Premierka Bratuškova je v opoziciji streljala kozle, da brez višjega DDV ne bo rasti.
Dvig DDV je glavni ukrep ekonomske politike vlade Bratuškove. Ker so Bratuškova, Lukšič & Co. v opoziciji imeli polna usta obljub o gospodarski rasti, spodbujanju porabe in novih delovnih mestih, je treba odpreti vprašanje, kaj v razmerah globoke gospodarske krize v resnici prinašajo višje stopnje DDV – rast ali še večjo recesijo.
Premierka Bratuškova je kot opozicijska poslanka goreče zagovarjala dvig DDV s povsem absurdnimi utemeljitvami, češ da brez dviga DDV ne bo gospodarske rasti in da prav dvig tega davka na potrošnjo zagotavlja socialno državo v Sloveniji ( Bratušek: Brez dviga DDV ne bo rasti , Revija Manager, 7. junija 2012). Podobne ekonomske nesmisle smo slišali tudi iz ust prvaka SD Lukšiča, ki je v opoziciji na eni strani obljubljal spodbujanje porabe in na drugi zagovarjal večjo obdavčitev potrošnje. Ne smemo pozabiti niti na armado tako imenovanih resnih ekonomistov, Jožeta Mencingerja, Maksa Tajnikarja, Marjana Senjurja in drugih, ki so v času Janševe vlade z vsemi topovi nabijali proti znižanju rekordno visokih plač v javnem sektorju ter namesto tega predlagali višji DDV. No, na vrhuncu lanske protivarčevalne histerije se je v anale slovenske ekonomske misli zagotovo vpisal Senjur z miselno cvetko: »Ne se igrati z javnim sektorjem. Z njim stojimo ali pademo, rastemo ali zaostanemo.« (Mladina, 2. marca 2012).
Poglejmo si graf o efektivni, to je dejanski povprečni davčni obremenitvi potrošnje, kjer ima daleč največji delež prav DDV. 
Gre za makroekonomski kazalec, ki kaže odstotni delež celotnih prihodkov od davkov na potrošnjo v izdatkih gospodinjstev za končno porabo. Po tem kazalcu je bila Slovenija že leta 2011 v vrhu držav evrskega območja z davčno najbolj obremenjenimi porabniki, ki so s 1. julijem postali davčno še bolj obremenjeni. Torej nikakor ne držijo razlage vladnih predstavnikov in njihovih podaljškov, češ da ima Slovenija še veliko rezerv pri obdavčitvi potrošnje (glej graf Dejanska obdavčitev potrošnje).
Ker so dvig DDV enoumno podpirali celo v GZS in sindikalista Semolič in Štrukelj, je treba pogledati čez mejo, kaj o obdavčitvi potrošnje meni legendarni ameriški ekonomist Paul Samuelson v še bolj legendarnem učbeniku Economics. Samuelson je v poglavjih o davkih, potrošnji in varčevanju pojasnil, da dvig davka na potrošnjo zmanjšuje dohodek prebivalstva, negativno vpliva na porabo in zmanjšuje gospodarsko aktivnost. Po Samuelsonu je DDV tudi socialno najbolj nepravičen davek, saj kot regresiven davek po žepu najbolj udari najšibkejše socialne sloje z najnižjimi dohodki.
Da misli Samuelsona v Sloveniji vendarle niso povsem scenzurirane, je aprila letos v raziskavi Makroekonomske posledice dviga stopnje DDV pokazal ekonomist Igor Masten. V raziskavi ugotavlja, da višji DDV znižuje zasebno porabo, BDP, zaposlenost in tudi krči izvoz, uvoz ter investicije. Še več, Masten je ugotovil, da bi že samo dvig višje stopnje DDV zgolj za eno odstotno točko gospodarstvu v desetih letih znižal dodano vrednost kar za 800 milijonov evrov. In še nekaj, za Mastena je dvig DDV klasičen ukrep neoliberalne ekonomske politike, saj breme višjega DDV nadproporcionalno plačujejo tisti z nižjimi dohodki. Povedano z besedami naših vrlih sindikalistov Semoliča in Štruklja, ki sta pridno podprla neoliberalni dvig DDV: revni bodo še bolj revni in bogati bogatejši!
Po poročanju Financ so minuli teden o negativnem vplivu višjega DDV govorili tudi predstavniki statističnega urada z Andrejem Flajsom na čelu, ki je opozoril, da bi ohranitev izhodiščnega DDV iz leta 1999 (višje, 19-odstotne stopnje, in nižje, osemodstotne stopnje) pomenila, da bi imeli danes v Sloveniji od 15 do 20 tisoč manj brezposelnih. To pa je številka, za katero bi se morala zavzemati vsaka vlada, še zlasti pa samooklicana levičarska vlada Bratuškove in Lukšiča, ki počneta nasprotno.
Vir: Finance
