Stane Granda se je rodil leta 1948 v Novem mestu, kjer je tudi maturiral. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je študiral zgodovino in sociologijo, po diplomi pa je nadaljeval študij zgodovine. Po magistrskem delu o davčni obremenitvi slovenskega kmeta med letoma 1848 in 1914 se je zaposlil na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa na ZRC SAZU.
Leta 1995 je doktoriral. Na omenjenem inštitutu je raziskoval gospodarsko, politično in družabno zgodovino Slovencev od začetka 19. stoletja do druge svetovne vojne. Pred dobrim letom so ga upokojili. Kot redni univerzitetni profesor sodeluje na Fakulteti za kulturno zgodovino Univerze v Novi Gorici, Fakulteti za uporabne družbene vede in občasno tudi drugod. Pred leti je bil predsednik programskega sveta RTV Slovenija. Je član Zbora za republiko, publicist in komentator aktualnega političnega dogajanja. Je avtor dveh sintetičnih pregledov vse slovenske zgodovine. Njegova najbolj odmevna znanstvena knjiga je Prva odločitev Slovencev za Slovenijo. V njej so objavljene tudi fotografije slovenskih peticij, ki jih je po tridesetletnem iskanju, »izgubile« so se že 1849 in jih ni nihče več videl, našel v dunajskem Hišnem, dvornem in državnem arhivu. Iz tega političnega gibanja je zrasla ideja za slovensko osamosvojitev.
Gospod Granda, naj začneva z migrantsko krizo, ki zadnje mesece močno zaposluje Evropo in tudi Slovenijo. V zadnjih dneh se število migrantov neverjetno kopiči v Grčiji in na grško-makedonski meji. V četrtek je predsednik Evropskega sveta Donald Tusk pozval nezakonite ekonomske migrante, naj ne hodijo več v Evropo. Menite, da bo poziv kaj pomagal?
Dimenzije migrantske krize mi niso povsem jasne. Še manj njihovo ozadje. Vsekakor gre za dogajanje, ki težko najde zgodovinsko primerjavo. Tako kot imamo mi pravico do lastne identitete v najširšem smislu besede, imajo tudi ti nesrečniki pravico do življenja in človeške sreče. Poglejte samo otroke! Kaj bodo imeli od svojega otroštva? Če je na načelni strani marsikaj jasno, pa na realnost nismo pripravljeni. Evropa je gola in bosa! Neodgovorno je sprejemati ljudi, ki jim nisi sposoben ponuditi tistega, kar pričakujejo. Slovenci nismo nikoli v zgodovini delali zločinov nad ljudmi. Bruseljska birokracija je odpovedala. Izjava Donalda Tuska je bolj prošnja kot poziv.
Bo k zmanjšanju migrantskega toka čez Egejsko morje kaj prispeval vrh EU-Turčija? Je mogoče zaupati turškemu predsedniku Recepu Tayyipu Erdoğanu? Očitno je, da Turčija namenoma pošilja migrante v Evropo, Grčija pa se pri tem spreneveda, da ne more zavarovati svoje meje …
Turški predsednik je tipičen Levantinec. Tudi Grki so Levantinci. Premalo jim je bilo ponujeno, da bi kaj naredili. Očitno bolj poznajo evropske dimenzije migrantske krize kot Evropejci. Oboji skupaj bi lahko nekaj naredili, drug proti drugemu, to je realnost njihovih odnosov, nič. Države se ravnajo po principih egoizma, ne pa mednarodnega sodelovanja in dobrih medsosedskih odnosov. Te fraze so za ljudstvo. Pred približno pol leta sem bral razmišljanje nekega Britanca, ki je kazal na rusko oziroma Putinovo ozadje sirske krize. Dejansko ima od vsega največ koristi. Na Ukrajino je Evropa pozabila. Pa je za svobodno in demokratično Evropo usodnejša od migrantske krize. Bojim se, da bi bila Evropa Putinu za »ureditev« Sirije pripravljena žrtvovati ne samo Ukrajine, ampak še baltiške države. Živimo v močno zapletenih in nepreglednih razmerah.
Kako v zvezi s tem gledate na ravnanje nemške kanclerke Angele Merkel, ki je lani povabila »begunce« v Nemčijo in še sedaj govori, da Nemčija ne bo zaprla svojih meja? Po drugi strani pa njena vlada zaostruje pogoje za pridobitev azila, zavrača nezakonite ekonomske migrante in podobno …
Kot sem že rekel, marsičesa ne razumem. Premalo poznam ozadja. Mislim, da se nemška kanclerka ni povsem zavedala svojih besed in dejanj. Velikost problema je podcenjevala. Tudi sedaj pripira vrata, hkrati pa zahteva od drugih držav, tudi Slovenije, naj ji ne sledijo. Lepo je biti prvi v Evropi, vprašanje pa je, ali si to krono zmožen nositi. Evropejci se lomimo med načeli in prakso. Velikih mož, ki so jo zasnovali, ni ali pa ne pridejo do izraza. Vsekakor nimajo enakovrednih naslednikov. Očitno vodijo Evropo drugo- ali še nižjerazredniki. Njihova kompetenca je vprašljiva. Ambicije imajo, državniški talent pa je šibak. Evropejcem manjka samospoštovanja, zavedanja lastnih korenin in zato mnoge grabi panika ob soočenju z drugo, predvsem pa drugačno kulturo.
Je tako zmedeno nemško ravnaje posledica protestantske vere, občutka zgodovinske nacionalne krivde, denacifikacije ali česa drugega?
Teh vzrokov ne bi štel za izrazite. Evropo preveva neki lažen humanizem, zlasti do problemov, ki jih ne poznajo v celoti. Koliko problemov je na evropskem jugu, vzhodu … Grkom, Špancem, Portugalcem, Ircem, o Ukrajincih sem že govoril, zavijajo vrat, jim lomijo roke, hkrati pa so pripravljeni metati milijarde v zaplete, katerih dimenzije jim niso jasne. Pomoč Sircem je neresna. Z izpraznjenjem prostora delajo samo uslugo sunitskim skrajnežem. Ti so jim dejansko bliže kot vsi drugi! Več posluha imajo zanje in njihove fantazije kot pa za življenje nesunitov, da o najstarejših krščanskih skupnostih niti ne govorimo. Evropa deluje zelo neevropsko, nekrščansko … Namesto da so se ob silvestrskih dogodkih po nekaterih nemških mestih zgražali nad migranti, bi se morali spraševati, zakaj imajo o domačinkah in domačinih tako slabo mnenje. Zakaj jih prezirajo in podcenjujejo?
V prejšnji številki Demokracije smo objavili intervju s patrom Martinom Kmetcem, ki misijonari v Turčiji. Opozarja na radikalno čiščenje prostora v Siriji in sosednjih državah, kjer so od prvega stoletja živeli kristjani. Zakaj tako sovraštvo do kristjanov?
Bližnjevzhodni kristjani so največja žrtev dogajanja v Siriji in pretresljivo je, kako malo jim »krščanska« Evropa namenja pozornosti. Med našimi uradnimi razlagalci tamkajšnjega dogajanja je prej pričakovati simpatije do Asada in pripadnikov sunitskega kalifata kot pa do naših najstarejših bratov po veri. Tudi kristjani, razen nekaj izjem, nismo bistveno boljši. Pogosto imam občutek, da se soočamo z recidivom anarhizma iz leta 1968, ki ga njegovi sedanji nosilci poznajo predvsem iz pripovedi in mitologije; podobno je na primer z na novo popularnim Che Guevaro, tipičnim patološkim morilcem v imenu revolucije, ko so vsega krivi »gnili« Zahod, ZDA, Izrael …Ob tem se srečujemo z neverjetnim absurdom. Na eni strani do nespoznavnosti obravnavajo genocid nad Judi, na drugi neskončno sovražijo Izrael, ki je zaradi tega v bistvu nastal. Nestrpnost do drugačnih, do preverjenih vrednot, postaja nova vsebina totalitarizma. V tem so si sorodni privrženci radikalnega čiščenja v Siriji in oni, ki se »borijo« za »pravice« emigrantov. Poglejte samo njihovo ikonografijo ob nedavnem dogajanju na Kotnikovi! Je bil Milan Kučan, aktualni kralj slovenske nestrpnosti ter vrhovni varuh idej in prakse slovenskega totalitarizma, s svojim dvorom tam po naključju?
Kako sicer gledate na kaos na Bližnjem vzhodu? Kako vidite vlogo ZDA, Rusije, Irana in Savdske Arabije pri tem? Levičarji obtožujejo ZDA, da je kriva za kaos na tem območju zaradi vojaške intervencije v Iraku leta 2003, pa Francijo in Veliko Britanijo zaradi intervencije v Libiji in tako dalje …
Od »arabske pomladi« smo veliko pričakovali in vsem nam mora biti žal, da ni bila uresničena, ampak zlorabljena, da je nekdanji teror zamenjal hujši in manj nadzorovan. Včasih se mi porajajo določene paralele z evropsko zgodovino. Pri ZDA gre običajno za mešanico neke morale in politike, ki jo na koncu izrabi kapital oziroma vojni dobičkarji, ki dobijo odločilno besedo pri dokončanju prvotne zamisli. Dobra zamisel se spremeni v svoje nasprotje. Rusija, Iran in Savdska Arabija izrabljajo to nenačelnost ZDA in vodijo nekakšno novo obliko hladne vojne, delitve Bližnjega vzhoda. Ne vem, kakšna bi bila današnjost, če bi ZDA ravnale podobno med prvo in drugo svetovno vojno.
No, ob tem je zanimivo razmišljanje nemško-egiptovskega politologa in zgodovinarja Hameda Abdel-Samada, ki vzrokov za to, zakaj se na Bližnjem vzhodu in širše v islamskem svetu ne uspe razviti delujoča demokracija, ne vidi le v posledicah kolonializma, ampak tudi v islamu samem. Zastopa stališče, da je islam kot vera nagnjen k fašizmu, kar se po njegovem mnenju kaže v vzgajanju ljudi k nedoletnosti (tj. k nesamostojnemu mišljenju), v nestrpnosti do drugače mislečih in odkritem pozivanju k uničenju drugače verujočih. Zaradi tega so po njegovem mnenju bližnjevzhodne islamske družbe same soodgovorne za politično-ekonomske razmere, v katerih živijo.
Čeprav je omenjeni politolog in zgodovinar gotovo boljši poznavalec razmer kot jaz, si jemljem pravico do nestrinjanja. Vtis imam, da tamkajšnji svet preveč presoja v luči evropskih razmer, iz katerih prevzema tudi terminologijo. Izhajati je treba iz časa in prostora. V islamu vidim določene težave v statičnosti njegovega nauka, bolje razlag in interpretacij, ki so vedno potrebne. Kljub določeni sorodnosti njihove in naše svete knjige, manjka jim Nova zaveza, je med krščanstvom in islamom velika razlika. Ob branju Korana, kar se zgodi vsaj enkrat letno, ne vidim nujnosti dogajanja, ki smo mu priče. Problem je v tem, ker morajo te probleme rešiti sami islamski teologi. Vsak poskus vplivanja od zunaj jih zbere na okopih. Podcenjujemo tudi nacionalne probleme tamkajšnjega prostora, ki obstajajo in so zelo vplivni, čeprav jih drugače imenujemo.
»Danes lahko govorimo o arabski invaziji. To je družbeno dejstvo,« je v torek dejal papež Frančišek, ko je govoril o migrantskem valu, ki z Bližnjega vzhoda prihaja v Evropo. Po njegovem se je Evropa že iz zgodovine naučila dovolj, zato je pozval k enotnosti Evrope. »Evropski narodi si v tej situaciji ne smejo privoščiti egoizma,« je še dodal. No, ta njegova izjava nekoliko odstopa od njegovih prejšnjih v zvezi s tem …
Poznavalci aktualnih razmer v Franciji, Veliki Britaniji, tudi v ZDA in Afriki govorijo o arabsko-islamski invaziji že nekaj desetletij. Zanimivo je, da je Nemci niso odkrili tedaj, ko so sprejemali sto tisoče prebivalcev Turčije, ki so bili »predelani« od Gazi Mustafe Kemala Atatürka, prvega predsednika sodobne republike Turčije. Mislim, da bi se nekateri morali vprašati, kaj so dejansko počeli nosilci »arabskega socializma« in veliki prijatelji nekdanje Jugoslavije: Naser, stari Asad, iraški Hasan al- Bakr … Ali ni njihova dediščina podobna Titovi?
Strinjam se s paževim pozivom, vendar moram ugotoviti, da se Evropa iz svoje zgodovine ni ničesar naučila in da je Osmanski imperij stoletja hiral prav zaradi evropske neenotnosti.
V Evropi je čedalje več priseljencev iz tretjega sveta, čedalje več muslimanov, zaradi česar stari celini na dolgi rok grozi destabilizacija. Nekako se zdi, da Evropo tako kot v srednjem veku tudi sedaj ogrožajo ljudje islamske veroizpovedi. Se strinjate s tem, ali je problem predvsem v tem, da se evropske politične elite sramujejo judovsko-krščanskih korenin?
Pravi verni muslimani niso problem. Veliko sem se družil z njimi in nihče mi še ni grozil s smrtjo, česar ne morem reči za slovenske častilce naobraznega puha Che Guevare. Enega imamo baje tudi v parlamentu. Nekdanja komunistična oblast se jih je zelo bala in spominjam se, kako mi je prof. dr. Zdenko Roter kot svojemu kratkotrajnemu študentu pripovedoval, kako bodo onemogočili graditev mošeje v Ljubljani. Vprašajte se, zakaj je postal naenkrat njen veliki zagovornik!
Evropska politična elita? Njen poglavitni problem so istospolni in podobni, ne pa judovsko-krščanske korenine. Soočamo se s posledicami amerikanizacije Evrope, vendar ne v dobrem in pametnem, česar tudi v Ameriki ni malo, ampak najslabšem mogočem, ko je vse skupaj ena sama »štacuna«. Povedano drugače oziroma simbolno: »Ne Hilary Clinton, ampak Bernie Sanders!«
Kaj pa če smo na istem razpotju, kot je bil antični Rim pred svojim kolapsom?
Pogovarjal se je Metod Berlec. Več lahko preberete na demokracija.si.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
