S. Jeretič, Neurovirtu: O kandidaturi dr. Danila Türka

1

Nekdanjega predsednika dr. Danila Türka sem spoznal v njegovi prvi predsedniški kampanji leta 2007 in prvi vtis je bil zelo pozitiven, saj je pokazal veliko širino in življenjske izkušnje ter predvsem zmernost in željo po povezovalnosti, ki jo je v slovenski politiki že takrat manjkalo. Tudi njegovo aristokratsko držo smo videli kot prednost, ki bi lahko zgradila nov profil predsednika države, predvsem na mednarodnem polju. Po zmagi je sledil njegov oster zasuk v levo in nedvomno je bil zelo ideološki predsednik, v čemer korenini današnja kritika politične desnice, ki v njem vidi enega predstavnikov totalitarne preteklosti naše države.

Kot predsedniški kandidat je vzniknil po odločitvi Boruta Pahorja, da izpusti tiste volitve in Socialne Demokrate popelje na parlamentarne volitve leto za tem. Kot takratni vodja službe za odnose z javnostmi v stranki sem bil del skupine, ki je predsednika stranke prepričevala v tisto njegovo odločitev in sem bil zato po šestih mesecih negotovosti zadovoljen. To zadovoljstvo je delila tudi celotna ekipa, ki je v stranki skrbela za promocijo in terenske aktivnosti, in ker nas je takrat zanimala le parlamentarna zmaga, smo se pripravljali na sproščeno poletje in nas v tistem trenutku predsedniška kampanja sploh ni zanimala.

Načrte, da bom poletje preživel na plaži in kavču, pa sem opustil po prvem pogovoru z dr. Türkom, saj me je navdušil in prepričal, da sem, kot večji del strankine ekipe, namesto tega vse sile vpel v njegovo kampanjo. Njegovi zmerni in široki pogledi so takrat sovpadali z našim prizadevanjem, da Socialne Demokrate pretvorimo v moderno levico, ki se bo izkopala iz priklenjenosti na preteklost in se z izzivi našega časa spopadla z inovativnimi koraki in rešitvami. Podobno kot je dr. Türk v svojem mandatu zavil v levo, je tudi stranka namesto nadaljevanja programske modernizacije danes končala v levem kotu političnega prostora, a to je druga zgodba.

Zakaj in kako se je od slogana “Predsednik, ki združuje” premaknil v ideološki boj in tako prispeval k poglobitvi razkola v političnem prostoru, sedaj niti ni tako pomembno, bolj so pomembne današnje posledice tega premika. Zagotovo je k temu prispevalo dejstvo, da so ga kaj hitro po zmagi povsem omrežili predstavniki trde, stare levice. Zanimivo pa je to, da na tistih volitvah ni bil izbranec teh struktur, ki so takrat stavile na Mitjo Gasparija in so dr. Türka videle kot preveč desnega kandidata, ki ne odseva njihovih pogledov na politični boj. So pa bile dovolj pametne, da so svoj vložek portfeljsko razdelile in tudi v našem volilnem štabu zagotovile svoje predstavnike, kar je v kampanji sprožalo nekatere konflikte, ki so proti koncu prvega kroga skorajda ogrozile njegov vstop v finale.

Vsekakor verjamem, da je dr. Türk v predsedniško kampanjo vstopil z iskreno željo po povezovanju in zmernosti in se šele v nadaljevanju pretvoril v ideološkega predsednika, ki ga je zasovražila desnica in na koncu ob poskusu reelekcije zapustila tudi politična sredina.

Več lahko preberete na blog neurovirtu.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


1 komentar

  1. že tu, pa tudi v nadaljevanju:

    ‘Še enkrat, verjamem da je bil to zdrs in da je dr. Türk iskreno zavezan boju za človekove pravice, a to sedaj ni pomembno. Pomembno je, da slovenska desnica tega ne bo nikoli verjela.’

    tu najbrž ne more iti zgolj za ‘verjetje’, ali je on tak ali drugačen. če bi zgornje res držalo in je človek res iskreno zavezan boju za človekove pravice, potem bi na to temo v 5-ih letih kaj naredil. pa – kolikor se spomnim – je vse, kar je v zvezi s tem naredil to, da je dal drugorazredno izjavo.

    mislim, da predsednik, ki ga desettisoči pobitih rojakov (pa tudi so-rojakov iz bivše države) ne spravijo na obrate in ne naredi vsega, kar je v njegovi moči, da nacijo spravi med seboj, ne razume veliko o človekovih pravicah.

Comments are closed.