S. Granda, Naša luč: Konec Kučanove ere?

10

Pahorjevo zmago vidimo kot začetek zatona Kučanove politične ere. Kučanu, ki se bliža osemdesetemu letu, želimo zdravja in dolgo življenje, prekine pa naj z delovanjem iz ozadja v duhu najhujših nedemokratičnih udbovskih manir, ki izhajajo iz nenasitne sle po oblasti nad vsem in vsakomer. S svojim načinom delovanja je glavni krivec za šepajočo demokracijo in slabo gospodarstvo.

Borut Pahor je dobil drugi predsedniški mandat. Z lepo prednostjo je premagal kamniškega župana Marjana Šarca. Ta je dobil veliko glasov in to je največje preseneče­nje volitev. Predvolilna situacija je bila nekoliko shizofrena. Novinec v državni politiki je v prvem krogu predsedniških volitev gladko premagal kandidate tako pomembnih strank, kot sta Janševa in Novakove. Predstavljal se je kot aktivni katoličan, kar tudi je, vendar so v njem mnogi prepoznali predstavnika starih komunističnih sil s Kučanom na čelu, česar v predvolilnem boju niti ni mogel skriti. Zato je bil drugi krog dejansko merjenje moči med Kučanom in antikučanom. Zato je »proti­kučan« dosedanji predsednik kandidat komunistov in njihov nekdanji predsednik Pahor, ki pa ga Kučan ne mara, ker mu je ušel z vajeti. Zato je postavil za kandidata Šarca. Vsem resničnim demokratom je bil že od začetka sumljiv zaradi odnosa do pesnika Franceta Balantiča, komunistične revolucije in povojnih pobojev, pajdašenja z ljubljanskim županom Jankovičem in koketiranje z zvezo borcev. Na televizijska in druga soočenja je bil izvrstno pripravljen. Strici iz ozadja, ki jih je zanikal, so vrhunsko opravili svoje delo.

Obstajajo mnenja, da sta oba kandidata različni »pakungi  iste vsebine. S tem se ni mogoče strinjati, ker različno gledata na komunistične zločine. To je spoznala tudi predsednica NSi, ki je podprla Pahorja. Ker je to verjetno naredila po lastnem preudarku, ne zaradi svetovalcev, upamo v napredek stranke. Pahorjevo zmago vidimo kot začetek zatona Kučanove politične ere. Možu, ki se bliža osemdesetemu letu, želimo zdravja in dolgo življenje, prekine pa naj z delovanjem iz ozadja v duhu najhujših nedemokratičnih udbovskih manir, ki izhajajo iz nenasitne sle po oblasti nad vsem in vsakomer. S svojim načinom delovanja je glavni krivec za šepajočo demokracijo in slabo gospodarstvo, ki ga vodijo njegovi oldboysi.

Milan Kučan, po izobrazbi pravnik, po poreklu Prekmurec, že desetletja vedri in oblači v slovenski politiki. V nekdanji komunistični partiji je kot ljubljenec Mitje Ribičiča, ključnega izvajalca komunističnega nasilja nad Slovenci, opravljal najzaupnejše partijske funkcije. Na koncu se je povzpel na njen vrh, po utrditvi svojih izvoljencev v gospodarstvu in tajni policiji obračunal s starimi »tovariši« in prevzel neomejeno oblast. Resnici na ljubo se mu zato ni bilo treba veliko truditi. Mož ima za komunističnega voditelja precejšen oseben šarm, ki mnoge ljudi prepriča v svojo benignost. Njegova dobra lastnost je, da ni obseden od lastnega bogastva, ga pa ne moti, če to počenjajo njegovi izvoljenci. Dejansko mu ti skupaj z nekdanjimi tajnimi političnimi policisti in njihovimi potomci, ki še vedno obvladujejo slovensko družbo, zlasti osrednje medije in velik del javnega življenja, omogočajo, da iz ozadja neformalno krmari slovensko državo. Po položaju je kriv številnih zločinov komunizma: uničevanja arhivov, prikrivanja množičnih grobišč, ščitenja morilcev … Je fantastično obveščen. Demokracije in varstva človekovih pravic so ga, kljub preziru do njih, polna usta. Izjemno sovraži, mogoče tudi zaradi protestantskega porekla, katoliško Cerkev. Pripravljen je kolaborirati z vsakim, razen z demokracijo. Ko je postal predsednik Slovenije, ki je intimno ni nikoli maral, je hotel Peterletu vsiliti svoje ljudi za notranjega, obrambnega in zunanjega ministra. Ni uspel. Kljub temu da je bivši predsednik, je dejansko še vedno prvi mož države in gorje onemu, ki ga ovira. Samo še Janša mu je napoti in ne izbira sredstev in zaveznikov, da bi ga eliminiral. Milan Kučan je eden najbolj čistokrvnih in brezobzirnih politikov v slovenski zgodovini. Machiavelli v najslabšem pomenu oznake politika.

Vir: Naša luč 2017, letnik 66, št. 11

10 KOMENTARJI

  1. »Milan Kučan že desetletja vedri in oblači v slovenski politiki, a je glavni krivec za šepajočo demokracijo in slabo gospodarstvo, ki ga vodijo njegovi oldboysi.
    Kljub temu da je bivši predsednik, je dejansko še vedno prvi mož države in gorje onemu, ki ga ovira.
    Samo še Janša mu je napoti in ne izbira sredstev in zaveznikov, da bi ga eliminiral.
    Milan Kučan je eden najbolj čistokrvnih in brezobzirnih politikov v slovenski zgodovini.
    Machiavelli v najslabšem pomenu oznake politika.«Ljudstvo ima tako oblast, kot si jo zasluži, je vedno pravilo.

    Berem in se strinjam. Izvirni greh Slovenije je nedovršena privatizacija.

    Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij iz leta 1992 je bil kompromis med predlogoma Korže-Mencinger-Simoneti in Sachs-Peterle-Umek. Prvi so zagovarjali decentralizirano, postopno in komercialno privatizacijo, kjer bi vlada opravljala le regulatorno vlogo, kar bi bilo v prid obstoječim elitam, torej tranzicijski levici. Drugi so se zavzemali za hitro in brezplačno razdelitev poslovnih deležev skozi pooblaščene investicijske družbe pod centralno vladno upravo, kar bi omogočilo oblikovanje novih elit, torej v prid »desnici«. Rezultat kompromisa med vizijama je bil slab: 50 % gospodarstva je ostalo v državnih rokah in tuji investitorji so Slovenijo enostavno obšli. Poleg tega je bila lastniška struktura premoženja, ki je ostalo v državni lasti, tako nepregledna, da je bil nadzor nad menedžerji pomanjkljiv in so nastajale nenehne težave z upravljanjem podjetij. Janševa vlada je sprožila tretji val privatizacije, tako da je enostavno nadaljevala prakso prejšnjih levičarskih vlad: v velikem obsegu je dopuščala menedžerske prevzeme državnih podjetij. Državna banka je posodila denar menedžerju za prevzem državnega podjetja in kot garancijo dobila delnice podjetja, ki ga je ta menedžer prevzemal. Zakon o prevzemih, ki naj bi omejil takšna posojila, so odložili za leto dni, ko je bila glavnina prevzemov že izvedena. Dr. Mencinger je favoriziral direktorje kot nove lastnike, kar je nepravično do ostalih državljanov. Mnogi direktorji, menedžerji pa so tako lahko “odkupovali” kar brez lastnega denarja. Nakup oz. njihove (tajkunske) kredite jim je v resnici odplačalo kar prevzeto podjetje, če je preživelo, saj gre za izčrpavanje in oškodovanje gospodarske družbe s strani menedžerjev podjetja, samo da so postali še večinski lastniki podjetja. To pa je v EU strogo prepovedano, kar se je in se še taji (!!!) ali pa se je iz nerazumevanja in malomarnosti spregledalo, ni se poglobilo v EU direktive, ker s(m)o v Sloveniji pametni in pravični bolj kot ves svet. Vloga nadzornih svetov je zbledela. To je koncentracija bogastva in razslojevanje državljanov, nad čemer se levica celo zgraža, ko gre za tujino. Tudi Janševa vlada očitno ni razumela bistva pravične privatizacije in ni prav upoštevala tozadevne EU direktiv. Ne pozabimo, da je obsojeni menedžer MERKURJA, Bine Kordež, kot prevzemnik še oktobra l. 2007 dejal: »Kreditov ne bomo vračali!« Janševa vlada pa je še novembra 2007 trdila vse je skladno z direktivo EU. Sredi novembra 2007 berem: «Jože Tanko, vodja največje poslanske skupine SDS, je prepričan, da menedžerski odkupi potekajo skladno z evropsko in slovensko zakonodajo ter ob ustreznem nadzoru pristojnih organov in ustanov. Evropska direktiva o prevzemnih ponudbah enakopravno obravnava vse možne akterje prevzema, tudi menedžerje. Praviloma vsak menedžerski odkup spremlja vsaj ena banka, ki po zakonih in internih pravilih za presojo posla poskrbi za ustrezno zavarovanje kreditov pri izpeljavi kupčije.« Jože Tanko oz. SDS je torej menila, da je vse v redu z bančnimi krediti, tajkunov ni. Seveda ni bil edini, a bil je najbolj glasen. Podobno mnenje je imela NSi in dr. Jože Mencinger, ki tedaj pravi: «Z menedžerskimi odkupi ni nič narobe, ker menedžerji najbrž bolje kot kdorkoli poznajo svoja podjetja, njegove možnosti in s tem tudi njegovo pravo vrednost. Najbrž ni nič narobe niti z vrnitvijo v kapitalizem, v katerem so menedžerji kar lastniki«. Šele tik pred iztekom mandata je vlada J. Janša dojela problem in sprejela spremembe zakona o prevzemih podjetja, a ves čas mandata te vlade so predvsem menedžerji foruma 21 tako lahko lastninili podjetja in bogateli.

    • Konec Kučanove ere?
      »Milan Kučan že desetletja vedri in oblači v slovenski politiki, a je glavni krivec za šepajočo demokracijo in slabo gospodarstvo, ki ga vodijo njegovi oldboysi.”
      Kako je to mogoče, mar so vsi ostali res lutke?

    • Kaj kaže na konec Kučanove ere?

      Muslimani. Ne preveč počasi in zanesljivo poseljujejo Slovenijo. V njihovih načrtih pač ni prostora ne za ML ne za JJ.

  2. Najprej k maši , potem pa med “partizane ” , junake , mladce in mladenke zbrane , scena
    iz svinčenih časov komunizma ,blefer špekulantski ! Adijo pamet in narod , ki ob podobnih slikah doživlja orgazme !
    Kakšen politik je to ? Špekulant in komedijant , ki izkorišča razdrobljenost in infantilnost nerazsodnost lahkomiselnih in še vedno “sitih in zavednih” slovencev ! Moje mnenje
    k sliki , ki jo je posredoval g. Riki !

    Andrej Briški

    • Poudariti sem hotel tale stavek S. Grande:
      “Predstavljal se je kot aktivni katoličan, kar tudi je, …”

      Po čem hudiča se prepozna aktivnega katoličana? A po tem, da se rad kaže z gošarji? A je sploh še čudno, če se stranke ki se kitijo s krščanstvom komaj prilezejo v parlament?

      • Zato pa je tudi izraz “aktivni katoličan” nesmiselen, če ne že kar neumen. Kako si lahko aktivni katoličan?! Kakšna aktivnost naj bi ga odlikovala?! Ali pa pravijo, naj bi nekdo živel po evangeliju. To pomeni najbrž vsaj to, da bi moral oživljat mrtve…

  3. Po zadnji anketi javnega mnenja bo Šarec še šaril po slovenski politiki.

    Naj ga sreča pamet, da ne bo pajdašil s totalitaristi.

  4. Ne more ga srečati pamet, saj je v njihovih rokah.
    Jaz pa konca neke ere ne vidim, razen če konec pričakujemo na vrhuncu moči. Kot da bi zdajle videli konec ameriške ere,ki bo najbrž nekoč res prišel, ali pa v zlati dobi rimskega imperija ali Stalinove moči, ko ni še nihče pričakoval bridkega konca.

Comments are closed.