Š. Kržišnik, iskreni.net: Cerkev zanikanja

9
194

Ali Cerkev na Slovenskem v teh časih zares potrebuje prvenstveno »konsolidacijo in pomiritev duhov v Cerkvi«, kakor so jo zastavili slovenski škofje?

Če »konsolidacija in pomiritev duhov« pomenita, da potrebujemo mirno srce, medsebojno povezanost v občestvu Cerkve in preudarnega duha, gotovo s škofi lahko delimo tako strinjanje kot konkretna prizadevanja.

Žal pa je v »konsolidaciji in pomiritvi duhov« skriva tudi nevarnost, da bi v dobronamerni želji ohraniti edinost Cerkve nadaljevali s tako bolečim in vztrajnim vzorcem delovanja, kot je zanikanje.

Slovenska Cerkev ne potrebuje več zanikanja. Dovolj ga je bilo. Potrebuje pa nekaj drugega: odkrito soočenje z resničnostjo.

Zanikanje »od spodaj«: ko umik v lasten vrtiček ne zdrži več

V slovenski Cerkvi se je v zadnjih desetletjih zgodilo izredno veliko pozitivnega. Dogajale so se spremembe, ki so rojevale novo življenje in odgovarjale na izzive časa.

Osebno sem vpet v življenje Cerkve od ranega otroštva in lahko samo rečem, da sem bil v Cerkvi ves ta čas v različnih okoljih deležen življenjskih sokov, gibanja, dinamike, rasti, napredka.

Po drugi strani pa se v mojem doživljanju Cerkve že leta vleče tudi nelagodje, ki največkrat izhaja iz srečavanja s strukturo, kjer sem pogosto srečeval odsotnost vizije, nepripravljenost na resnično poslušanje in dialog, zaprtost za nove ideje in spremembe ter neupoštevanje karizme laikov.

Tej negativni izkušnji se je v zadnjem času pridružila še ena, ob dogodkih, za katere si v času svoje mladosti in potopljenosti v varno naročje občestva Cerkve nisem mislil, da se lahko zgodijo.

Mariborska škofija pred bankrotom, milijonske luknje v njenih propadlih finančnih ustanovah, naraščanje obtožb o spolnih zlorabah s strani duhovnikov in prve pravnomočne obsodbe, skrivnostne okoliščine pregona nadškofa Urana v tujino, tragični samomori ali celo umori duhovnikov v nepojasnjenih okoliščinah, krepitev vpliva homoseksualnih duhovnikov, ki v Cerkvi živijo dvojno življenje, odmevni izstopi duhovnikov in ter na koncu seveda odpoklic nadškofov Stresa in Turnška.

Vsi ti dogodki so jasno znamenje, da na delu ni samo neka strukturna nespretnost. Problem slovenske Cerkve ni morda samo v togosti delovanja struktur, ki se v letih »obrambe pred komunizmom« niso mogle dovolj razviti, da bi odgovarjale občestvu Cerkve po drugem vatikanskem koncilu in njeni vlogi v sodobnem svetu.

Gre za veliko globljo korenino – za zlorabo oblasti, moči, denarja, spolnosti. Gre za probleme, ki zahtevajo resno duhovno »sanacijo«.

Mnogi Cerkvi predani duhovniki, laiki, redovnice so v zadnjem času želeli opozoriti na te probleme in tudi sami bodisi z dialogom bodisi z delovanjem želeli prispevati k spremembam. Toda žal so premnogokrat naleteli ne samo na neustrezno ukrepanje ali nepripravljenost na spremembe – naleteli so na zanikanje.

Toda s Cerkvijo je tako kot z lastno družino – v ljubezni, v želji, da ostanemo povezani, si pripravljen potrpeti marsikaj. Mnogi so zato izbrali molk, pasivizacijo, beg v svojo vrtiček, še zlasti če so pastoralno dejavni in uspešni, saj tako v svojem okolju doživljajo živo Cerkev, bolečini celotnega telesa Cerkve pa se izognejo. Pogosto se potolažijo tudi s tem, da za Cerkev molijo in da je to to, kar lahko storijo.

Ob tako globokih in resnih problemih umik v lasten vrtiček ne zdrži več. Ne gre več za zvit gleženj telesa Cerkve, ki nas bo nekaj časa motil pri hoji, ampak za raka, ki sčasoma lahko preplavi celotno telo našega občestva.

Zanikanje od spodaj, ki se kaže v miselnosti, da ta problem ne zadeva globoko tudi mene, da ne bo vplival na moj vrtiček, da na reševanje te rane lahko gledam bolj od strani, je potrebno prekiniti. Prav vsak je odgovoren, da dá slišati svoj glas in pogumno prispeva svoje življenjske sokove, da se ti globoki problemi slovenske Cerkve začnejo resnično reševati.

Zanikanje »od zgoraj«: ko je strah pred verniki povsem neutemeljen

Da bi se resnično lahko soočili s stanjem naše Cerkve, pa seveda ni dovolj, da prekinemo samo vzorec zanikanja od spodaj. Morda je še bolj potrebno, da se konča zanikanje od zgoraj, s strani tistih, ki v Cerkvi nosijo največjo odgovornost.

Kako zelo je to potrebno, spoznavamo ravno v času po odpoklic nadškofov Stresa in Turnška. Na posebej intenziven način doživljamo, da nas še vedno hromi vzorec nezmožnosti soočenja s resničnostjo – ne samo v slovenski Cerkvi, ampak tudi širše, saj je v izbiro novih nadškofov in s tem poti prihodnosti slovenske Cerkve vpet tudi Vatikan.

Več: iskreni.net


9 KOMENTARJI

  1. Ustvarjalen prispevek avtorja!

    Potrebna je korenita reforma delovanja cerkve, kar pa ne pomeni, da ni tudi veliko dobrega v sedanjem delovanju v cerkvi.

    Brez reformističnega načrta ne bo pravih sprememb.

  2. Narobe svet po vzoru butalščine!

    Javna uprava, ki zažira gospodarstvu, dobiva dodatna izplačila plač, malo gospodarstvo in kmetje, ki so nosilci razvoja, pa višje davke.

  3. To kar vidimo v družbi je očitno tudi v cerkvi. Recimo, kako Alenka Bratušek grozi s hara-kirijem, če nepremičninski zakon ne bo sprejet. Obup. Tako tudi naša gospoda grozi z razpadom cerkve, če ne bomo pristali na njihov molk, če ne bomo pozabili na vse. Vse naše bivanje je tako zreducirano samo na fizični obstoj, hrano in vodo, in penzijo. Obup.

  4. Odlično, Zdravko!

    Kritičen in ustvarjalen pogled je potreben celo takrat, ko je stanje v redu, sicer se uspavamo ali zaidemo.

    To vedo uspešni posamezniki, družine, podjetja, društva…

  5. Splošno znano je, kako je slovenska skupnost nazadovala v duhovnem vrednostnem življenju in da velika većina čuti potrebo po njem, vendar ni podanih pogojev.

    Cerkev ima idealno priložnost, da ljudem pri tem pomaga, vendar stoji ob strani, za zidovi.

  6. No, potrebno je pohvaliti cerkvene medije in še kaj.

    Vendar je premalo neposrednih stikov, zlasti s tistimi, ki niso verni.

    Očitno ni akcijskega načrta, kako se približati ljudem.

    Prevaga stara miselnost, da morajo ljudje priti sami od sebe v cerkev.

  7. Odličen prispevek, Štefan.

    Zanikanje kot glavni problem Cerkve. Cerkev je podobna kot slovenska družba, ko pijanska družina, ki samo ZANIKA vse probleme že desetletja.
    Zanikanje je provincialno, fevdalno, mafijsko znamenje.
    Zanikanje je značilno za žrtve, prebivalce Fritzlove kleti.

    Kaj pa drugi problemi v Cerkvi in še posebej predlogi rešitev? Ja, kako bi rešili, razbili to zanikanje v Cerkvi, to me tudi zelo zanima.

  8. Skorajda ni aktivnosti, ko gre cerkev med ljudi na način, ko ni prisoten denar.

    Duhovnik pride enkrat letno, to je ob novem letu na dom predvsem zaradi denarja. Skorajda nič pa ni duhovnega razgovora.

    Tudi pri maši se pobira denar. Tudi pri dobrodelnih akcijah.

    Zakaj pa ni duhovnih aktivnosti med ljudmi, ko ni prisoten denar?

    Cerkev se bo morala usposobiti, da bo znala motivirati ljudi za duhovne vrednote brez denarja.

  9. Gre za to, da bi cerkev s svojim duhovnim delovanjem med ljudmi usposabljala ljudi za duhovno vrednostno življenje.

    To pa ne pomeni, da bi bili potem ljudje manj uspešni pri svojem delu.

    Nasprotno. Znali bi biti uspešni na pošten, pravičen način, ne pa na račun drugih.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite