Povojni pomori močno zaznamovali razmišljanje ljudi in njihov odnos do režima (POSNETEK)

10
1142
dr. Stane Granda Foto: Printscreen MMC TV SLO

Intervju – dr. Stane Granda: je bil na sporedu v nedeljo, 19. 8. 2018, ob 21.05 na prvem programu TV Slovenija.

V tokratnem intervjuju (TUKAJ) je dr. Jože Možina gostil slovenskega zgodovinarja in patriota dr. Staneta Grando, ki velja za odličnega poznavalca zlasti 19. stoletja, ko je slovenski narod stopil na pot emancipacije. Z zgodovinsko študijo objavljeno v knjigi Prva odločitev Slovencev za Slovenijo je dokazal, da gibanje za slovensko avtonomijo ni bilo samo zadeva elit ampak tudi običajnih ljudi, tudi kmetov, ki so podpisovali peticijo po vseh slovenskih deželah.

Dr. Granda je v pogovoru naredil časovni lok narodovega razvoja do nacije, ki je potekal prek Države SHS oz. Kraljevine Jugoslavije do druge svetovne vojne in komunistične Jugoslavije po njej. Za obdobje vojne je zelo zanimivo pojasnil svojo družinsko izkušnjo mamine družine, ki je bila na partizanski strani, in očetove, ki je bila privržena tradicionalnemu taboru. Komunisti so se borili za sovjetsko republiko ne samo z osvobodilnim bojem ampak tudi s krvavo revolucijo, drugi pa za restavracijo kraljevine. Za obdobje po vojni, kot ga je sam doživljal, se spomni režimskih pritiskov in strahu pred represijo, ki jo je njegov sošolec izkusil na lastni koži.

Granda je odraščal v Novem mestu, v družini, ki je bila zelo povezana s tamkajšnjim frančiškanskim samostanom, saj je njegov oče kot čevljar izdeloval posebne sandale za ta cerkveni red. Iz otroških let se živo spominja pogovorov o povojnih pomorih, kar je takrat močno zaznamovalo razmišljanje ljudi in odnos do režima, ki je s propagando in že medvojnim razdeljevanjem veleposestniške zemlje sprva marsikoga pritegnil. Za Grando je najhujši očitek bivšemu režimu to, kot pravi, »da še vedno zasužnjuje Slovence z lažnivimi temami, ki nimajo nobene zveze z resnico ter izrablja človeško stisko za poglabljanje razdora med Slovenci«.

Kot svetlo točko narodovega poenotenja, ki je trajni vir za domoljubno povezovanje nacije vidi Granda obdobje osamosvojitve. Za sedanji čas, ki ga ocenjuje za čas nasprotovanja in nestrpnosti do drugače mislečih Granda meni, da gre za prelomen trenutek ne samo glede zgodovinske resnice ampak tudi glede realnih razmer in demokracije. Zanj je bistveno v katero smer bo šla Slovenija – ali bo, kot pravi “to ponovno dežela laži, manipulacij in lažnih mitov ali pa bomo rekli, slovenska osamosvojitev je tako velik dogodek, da ga ni možno, ker ga res ni, primerjati z ničemer.”

10 KOMENTARJI

  1. Kaj menite o teh izjavah?
    Partija je nad slovenskim narodom izvršila najhujši zločin!
    Akademik prof. dr. Aleksander Bajt, politični sopotnik olimpionika Leona Štuklja, je v svoji akademski diagnozi o revoluciji med NOB zelo nedvoumno kritičen in po moje tudi točen.
    Zapisana je v njegovi knjigi “Bermanov dosje”, MK-1999, ki jo je pisal vse do svoje smrti, saj je umrl takoj po njenem izidu. Sam tudi napiše, da je to njegovo najpomembnejše delo, bolj pomembno kot vsi učbeniki ekonomije pred tem! Akademik dr. A. Bajt pravi:
    »Partija jer med NOB oziroma med okupacijo prevzemala oblast z lažjo in nasiljem, likvidacijami političnih nasprotnikov. Moja ocena partije ni bila nikoli visoka. S tem da je izkoristila osvobodilni boj za izvedbo revolucije, ne le objektivno – tega pač ni mogoče zanikati –, ampak predvsem subjektivno, je zagrešila nad slovenskim narodom najhujši zločin, ki si ga je mogoče zamisliti. Z njim je sama sebe postavila izven zakona. Ne legalnega, ta je pri tem nepomemben, ampak občečloveško naravnega, veljavnega za vse kraje in čase.«
    Akademik prof dr. Aleksander Bajt v svoji knjigi »Bermanov dosje«, tudi zapiše, da ni mogoče zanikati, da je partija organizirala obsežen protiokupatorski boj in da so v njem sodelovali tisoči Slovencev. Pri tem pa da prevladuje mnenje, da je vseeno, kakšen namen je imela partija pri tem, saj da nas je uvrstila med demokratične sile in med zmagovalce. Akademik Bajt pa je mnenja, da nas je med demokratične sile že l. 1941 uvrstil general letalstva D. Simović, ki je zaradi podpisa trojnega pakta s silami osi izvedel vojaški udar proti Cvetkovičevi vladi kraljevine Jugoslavije. Partija pa ni imela nič pri tem. Pravi, da čeprav je jugoslovanska vojska razpadla, je Hitler zaradi Simovićevega dvornega prevrata skoraj za šest tednov zamudil z napadom na SZ. Znano je, da je Nemce tedaj pred Moskvo prehitela in zaustavila. zima, kar je usodno in strateško prispevalo k poteku in k zmagi v 2 .svetovni vojni. Pravi: »Pri tem partija ni bila potrebna in je njen prispevek ničen. Tudi za osvoboditev Jugoslavije in Slovenije, skupaj s pridobitvijo nekdanjega po Italiji zasedenega ozemlja, je bil odpor proti zavojevalcu, kakršnega je sprožila partija nepotreben. Eno in drugo je bilo odvisno izključno od vprašanja, katera stran bo zmagala.
    Čisti in nesporni nasledek odpora, ki ga je organizirala partija, so bile le žrtve, ki jih je zaradi njega pretrpelo prebivalstvo, tako tisto pod orožjem kako tudi civilno, tistih
    1700 000 izginulih Jugoslovanov, s katerimi se je trkal po prsih maršal Tito. Tak odpor je bil skrajno nesmotrn. Potreben in smiseln je bil edinole, če je tičal za njim povsem drugačen cilj – izvedba revolucije in uvedba komunistične totalitarne vladavine. Pri ustvarjenih političnih odnosih v protihitlerjevski koaliciji in delni sovjetski zasedbi Jugoslavije pa je postal protiokupatorski boj nepotreben in nesmotrn celo s tega vidika. Sovjetska zveza je bila dovolj širokosrčna, da je uvedla komunistično vladavino povsod, kamor so privalili njen tanki. Temu njenemu darilu tudi Jugoslovani ne bi bili ušli. Sicer pa se kljub vsem proletarskim brez nje tudi pri nas ne bi bil uveljavil boljševiški totalitarizem…..

    Komunistična partija je ves čas vojne in seveda še po njej nadvse pretkano igrala svojo dvolično vlogo z enim samim zelo jasnim ciljem: prevzeti oblast. Začelo se je že na ustanovnem sestanku pri Vidmarjevih: protiimperialistična fronta, kot so jo imenovali 27. aprila 1941, je bila v govorici tistega časa fronta, uperjena proti angleškim in ameriškim imperialistom. Šele po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo so komunisti zamenjali sovražnika in pričeli uporabljati naziv Osvobodilna fronta. V drugem letu vojne je Komunistična partija s svojimi eksekutorji izvedla veliko strašnih zločinov nad civilnim prebivalstvom in nad duhovniki, predvsem na Notranjskem in Dolenjskem.
    Nastanek domobranstva in državljanska vojna sta bila del premišljenega načrta Partije, ki si po končani vojni nikakor ni želela demokracije: političnega nasprotnika so prisilili v sodelovanje z okupatorjem in ga zato že vnaprej onemogočili. In ker tudi to ni bilo dovolj, so po končani vojni pobili desettisoče civilistov. Brezna na Rogu, Huda jama in številna druga grobišča pričajo o zločinih, ki nikoli niso bili kaznovani. Strinjam se: sodstvo ne sme biti del dnevne politike. Toda preiskovalci, tožilci in sodniki morajo razumeti, koliko nedolžnih, vsega spoštovanja vrednih ljudi trpi zaradi njihove neodločnosti. Partizani so res večinoma že pokojni, njihove družine pa še vedno čutijo breme krivde, ki jo – povsem izkrivljeno – pripisujemo celotnemu osvobodilnemu gibanju.
    Če bi Ivana Mačka Matijo ali Mitjo Ribičiča obsodili zaradi zločinov, ki sta jih ukazala, če bi Komunistično partijo jasno označili za zločinsko združbo, potem bi tudi na partizanski boj lahko gledali z občudovanjem in ponosom. Če je možna posthumna rehabilitacija, naj se izpelje tudi posthumna obsodba. Sodstvo naj pokaže, da razume svojo odgovornost pri narodni spravi. »
    Prof. dr. Matjaž Zwitter, Ljubljana
    Vir: DELO, Sobotna priloga, 04.01.2014; » So bili vsi na napačni strani?«
    Oče dr. Zwittra se je po kapitulaciji fašistične Italije iz koncentracijskega taborišča v Aprici prebil do osvobojenega ozemlja in bil tu direktor partizanskega Znanstvenega inštituta!? Njegov stric dr. Marjan Žiliči je pri 25 letih kot partizanski zdravnik reševal ranjence v Brkinih!
    Prof. dr. Matjaž Zwitter je bil zdravnik specialist na Onkološkem inštitutu v Ljubljani ter profesor na mariborski in ljubljanski medicinski fakulteti

    »S konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja.«
    Menim da je prav in koristno za pravo zgodovino in spravo ter našo perspektivo, da spoštujemo in navajamo vse dogodke in dejanja, ki pravilno poimenujejo dogodke in ravnanja v naši polpretekli boleči zgodovini, kamor gotovo spada tudi izjava prvega predsednika slovenskega parlamenta, izvoljenega na svobodnih volitvah, dr. Franceta Bučarja, člana SDZ in DEMOSA, ki je torej v parlamentu (9. maja 1990) izrekel: »S konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja.«
    Žal mnogi na levici in tudi na desnici ne priznavajo in še ne obžalujejo bratomorne državljanske vojne, ki je potekala med okupacijo.
    Kaj je narobe s to izjavo, ki moti mnoge na desnici in levici?
    Kdo je do sedaj še izrekel podobno izjavo?

    • Pa ravno Bučar je preprečil lustracijo s tem stavkom :
      “Samo preko mojega trupla! ”
      Po drugi strani pa je odločil, da se je državljanska vojna s tem dejanjem (s konstituiranjem skupščine) končala, ja kako ???

  2. , drugi pa za restavracijo kraljevine.
    =======
    O tem nisem tako prepričan. Če bi bilo tako, bi se morda marsikaj razpletlo drugače.

  3. Bučar lustracije ni preprečil, bil pa je njen nasprotnik. Skupščina v času, ko jo je vodil France Bučar, sploh ni odločala o celoviti lustracijski zakonodaji. Demosu je pomenil nastanek samostojne države več kot pa obračun z nosilci bivšega režima! Lustracija v resnici sploh ni bila tema v letih 1990 in 1991. O delnem lustracijskem dopolnilu, ki naj bi veljalo le za bodoče(!) poslance, se je odločalo ob izteku mandata septembra 1992, ko se je sprejemala volilna zakonodaja. Šlo je za t.i. Starmanovo dopolnilo k 111. členu. Zanj je glasovalo le 119 poslancev od 240, potrebni pa sta bili dve tretjini glasov. Bučarjev glas »ne«, torej ne bi ničesar spremenil.
    O lustraciji se je dejansko odločalo kasneje, leta 1994 v obliki Pučnikovega dopolnila za sodnike, ki so kršili človekove pravice. Kasneje, ko Bučar ni bil več poslanec, sta Lojze Peterle in Janez Janša zahtevala celovitejšo lustracijsko zakonodajo, a kot vemo neuspešno.
    Drži pa, da je bil njen nasprotnik, saj je bil prepričan, da bi to pomenilo povsem enake metode, kot jih je prejšnji partijski režim uveljavljal do svojih nasprotnikov in da nova demokratična oblast tega ne sme ponoviti, ker je sicer enaka, kot so bili komunisti. Poleg tega je bil prepričan, da bi to škodovalo procesu osamosvajanja in naši podobi v tujini.
    Rosvita Pesek: “France Bučar je bil večni disident.”
    https://www.casnik.si/index.php/2016/09/12/rosvita-pesek-france-bucar-je-bil-vecni-disident/

    • F. Mihič… “saj je bil prepričan, da bi to pomenilo povsem enake metode ”
      ——-
      Sedaj vendar vemo, da teh metod ne bi nihče od te druge strani uporabljal. Vse kar bi bilo potrebno sprejet bi bila zakonodaja, ki bi bivšim, kakorkoli vpletenim na vodilnih polozajih, zakon preprecil aktivno delovanje.
      No ker tega zakona niso sprejeli, se že vsa leta dogaja pa tiha lustracija (brez zakona), te demokratične strani.
      Pa hvala za obrazložitev !

    • Prepis:
      “Drži pa, da je bil njen nasprotnik, saj je bil prepričan, da bi to pomenilo povsem enake metode, kot jih je prejšnji partijski režim uveljavljal do svojih nasprotnikov in da nova demokratična oblast tega ne sme ponoviti, ker je sicer enaka, kot so bili komunisti.” Konec prepisa.

      TO JE BLESARIJA BREZ PRIMERE IN JE TOTAL NELOGIČNA; ZAVAJA IN JE ČISTA LAŽ!
      ————————————————————————————————————————————-
      In Bučar (in Peskova zdraven)sta disidenta. Ja, kdaj in pri kom?
      ——————————————————————————————
      Bučar je komisraski tip ploskoglavca, pa če je petkratni disident, zakaj njegova “samo preko mojega trupla ” je huda morilska mina za slovensko demokracijo, ki jo narod plačuje potisočerjeno že 27 let!

      Bučar je omogočil Kučanovo netranzicijo v nikamor in je pognojil korenine Udbokučanizma !

      Komunisti so imeli protičloveški, na silo dobljen režim na osnovi zločinov, tudi z Bučarjevim aktivnim delom in je aparthajdovski, zločinski in diktaturni sistem in so uporabljali segregacijo, lustracijo drugačnih v sistemu kadrovanja po boljševiško a le perpetuum mobile.

      Če bi demokratičen sistem parlamentarno ali celo z referendumom ali plebiscitom sprejel zakon o lustraciji zločinskih akterjev krvave Revolucije NOB OF , bi to bilo demokratično, človekoljubno, resnicoljubno, kulturno, visoko etično in zavestno demokratično dejanje z absolutnim ciljem zavarovati sistem absolutnih človekovih in civilizacijskih pravic.

      Zato trdim, da je Bučar bil zagovornik prejšnjega zločinskega sistema vsaj toliko ali več kot je pa bil svoj čas neke vrste disident – kdo lahko dokaže, da je bil “čist” in ne nastavljena mina demokraciji…vprašam samo, nisem poznavalec!?
      Trdim, da je bil trčen, površen, šlampast, nelogičen, protisloven in bi napako lahko kasneje popravil ,ko je(če je) spregledal, kam drvi slovenska tranzicija rdeče diktature v Social Demokratično Diktaturo-ki smo ji žive priče – ali pa je celo zavajal in lagal z določenim interesom, ki ga je skrival do Procesije na Magistrat, ko se je do konca poklonil Satanu.

  4. Mislite, da smo se iz krvavega dvajsetega stoletja dovolj naučili?
    »Naučili smo se prisluhniti drugim. Naučili pa smo se poslušati mnenja drugih, v drugi polovici dvajsetega stoletja pa smo se naučili prisluhniti tudi žrtvam. Tega prej ni bilo, vsaj ne v takšnem obsegu. Ljudje so preživeli nemška koncentracijska taborišča ali sovjetske gulage in o tem napisali knjige, to je novo, in v skladu s tem se je spremenilo tudi razumevanje pravnega in pravičnega, žrtve se jemlje veliko bolj resno kot prej. To je že vidno v nemški pravni teoriji, zdaj pa imamo tudi mednarodno kazensko sodišče, ki je prevzelo zamisli nürnberškega sodišča. Naš inštitut je to predlagal že zelo zgodaj, vedno se mi je zdelo zelo pomembno, da ne zaostanemo za tistim, kar so že dosegli v Nürnbergu. Da nekaterih stvari ne označimo le za politiko, proti kateri ne moremo ničesar, ampak za mednarodne zločine. Iz političnih, pravnih in pragmatičnih razlogov seveda ne moremo preganjati prav vsakega političnega prestopka, neke norme pa že moramo imeti in k temu pomaga tudi mednarodno sodišče. To je resnična novost dvajsetega stoletja.
    Kaj je lahko odgovor na razkole?
    Treba se je tudi pogovarjati in poskusiti razumeti druge. Mogoče bi si bilo najprej dobro predstavljati, da drugi tistega, kar so delali, niso delali iz zlobe. Vsak ima svoje razloge, svoje izkušnje in te je treba jemati zares. Če bi se medsebojno vzeli zares, bi morda enkrat lahko skupaj odkrili spomenik.«
    Tako profesor literature, socialni filozof, mecen, voditelj Hamburškega inštituta za socialne raziskave (HIS), profesor novejše nemške litera¬ture na hamburški univerzi in predsedujoči Ustanove Arna Schmidta, Jan Philipp Reemtsma, častni konzul Slovenije v Hamburgu.
    https://www.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga/naucili-smo-se-prisluhniti-drugim.html

  5. Marksistični levičarji skupaj z izdajalci v demokratičnem bloku so pravi dušelovci (ne dušeslovci). Po vsakem izrazu resnice (kot je bil npr. intervju Možine z Dežmanom) zaženejo takšen hrup, da ljudem izpijejo ogromne količine energije in z njo udarnosti (to je njihov potuhnjeni cilj). Včerajšnji intervju Možine z Grando najbrž tudi zaradi vsesplošne utrujenosti po zadnjem Hrupu ni imel pričakovanega energičnega naboja, ki bi komuniste spet zelo razhudil. Zame je Grandov pristop (ni nujno, da je to načrtova, ampak je šlo za spontanost) povsem razumljiv. Česa namreč Granda, Ferluga, Pečar-Griesserjeva, Dežman, Juhant, Štuhec, Janša, tudi razni pričevalci in brez števila drugih resnicoljubnih ljudi še ni povedalo? Povedano je popolnoma vse, kar je potrebno, da bi lahko s te podlage začeli alarmantno potrebno revizijo zgodovine, ki je, takšna kot je, žaljiva za normalno čutečega človeka. Iz revidirane zgodovine bi sama po sebi izšla normalnost, ki bi spremenila vsa področja. Skratka, Granda bi lahko še enkrat več ponovil že velikokrat ponovljeno in še enkrat več prepričal prepričane, hkrati pa ponovno raztogotil že tako togotnega Tita Turnška, katerega fotografije nas bi spet več dni živcirale na Twitterju in Facebooku. Intervju ni bil energičen v aktualnem političnem smislu, bil pa je zanimiv, da bolj ni mogel biti. Izvedeli smo stvari, ki jih še ne vemo (stare slovenske peticije idr.). Morda nehote, bil je premik v pravo smer: mislim na to, da vsak politik, politični analitik, zgodovinar, raziskovalec … poleg aktualnih zadevščin pove tudi kaj novega – dragocene so zlasti snovi, ki krepijo ljubezen do domovine. Vsaka dtuga ali tretja beseda – malo pretirano rečeno – bi morala biti Slovenija, Slovenec, slovenski … Avstrije ne gledam, toda v Italiji in Hrvaški prav na tak način krepijo domovinsko zavest.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite