… finančnemu hudiču
Cerkev je bankrotirala zaradi pohlepa, čeprav že od pamtiveka proti temu pridiga in ga prepoveduje.
Odstop ljubljanskega in mariborskega nadškofa Stresa in Turnška je najnovejša kazen Vatikana zaradi bankrota slovenske cerkve. Ker sta propadla cerkvena holdinga Zvon 1 in Zvon 2 za seboj pustila več kot polmilijardno premoženjsko luknjo in skoraj 400 milijonov evrov neplačanih bančnih dolgov, se odpira vprašanje, kdaj bodo odgovorni predstavniki cerkve odgovarjali ne zgolj pred bogom, ampak tudi pred slovenskimi sodišči.
Bistvo tranzicijskega vzpona in propada cerkvenega finančnega imperija je že lani najbolje opisal ekonomist Igor Masten: »Kučanov Forum 21 je postal združenje neoliberalcev leve provenience. Cerkveni Zvonovi so bili stičišče neoliberalcev desne provenience. Vsi so spretno kopičili premoženje, ki se je bodisi lastninilo bodisi privatiziralo. Pretkanost tega neoliberalnega načrta se kaže v njegovi spretni javni travestiji, saj se je vse to zgodilo pod zastavo gradualizma. Tak zapis, čeprav provokativen, je resničen.« (Dnevnik, 12. oktobra 2012)
Masten je v navedenem citatu zadel bistvo slovenske tranzicije v kapitalizem, kjer smo dobili tako rdeče kot črne tajkune. Oboji so nastali s ciljem in zavedanjem, da je privatizacija družbenega in državnega premoženja enkraten zgodovinski pojav, ki prinese odločilno materialno moč, ta pa velik politični in družbeni vpliv. Kučan je v Forumu 21 združil nekdanjo partijsko elito, ki je obrnila hrbet delavskemu razredu in se prelevila v velekapitaliste, medtem ko je cerkev pastoralnemu poslanstvu dodala finančno industrijo in hotela prav tako postati vpliven velekapitalist.
Predstavniki mariborske nadškofije, ki je bila prek podjetja Gospodarstvo Rast na vrhu lastniške in upravljavske piramide finančnih holdingov Zvon 1 in Zvon 2, so v tranziciji v resnici sledili vodilu Gordona Gekka v filmu Wall Street (1987) »Pohlep je dober«. Pri tem so seveda pozabili, da osnovna dejavnost cerkve ni finančna industrija in pohlepno kopičenje premoženja, ampak moralno in duhovno poslanstvo. Še zlasti so zanemarili pomembno podrobnost, ki so jo pridigali drugim, da pohlep sodi med sedem smrtnih grehov, zato bi se mu morali sami na daleč ogniti.
Podatki iz grafa o gibanju finančnih obveznosti in kapitala največjega cerkvenega holdinga Zvon 1 razkrivajo veliko kreditno-finančno piramido, utemeljeno na pohlepu, ki ga cerkev sicer preganja kot hudiča. Ko se je Zvon 1 leta 2003 preoblikoval iz pida v finančni holding, je imel le 11 milijonov evrov dolgov. Na vrhu kreditnega balona pet let pozneje, leta 2008, so dolgovi znašali že astronomskih 450 milijonov evrov. Finančni vzvod, to je razmerje med dolgom in kapitalom, je pred krizo poletel v nebo in bil leta 2008 že skoraj petkrat večji od povprečne vrednosti sicer močno zadolženega slovenskega gospodarstva (glej graf Dolgovi in kapital Zvona 1).
S pomočjo zadolževanja večinoma pri državnih bankah NLB in NKBM je cerkev pohlepno kopičila velikansko premoženje, saj je s posojili hotela imeti vse večje in večje lastništvo podjetij in še nova in nova podjetja – od Heliosa, Mladinske knjige, Cinkarne Celje, Steklarne Rogaška in številnih drugih. Spustila se je celo v veliko telekomunikacijsko avanturo s T-2, ki se je kot preostale z izbruhom krize razpočila kot milni mehurčki. Dolgovi so ostali v vrtoglavih višinah, napihnjena vrednost premoženja se je čez noč stopila in že leta 2010 kapital spremenila v velikansko bilančno luknjo. Enaka zgodba je bila pri Zvonu 2, pri obeh pa se je leta 2011 končala v insolventnosti in pozneje v stečaju.
Drugi graf o sestavi financiranja naložb holdinga Zvon 1 nazorno razkriva sporno finančno hazarderstvo, ki se ga je šla v tranziciji cerkev, čeprav tudi proti temu pridiga. Holding je v letih od 2003 do 2009 povečal kratkoročni finančni dolg kar za 432 milijonov evrov (z 10 na 442 milijonov evrov) in s tem večinoma financiral dolgoročne finančne naložbe v podjetja, ki so se v istem obdobju povečale za 324 milijonov evrov (z 91 na 415 milijonov). S tem je bilo brutalno kršeno zlato bilančno pravilo varnega poslovanja, da morajo biti dolgoročna sredstva financirana z dolgoročnimi viri. Cerkveno financiranje dolgoročnih naložb s kratkoročnimi bančnimi posojili v višini skoraj pol milijarde evrov je v nebo vpijoč primer finančnega kazino kapitalizma, ki se nikakor ni moglo končati drugače kot v razprtju likvidnostnih škarij in bankrotu (glej graf Sestava financiranja in naložb Zvona 1).
Propadlim cerkvenim holdingom so štango vseskozi držali tudi bankirji iz obeh državnih bank, saj je NLB v stečajnem postopku do obeh holdingov prijavila kar 290 milijonov evrov terjatev, NKBM pa 78 milijonov. Prav Zvon 1 in Zvon 2 veljata za največji slabi terjatvi obeh državnih bank, ki smo ju in ju bomo tudi v prihodnje večinoma plačali davkoplačevalci z dokapitalizacijami in slabo banko, saj bo iz stečajne mase pokrita le manjšina bančnega dolga. Nobena skrivnost ni, da so cerkveni Zvonovi dobili glavnino bančnih posojil, ko je NLB vodil Marjan Kramar, bankir, ki ga je glavni kadrovnik propadle LDS Gregor Golobič koval v nebo. Pomembno vlogo je imel tudi član uprave NLB Alojz Jamnik, sicer brat ljubljanskega pomožnega škofa Antona Jamnika. Po izbruhu krize je Kramar zapustil banko, Jamnik pa se je zaposlil v Banki Celje.
Več: Finance
