S. Granda, Družina: ‘Konec vojne ideološko zlorabljajo’

0
197

Pogovor z zgodovinarjem dr. Stanetom Grando ob 70. obletnici konca vojne. Pogovarjal se je Ivo Žajdela.

Kako gledate na konec voj­ne, »zmago« in »osvobodi­tev« pred 70 leti, ki jo levi­čarji te dni praznujejo z velikim pompom?

Konec vojne je velika stvar v nor­malnih razmerah in ni bilo naključje, da so celo partizani v ljubljanski stolnici naročili mašo, ki jo je daroval dr. Metod Mikuž. Prav ta primer pa že kaže na zlorabo tistega trenutka in velikih čustev, ki jih prinese konec vojne. V vsakem primeru bi moral imeti mašo škof ali njemu najbližji v hierarhiji. Tako pa je maša bila predvsem napoved komunističnega klerikalizma, ki pa se potem ni iztekel po načrtih njegovih načrtovalcev.

Danes smo znova priča resnim in v določeni meri uspelim poizkusom, da bi konec vojne ideološko zlorabili. Podobno je tudi z »osvoboditvijo«. Okupator se je bolj ali manj umaknil. Na našem ozemlju je zgubil ne­katere bitke, ne pa vojne. Poznam trditve nekaterih politikov in tudi doktorjev zgodovine, ki so prepričani, da bi tukaj še vedno bili Italijani (kapitulirali so leta 1943) in nacisti, če ne bi bilo partizanov. Lahko le molimo za zdravo pamet.

Zmago razumejo in prikazuje­jo ne kot zmago demokracije, am­pak komunizma. S skliceva­njem, da so bili zavezniki Anglo­američanov, nam hočejo dopove­dati, da so oni sprejeli sodelovanje­ s komunisti, skupaj z njihovim načinom delovanja, tudi medvojnimi in povojnimi poboji, in da pravzaprav ni nobene logike, da kažemo na njihove revolucionarne in oblastne metode ter cilje. Prepričati nas hočejo, da so dobili za svoje prejšnje, takratno in kasnejše početje dovoljenje zahodnih zaveznikov. Tudi poboj vrnjenih domobrancev je po njihovem dokaz angloameriške naklonjenosti. Gre za zlorabe temeljnih človeških vrednot, kot se je dogajalo tudi z monopolizacijo odpora proti okupatorju. Razen nekdanjega ameriškega veleposlanika Josepha Adama Mussomelija ni noben predstavnik nekdanjih antantnih sil tega odločno demantiral, zato so ga tako silovito napadali.

Kaj se vas je pri teh zlaga­nih proslavah najbolj dotaknilo ali vznemirilo?

Vznemirilo me ni nič oziroma bi me, če bi bilo nasprotno. Žalosten pa sem, da v Sloveniji še vedno ni prostora za temeljne človeške vrednote, kot je odnos do pokojnih. Proslave konca voj­ne se vedno začenjajo s spominom na vse padle. Imam vtis, da so še živeči borci tudi tega mnenja, toda njihovi nasledniki, ki so jih sami vzgojili, zahtevajo nadaljevanje vojne v miru. Janko­vićev izpad na Orlah, še bolj pa aplavz, ki ga je dobil, je klofuta tako Pahorju kot Cerarju in vsem spravnim prizadevanjem.

Pravzaprav me je vznemirilo to, da so v poglabljanju sovraštva in širjenju laži najbolj aktivni mediji, ki jih moramo obvezno plačevati. Kolikor jih spremljam, vodi prvi program radia.

Že mnogo let po demokra­tizaciji, odkar izhajajo­ številni spomini in zgodo­vin­ski zapisi o zločinih ko­­­­­­munistične revolucije, nam levičarji dopovedujejo,­ da moramo zgodovino prepustiti zgodovinarjem in »gledati naprej«. Sami pa na veliko slavijo svojo zlagano mitologijo.

Jasno je, da ne bodo pljuvali v lastno skledo. To sem srečal tudi pri razgovorih z nekdanjimi nacisti v Avstriji. Samo Nemčija je izvedla denacifikacijo, Avstrija ne, Italija tudi ne defašizacije. Dekomunizacije ni izvedla nobena nekdanja komunistična država. Tudi na ozemlju nekdanje DDR je ni bilo. Pri nas so nekateri patološki morilci še vedno narodni heroji. Številni nekdanji udbovci še vedno ustrahujejo velik del družbe. Dragi Ivo, naj povem odkrito, bil si med pionirji raziskovanja, zlasti pa pisanja o povojnih ter medvojnih pobojih, in veš, kaj vse si prestal. Spomni se, kako sem te v osemdesetih letih spraševal, od kod jemlješ pogum. Hvala. Danes je skupina poklicnih zgodovinarjev, ki pišejo strokovno in pošteno o vojnem in povojnem dogajanju, že dokaj številna. Pri tem je največ vredno, da so med njimi tudi maloštevilni posamezniki, ki so ideološko jasno levo opredeljeni, vendar postavljajo stroko in poštenost nad partijnost. Res pa je, da ne pridejo do pravega izraza, še manj javnih priznanj. Najhuje pa se dogaja tistim, ki so pri tem zunaj ustanov, ki imajo monopol nad raziskovanjem boleče polpreteklosti. Dr. Tamara Griesser Pečar in dr. Jože Dežman sta praktično ekskomunicirana in le njuna trma ter vztrajnost, oboje pa sloni na izjemnem znanju in visoki strokovnosti, ju podpira pri vztrajanju. Zelo veliko je narejeno, le premalo se bere in do šolske mladine ne pride. Učne programe je treba dopolni­ti. Obisk grobišča v rudniku Huda Jama bi moral postati obvezen del izobraževanja. Posebna zahvala velja ljubiteljskim zgodovinarjem in piscem spominskih pričevanj, ki so opravili veliko delo. »Zgodovino« zgodovinarjem – to zahtevajo oni, ki pod to razumejo člane Foruma 21 in Zveze borcev. Dejansko pomeni zahteva, naj zgodovino prepustijo zgodovinarjem, dajati glavno besedo politikom. Ti ne izpustijo nobene priložnosti, da na zborovanjih ne naročajo »pravim« zgodovinarjem, kaj in kako morajo pisati. Ne glede na vse, glede prihodnosti slovenskega zgodovinopisja smo lahko opti­misti. Vedno pa bo tudi ljuljka med žitom.

Danes je literature o komunističnih zločinih nešteto. Kako to, da nekdanjih komunistov in njihovih potomcev resnica (o zločinih komunistične revolucije) ne zanima?

Ker po lepoti nisem nikoli slovel, se nisem v ogledalu nikoli rad gledal, še manj fotografiral. Na starost se to še stopnjuje. Tak je tudi njihov odnos do literature o njihovih vojnih dejanjih, zlasti pobojih. Ni res, da jih ne zanima, saj preteklost zaradi prikrivanja in uničevanja dokumentov bolj poznajo kot mi. Dejansko vse zelo natančno opazujejo, natančno vedo, kako blizu smo resnici. To je najbolj razvidno po njihovih reakcijah. Na začetku so se norčevali, zdaj nekatere grabi panika in celo obup. Nekaj časa so imeli »dežurne tovariše«, ki spremljajo medije, ki jih označujejo kot njim sovražne. Tudi Družino.

Na levičarskih proslavah je tudi vedno več maškarade. Čemu jim služi?

Pred leti sem imel veliko stikov z nekim spomeničarjem (1941), krščanskim socialistom, ki se je pogosto držal za glavo, ko je videl triglavke. Spomnite se, kakšen cirkus so borci počeli, ko so nekateri posamezniki v osemdesetih letih izvajali modernizirane partizanske pesmi. Danes na partizanskih proslavah na pol gole deklice izvajajo moderne plese. V moji mladosti smo morali biti do vratu zapeti. Na proslavah nastopajo mladi partizani, ki se mi zdijo kot nagačene lutke. Pa so očitno učinkoviti za mlade, ki si težko predstavljajo navzoče starčke kot nekdanje »junake«. Slovenska partija deluje izjemno sofisticirano, imajo vrhunske svetovalce za marketing. So mojstri taktike, državljani pa naivneži brez primere. To se zlasti kaže na volitvah. Svojim političnim nasprotnikom so komunisti nagnali strah v kosti. Strah še vedno mnoge obvladuje. Zato imamo tudi stranke enodnevnice, katerih glavni volivci so nesamozavestni in kompromisarski slovenski kristjani.

Kako se spominjate povojnih časov, npr. odnosa do kmeta? Koliko ste vedeli takrat in koliko danes?

Ker sem rojen leta 1948, seže moj spomin v leto 1951. Seveda se vsega ne spomnim. Čeprav je bil oče v Novem mestu čevljar – običajno je imel dva vajenca, ki ju je spravil do pomočništva –, smo živeli kot kmetje. Od novomeškega kapitlja je najel veliko njiv, več kot polovico hriba nad pokopališčem v Ločni. Vso hrano smo pridelali doma, tudi za vajenca, ki sta stanovala pri nas. Nekaj lastne zemlje smo imeli še v očetovi rojstni vasi v okolici Šmarjete. Mislim, da je moral oče precejšen del zaslužka prelivati v kmetovanje, saj lastne živine nismo imeli. V Novem mestu so nam pomagale »breške tete«, na lastni zemlji sorodniki in sosedje proti plačilu. Naša mentaliteta in identiteta je bila izrazito kmečka.

Oče je leta 1941 pri Zidanem Mostu ušel iz nemškega ujetniškega vlaka, potem sodeloval s partizani, po masakru nad prija­teljem Stankom Grahutom pa se je priključil četniški formaciji. Bil je eden redkih, ki se je novembra 1942 prebil iz obkolitve na Suhorju, nato pa zaradi sklepne revme daljši čas ni bil vojaško aktiven, ampak je bil čevljar. Leta 1943 se je z Vukom Rupnikom prebil v Kostanjevico in potem spet nadaljeval čevljarsko kariero. Po vojni se je nekaj časa skrival, se potem v pozni jeseni 1945 javil, bil zaprt in nekaj časa brez državljanskih pravic, potem pa je imel mir. Mislim, da je imela glavno zaslugo za to naša soseda, predvojna komunistka in spomeničarka Martina Petrič, ki mi je že kot otroku velikokrat rekla: »Vi ste naši nasprotniki, nikoli pa niste bili izdajalci!« Čeprav sem njene stavke, pogosto jih je izrekla, tudi takrat, ko mi je dala kruh in marmelado, razumel v polnosti šele kasneje, sem bil nanje vedno ponosen. Zanimivo je, da so bile očetove stranke – poleg kmetov (občudoval in izdeloval je močno, trajno obutev), kapiteljskih gospodov, frančiškanov, za katere je izdeloval znamenite sandale – oficirji in udbovci. Vsak večer je poslušal Glas Amerike v srbohrvaščini.

Več lahko preberete na strani Družine.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


Prijava

Za komentiranje se prijavite