S. Granda, Družina: Kje smo bili katoličani?

Letos se spominjamo 30. obletnice izida znamenite 57. številke Nove revije. V njej smo bili katoličani izpostavljeno zastopani v pisanju J. Snoja in D. Jančarja. Kot je znano, je sprožila gibanje, ki je pripeljalo do največjega dosežka v zgodovini: samostojne, mednarodno priznane slovenske države.

Katoličani smo bili v Jugoslaviji drugorazredni državljani. Nad nami je bdel poseben oddelek Udbe. Njen najbolj znani »šef« je bil dr. Zdenko Roter – dolgoletni svetovalec Milana Kučana. Poglavitno sredstvo v boju proti nam je bilo sejanje strahu, kar – glede na dogajanje med drugo svetovno vojno in neposredno po njej – ni bilo neučinkovito.

……

Slovencev brez Cerkve, duhovnikov in vernikov ne bi bilo več. Če je hotela uspevati, je morala javno uporabljati materinščino, ki je temelj našega obstoja. V prelomnih stoletjih (18., 19. in 20.) se je še posebno izkazala vrsta posameznikov. Kaj vemo o zaslugah Metelka, Slomška, Majarja, Muršca, Einspielerja, Ivanocyjia, Klekla, Trinka in drugih, da o primorskih in koroških duhovnikih med drugo svetovno vojno ne govorimo! Koliko Slovencev ve, da je 1942. leta ubiti Ehrlich prvi zahteval neodvisno slovensko državo, da je p. Zakrajšek ob soglasju škofa Rožmana širil to idejo po Ameriki? Kdo bo ocenil osamosvojitvena prizadevanja F. Križnika, izseljenskih duhovnikov ter svetovišarskega gibanja?

Delež katoličanov pri osamosvojitvi ni majhen. Njegovo povezovanje s spravo nima zveze in je oblika kulturnega boja.