S. Hribar za Dnevnik: Obsodba spravnih zablod

9

V nedeljo, 5. julija, so na Karlovici pri Velikih Laščah odkrili spominsko obeležje, na katerem so nameščene plošče, na desni z napisom: »Žrtve vojne in povojnih pobojev iz okolice Karlovice«, na levi: »Iz Karlovice in njene okolice so v NOB 1941–1945 žrtvovali svoje življenje za svobodo domovine«. Oba dela spominskega obeležja druži Trubarjev nagovor »Lubi Slovenci«, ki je sploh prvi, ki je Dolenjce, Kranjce, Štajerce… nagovoril z imenom Slovenci. Z imenovanjem nas je pravzaprav ustanovil kot narod. In da so te besede vklesane v »srce« spomenika, je najbolj primerno in simbolično: (naj!) veže leve in desne – vse Slovence!

Prav ta spomenik kaže, da potreba po spravi vendarle počasi prenika v našo državljansko zavest! To je še posebej razvidno iz nagovora župana Velikih Lašč Antona Zakrajška ob odkritju spomenika, ko je dejal, da si spomin »zaslužijo vsi naši sokrajani, sovaščani, prijatelji, sorodniki, ki jim je bila Karloviška dolina skupna, kjer so obiskovali isto šolo, jih je k molitvi klical isti zvon, so zapeli v isti gostilni, orali in kosili polja in doline teh gričev in senožeti«. Šele če premislimo te županove besede, si lahko predstavimo neizmerno tragedijo vojne in povojnega nasilja, ki je ločilo ljudi iste skupnosti na dva bregova! Ali ni čas, skrajni čas, da so v določenem okolju (občina) vsaj po smrti zabeležena njihova imena na enem spomeniku? Čestitam županu in občinskim svetnikom za to pietetno idejo in njeno uresničitev!

Sicer pa mrtvi tudi na tem spomeniku niso pomešani, recimo po abecedi, ampak so razvrščeni glede na stran, na kateri so bili ali so se znašli med vojno: leva – desna. Čeprav so po smrti vsi »samo« mrtvi, njihova dejanja v času življenja niso bila enaka. Pieteta do mrtvih ne predpostavlja zanikanja delovanja kogar koli! Kaj so dejanja enih in kaj drugih – to je stvar zgodovine in živih, da jih pomnimo. Moramo pa se zavedeti, da je krivda individualna in da je med »kolektivno krivimi« veliko ljudi nedolžnih. Na obeh straneh.

Temu dogodku je bilo po mojem v javnosti posvečene premalo pozornosti! Pričakovano, pa vendarle na presenetljiv način, se je odzval glavni odbor ZZB NOB Slovenije, saj je svoje stališče naslovil kar »Obsodba spravnih zablod«! Obsoja »nerazumno in žaljivo« odločitev župana in svetnikov Velikih Lašč, ki da je »v popolnem nasprotju z idejo sprave oziroma državljanske pomiritve«. Ker naj bi šlo kar za »manipulacijo z mrtvimi«, je bil tudi predsednik države grajan, ker se je dogodka udeležil. Obsodba ZZB NOV pričakuje, da bo vodstvo občine »popravilo svojo zablodo« in vrnilo ploščo z imeni padlih borcev na staro mesto.

Očitke, ki jih temu dogodku niza glavni odbor ZZB NOV, bi lahko vrnili kar njim samim: njihovo nasprotovanje skupnemu obeležju vsem žrtvam je zabloda, celo zgodovinska zabloda! Ob zarji evropske civilizacije v stari Grčiji je nastal tudi mit o Antigoni, ki je na vsak način hotela pokopati (in ga tudi je!) svojega brata Polinejka, izdajalca. Mit postavlja novo merilo: pokop (vsakega) pokojnika je znak civilizacije. Ker za veliko vojnih žrtev in še posebej za po vojni pobite večinoma ne vemo, kdo je kje »pokopan«, je prav, da dobijo imena na spominskem obeležju v okolju, kjer so bivali. In prav je – sploh če se sklicujemo na spravo – da so imena žrtev na istem spomeniku, seveda ločeno zapisana, kot v tem primeru!

Dejansko je ZZB NOV proti spravi, saj bi v nasprotnem primeru uvidela pomen dogodka na sami otvoritvi: sodelovala sta tudi fanta tretje generacije žrtev z obeh strani: eden je prebral Kajuhovo, drugi Balantičevo pesem, potem sta prižgala svečki in ju položila na nasprotni strani. – Vsaj tretji generaciji dopustite, da ne sovraži nikogar!

Izjava ZZB NOV spravo takoj nadomesti z »državljansko pomiritvijo«. Sprava kot sprava zanje sploh ni sprejemljiva, saj predpostavlja pieteto do vseh žrtev, in do vseh njihovih žalujočih so-čutenje. Ni važno, kdo te ubije, mrtev si! In živi so z bolečino vezani na svoje drage. Še danes se ZZB NOV sklicuje le na sorodnike padlih borcev, talcev in drugih udeležencev NOB, ki nasprotujejo skupnemu obeležju, a v vsej svoji zgodovini se ZZB NOV ni niti enkrat spomnila na bolečine sorodnikov žrtev revolucije in povojnega nasilja! Ne, nasprotovanja z njihove strani tedaj res ni bilo, ker je bila – »državljanska pomiritev«!

»Državljanska pomiritev« je zahtevana (zapovedana) umiritev – vzrok spora pa ni odpravljen! Sprava pa je zavestna odločitev skupnosti, da vzame svojo zgodovino nase kot svojo – in je ne deli več na »vašo« in »našo«, vmes pa koplje jarek sovraštva do pekla! Sprava nič ne popravlja za nazaj, je odločitev za danes in »investicija« za jutri: da ne bomo več vpletali grehov in krivd, travm in zločinov, storjenih v preteklosti, v dnevno politiko! Skratka: da prenehamo sektašiti med nami na podlagi ideoloških opredelitev! Državljanska pomiritev je posledica sprave, ne pa njena zamenjava!

Ker je v času »državljanske pomiritve« sam spor le utišan, prekrit, prepovedan, že ob prvi priložnosti izbruhne ponovno, še z večjo ihto. Tako je bilo po prvih volitvah pri nas – in takoj so se našli politični manipulanti, ki na njem in na travmah ljudi gradijo svojo politično kariero, državo in družbo pa vse bolj potiskajo nazaj, v preteklost! Toda za to nosi ZZB NOV soodgovornost! V socializmu je borčevska organizacija podpirala partijsko/državno represijo proti vsem, ki Partiji niso bili po volji; bila je ideološka »hrbtenica partije«, njena strumna »služabnica«. Doslej ni naredila nobene »rekapitulacije« svojega povojnega delovanja, nobene spremembe v ideologiji in metodologiji političnega obnašanja – le da nima več prejšnje moči. Želi pa si (nekdanjo) »državljansko pomiritev«! Taka, kot je danes: sektaška, brambovska na »revolucionarnih« pozicijah, je organizacija iz preteklosti in sodi v preteklost.

Vir: Dnevnik

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

9 KOMENTARJI

  1. Prijetno in prijazno branje!
    Čudež, da se je članek zapisal Spomenki, ki je zadnje čase pisala precej drugače in ustavljala desnico. Čudež, da je članek zagledal luč sveta v Dnevniku.
    Ali se mogoče le nekaj premika?!
    Slučaj to ni, ker pri nas jih ni.

    • Bodi previden. Spomenači ne nasedaj. Vedno bo zadevo na koncu tako obrnila, da bodo komunajzerji lepi, druga stran pa grda.

      To je samo posledica tega, da je situacija taka, da nikakor ne moreš ZZB prikazati kot neke dobre in spravne druščine, ampak kot ekstremno nestrpno do drugače mislečih. Potem jih mora malo pokritizirati.

  2. Ne preveč zaupat. Spomenka je komunistka, ki se nikoli ni odrekla komunistični ideji.
    Njen članek je zelo strupen, ko nas skuša utopiti v krvi žrtev in sočutja. Pri tem pa seveda ima za bregom pozabo vsakega poskusa razumevanja problema. Rada bi da se zadušimo v tragediji, češ mrtvi so mrtvi in vse razmišljanje o vzrokih je prazno. To ti je pa res strupeno.

  3. Briljantno in zadeto v center vzroka in rešitve sprave!

    Spoštljiv in hvaležen poklon dr. Spomenka Hribar!

  4. Obsodba spravnih zablod?
    Tako Tit Turnšek, predsednik ZZB NOB, ki je »seznanjen z nerazsodno in žaljivo odločitvijo župana in svetnikov Občine Velike Lašče o premestitvi spominske plošče padlim udeležencem NOB k ploščam mrtvih sodelavcev okupatorja« v Karlovici poziva javnost k obsodbi spravnih zablod. Tit Turnšek venomer žuga: »Z izdajalci sprava ni mogoča«.
    To je lahko vsakomur razumljivo in sprejemljivo. Toda kdo so res bili izdajalci? ZZB namreč vseskozi zanika kruto dejstvo, da je bila med okupacijo, med NOB, izvedena tudi boljševistična revolucija, to je državljanska vojna, v kateri je zmagala revolucionarna stran, žrtve na obeh straneh pa ogromne! Kdo je začel revolucijo po okupaciji l. 1941 pa se menda ve? Berem tudi, da so domači izdajalci vsi, ki sodelovali z okupatorjem pa naj je bil vzvod kar koli. Res enostavna obtožba? To je bežanje od resnice, da je bila revolucija za mnoge nevarnejša in okrutnejša za golo preživetje, ko so zgolj besedno nasprotovali boljševistični komunistični revoluciji in so se v svoji nemoči zatekli celo pod zaščito okupatorja. Tedanji komunisti so namreč že med NOB poskrbeli, da so bili med vojno in po vojni likvidirani vsi, ki so bili ali bi lahko bili nasprotniki revolucije in enopartijske oblasti, ki je potem lahko kršila človekove pravice. Dokaz so žrtve in odkrita in še neodkrita številna grobišča po naši domovini. ZBB je in je bila vseskozi prva zagovornica »Partije in revolucije«, a sedaj revolucijo taji, enako kot taji tedaj »edino pravega zaveznika in prijatelja« Stalina, ki je najbolj sprevrženo paktiral s Hitlerjevimi nacisti in japonskimi fašisti, seveda na škodo mnogih narodov in tudi na škodo mnogih »idealistov«, dokler ni Hitler napadel SZ. Ponovim. Dejstvo je, da je med okupacijo pri nas žal potekala tudi državljanska vojna, v kateri ne moremo govoriti o premagani strani, da so to bili enostavno izdajalci naroda, drugi pa le zmagovalci nad okupatorjem, in pa zmagovalci v revoluciji, a proti revolucionarjev naj sploh ne bi bilo, saj so bili samo izdajalci? Skrajno nelogična, nepoštena trditev in zavajanje, ki že desetletja traja in narod venomer znova razdvaja in žali vse demokrate. Žali seveda tudi vse žrtve revolucije na obeh straneh, ki jih je znanstveno ugotovil Inštitut za novejšo zgodovino. V državljanski vojni lahko govorimo zgolj o privržencih in nasprotnikih revolucije, ne pa o izdajalcih! Oboji so del naroda, kar terja spravo. Mogoče so izdajalci tisti, ki so pričeli revolucijo med okupacijo? Ne trdim tega, saj bi bilo to do mnogih nepošteno! Skrajni čas bi že bil, če hočemo Slovenci preživeti v globalni konkurenci, da vsa državotvorna politika odgovorna za naš razvoj, preneha narod razdvajati »na zmagovalce in izdajalce in seveda na kolaborante s Hitlerjem in/ali Stalinom«! Ne tratimo energije in časa za pogubni razdor, temveč za spravo in za naš razvoj, napredek, za preživetje Slovenije.

  5. Iskrena hvala in pohvala gospe Spomenki Hribar za njeno takšno razmišljanje,ki lahko edino pripelje do sprave in do nove perspektive države Slovenije.

    Marija Mihič

Comments are closed.