Lukšič nasprotuje koncesijam v zdravstvu, ki po drugi strani debelijo denarnico njegove družine.
Julija sta se zgodila dva pomembna dogodka za prvaka SD Igorja Lukšiča, čigar stranka vztrajno kraljuje na vrhu javnomnenjskih lestvic: inštitut Lukšičeve žene za avtizem je ob samoplačništvu začel delovati še na koncesijo, medtem ko je Lukšič predsedoval medijsko odmevnemu kongresu stranke, kjer je znova zlival gnojnico po kapitalizmu, rohnel proti neoliberalizmu in branil nedotakljivost javnega sektorja. Ker ima SD trenutno največje možnosti za zmago na prihodnjih volitvah, se postavlja vprašanje, kaj nas čaka v primeru zmage prvaka SD, čigar žena je postala zasebnica v zdravstvu in je zanikanje vsega, kar Lukšič prodaja volivcem kot suho zlato.
Če v internetni iskalnik vpišete besede Marta Macedoni Lukšič in koncesija, vam na prvem mestu vrže spletno stran Lukšičeve žene, ki poglavje koncesija začne s stavkom: »Od 1. 7. dalje bo naš inštitut deloval tudi na koncesijo, kar pomeni, da bodo nekatere naše storitve možne tudi na napotnico. /…/ Več ponudbe in ‘nekoliko’ konkurence je vedno dobro. Tako se stvari pokažejo v bolj jasni luči, ljudje pa imajo možnost izbire« (http://mlmarta.wordpress.com). Do podelitve koncesije je omenjeni zdravstveni inštitut deloval po načelu samoplačništva, s 1. julijem pa mu je dodana še koncesija.
Poglejmo, kaj Lukšičeva SD pravi o koncesijah, samoplačništvu in nasploh zasebništvu v zdravstvu v programu stranke Slovenija na vrhu sveta, ki ga je stranka znova potrdila na nedavnem kongresu: »Neoliberalni model tudi zdravje razume kot tržno blago. Privatizacija zdravstvenega sistema in izenačevanje javnega in zasebnega zdravstva vodita k neenaki obravnavi bolnikov, to pa pomeni diferencirano kakovost glede na bolnikov socialni položaj in neenakopravno dostopnost. Zato se zavzemamo za razmejitev financiranja javnega zdravstvenega sistema od zasebnega, ki prek koncesionirane zdravstvene prakse posega v kakovost javne zdravstvene službe in jo najeda.«
Iz citata programa Lukšičeve SD proti neoliberalizmu v zdravstvu vidimo, da Lukšič eno govori in drugo dela. Sicer ne bi silovito nasprotoval neoliberalnim koncesijam, samoplačništvu, zasebni pobudi in konkurenci v zdravstvu, po drugi strani pa je ravno iz tega naslova odvisen proračun njegove družine in tudi debelost Lukšičeve denarnice, s čimer sam prispeva k tistemu, kar opredeljuje kot največjo krivico slovenske družbe, to je neoliberalizem in socialna neenakost. Spomnimo na Lukšičev govor februarja letos, ki so ga mediji povzeli z naslovom »Država čedalje bolj služi bogatim, ostali pa vse bolj životarijo« (STA, 13. februarja 2013). V njem je Lukšič kot glavni cilj svoje stranke poudaril boj za večjo enakost: »V Sloveniji se moramo začeti ukvarjati s tem, kako izboljšati objektivne razmere, in sicer tako, da bi se stopnja enakosti spet povečala.«
Ker si je Lukšič v križarskem pohodu proti neoliberalizmu za prvi cilj postavil še večjo enakost, si nadalje poglejmo, kakšna je v Sloveniji dejanska socialna neenakost. V ekonomiji se neenakost meri s tako imenovanim Ginijevim količnikom, ki se razteza med nič in ena: nižji količnik pomeni večjo dohodkovno enakost, in nasprotno. Podatki iz grafa o višini Ginijevega količnika na evrskem območju kažejo, da je imela Slovenija leta 2011 najnižji Ginijev količnik, torej da je ravno Slovenija država z največjo dohodkovno enakostjo, Lukšič pa bi jo še bolj povečal, medtem ko ga ne motita neoliberalna koncesija in zasebništvo njegove žene, od katerih se debeli tudi denarnica njegove družine.
Opisani primer Lukšičeve svete vojne proti neoliberalizmu v podobi koncesij, zasebne pobude in konkurence v zdravstvu, ki ga krši z lastnim družinskim zgledom, je velika politična svinjarija in v nebo vpijoč primer hipokrizije – prvak SD za vso družbo zahteva še večjo enakost, omejuje zasebno pobudo, nasprotuje konkurenci in postavlja nešteto ovir za bogatenje, hkrati pa ga vse to ne moti pri njegovi družini in sebi. V bistvu gre za splošni vzorec Lukšičevega delovanja, ki je tudi blagovna znamka njegove stranke: napadati pri drugih tisto, kar sam najbolj počne.
Več: Finance
