S Heleno Jaklitsch o Rojstvu novih domovin

1
278
Avtorji knjige Rojstvo novih domovin (od leve proti desni): Helena Jaklitsch, Helena Janežič iz Narodno univerzitetne knjižnice in pa Lenart Rihar, vodja Rafaelove družbe.

V začetku oktobra je v Sloveniji izšla knjiga z naslovom Rojstvo novih domovin. O tem smo že pisali, ko smo poročali o odprtju razstave z istim naslovom. Knjiga je zagotovo zanimiva tudi za našo skupnost, saj predstavlja življenje naših prednikov v taboriščih v Avstriji in Italiji. Knjigo je pripravila Rafaelova družba skupaj z Narodno univerzitetno knjižnico, pri njej pa je kot izjemna poznavalka sodelovala tudi dr. Helena Jaklitsch, ki je o tej temi pred nekaj meseci spregovorila v Buenos Airesu, kasneje pa še bralcem Svobodne Slovenije v pogovoru, ki ga objavljamo danes tudi za bralce Časnika. Pogovor, poleg predstavitve dr. Helene Jaklitsch, ki se s svojimi članki redno pojavlja v našem Časniku, magazinu z meru , prinaša še številne podrobnosti o življenju slovenske skupnosti na drugi strani Atlantika.

Dr. Helene Jaklitsch se predstavi.

Ja, kje naj začnem? Doma sem iz Novega mesta in čeprav že od študijskih let praktično živim v Ljubljani, še vedno ostajam Dolenjka in Novomeščanka, ali kot rečemo pri nas »lokalpatriot«. Po očetovi strani sem Kočevarka, od tu tudi moj nekoliko nenavadno zapisan priimek. Imam še starejšo sestro Katarino ter mlajšega brata Klemna.

Po gimnaziji sem se vpisala na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, kjer sem zaključila študij zgodovine in sociologije. Ker je pač tako, da nas je tistih, ki smo končali študij zgodovine, kar nekaj, je bilo seveda težko dobiti službo v teh vodah, tako da že 13 let delam v javni upravi. Verjetno mi je največ veselja prineslo dveletno delo s srednješolci. V eni izmed ljubljanskih srednjih strokovnih šol sem namreč pridobivala prve delovne izkušnje, kasneje pa sem se zaposlila na ministrstvu, sprva za pravosodje, zdaj pa sem na kulturi.

Razstava o slovenskih beguncih

Že dolgo si na kak način povezana z našo skupnostjo, kako si prišla v stik z “Argentinci”?

Verjetno je bil prvi »Argentinec«, ki sem ga spoznala, duhovnik Andrej Poznič, letošnji srebrnomašnik. Bil je kaplan v sosednji župniji in je vodil mladinsko veroučno skupino, h kateri sem tudi sama hodila. Kmalu sem spoznala, da ni edini iz dežele pod južnim križem, ki je prišel v Slovenijo, tako da se je krog poznanih širil. Nekatere sem »odkrila«, ko sem prišla v Argentino, poleg tega pa sem marsikaterega »Argentinca« spoznala tudi preko prijateljev, ki imajo na oni strani sorodnike. Danes sem vesela, da se je iz marsikaterega poznanstva razvilo tudi lepo prijateljstvo.

V Argentini si bila že dvakrat, oba obiska sta bila povezana s tvojim raziskovalnim delom. Kateri je predmet tvojih raziskovanj?

V svojem raziskovalnem delu, predvsem pri pripravi doktorske naloge, sem se ukvarjala z življenjem slovenskih beguncev v taboriščih v Avstriji in Italiji od leta 1945 do 1950. Dolgo časa sem bila prepričana, da so šli naši begunci že takoj iz Vetrinja v Argentino oz. v svet. O tem, da so najprej nekaj let preživeli v taboriščih, nismo na fakulteti, pri študiju zgodovine, izvedeli nič, pa tudi sicer večina ljudi v Sloveniji o tem, vsaj tako se zdi, ne ve nič ali pa ne prav dosti, čeprav gre za »neverjetno zgodbo o uspehu«, kot bi rekli danes. Ker sem hotela res čim več izvedeti, kakšno je bilo taboriščno življenje, kako je bilo s kulturnim delom, šolanjem v taboriščih, sem začela brati, spraševati ljudi. Pričevanja ljudi, ki so to doživeli, so zame zelo pomembna, zato sem prišla leta 2010 v Argentino. Pa letos tudi. Ker sem hotela »iz prve roke« izvedeti čim več. Da ne govorim o gradivu, ki ga nekdanji taboriščniki še vedno hranijo doma. Pravo bogastvo za zgodovinarja. Najraje bi šla vsakemu posebej in mu rekla: »Če ne veste kam s tem gradivom, jaz sem pravi naslov!« Res! Ker je to zapuščina, ki se ne sme uničiti. Še posebej bi bila vesela dnevnikov, spominov, morda kakšnih zapisov, ki so nastajali v tistem času. Ne morete si predstavljati, kako sem se razveselila, ko mi je hči enega od nekdanjih beguncev prinesla nekaj pisem, ki jih je oče napisal v taborišču!

Seveda sem gradivo iskala tudi v arhivih v Sloveniji, vendar presenečena ugotovila, da je bilo tudi to arhivsko gradivo večinoma uničeno. Prav zato sem bila iskreno vesela, da mi je Zedinjena Slovenija omogočila dostop do arhiva, ki ga hranite tu, v Argentini. Ker pa sem hotela vedeti, kako so Angleži, ki so skrbeli za ta taborišča, videli naše Slovence, sem šla tudi v arhiv UNRRE (organizacije, ki je skrbela za ta taborišča), ki je v Ameriki, v New Yorku.

Ali to tvoje raziskovalno delo Sloveniji doseže javnost? Kako?

Pravzaprav je največ za spoznavanje življenja slovenske begunske skupnosti, kar je bila pri nas tudi dolga desetletja zamolčana ali nepoznana zgodovina, naredila Rafaelova družba. Pripravila je že več potujočih razstav arhivskih fotografij, nastalih v različnih taboriščih, s katerimi že vrsto let gostuje po različnih koncih Slovenije, pa tudi izven meja domovine. V zadnjih dveh, treh letih tesneje sodelujem z njimi, in sicer tudi tako, da tistim, ki pridejo na odprtje posamezne razstave, skušam čim bolj nazorno prikazati, kako bogato kulturno, versko in prosvetno življenje so razvili, vzpostavili Slovenci v taboriščih. Ljudje skoraj ne morejo verjeti. Še posebno sem bila zadovoljna, ko je šla razstava tudi v nekatere slovenske srednje šole, ne samo katoliške. Škoda, da ne morem tu dovolj nazorno pokazati, kako pozitivno so se dijaki odzvali na to, kar sem jim povedala. No, skupaj z Rafaelovo družbo pa smo pripravili tudi fotografsko monografijo Cvetoči klas pelina, ki pa je v resnici že skoraj pošla. Napisala sem tudi nekaj člankov, s katerimi sem želela osvetliti dogajanje na Slovenskem tako med vojno kot po njej, upam pa, da mi naslednje leto uspe izdati knjigo o slovenskih beguncih v taboriščih v Italiji. O tem, kako je živela naša begunska skupnost v taboriščih v Italiji, namreč sploh vemo malo.

Si tudi v Argentini predstavila svoje delo? Kje in kdaj? Kakšen je bil odziv?

Prvo predstavitev sem imela v Slomškovem domu, po nedeljski sveti maši oziroma po zajtrku. Prepričana sem bila, da se bo v dvorano, kjer naj bi bil dogodek, po zajtrku vrnilo nekaj ljudi, morda deset. Kdo pa hoče v nedeljo dopoldne poslušati o tem, kaj se je dogajalo pred tolikimi desetletji? In to celo po prijetnem zajtrku?! Vsaj tako sem razmišljala. Ampak potem ljudje kar niso nehali prihajati. Nisem se mogla načuditi. Še bolj pa, ko sem čutila, da me res poslušajo, da jih zanima. To je bila zame največja pohvala, da ne rečem nagrada za ves trud, ki sem ga vložila v svoje raziskovalno delo. Ko čutiš, da te tisti, ki so dali skozi taboriščno življenje, in tisti, ki so potomci teh, ki so maja 1945 morali zapustiti domovino, sprejmejo. Ko čutiš, da cenijo to, kar delaš. Res, tisto nedeljsko dopoldne v Slomškovem domu je bilo zame res nekaj posebnega.

Ni bila pa to edina predstavitev, ki sem jo imela. Še preden sem šla v Argentino, me je Jože Rožanec prosil, če bi lahko spregovorila mladini. No, na poti, na letališču v Parizu, če sem bolj natančna, sem dobila še prošnjo predsednika SKA, če bi lahko dogodek, namenjen mladim, razširili ter povabili tudi druge. Tudi tisti večer je bil, vsaj zame, zelo doživet. In dvorana dr. Tineta Debeljaka v Slovenski hiši je bila prav tako presenetljivo polna. In tudi tu  je bil odziv ljudi, ki so prišli, zelo pozitiven. Še posebno sem bila vesela, ker so se nekateri odzvali na mojo prošnjo ter prinesli stvari iz taborišč, ki so jih hranili doma. Med poslušalci je bil sicer tudi gospod, ki se je oglasil in povedal, da je bil njegov oče v taborišču v Traniju. O tem taborišču malo vemo, zato sem se ga toliko bolj razveselila, upajoč, da si po koncu izmenjava vsaj kontakte. No, gospod mi je po predavanju »pobegnil«. Če slučajno bere ta pogovor, naj se mi pa le oglasi. Bom res vesela!

Dve soboti sem bila tudi gostja na srednješolskem tečaju, kjer sem višjim razredom spregovorila o vojni ter revoluciji v Sloveniji, predstavila pa sem jim tudi življenje v taboriščih. Pri mladih sem se še posebej želela potruditi. Da bi v njih zbudila zanimanje za ta del zgodovine, ki je tudi za njih pomemben. Upam, da mi je vsaj malo uspelo … Jih pa moram res pohvaliti. Predstavljate si – sobota v marcu, ob treh popoldne, ko bi bili verjetno vsi raje na siesti … Bilo je vroče in soparo. In vendar se mi je zdelo, da res poslušajo, pa tudi spraševali so. Tako da »kapo dol«!

Skupine naših petošolcev RAST si že nekajkrat spremila v Kočevski rog, v Buenos Airesu si predavala mladim pa tudi učencem višjih letnikov Srednješolskega tečaja: ali so naši mladi dobro seznanjeni s povojnimi dogodki v Sloveniji, ki so glavni vzrok naše emigracije?

Moram priznati, da sem imela prvič, ko sem spremljala Rast v Kočevski rog, veliko tremo. Zelo veliko tremo. Zakaj? Naprošena sem bila, da abiturientom na poti v Rog spregovorim nekaj besed o tem, kaj se je dogajalo pri nas med in po vojni. Spraševala sem se, kaj novega jim lahko povem o dogodkih, o katerih, tako sem bila prepričana, že vse vedo. Prav nerodno mi je bilo stopiti prednje in ter spregovoriti, saj sem vedela, da so vse, kar jim bom povedala, zagotovo že stokrat slišali. No, tam, v Kočevskem rogu pa sem presenečeno ugotovila, da o tem delu naše zgodovine niso vedeli toliko, kot sem pričakovala. Da jim pravzaprav ni čisto jasno, kaj se je dogajalo pri nas med vojno, zakaj so se njihovi stari očetje uprli, zakaj živijo v Argentini in ne v domovini svojih dedov, pradedov. Sem pa bila vesela, ko sem ugotovila, da niso brezbrižni, da želijo vedeti in razumeti. Da jih zanima je bilo jasno ne le iz tega, da so zbrano poslušali, temveč, ker so tudi spraševali. Včasih sem imela občutek, da se sicer bojijo, da ne bodo prav vprašali ali da jih ne bom razumela, toda sploh ni bistveno, da je vprašanje slovnično brezhibno postavljeno, ampak to, da vprašajo. In ko si že omenjala moje letošnje predavanje mladim na srednješolskem tečaju – bila sem in sem še vedno navdušena nad fantom, ki je postavljal vprašanja. Morda so se komu zdela preveč radikalna, meni pa je bilo bistveno to, da tisti fant očitno razmišlja in skuša najti odgovore, ki ga bodo prepričali.

Kako se v Sloveniji spominjate povojnih dogodkov? Kaj je “Noč v Kočevskem Rogu”?

Zagotovo sta osrednji spominski slovesnosti, na katerih se spominjamo tragičnih povojnih dogodkov, slovesnosti v Kočevskem rogu, ki je junija, ter na Teharjah v začetku oktobra. Poleg teh dveh, ki sta nekako res vseslovenski, ali pa si vsaj želimo, da bi bili, pa je vsako leto pripravljenih kar nekaj dogodkov, prireditev, povezanih s spominjanjem. Lahko bi rekli, da je tovrstnih dogodkov toliko, da bi, kdor bi hotel videti, razumeti, videl oziroma razumel. V zadnjih letih je prišlo tudi do zelo lepe pobude s strani mladih, povezane s slovesnostjo v Kočevskem rogu. Gre za to, da se že zvečer pred slovesnostjo zberemo v Kočevskem rogu. Najprej je sveta maša, nato pa celonočno bdenje pred izpostavljenim Najsvetejšim. Noč, ki jo zbrani preživijo sredi kočevskih gozdov, je prežeta z molitvijo za vse pobite, pa tudi njihove rablje. Izkušnja noči  tako globoko v gozdu je zagotovo nekaj posebnega. Človek dobi občutek, da je še bliže pobitim, še posebej, ker se zaveda, da so prav v začetku junija pred tolikimi desetletji fantje stali točno tam, kot smo mi.

Vir: Svobodna Slovenija.

1 komentar

  1. Žal se dobrega četrt stoletja po padcu komunizma in rojstvu slovenske države dela vse, da bi se preko oblasti in oblasti lojalnih medijev ponovno učvrstila v slovenstvu primitivna in zlagana predstava preteklosti o dihotomnem spopadu reakcionarnih izdajalcev in progresivnih osvoboditeljev.

    Ravnokar na RTV Slovenija po primeru Pirkovič-Thompsom poteka nova čistka ( Rebernik) prav na tej osnovi – proslava 75 letnice vaških straž letos v Rovtah in evropskega dneva žrtev totalitarizmov. Novi direktor Igor Kadunc je očitno orodje in promotor te pro-komunistične restitucije.

    Spet in spet lahko slišimo predstavljanje jugokomunizma v pozitivni luči ( kar se na Hrvaškem in v Srbiji recimo niti približno ne dogaja v podobnem obsegu). Ob predsedniških volitvah je ista ustanova v prispevku spet ponavljala, da je nova komunistična oblast ženskam dala volilno pravico.

    Pazite, na volitvah v komunizmu! 🙁 Kakšnih volitvah!? Za bruhat!

    p.s. Seveda tudi v tem kontekstu cenim prispevke gospe Jaklitscheve. Tudi če in ko se bo zavzemala za spomin, čast in pravice nekdanjih Kočevarjev, avtohtonih starodavnih prebivalcev našega prostora, ji velja moja polna podpora.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite