Vsak mesec nestrpno pričakujem petnajstega. Ne zato, ker bi na gospodarski zbornici takrat imeli plače, za katere moramo pravočasno zbrati denar, temveč zato, ker sodelavci takrat pripravijo poročilo o porabljeni električni energiji v preteklem mesecu. Nam je to najhitrejši zanesljivi vir za oceno, kaj se dogaja v gospodarstvu. Če ni naročil in dela, stroji stojijo, luči ugasnejo. In sem vse bolj zaskrbljen.
Že od lanskega aprila, torej tudi v obdobju prejšnje vlade, poraba električne energije v gospodarstvu stagnira. Najbolj v industriji, in čeprav je pri direktnih porabnikih, velikih sistemih, kak mesec prišlo celo do malenkostnega povečanja, je skupni trend nezadržno negativen. Za nas je to najbolj ekspliciten izraz krize in spopadanja z njo. Negativna gospodarska rast, visoka brezposelnost, nenehno zadolževanje so hkrati posledica in vzrok prezadolženosti, finančnega krča, visokih davkov, prepočasnega spreminjanja. Začarani krog. Imamo razmere, zaradi katerih nas je sicer strah, vendar vseeno ali pa ravno zato toliko bolj vneto iščemo rešitve. Za poslovno okolje, ki bo omogočalo gospodarsko rast, nova delovna mesta, višjo dodano vrednost in lažji izvoz. In ki bi omogočile, da bosta v naših načrtih prevladala optimizem in zaupanje.
Že leta več porabimo, kot ustvarimo
Pred kakimi tremi leti sem v prispevku za Sobotno prilogo kot sinonim za pesimizem in nezaupanje povzel srbski pregovor, ki pravi, da pri njih nič ne uspe, zato tudi kriza ne bo. V vmesnem času je ta črnogledost in neambicioznost pridobila nesporno domovinsko pravico tudi v Sloveniji. Ob vseh problemih delujemo nekredibilno, ko razlagamo, da imamo še vedno velik gospodarski potencial in priložnosti, da je socialna država še vedno ena najmočnejših na svetu. In bogokletno je predlagati, da se bomo morali čemu tudi odpovedati, če hočemo ustvariti razmere za gospodarsko rast, ki edina (!) lahko zagotovi nova delovna mesta, zmanjšanje števila brezposelnih in stabilno financiranje socialnih podsistemov. Seveda ni koristi, če siti razlaga lačnemu, kako bo treba varčevati. Vendar menim, da pri nas nasprotniki sprememb in varčevanja sploh niso »lačni«, predvsem brezposelni in drugi najbolj socialno ogroženi, temveč tisti, ki imajo relativno ugoden in stabilen položaj in prihodke, največkrat iz javnih blagajn. Da pa bo treba veliko (in hitro) spremeniti in v okviru teh sprememb tudi varčevati, je nesporno dejstvo. In o tem se, žal, ne moremo nič več in z nikomer pogajati.
Sicer vemo, da že osmo leto zapored bistveno več porabimo, kot ustvarimo (tudi v obdobju prve Janševe vlade je bila proračunska izravnava dosežena po zaslugi gospodarske rasti, ki je temeljila na prekomernem zadolževanju!), da se po nespodobno visokih obrestnih merah zadolžujemo (na račun prihodnosti) za tekoče potrebe, ne da bi karkoli od tega, kar si izposodimo (in prodamo), vložili v kaj takega, kar bi ustvarjalo poleg nove dodane vrednosti tudi nova delovna mesta in davkoplačevalce. In si lahko tudi izračunamo, kaj se nam obeta, če bomo imeli upad BDP in hkrati povečan obseg obveznosti za poplačilo dolgov in obresti ter za sanacijo bank in gospodarstva.
Vendar pa je iskanje izhoda iz te zagate s povečevanjem najrazličnejših obremenitev gospodarstva strel v koleno in res se čudim številnim strokovnjakom, da naša prizadevanja za zmanjševanje davčnega bremena, infrastrukturnih stroškov in visokih obresti primerjajo z »institucionalizirano norostjo«. Le kako bi konj lahko vlekel hitreje, če mu na voz naložimo dodatno breme? Nov davek na nepremičnine, višji DDV, obdavčitev odpravnin, prispevek za obnovljive vire energije, takse, davek na sladke pijače, novi prispevki za zdravstvo, obdavčitev odpravnin … Kako bo to vplivalo na gospodarstvo? Nobenih projekcij nismo videli v podporo tem ukrepom, razen da drugače ni mogoče zapreti proračunske bilance. Tudi nobenih variantnih predlogov, v katerih bi, brez plašnic na očeh, predstavili tako optimistične kot črnoglede scenarije. Zavedamo se, da zgolj varčevanje ne bo omogočilo izhoda iz krize, da nam varčevanje zagotavlja le preživetje. Za rast in razvoj pa potrebujemo strategijo, ki bo v kombinaciji s konkretnimi politikami in ukrepi zagotovila, da dosežemo cilje in ambicije uspešne družbe.
Problem ni diagnostika, temveč neukrepanje
Kakšno sliko imamo, kje smo, kaj zmoremo in kaj potrebujemo? Pri diagnostiki smo kar uspešni, pri tem, kaj bi morali, se že precej razhajamo, pri implementaciji pa smo nemočni. Naš problem ni preveč diagnostike, temveč neukrepanje. Ne glede na to, koga pokličemo na pomoč, da ugotovi, kje smo in kaj bi morali storiti, da se premaknemo od dna navzgor, ne glede na to, ali so na oblasti levi in desni, rezultat za gospodarsko sliko je enak. Ne deluje, pa naj gre za kvazi neoliberalno ali pa orto keynesijansko retoriko ključnih nosilcev. In bolj ko se nabijajo, kdo ima bolj prav ali pa manj narobe, bolj je to nepomembno za realne razmere.
V Sloveniji že celo desetletje nimamo ekonomske politike, v okviru katere bi imeli jasno določene cilje in ukrepe za njihovo uresničevanje in še manj mehanizme spremljanja in merjenja uspešnosti ukrepov. In retorika o sprostitvi poslovanja in podpori razvoja na eni ter uvajanju novih davkov, taks, prispevkov itd. na drugi je najbolj ekspliciten izraz zmedenosti nosilcev ekonomske politike v državi.
Kakšna pa je ekonomska politika trenutne vlade? V koalicijski pogodbi je zapisano marsikaj, kar je deležno naše polne podpore. Da bomo krepili konkurenčnost in izboljšali poslovno okolje, da bomo izvajali industrijsko politiko pa tudi konkretne stvari, na primer da bomo v štirih mesecih podpisali koncesijske pogodbe ter izdelali idejne zasnove za hidroelektrarne na srednji Savi, razbremenili industrijo z znižanjem cen električne energije za 10 odstotkov, znižali omrežnine, izboljšali prostorsko zakonodajo, sanirali banke in gospodarstvo … Kot rečeno, eno so besede, drugo dejanja, konkurenčnost gospodarstva pa se zmanjšuje iz meseca v mesec.
Pred štirimi tedni smo se predstavniki delodajalskih organizacij srečali s predsednico vlade in gospodarskim delom ministrov. Da opozorimo, da se razmere nezadržno poslabšujejo, da ukrepi, ki jih sprejemajo, niso ne povezani ne celoviti in še manj razvojni. Rezultat srečanja je med drugim naša obveza, da številne predloge iz različnih delov gospodarstva povežemo v strnjen, operativno izvedljiv predlog, ki naj bi omogočil, da bo gospodarstvo zadihalo in zajelo veter v jadra razvoja. Veliko predlogov smo že pripravili, vrsto jih nenehno ponavljamo.
Nekateri gospodarstveniki so obupali ali izgubili živce in zahtevajo, da izstopimo iz te igre, da naj vlada sama prevzame odgovornost, mi pa svoje zahteve zaostrimo z državljansko nepokorščino. Gospodarstveniki nimamo namena izvajati državljanske nepokorščine. Zavedamo se svoje odgovornosti in omejenosti spontanega delovanja na ulici. Preveč je v igri, da bi si jo lahko privoščili. In v trenutnih razmerah ni potrebno veliko za sprožitev gibanja in procesov, ki bi odnesli tudi to vlado. S pečatom, kot so ga imele predhodne, da so bile nesposobne soočiti se z izzivom časa in prostora, da so ključno prispevale k našemu zadolževanju, tajkunizaciji, brezposelnosti in neučinkovitosti. Najslabše, kar bi nas v tem času lahko doletelo, je, da bi izgubili še eno leto za prestrukturiranje. Gospodarstvo bi še dodatno izgubilo pri konkurenčnosti, kar bi se poznalo pri hitrejšem zmanjševanju zaposlenih in povečevanju brezposelnih, večanju fiskalnega minusa, prebivalci pa bi bili še bolj nezadovoljni in apatični.
Hitrost ukrepanja je odločilna
Časa ni veliko in hitrost ukrepanja postaja odločilna. Sanacija bančnega sistema nekje spomladi drugo leto bo prepozna. Ne bo koristi, če ne bomo hkrati z bankami sanirali tudi prezadolženega gospodarstva. In če hkrati ne bomo davčno razbremenili podjetniškega delovanja in poenostavili pogoje poslovanja na vseh ravneh. Potrebujemo sočasno, usklajeno delovanje in spreminjanje. In močno vlado z jasnim načrtom, ki ga bodo podprle vse njene stranke, brez fige v žepu.
Kakšna naj bi bila uspešna ekonomska politika? Najprej bi morala imeti jasne in merljive cilje. Dodana vrednost, razvoj, izvoz in nova delovna mesta kot prioritete. In hkrati bi moralo biti spremljano njeno izvajanje, da bi lahko dopolnjevali in spreminjali ukrepe, s katerimi bi ekonomsko politiko uresničevali. Povsem smo se sprijaznili, da so politike in strategije lepe besede na papirju, politiki pa se radi pohvalijo s kakimi navideznimi rezultati, kot je pogosto turistični priliv, merjen v prenočitvah gostov, zamolčijo pa, da smo imeli slabše poslovne rezultate. Tudi gospodarska rast v letu 2011, s katero se rad pohvali kdo izmed takratne politične nomenklature, je še najmanj odvisna od takratne ekonomske politike, temveč je zasluga mednarodnega gospodarskega okolja in vitalnosti naših izvoznikov.
Ključne zahteve in pričakovanja gospodarstva so razmeroma preprosti – več dela, več denarja, nižje obremenitve in administrativna razbremenitev ter podpora izvozu. Da se to lahko izpelje, dokazuje vrsta držav v Evropi, od Avstrije do Estonije. Povsod jim je kljub splošni krizi uspelo dvigniti gospodarsko rast, zmanjšati brezposelnost in povečati konkurenčnost.
Kako lahko država s svojim delovanjem zagotovi delo gospodarskim subjektom? Poglejmo le na področje turizma. Ki je v preteklih letih, tudi z velikim vložkom in evropskimi sredstvi, dodobra izboljšal infrastrukturo. Lani je bila sprejeta strategija razvoja turizma do leta 2016, kjer so vsi deležniki, skupaj s takratno vlado, sprejeli cilj, da se neposredni turistični priliv poveča z dveh na tri milijarde evrov. Infrastruktura je, kapacitete so in se še naprej izboljšujejo. Povečanje prilivov, seveda z izvajanjem ukrepov, predvidenih v strategiji, bi zagotovilo 10.000 novih delovnih mest. A je hkrati vlada zmanjšala že tako uborna sredstva za promocijo turizma na polovico. Sramota in neznanje brez primere! Baltske države pa tudi Hrvaška imajo na dan na desetine nizkocenovnih prevoznikov in čarterskih letov, pri nas pa je problem investiranja v nekaj novih povezav, ki bi na leto pripeljale v Slovenijo na stotine tisočev turistov. In že samo z izboljšanim vizumskim postopkom bi lahko močno povečali turistični priliv, neposredno blagovno menjavo pa tudi neposredna tuja vlaganja.
Nadalje s promocijo blagovne znamke Made in Slovenia, s podporo skupnim nastopom, s povezovanjem izvoznega gospodarstva za izvoz in za nakupe v državah partnericah itd. Prav tako z odpravo administrativnih ovir, ki onemogočajo začetek infrastrukturnih investicij – od energetskih objektov do prenove stavb. Žal se je obseg javnih naročil izjemno skrčil, na poti mu stojijo številne administrativne ovire, kjer je kriterij najnižje cene le eden izmed negativnih faktorjev za domače gospodarstvo. In nikakor ni res, da ni sredstev, saj obstaja možnost koriščenja kohezijskih skladov, EBRD, EIB pa tudi številnih zasebnih investitorjev. Ki pogosto ne najdejo pravega sogovornika za pogovore, v kaj investirati v Sloveniji. Pritožujejo se, da tudi znotraj vladne koalicije ni pravega konsenza, ali jih pripustiti v Slovenijo ali ne. Da ne najdejo kredibilnega odločevalca in da se odločamo neznansko počasi. In ne nazadnje tudi s ciljanimi panožnimi strategijami, kjer bi lahko z relativno enostavnimi spremembami omogočili ponoven zagon posameznih panog. Gradbeništvu bi zagotovili veter v jadra že s spremenjenimi pogoji za garancije pri javnih naročilih, lesni panogi pa s podporo pri povezovanju za nastopanje na tujih trgih.
Seveda pa zgolj to, da bi imeli dovolj dela (naročil), ne reši naših težav. Podjetja nimajo lastnega denarja, na bankah pa je predrag in ga številni tudi ne morejo dobiti, ker so prezadolženi. Sočasno pa poteka sanacija bank izjemno počasi, vse več podpornikov pa skriva figo v žepu. Prav tako zamuja drug ukrep, razdolžitev podjetij, ki bi omogočil hitro prestrukturiranje podjetij v težavah. Obstaja vtis, da zakon zamuja tudi zaradi interesov zdajšnjih lastnikov, ki bi radi, čeprav imajo v lasti popolnoma insolventna podjetja, zadržali čim večji del premoženja. Prav razlastitev lastnikov in zamenjava uprav, ki so podjetja pripeljali v nezavidljiv položaj, je izjemen izziv za ekonomsko politiko. In žal moramo ugotoviti, da nimamo sanacijskih ekip, kriznih menedžerjev, ki bi lahko prestrukturirali insolventna podjetja. Zato bi morali kar najhitreje, po mednarodnih standardih, pripraviti posebno akademijo za krizne menedžerje, ki bi s svojimi izkušnjami in novim znanem lahko vstopila v vodenje podjetij – ob sočasnem depolitiziranju nadzora v takih podjetjih, s spoštovanjem priporočil OECD za korporativno upravljanje. Sicer bomo namesto reševanja dobili ekipe za potapljanje.
Nujna je učinkovita pravna država
Verjetno ni treba izgubljati besed ob predlogih za višje davke. Če pogledamo države, ki so se po letu 2008 uspešno spopadle s krizo, so se zato, ker so zmanjšale davke in povečale učinkovitost državnega in javnega aparata. Mi pa že peto leto dvigujemo odhodke za javni sektor, namesto da bi izboljšali sistem pobiranja davkov in prispevkov, stopili na rep delu na črno in sivi ekonomiji. Začenši z zdravstvom, kjer bi zdravstveno reformo pometli pod preprogo in vse težave zdravstva rešili s povečano prispevno stopnjo. Pa bi z več denarja res odpravili klientelizem pri javnem naročanju v zdravstvu, na katerega opozarjajo tudi strokovni krogi znotraj zdravstva? Bi rešili preširoko in nepovezano mrežo javnozdravstvenih zavodov v Sloveniji in neizkoriščenost kapacitet? Debirokratizacija pogojev poslovanja je sestavni del retorike slehernega politika, najdemo jo v vseh strategijah in dokumentih. Umeščanje v prostor in hitrost/počasnost tovrstnih postopkov sta le najeksplicitnejši dokaz za zahtevo, da je treba spremembe zagotoviti z novo psihosocialno klimo na pristojnih ministrstvih in organih, ki bo pometla z birokratsko-političnim klientelizmom.
Več: Sobotna priloga
