanje ubogim. Samo eno poveličevati in drugo črtiti ali izločati – je stranpot.

    Številni preroki in menihi so se umaknili v puščavo, kjer so se sami skromno preživljali, toda imeli so boljši uvid na stranpoti mainstream družbe. Bili so ekonomsko in tudi duševno in duhovno svobodni.

    Lagodje in neodgovorno življenje prinese ogromno greha, to vidimo danes v socialistični državi Slovenije in prej v SFRJ, ki je bila 30 let korumpirana od ZDA, še leta 1959 pa so bebasti in neizobraženi psihopatski nasilneži iz KPS in KPJ “dosegli”, da so imeli ljudje slabši standard življenja kot pa leta 1930. Kakšen strahovit padec 99% ljudi v revščino je spremljal vse revolucije!

    Večja odprtost, več dialoga, več transprentnosti idej in več imen, bo sigurno prineslo več mesa za glodanje, več črnobelega gledanja – a bo hkrati tudi pokazala rezultate dela in zahtevala odgovornost posameznikov za napačne ali celo kriminalna dejanja. Ta zatohlost in mafijskost cerkve je podobna kot naša slovenska družba: je rezultat prvinske neustvarjalnosti in nepodjetnosti zaradi fevdalno-birokratske zadušenosti in lagodnosti.

  4. Jaz prepuščam cerkvi, naj sama sebi najde diagnozo znotraj. Kar meni primanjkuje od cerkve: npr. vseh (okoli 800) porazov v sodnih postopkih proti duhovnikom po vojni. Potem, totalna neučinkovitost proti komunizmu, popolni poraz, vse z mariborsko afero vred. In ves čas soljenje pameti drugim, češ “verjemite nam, mi imamo izkušnjo s tem”.

Comments are closed.