S kolesom na potep po širnem svetu (fotopis)

2
345

Foto: Anton TomažičJasno je, da sem doslej največ mojega potepuškega kolesarjenja izvajal po Sloveniji, ki je seveda tudi ena najlepših dežel na svetu. Da pa bi se o tem, da je Slovenija res ena najlepših držav na svetu, še prepričal na lastne oči, sem začel precej kolesariti tudi drugje po svetu. In to na zelo različne načine: sam ali s prijateljem z lastnim kolesom, začenši kar z vlakom, z izposojenim kolesom in lastno torbo; začenši z avionom, s kakšno agencijo, ki ima kolesarski program … Celo na službenem potovanju sem vsaj za kakšen dan najel kolo. In sem tako videl in doživel veliko več, kot bi sicer!

Romunija

Foto: Anton TomažičV Transilvaniji smo z lokalnim vodičem obiskovali predvsem podeželje in ponavadi prespali kar pri domačinih. V spominu mi je ostala tudi odlična hrana, sicer malo preveč mastna za običajne turiste, kolesarji pa smo kar pokurili vse tiste kalorije, ki so nam bile ponujene. Na fotografiji je piknik, ki nam ga je pripravila naša zadnja romunska gostiteljica.

Litva

Foto: Anton TomažičBaltske države Litvo, Latvijo in Estonijo sem »obdelal« z malo večjim kombijem, v katerem sem lahko tudi prespal. Večje razdalje sem seveda naredil s kolesom v avtu. Tako sem lahko izbiral najbolj privlačne etape. Predvsem me je presenetilo zelo veliko število jezer in jezerc. Bilo je je na tisoče!

Mavricij

Foto: Anton TomažičV toplih krajih tudi ni noben problem, če je treba prečkati vodne ovire, saj se hkrati tudi prijetno ohladiš! Čeprav ponavadi najraje kolesarim sam, ker mi to najbolj ustreza, pa se včasih tudi pridružim kakšni skupni, posebno, če mi to prihrani veliko časa in iskanja prenočišč.

Kitajska

Foto: Anton TomažičTakole pa tam na Kitajskem »parkirajo« kolesa. So pa že daleč za nami časi, ko je bilo na ulicah mest ogromno koles in pa bolj malo avtomobilov. Sedaj je koles že veliko manj, zato pa lahko vidimo toliko več motornih vozil. Seveda pa je marsikje na podeželju kolo še vedno najbolj primerno prevozno sredstvo.

Norveška

Foto: Anton TomažičMoja zaenkrat še neuresničena želja je Norveška. Ker pa vem, da tam ne gre brez velikih klancev, upam, da si bom tam lahko kakšno daljše potovanje privoščil, ko bom enkrat imel električno kolo. Sem pa na Norveškem vsaj poskusil kolesariti, ko smo z ladjo pristali v enem od fjordov. Takrat sem naredil le enodnevni izlet z izposojenim kolesom.

Irska

Foto: Anton TomažičOtoška država v Atlantskem oceanu je po mojem mnenju gotovo tudi ena najlepših dežel, ki sem jih do sedaj obiskal. Tisoč odtenkov zelene! Imajo pa zelo ozke ceste, kar je značilnost tudi za druge britanske dežele. To je za kolesarje kar malo neprijetno in včasih tudi hudo nevarno. So pa zato ceste vsepovsod zelo lepo okrašene z lepimi rožami. Na Irsko sem šel kar z avionom, namesto prtljage pa sem imel kolesarsko torbo, katero sem nato pritrdil na izposojeno kolo.

Namibija

Ko smo bili z Arnejem na fotografskem safariju v Namibiji in smo imeli en dan prosto, sem si takoj sposodil kolo ter se, kljub nekaterim odsvetovanjem, kar sam odpravil po puščavskih poteh. Pa se je splačalo! Doživel sem prav lepo srečanje na samem z divjimi konji, ptički – tkalčki komunalčki, pa še en prav lep sončni zahod sem lahko opazoval. Avantura se je kar srečno končala.

Vietnam

Foto: Anton TomažičČe so še pred leti na vietnamskih cestah prevladovala kolesa, pa so jih danes verjetno po številu prehitela že motorna kolesa, ki skupaj z vse več avtomobili delajo nepopisno gnečo v velemestih. Drugače pa je seveda na deželi, kjer sem se vozil med riževimi polji.

Havaji

Foto: Anton TomažičV spominu mi ostaja ena nepozabna vožnja! Zelo zgodaj zjutraj, bilo je še ponoči, so nas odpeljali na 4.000 m visok vulkan, kjer so nas dobro opremili s kolesi, čeladami in dodatno obleko, saj je bilo tam gori zelo mraz. Tako opremljeni smo skupaj, ob petju in molitvah domačinov, počakali na čudovit sončni vzhod. Sledil je spust vseh 4.000 m do morja: najprej visokogorje, nato grmičje, pa gozdovi, polja, naselja in na koncu obala. Ves čas smo kolesarili na asfaltu. Še najbolj so »trpeli« prsti, saj smo neprenehoma pritiskali na zavore.

Laos

Foto: Anton TomažičV tej azijski državi sem bil z neko agencijo v obliki paketa »Bike, Hike & Kayak«. Imeli smo srečo, da smo kolesarili vse tri dni, ko tam praznujejo novo leto. In je glavna oblika – vsesplošno medsebojno polivanje! Pa nisem imel nič proti, ko so me takole pričakali v zasedi, saj je bilo sicer zelo vroče. Še dobro, da so me prej opozorili in sem imel fotoaparat dobro zavarovan pred pljuski vode.

Španija

Foto: Anton TomažičNekaj posebnega pa je bilo moje romanje s kolesom – Camino. V osmih dneh sem naredil 800 km, vsak dan sem uspel prekolesariti kar 100 kilometrov, kar je bilo zame kar hud zalogaj. Premagati sem moral kar veliko hribov in dolin, da sem se prebil do željenega cilja v Santiagu.

Foto: Anton TomažičGlavni problem je bilo pa, vsaj mene je to zelo motilo, nepričakovano hladno vreme, tako da sem moral na gorskih prelazih večkrat voziti tudi po snegu. Tule, ko na sliki kažem, da so za mano že štirje dnevi, je bilo snega še malo. Res nisem pričakoval kaj takega, da bi lahko doživel sredi aprila v sredozemski Španiji.

Foto: Anton TomažičBuen Camino! Sem vedno pozdravljal romarje pešce, ko sem jih prehiteval ter zazvonil z zvončkom na kolesu. In sem vedno dobil prijazen odgovor Buen Camino!

Foto: Anton TomažičKadar ni snežilo, je pa deževalo. Ponekod je bilo toliko blata, da sem moral kolo kar »peš« porivati v hrib. Je bilo pa zato zadovoljstvo še toliko večje, ko sem prispel v kakšno toplo zatočišče med druge romarje, s kateri sem si tiste dni delil nevšečnosti neprijaznega aprilskega vremena.

Foto: Anton TomažičK sreči sem imel edini večji »defekt« šele 10 km pred končnim ciljem, ko se mi je odlomilo držalo torbe. Tako da sem zaključil kar lepo peš. Nato pa seveda takoj v objem v katedralo k svetemu Jakobu.

Foto: Anton TomažičSpomine na moje kolesarske dni zaključujem s fotografijo z mojega najbolj nenavadnega kolesarskega dogodka. V nekem gozdu, daleč od vsake civilizacije, me je ustavila precej pomanjkljivo napravljena lepotica, ki je v roki imela dve – sekiri!! Zraven je bil pa njen fant, ki je to celo fotografiral. Za trenutek sem kar »zacvikal«, saj precej berem skandinavske kriminalke, potem pa videl, da pač delata nekakšne bolj provokativne fotografije. Smo se malo pogovorili in za spomin sem ju prosil, da sta z mojim fotoaparatom naredila še tale posnetek.

2 KOMENTARJI

  1. Ferlinc in Maslesa trdita, da je mladenko s sekiro najel Jansa. Se dobro, da ga na koncu ni ubogala in se je ocitno usmilila kolesarja.

  2. Mojster visoke politike kolesari okoli po širnem svetu in ni čudno, da je nekoč slavna NSI povsem zavozila.
    Hkrati pa tudi postaja tudi bolj jasno, da je na biciklih veliko frajlauf časa za meditativno razvijanje manter o sovragu slovenistanske tovarišijsko kohabitativne in koruptivne požlahtnjene desnaške nadpolitike, o trmoglavem Janezu Janši.
    A Pogorelec tudi ljubi bicikliranje?
    Korajžnež verjetno goji alpinizem in base jumping in pri tem nima časa za trmoglavega JJ. On gre verjetno v kak samostan ali v puščavo Kalahari ob indijskem oceanu na težke duhovne vaje ob esenskem strogem postenju in tam razvija svojo politiko ljubezni do prvaka Opozicije Slovenistana.

    Bomo kdaj izvedeli kako je s tem?

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite