Pred dnevi se je Slovenija poslovila od velikega Slovenca in Evropejca Slavka Avsenika. Pogreb je spominjal na pripovedi o veličastnem slovesu Simona Gregorčiča. Narod ga je še v času življenja prepoznal kot svojega človeka in se mu zahvalil. Avsenikov pogreb je spremljalo preko televizije okoli 400.000 ljudi.
Spominjam se ideološke sivine mladosti, ko smo se spraševali, ali bomo Slovenci kot narod ostali ali se bomo kulturno jugoslavizirali. V delu g. Slavka Avsenika nisem prepoznaval samo slovenske ljudske kulture, ki je v mnogih značilnostih del kulture alpskega loka, ampak voljo po izražanju slovenske navzočnosti v okviru civilizacije, ki smo ji, ne glede na razlike, stoletja pripadali. To sem še bolj čutil ob nekdanjih skupnih jugoslovanskih silvestrskih programih, ko so vrhunski beograjski glasbeniki zaigrali Avsenikovo skladbo, da bi zadovoljili tudi slovenske gledalce. Vse je bilo dobro, manjkala je Avsenikova sol.
Rad imam glasbo, ločim dobro in slabo, po svojem okusu seveda. Nikoli je ne ločujem po narodih. V vsaki rad slišim čim več takega, kar jo razlikuje od slovenske. Vsega po malem ni moja izbira. Glasba je poleg jezika, ki nas določa, za narodno identiteto najbolj pomembna. Vsi jeziki so lepi v svoji jezikovni slovanski, germanski, romanski … družini, razkošni pa so v svoji individualnosti. Nikoli nisem razumel, da bi se materinščini morali odpovedati zaradi njene slovenskosti. Zelo sem trpel, ko je del mladine začel zavračati »narodnjake«. V njih je zadnje čase resnično ogromno plevela in nekaterih ne bi smeli predvajati. Kljub temu pa me je neskončno vzradostilo, ko sem se v poznih nočnih urah vračal domov preko ljubljanskega Kongresnega trga in tam videl velike skupine mladih študentov, kako so se sproščeno zabavali ob Avseniku in Slaku.
Več lahko preberete na strani tednika Družina.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
