S knjigo in puško?

23
265
Foto: Reporter.
Foto: Reporter.

Na letošnji Marijin praznik, Veliki šmaren, je tržaški Primorski dnevnik objavil dvostranski intervju z zgodovinarjem prof. dr. Božom Repetom. Povod za pogovor z njim je predstavljala njegova zadnja knjiga S puško in knjigo, ki, kot so zapisali v uvodu k intervjuju »objektivno in celovito prikazuje razmere pred, med in po drugi svetovni vojni«. Z »objektivnostjo in celovitostjo« omenjene knjige se tokrat ne bom ukvarjal, ker gre za prežvečene zgodovinske interpretacije, povečini izpred časov demokratizacije Slovenije, le da se sedaj servirajo v lepši preobleki. Kljub slavospevom ob izidu in odlično obiskani prvi predstavitvi v ljubljanskem Konzorciju, kjer se je kar trlo oboževalcev slovenskega »rdečega dvora«, knjiga sama namreč ne ponuja praktično nič novega, česar ne bi zapisalo že zgodovinopisje v »zlatih časih socializma«. Si poskušate predstavljati, da bi nekje izven Slovenije, recimo v srednji Evropi, resni mediji promovirali knjigo, ki jo je napisal zgodovinar, v našem primeru »do konca« dejaven blizu nekdanjega partijskega vrha.

Avtor sicer že v naslovu aludira na znano propagandno knjigo iz časov fašizma Libro e moschetto. Pustimo ob strani dejstvo, da prof. dr. Repe s tem nehote postavlja komunistični sistem tja, kjer mu je usojeno mesto zločinske narave kršilca človekovih pravic ter državljanskih svoboščin, torej ob bok fašizmu in nacizmu.

Ni moj namen, da se na tem mestu spustim v analizo vseh sprenevedanj, nepoznavanja že osnovnih pojmov in preživelih pogledov, ki jih je v intervjuju izrekel prof. dr. Božo Repe. Vendarle, naj opozorim na sam uvod intervjuja, kjer novinar intervjuvancu podaja izhodiščno vprašanje:

Knjigo nekako začenjate s podrobno razlago o tem, da so nemški, italijanski in madžarski okupatorji Slovence obsodili na smrt. Poglobljeno spregovorite o genocidu – etnocidu. Menite, da je tako imenovana revizija zgodovine že toliko zamajala poznavanje osnovnih zgodovinskih dejstev (tudi na Primorskem), da so ta temeljna zgodovinska dejstva že pozabljena, izkrivljena?

Sledil je odgovor, ki ga je potrebno prebrati: Primorska ima sicer poseben odnos do NOB, načeloma pa je revizija res zabrisala osnovna poznavanja dejstev, zlasti pri mlajših generacijah. Za to je več vzrokov: od šolske zgodovine, kjer so bili v času Janševe vlade na hitro in brez stroke revidirani učni načrti, učitelji pa se, če je le možno, občutljivim temam izogibajo, do prav grotesknih razprav v medijih. Tu je negativno vlogo odigrala zlasti nacionalka.
Nekatere razprave, ki jih je organizirala, so sramota za novinarstvo. Še če bi se to dogajalo v kakšnem bifeju, bi marsikakšna natakarica reagirala in tako razpravo prekinila, goste pa nagnala. Ob tem, da ima nacionalka v arhivih na desetine čudovitih posnetkov ter dokumentarnih in igranih dokumentarnih filmov, nad katerimi ima monopol in ne pridejo do mlajših generacij.
Tu so seveda še patološke anonimne forumske razprave, pa še kaj. Je pa pogosto tako, da se tovrstna agresivnost izzove averzijo in se spremeni v nasprotno od pričakovanega. Nekatera znamenja kažejo, da se to dogaja tudi z odnosom do NOB. Morda tudi to, da je bila moja knjiga po manj kot dveh mesecih praktično razprodana in je že dotisnjena.

Vsekakor je zgodovina veda, ki naravnost kliče po reviziji in to vedno znova. Namreč, vsak dan se pojavljajo novi dokumenti, pričevanja in drugi dokazi, ki samo bistrijo naš pogled na preteklost. Osnovna naloga zgodovinarjev naj bi bila prav zbiranje tega materiala in dopolnjevanje mozaika preteklih časov, kajti vsak nov kamenček, prav vsak drobec, nam osvetljuje in pojasnjuje pogled na mozaik preteklosti. Brez revizije ni zgodovine, tega bi se moral zavedati tudi spoštovani intervjuvanec v Primorskem dnevniku in redni profesor na Oddelku za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete! Drugače bi bilo bolje, da kar ukinemo izobraževanje za ta poklic in preteklost prepustimo – pozabi. Z vsemi posledicami! Nemški filozof in matematik Gottfried Wilhelm von Leibniz (1646–1716) je očitno že vedel, kaj govori: Izvor sedanjih stvari se nahaja v preteklih stvareh, stvar pa se nikakor ne spozna bolje kakor po svojih vzrokih.

Kar se tiče posebnega odnosa do t.i. NOB na Primorskem, ki ga je prof. dr. Repe izpostavil v svojem uvodnem odgovoru pa je potrebno dodati, da sta bila protifašizem, upor in slovenstvo na Primorskem tesno povezana. Naši predniki na Primorskem so šli v partizane iz navdušenja za svobodo. Hlepeli so po narodovi osvoboditvi in zavračali fašizem, ki jim je storil veliko hudega. Prav zaradi tega tukaj najdemo tako dovzetnost za upor proti Italijanom in kasneje Nemcem oz. t.i. narodnoosvobodilni boj. Kljub načelni pripravljenosti Primorcev na sodelovanje z OF in s partizani v boju proti fašizmu, za kar so bili pripravljeni tudi marsikaj žrtvovati, je tudi tam v drugi polovici leta 1942 prišlo do zaostrovanja razmer, do obračunavanja in umorov dejanskih in namišljenih političnih nasprotnikov. Razlog za krvave umore je predstavljalo že dejstvo, da so jih komunisti označili kot izdajalce, čeprav so bili nasprotniki fašističnega režima. Drugače rečeno, tudi Primorska je zelo kmalu doživela tisto, kar je OF pod vodstvom komunistov »organizirala« v t.i. Ljubljanski pokrajini že od poletja 1941 naprej, še posebej pa po zasedanju Vrhovnega plenuma OF 16. septembra 1941, ko so sprejeli sklep o monopoliziranju upor proti okupatorju.

Nerazumljivi pa so očitki prof. dr. Repeta glede vloge nacionalne RTV pri t.i. zgodovinskih temah oz. razpravah, saj je v eni od teh pred kratkim sodeloval tudi sam. Morda zato, ker je bilo govora o prvi svetovni vojni, ki ni ravno njegova tema. Na nek način pa se strinjam z njegovo kritiko glede arhivskih posnetkov oz. oddaj na nacionalni televiziji, ki so nastali v obdobju komunizma in jih naša RTV bolj kot ne skriva. Tudi meni in verjamem drugim kolegom in gledalcem nasploh, bi bilo zanimivo, če bi nacionalna RTV v nekem arhivskem aranžmaju npr. objavila pogovore z revolucionarji iz 70-ih in 80-tih let prejšnjega stoletja, saj so govorili stvari, ki jih danes ne bi in so pomembne za zgodovino. Vsekakor bi jih bilo dragoceno slišati. Prav tako bi veljalo poskrbeti, da bi posebej nacionalna RTV dvignila raven debate, ko gre za zgodovinske teme in bolj pogosto vabila kvalificirane strokovnjake različnih nazorov.

Kot televizijski primer dobre prakse pa lahko izpostavim oddajo Pričevalci, ki jo lahko redno spremljamo na televizijskem sporedu, pogosto sicer v nemogočih urah. Kljub temu, da gre za dokaj preprost pristop, je vsebinsko izredno zanimiv in po številnih odzivih sodeč sklepam, da ima zelo visoko gledanost med plačniki obveznega RTV prispevka. Škoda, da RTV tega ni počela sistematično že prej, saj smo tako praktično zamudili generacijo, ki je doživela prvo svetovno vojno. Posamezni pričevalci s svojim avtentičnimi spomini dokazujejo moč govorjene besede, ki pogosto ruši tabuje slovenske družbe in ponuja vedno nove izzive tudi za gledalce. Veliko zanimivih zgodb smo lahko slišali v preteklih oddajah, nekaj pričevanj pa je bilo naravnost presenetljivih, predvsem za povprečnega gledalca, ki ni navajen, da se t.i. tabuizirane teme, ki revidirajo naš pogled na preteklost, pojavljajo tudi v nacionalnih medijih. Predvsem pa jih ne objavljajo mainstream slovenski mediji.

Nekatere pripovedi pričevalcev so naravnost šokantne, gledalci so tako izvedeli veliko novih informacij iz naše (pol)preteklosti. In zanimivo, prav nobeno pričevanje ni bilo javno ovrženo ali vsaj podvrženo poskusom zanikanja. Najsi je šlo za »znamenito« t.i. Dražgoško bitko, pravo vlogo narodno-osvobodilnega boja, izrečeno s strani samih protagonistov tega boja ali pa revolucionarne načrte za primer izkrcanja zaveznikov v Istri. Zanimivi so tudi pričevalci, ki so spregovorili o notranjem delovanju komunističnega režima in zlorabah v sodstvu, da ne govorim o zagonetni pripoved o predvojnem komunistu, ki je Italijanom izdal tigrovce na Mali gori pri Ribnici.

Višek nespodobnosti je, da se v to oddajo zaganja Zveza borcev za vrednote NOB, njen viden član je tudi dr. Božo Repe. Nespodobno in sramotno je tem bolj zato, ker imamo s pričevalci možnost slišati (in bolje razumeti) generacijo v odhajanju, ki ni imela nikoli možnosti, da deli svoj spomin v javnosti. V tem pogledu se strinjam z nedavno sodbo Zveze borcev, ki jo je v Dnevnikovem Objektivu zapisala dr. Spomenke Hribar: »Taka, kot je danes: sektaška, brambovska na »revolucionarnih« pozicijah, je organizacija iz preteklosti in sodi v preteklost.«

Menim da prav take oddaje, ki dajejo možnost javne besede predvsem tistim, ki je do sedaj niso imeli, dvigujejo kredibilnost javne televizije, predvsem pa pomagajo razumeti preteklost ter blažijo nestrpnost in ekstremizme, kakršni se danes dogajajo prof. dr. Repetu.

Kritika slovenske kulturne politike in tudi nacionalke, pa je na mestu v dejstvu, da samostojna slovenska država še ni uspela posneti celovečernega filma, ki bi tematiziral npr. povojne poboje političnih in vojaških nasprotnikov. Nekaj podobnega, kar so na Poljskem že storili s filmom Katyn (2007), ki prikazuje sovjetski pomor več kot 20.000 zajetih poljskih častnikov spomladi 1940. Poljaki so izdelavo filma zaupali priznanemu režiserju Andrzeju Wajdi. Si poskušate predstavljati, da bi kakšnemu našemu priznanemu režiserju, na primer Marku Naberšniku, poverili skrb za snemanje filma Kočevski rog – junij 1945?! Nikakor ne dvomim v sposobnosti g. Naberšnika, ravno nasprotno! Vendar, določeni koraki zahtevajo pogum, ne samo pri snemanju filmov. Pogum, da človek pove tisto, kar ve in kar misli, da je prav. Tega si mnogi ne upajo. Nekateri zaradi morebitne družbene/medijske izoliranosti ali strahu pred izgubo službe in t.i. ugleda v družbi, če bi govorili kot si mislijo.

Ob tem se spomnimo samo težav z igranim filmom Skriti spomin Angele Vode (2009), posnetem pod taktirko režiserke Maje Weiss, kjer v filmu ne zasledimo niti poimenovanja tedanjih nosilcev totalitarnega komunističnega režima. Angela Vode jih je v svojih spominih sicer zapisala, snovalci filma pa niso imeli poguma, da bi to uporabili tudi v filmu.

Svet se naglo spreminja, Evropa z njim in tudi Dolina miru pod Alpami ne more večno vztrajati v svojem zimskem dremežu.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


23 KOMENTARJI

  1. Nekateri še danes rajši pišejo z negativnim duhom puške kot pa s pozitivnim duhom knjige – vrednotne kulture.

    • Komunizem in socializem (fašizem) so razna šali izobraženci, ki so več sanjarili kot razmišljali.
      Neumni delavci in mali kmetje so samo slepo verjeli obljubam o državni varnosti.
      Birokrati pa so po defaultu lahko samo SOCIALISTI.
      Zato ne razumem skrajno butastih liberalcev, da so postavili za svojega šefa birokrati. Kar sem se naučil iz zgodovine 25 let:
      1.noben birokrat ne more postati liberalec
      2.noben komunist ne more postati demokrat in se rešiti zla socializma

      • Z besedo na dan Pavel,vem,kje te čevelj žuli.od prvega dne,ko sem se zčel
        oglašati na tem forumu,in ga cenim,ker je to edina opcija za kritične besede
        na račun zlaganih dejstev po končani vojni in dogajanjih po tako imenovani
        osamosvojitvi,ki to ni!Pavel,ne vem sicer koliko si star,ker me velikokrat
        presenečaš svojimi teksti,s tem nikakor ne mislim izpodbijati tvojega
        prizadevanja za boljši jutri,vendar bodi objektiven!

        • Saj sem prišel z besedo na dan. Bi ti rabil imena: bil sem šokiran, da so liberalci postavili za svojega šefa socialističnega SDS birokrata Viranta. V tistih časih sem izražal javno skepso na tem forumu, pa sem potem volil SDS.

          Glede komunistov: več kot 40 let gledam te ledeno betonske gospodovalne face na vseh področjih svojega življenja in ne poznam niti enega komunista, ki bi se spreobrnil. Postali so fašisti, ostali socialisti. A noben sredinec ali desničar. Z Janšo še nisem imel pogovora. Po dejstvih sodeč je še vedno socialist. Jaz sklepam, da se ni spreobrnil. Obstaja pa sekta fanatikov (ki imajo vsi gospodovalno naravo), ki verujejo, da se je spreobrnil. Verujejo celo, da je edini odrešenik Slovenije, kar je zame zelo čudaško.

  2. Gospoda Repeta plačuje država, saj je ugleden predavatelj na eni izmed fakultet Univerze v Ljubljani.
    V svojem prostem času pa seveda lahko napiše knjigo, ki jo po svoje promovira.
    Glede na to, da pa je redni profesor za sodobno zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani, pa dobi takšna knjiga povsem drugačen pomen. Upravičeno lahko odmenvamo, da je ta knjiga tudi del tega, kar on govori na svojih predavanjih.
    Tako prikrojena resnica pa je za akademika že malo nehigienična. Se strnijam, da bi bila povsem sprejemljiva kakšnih 30 let nazaj, dandanes pa je slikanje zgodovine le z enega zornega kota posmeh zgodovinskim dejstvom, ki jih v zadnjih desetletjih spoznavamo.
    Zato mi je žal, da sodi gospod profesor Božo Repe med pedagoge, ki poučujejo našo maldino…

    • Predlagam, da si preberete npr. njegov učbenik za študente (napisan skupaj s prof. Nećakom)- na dolgo in široko razložene predvojne razmere, nasilje partizanov med vojno, razlogi za razmah partizanstva itd. Pa tudi če pogledamo njegov učbenik za gimnazije (se mi zdi iz leta 1996) je imel skoraj 9 strani posvečenih zgolj koncu vojne in povojnim pobojem. Najnovejši učbeniki drugih avtorjev imajo ponavadi o tej temi zgolj 1-2 stavka.
      Sem pa tudi že slišal, da je dobil študent pri njemu na izpitu 10 z zagovarjanjem domobranske strani, tako da je očitno odprt za tudi druge resnice, če so le podprte z zgodovinskimi dejstvi.

      • Če bi bilo v celoti res to, kar pišeš, bi bilo zame pozitivno presenečenje. Tako pa glede na lastne zaznave vidim Boža Repeta ob Otu Lutharju kot najbolj vrednotenjem komunističnega režima zvestemu zgodovinarju. Kot nekoga, ki na Slovenskem zavest strokovne in širše javnosti vleče nazaj.

        Širše pa zato, ker mu dominantni medijski svet, povezan s tranzicijsko levico ( ali celo njenimi najbolj radikalnimi robovi) daje nek nezaslužen in celo absurden status posebej vplivne eminence ali skoraj končnega razsodnika vsega, kar se je dogajalo v 20.stoletju.

        Slovenija ima precej mavrično podobo vrednostnih usmeritev svojih bolj prodornih zgodovinarjev. Tudi tistih, ki raziskujejo in pišejo o zgodovini 20.stoletja. Če bi se Repeta v tej državi obravnavalo kot pač enega izmed njih, bi ga osebno lažje prenašal in bi lažje spregledal njegovo partiji skrajno zvesto profesionalno pot.

        Tako ga pa več ali manj vidim zelo podobno kot g. Podberšič ali g.Dežman ipd.

      • … tako da je očitno odprt za tudi druge resnice, če so le podprte z zgodovinskimi dejstvi..
        ———————-
        Ne vemo če je to res.

      • Hadrijan,”vodi ga kući”,repeta mislim,tako se je reklo v nekdanji JLA tistim,
        vojakom,ki so na vse kriplje hvalili takratne oficirje,ki so bili vse prej,kot dobri
        ljudje,nasprotno,bili hudiči v človeški podobi!Pravljice o odličnem
        zgodovinopiscu pripoveduj svojim otrokom,oziroma vnukom in veselo delaj
        škodo še naprej!Samo če se spomnim repeta,kot slavnostnega govornika v
        Dražgošah,mi gre na bruhanje!Čudim se domačinom v Dražgošah,da navkljub
        katastrofi-tragediji,ki so jo zakuhali oefarji,mirno gledajo proslavljanje
        obletnice požiga njihove vasi!

  3. Repe mi ne deluje pameten, kaj šele profesor, avtoriteta, univerzitetni intelektualec. Prej en butast in prilagodljiv birokrat, aparatčik, ki v paniki, ker se njegov sistem državne varnosti in laži in iluzij ruši, napravi največjo bedarijo za komuniste, kot največji subverzivni komunistični agent, da v naslovu zaradi svoje velike neumnosti (ali pa je res agent Zahoda HE HE) izenači fašizem in komunizem.

    V Rusiji, na Balkanu in v Sloveniji so komunisti še vedno trdno na oblasti. Samo družbeno gospodarski model so premaknili iz ponavljajoče bankrotiranega komunističnega v fašističnega. Tehnično gledano vse politične stranke podpirajo ta fašistični model socializma.

  4. Skrajno deplasirana kritika pomembnega zgodovinskega dela. Drugega tu ni kaj za dodati, razen žalostnega dejstva, da se še vedno najdejo ljudje, ki takšni pritrjujejo.

    • Vse več jih je. Vsak dan vas je manj teh, ki kljub vsemu vztrajate na romantični zgodovini komunizma.

    • Primož, kaj te tako veže na partizane, da jih ne moreš gledati iz distance: privilegiji, denar, služba, strah za osebno varnost (le kdo me bo preživljal v kapitalizmu?)

  5. A ko vidiš zvezdo nad naslovom knjige, ti postane jasno…
    Ni slučajno, da je v naslovu tokrat puška na prvem mestu, za razliko od Libro e moschetto, na katero aludira avtor. Italijanski fašizem je bil miroljubna in demokratična ideologija v primerjavi s tem, kar je prinesel boljševizem.

  6. Primorci so še danes tako radi kitijo z rdečo zvezdo pa pišejo imena preteklosti po hribih. Enkrat sem mojemu prijatelju Primorcu dejal nekako takole. Pravite, da so vas med vojno fašisti futral z ricinusom, kot poje kantavtor Mlakar. In da so vas partizani osvobodili od fašistov. Po vojni pa ste kakor hitro ste lahko vabili Italjane v vaše gostilne. Klanjali ste se jim do tal, samo da so prinesli takrat devize,čeprav lira ni bila kako močna valuta. In kje je bila tedaj “vstala Primorska”…Zato se ni čuditi, da pač objavljajo njihovi častniki takšne intervjuje….

  7. Po prebiranju Repetove zgodovine-pred tem pa za povrh še Roterjeve-nedavno se mi je uspelo prebiti čez njegove maske..človeka mine,da bi še ostal v tej zaplankani deželi,kjer narod po večini očitno kar prosjači,da mu “angeli luči”še naprej perfidno lažejo in ga varajo s predrznimi lažmi. Po eni plati mi je zelo žal,da mladi izobraženci množično zapuščajo to našo porcjunkulo-po drugi pa jih čisto razumem in jim kar malo zavidam.

  8. Edina obramba proti psihopatskim komunistom je jasna misel in ostro pero. Kadar pa uporabijo orožje, pa ni romantike kot pri ISIS. Ali jih jaz popijem, ali oni mene. Oni niso vojska, še manj častni sovražnik. To je mafijska drhal terorističnih psihopatov.

    Kršinar je napisal dober članek, jaz bi dal ostrejši naslov.
    ” Otroci v Sloveniji so lačni, Kučan pa je predebel in pohlepen! “

  9. “Avtor sicer že v naslovu aludira na znano propagandno knjigo iz časov fašizma Libro e moschetto.”

    Na spletni strani MK pa najdemo tole:

    “Da se partizani borijo »s puško in knjigo«, je v enem od poročil zapisal George Wuchinich, vodja ameriške misije Alum pri Vrhovnem štabu NOV in POS.”

    in

    “V smernicah politkomisariata Glavnega štaba NOV in POS pa je zapisano: »Čuvaj knjigo kakor mitraljez in glavo.« Podobnih zapisov se je našlo še več. Slovensko partizansko gibanje je bilo edino partizansko gibanje sploh, ki je postavilo v ospredje boja tudi kulturo kot municijo.”

    Ne vem, v čem je smisel napisati članek, ki je vsebinsko zreduciran na ad hominem napad na nekega posameznika in bralcu ne pove dosti več od tega, da pač Renato Božota ne mara. 🙂

    Skratka, avtor se je spustil na tak nivo, da tista iz intervjuja, ki pravi “Še če bi se to dogajalo v kakšnem bifeju, bi marsikakšna natakarica reagirala in tako razpravo prekinila, goste pa nagnala” očitno ni ravno iz trte zvita.

    • Slab izgovor.

      Kaj takega bi našel pri vsaki vojski v Evropi iz 2. svetovne vojne ali pa tudi iz 1.

      Božo Repe je sam priznal, da je komunizem = fašizem.

      Povedal je tisto, kar je res. Božo brani svojo ideologijo in to je to.

  10. Bravo Renato! Saj vem, da je škoda časa, a po svoje bi bilo dobro, da bi nekdo naredil natančno strokovno recenzijo Repetove knjige in jo objavil v strokovni reviji »ala« ZČ?!

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite