S. Gerjolj, Radio Ognjišče: Vera je privatna zadeva ali – živeti, kakor da Boga ni

40

Pred tedni sem sodeloval v komisiji pri zagovoru neke zelo dobre doktorske disertacije, ki je v empiričnem delu vsebovala tudi vprašanje o “verskem prepričanju”. Ob tem sem postavil dilemo, kako bi zvenelo, če bi ljudi spraševal, kaj so po “športnem prepričanju”. Težko je reči: Po “prepričanju” nogometaš ali rokometaš ali smučar ipd. Po “prepričanju” so športniki tisti, ki iz naslonjačev s pivom v roki namesto Katanca sestavljajo nogometno reprezentanco ter kritizirajo rokometaše, ki z modricami in neredko ranami puščajo “srce na igrišču”; kakor tudi oni, ki pred televizijskimi ali računalniškimi zasloni modrujejo, kako je Tina Maze “izgubila” priložnost, da na svetovnem prvenstvu osvoji pet medalj. Športniki po “prepričanju” so torej športniki dvomljive kakovosti. Enako velja za vernike po “prepričanju”.

Jezusovo vabilo apostolu Tomažu, naj “dene prst v njegove rane in naj ne bo neveren, ampak veren”, velja vsem apostolom in vsem ljudem dobre volje. Dotik Jezusovih ran človeka spremeni iz “vernika po prepričanju” v “vernika”, ki svojo vero živi – tako zasebno kot javno. Vera, ki je zgolj “prepričanje”, je brez del in je mrtva. Še več, taka vera neredko vodi v selekcioniranje in izključevanje, v izločanje ter celo nasilno in ubijalsko eliminacijo.

Marsikdo bo takoj pristavil, da tudi Sveto pismo govori o nasilju. Zlasti Stara zaveza je prežeta z nasiljem.

Delno vprašanje nasilja v Stari zavezi osvetli dejstvo, da se Bog vedno postavi na stran šibkejšega. A nasilje, ki ga z Božjo podporo izvrši, čeravno šibkejši in zatiran človek ali narod, še vedno ostaja vprašljivo sredstvo za dosego še tako plemenitih ciljev.

V tem kontekstu nas v prvem trenutku še bolj vznemiri opis starozavezne podobe Boga, ki je celo sam nasilen. A nasilje v teh primerih preneha biti vabilo za “ubijanje”, marveč se spremeni v sliko upanja in vere. V skrajnih stiskah, ki jih opisujejo npr. nekateri psalmi, človek nima moči niti za izvajanje nasilja. Tako Boga ne prosi za podporo, marveč zahrepeni, naj on sam izvrši nasilje ter tako reši človeka, narod ali skupnost. V teh elementarnih hrepenenjih ga Bog usliši in se spremeni v pravega nasilneža.

Prav ta šokantna poteza Boga pa je za človeka odrešilna. Bog mu namreč po tej poti sporoča, naj v primerih, ko ga v stiski navda želja po maščevanju in nasilju, to prepusti njemu, bo že on uredil zadeve. V tem namreč, da lahko človek v stiski delegira Boga za izvajalca nasilja, se človek tej potrebi lahko odpove. Ta “hermenevtika delegiranja” človeka razbremeni, saj postane nasilje “Božja zadeva” in naj tega človek ne izvaja. Vsako nasilje v tem primeru postane “greh blasfemije”, ko se človek postavi v vlogo Boga. Zelo lep primer osebnostne rasti, ki presega željo po maščevalnem nasilju, je 18. psalm, ki opisuje, kako v prvem delu človek še izvaja nasilje, v drugem delu pa to dejavnost prepusti Bogu, sam pa se paradoksalno spremeni v nenavadno vdanega in miroljubnega vernika. V trenutku, ko Bog prevzame vlogo nasilnega uničevalca, vernika sprosti in ga osvobodi destruktivnih teženj, ohrani pa ga v hrepenenju po pravičnosti, miru in po spremembah v življenju.

Paradoks izvajanja nasilja je torej v tem, da je nasilje posledica izrinjanja Boga iz življenja ne upoštevanja njegove navzočnosti in delovanja. Morda zveni nekoliko naivno in nedvomno je samoobramba – tako na individualni kot na kolektivni ravni – opravičljiva. A živa vera v Boga, da človeka rešuje iz še tako velikih stisk – neredko po poteh, ki jih v prvem trenutku ne dojamemo – lahko prepreči marsikatero nasilje.

Ko pod tem zornim kotom reflektiramo znano nedavno nasilje v Parizu, ugotavljamo, da je očitno šlo za “vernike po prepričanju”, ki so – kljub morebitnemu fanatičnemu prepričanju – menili, da morajo stvari vzeti v svoje roke. A tudi odgovor je (bil) prežet z maščevalnim nasiljem. Tudi “karikaturisti” so vzeli stvari v svoje roke ter natisnili še več izvodov znanega časopisa.

Več lahko preberete na strani Radia Ognjišče.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


40 KOMENTARJI

    • Jezus očisti tempelj

      Bližala se je judovska pasha in Jezus je šel v Jeruzalem. V templju je našel prodajalce volov, ovc in golobov ter menjalce denarja, ki so sedeli tam. In iz vrvi je spletel bič ter vse izgnal iz templja z ovcami in voli vred. Menjalcem je raztresel denar in prevrnil mize, prodajalcem golobov pa rekel: »Spravite proč vse to in iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!«
      Jn 2, 13-16

  1. Kot prvo res odlična razlaga za genocidalnega boga- na veliko pobija zato da določeni skupini ljudi za kratek čas ni treba pobijati, in kadar isti bog v velikem številu ne pobija njih samih.
    Kot drugo, bi se lahko mogoče kot kultura zmenili, da ne postavljamo nasilje morilskega pohoda kot enako ali podobno oziroma sploh v istem vesolju kot “nasilje” nekega časopisa?

    • Ko mačku stopiš na rep, zacvili.

      Če upoštevamo tvojo logiko, je Bog absolutno genocidalen, saj vsakega človeka na koncu “ubije”. Nihče ne živi večno.

  2. Ko govorimo o verskem in drugem prepričanju seveda mislimo na nek skupek idej, pogledov, folozofij, misli, vrednot, sodb ipd. o temeljnih, splošnih vprašanjih sveta, družbe, človeka, obstoja, bistva, smisla itd. in ne o prepričanju glede česarkoli, torej npr. o prepričanju, da bo na nekih volitvah zmagala ta in ta stranka.

    Tako da jaz v primeru verskega ekstremizma ne bi rekel, da gre v tem primeru za vernike, ki so verniki le po prepričanju, ker to velja za vse vernika, ampak gre v tem primeru za problem prepričanja kot takega torej njegove vsebine. Tudi tisti verniki, ki ne pobijajo drugače misleče niso nič drugega kot verniki po prepričanju s tem, da pač njihovo versko prepričanje takšno nasilje zavrača. Skratka ravnanje nekega vernika izvira ravno iz njegovega prepričanja in ni nekaj, kar bi bilo od tega prepričanja ločeno. Se pravi, kdo v imenu vere ubija, to počne iz svojega verskega prepričanja, za tistega, ki v imenu vere dela le dobro, pa velja popolnoma isto. Skratka, vera kot take je prepričanje, pri čemer je lahko to prepričanje, torej vera, takšno, ki nasilje implicira kot tudi takšno, ki ga zavrača.

    Sicer pa sem tudi sam v komentarju na enega izmed prispevkov na temo napada na Charlie Hebdo zapisal, da ne razumem, zakaj čutijo verniki potrebo po tem, da se postavljajo v bran Bogu, saj prvič tega, kar Bog dejansko od nas želi in hoče sploh ne moremo spoznati in drugič je Bog po definiciji tako superiorno bitje, da mu neka človeška intervencija res ne more nič pomenit. Ker v tem se dejansko res kaže pomanjkanja vere v Boga in se kaže to, da so verska prepričanja dejansko veliko bolj usmerjena v tostranstvo kot v onostranstvo, kar pa velja za vse ideologije. Skratka, verav v Boga tako postane le orodje, le sredstvo za uresničevanje nekih ciljev, ki Boga kot takega pravzaprav odmišljajo. Bog postane le tisti argument, s pomočjo katerega vernik začne uresničevati svoje lastne cilje.

  3. S tega vidika, kar sem napisal, je mogoče izpeljati nekaj, kar je na videz paradoksalno in sicer to, da je lahko le ateist dejansko “pravi vernik” in to zato, ker ateist verjame v nekaj ne zato, ker je soočen z avtoriteto Boga, ampak zato, ker dejansko v to resnično iskreno verjame. Ateist tako ni vezan na noben imperativ, ki bi prihajal od zunaj v smislu neke Božje prisotnosti, ki bi mu bila nadrejena, ampak se lahko o svojem prepričanju svobodno odloča, kar pomeni, da je pri tem lahko veliko bolj iskren kot nekdo, ki je sprejel tezo o neki avtoriteti, ki se ji mora podrejat in prilagajat, da bi dosegel na koncu neko “odrešitev” oz. “poveličanje”.

    • S tega vidikam kar si napisal, ni mogoče izpeljati ni razen neumnosti.
      Avtor cel članek porabi za to,da pokaže razliko med vero in prepričanjem, ti pa rečeš odjebi, ti vpelješ “versko prepričanje”.
      Potem pa seveda “izpelješ” kar se ti zdi. Seveda tudi neke “paradokse” o ateistu, pravem verniku.
      Temu se reče pač, preprosto, cepec. Oksimoron.

      • To je pojasnjeno v mojem komentarju. Problem avtorja je, da ne razume pojem “verskega prepričanja” in ga razume preozko, torej v smislu splošnega pojma prepričanja, ki z verskim oz. drugim svetovnonazorskim prepričanjem nima nobene zveze. Skratka, ko govorimo o verskem prepričanju že sam pojem implicira vse tisto, kar avtor dejansko misli, da ne. Ko govorimo o verskem prepričanju govorimo o veri kot taki, z vsem, kar to implicira, ne govorimo o prepričanju v smislu, da bo jutri deževalo, ali pa da bo Tina Maze osvojila 5 medalj.

        Celo v iz pravnega vidika se jasno poudarja, da ko govorimo o pravici do svobode vesti, ki implicira tudi versko prepričanje, ne govorimo o nečem, kar bi bilo npr. primerljivo s političnim prepričanjem, ker pri verskem prepričanju gre ravno za to, da je v tem primeru govora o temeljnih ontoloških in aksioloških vprašanjih. Skratka, vera = versko prepričanja in ni nič več od tega, česar avtor očitno ne razume. Torej ne razume tega, da gre tu za vprašanje vsebine samega prepričanja, ne pa za to, da bi eno prepričanje bilo le prepričanje, drugo prepričanje pa bi bilo poleg prepričanja še nekaj več. Ja, ne čemu pa to še nekaj več sploh lahko temelji, če ne na prepričanju, torej nekem svetovno nazorskem pogledu, izhodišču, ki je v tem primeru nič drugega kot versko prepričanje kot tako?

        • Vi ste prepričani da nekaj veste o veri. Za nevernika je to tudi oksimoron. Lahko razpredate na sto straneh o tem. Nobene kritike pa ne vzdrži nakladanje.

          • Tu ne gre za vedenje o veri, ampak za logiko. Lahko mi pa pojasniš, kako lahko nek vernik, ali kdorkoli drugi, ravna svetovnonazorsko, brez da bi izhajal iz nekega svetovno nazarskega prepričanja, torej bodisi verskega, filozofskega ali katerega drugega? Skratka, na čem torej naj bi ravnanje tistih vernikov, pri katerih ne gre le za versko prepričanje, temeljilo?

          • Pri logiki je nujno ločiti resnično in neresnično. Zato ne morete spekulirati o verski logiki, ker se a priori ne strinjate o resničnem. Lahko samo nakladate v smislu “če bi bil jaz vernik…”, potem dokažete da ta “vernik” nima prav in se vrnete v originalno stanje “jaz, ateistični genij”.

          • Zdravko, zakaj slepomišiš? Preprosto te sprašujem, na čem naj bi po tvoje temeljilo ravnanje nekega vernika, ki naj bi bilo več kot neko versko prepričanje? Na čem, če ne na njegovem (verskem) prepričanju? A lahko na to vprašanje z enim stavkom odgovoriš in ne slepomišiš o neki verski logiki. Skratka, uporabi to tvojo versko logiko v praksi in odgovori na vprašanje, če je očitno moja logika premalo.

          • Po Svetem Duhu, recimo. Ti je dovolj? Najbrž ni.
            Kakor ti ni dovolj, da si prišel do “pravovernega ateista”, kar je oksimorn, neumnost, ki si jo odkril kot paradoks in povzdignil na nivo spoznanja, torej resničnosti.
            Namesto, da bi končno ugotovil, da je najbrž s tem razmišljanjem nekaj narobe, če te je pripeljalo do tega.

          • In kaj je potrebno, da nekdo po Svetem Duhu ravna? A ni potrebno neko (versko)prepričanje?

            Glede “pravega vernika” pa očitno nisi razumel poante. Gre za to, da je ateist zavezan le temu, v kar on dejansko sam verjame. To, v kar on verjame pa tudi sam obvladuje. Nad njim ni nobene avtoritete v smislu Boga, ki bi ga kakorkoli silila ali prepričevala v to, da nekaj sprejme ali zavrne, ampak je pri tem popolnoma svoboden, kar pomeni, da sledi dejansko tistemu, v kar verjame, ne pa tistemu, kar naj bi po navodilu “od zgoraj” moral verjeti in bil dolžan spoštovati, da bo deležen nekega “blagoslova”.

            Preprosto povedano, ateisti ne počnemo tega kar počnemo, ker Bog to pravi ali določa, da je prav, ampak ker mi sami smatramo, da je tako prav. Ateist nima kaj blefirat, ker za to, da bo živel na način, kot sam verjame, da je pravilen, ne bo deležen nobene nagrade v smislu večnega življenja v nebesih ali kaj podobnega. Skratka, gre ravno za to, kar je omenjeno v samem naslovu tega prispevka, torej, da je potrebno živeti tako, kot da Boga ni. In to je tisto, kar počne vsak ateist, večina vernikov pa ravno tega ni zmožna in se vedno ukvarja s tem, da v svoje ravnanje vedno vpleta Boga, češ to je tisto, kar Bog od mene želi, čeprav tega sploh ne more vedeti ali spoznati, namesto da bi živel v skladu s tem, kar verjame, da je prav, namesto da se vedno sklicuje na Boga, češ, tako Bog pravi. A če Bog tega ne bi pravil, potem no ne bi bilo prav? A če Bog ne bi rekel: Ne ubijaj!, potem bi zate Zdravko ubijati bilo moralno dopustno? V tem je razlika.

            Ker kaj bi se zgodilo, če bi na koncu ugotovili, da Bog obstaja in da dovoljuje nasilje? Ja, za tistega ateista, ki nasilje že sedaj obsoja, to spoznanje ne bi imelo nobenega pomena, ker bi nasilje še vedno zavračal. Problematično bi to bilo z vidika vernika, ki bi se moral vprašati, ali je nasilje zavračal zato, ker je mislil, da to Bog hoče, ali zato, ker je verjel, da je tako prav. Če velja to drugo, potem to pomeni, da Boga sploh ni potreboval, da verjel, da je nekaj dobro. In zato je treba živeti, kot da Boga ni, ker takoj ko začnemo predpostavljati, da Bog je, začnemo dejansko kalkulirati o tem, kako naj živim, da bo to Bogu po godu in me bo za to nagradil. S tem postanemo dejansko hinavci, oportunisti, katerih vera je le sredstvo, ne cilj. Iz tega vidika je tako ateist bolj “veren” kot vernik. To ni oksimoron, ker ni govora o veri kot veri, ampak o pristopu do vrednot, pri čemer je ta pristop pri verniku formalno verski, pri ateistu pa ateističen, ampak če ju primerjamo, lahko ugotovimo, da ateist dejansko veliko bolj verjame v to, v kar verjame, kot nek povprečen vernik. Iz tega vidika zato pravim, da je ateist v tem smislu, večji “vernik” od vernika. V prenesenem pomenu, se razume.

          • Da ateist lahko samo slepo sledi samemu sebi in svojemu prepričanju, je vsem nam jasno. In vsi vidimo v tem šibkost ateizma, razen vas. Vi v tem vidite neko superiornost.
            Ravno avtor članka razpravlja o tem, kako je s tem in verniki, a vi ga vehementno razveljavite, da nima pojma, da vi veste kako je s tem.
            Nimate pojma. Kot psihični bolnik pišete kilometrske razprave, pri tem ne slišite nobenih ugovorov. Sorry. Tako se ne razpravlja.

          • Ateist ne sledi slepo, ker 1. ni vernik in 2. se zaveda, da je vrednotenje subjektivno. Ateist ne živi v iluziji, da so njegove vrednote absolutne (tako kot verniki), ampak v prepričanju, da so zanj edino prave. In pri tem je pač iskren, ker od tega ne pričakuje ne nebes, niti se ne boji pekla, ker ne verjame ne v eno in ne v drugo.

            In še enkrat. Praviš, da nimam pojma, pa mi še do sedaj nisi pojasnil, kje je tista povezava med vernikom in Svetim Duhom oz. čemerkoli že, če to ni prepričanje? Kje in v čem? Ravno to te sprašujem, pa mi očitno ne znaš odgovorit. Preprosto mi ne znaš in kot lajna ponavljaš, da nimam pojma, pa mi sam ne znaš odgovorit na preprosto vprašanje, torej, iz česa izhaja tisto, kar po avtorjevem mnenju pomeni več kot versko prepričanje? Na čem temelji, če ne na verskem prepričanju vernika kot takem?

            Se pravi, avtor dejansko pravi, da versko prepričanje ne vsebuje celote tistega, na osnovi česar naj bi vernik ravnal. Torej kaj je tisto, kar manjka, na čemu je torej utemeljeno, če ni utemeljeno na verskem prepričanju kot takem, ki se pač lahko od človeka do človeka razlikuje? Tako je npr. versko prepričanje nekega terorista tako, da je treba nasprotnike vere pobijat, versko prepričanje nekoga drugega pa, da jim je treba odpuščat. Oboje je še vedno versko prepričanje.

            Ker moja poanta je preprosto ta, da tu ne gre za to, da bi poleg verskega prepričanja obstajalo še nekaj dodatnega, kar nekateri verniki imajo, drugi pa ne, ampak gre preprosto za razliko v vsebini samega verskega prepričanja med verniki.

            Tu gre v vseh primerih le za vero, torej versko prepričanje, ki je pa seveda od človeka do človeka, tudi če gre za pripadnika iste religije, lahko tudi povsem različno.

            Ker govoriti, da vera ni če prepričanje, ampak je to tudi hrepenenje, so to dejanja itd. pomeni ravno to, da se ne razume, da so to stvari, ki jih prepričanje kot tako implicira oz. pogojuje. Če imaš ti neka verska hrepenenja, potem ta hrepenenja ne morejo izhajat iz ničesar drugega kot iz tvojega verskega prepričanja. Enako velja za tvoja dejanja. Tvoja dejanja so pač v skladu s tvojim verskim prepričanjem in ne od njih ločena. Na čem pa naj bi potem temeljila?

          • Seveda, avtor je idiot, ti si pa pameten. Preberi članek s spoštovanjem in boš dobil odgovor. Pa ne zmoreš in tu masturbiraš do onemoglosti.

          • Lenko P… “Praviš, da nimam pojma, pa mi še do sedaj nisi pojasnil, kje je tista povezava med vernikom in Svetim Duhom oz. čemerkoli”

            Lej, povezava je vera sama, ne prepričanje. Če hočeš to razumet, moraš sestopit iz “samega sebe” …
            Kar pa ni lahko, pač odvisno od tega koliko si iskren v odnosu do samega sebe in do drugih.

          • @Zdravko,

            Ne gre za to, ali sem pameten, ali ne. Ampak gre za to, da sem te nekaj vprašal, ti mi pa ne znaš odgovorit, kljub vsemu pa trdiš, da je moj argument napačen.

            @Amelie,

            Poanta je v tem, da besedna zveza “versko prepričanje” pomeni vero kot tako. Ker vera ni nič drugega kot eno izmed prepričanj, ki ga pač ljudje imamo. Človeško bitje usmerja skupek nekih prepričanj in nič drugega, tako da vse, kar v življenju počnemo, dejansko izvira iz našega prepričanja. Skratka, v tem kontekstu je treba prepričanje razumeti široko, SSKJ to opredeljuje takole: 3. skupek med seboj povezanih misli, pojmov, sodb a) o temeljnih, splošnih vprašanjih sveta, družbe, človeka: braniti, zatajiti prepričanje; za svoje prepričanje so bili pripravljeni tudi umreti; versko prepričanje / biti po prepričanju marksist b) v zvezi s kakim delom stvarnosti: njegovo politično prepričanje

            Versko prepričanje spada pod a). Skratka, prepričanje v tem kontekstu pomeni nek skupek dojemanj, ki tvorijo posameznikov odnos do sveta. Tu gre torej za prepričanje v smislu svetovnega nazora.

            In to, kako nek človek v življenju ravna, kako na kakšno stvar reagira, je odvisno ravno od njegovega prepričanja, ki pa v tem kontekstu seveda ne pomeni to, s čimer ga je avtor na začetku primerjal. Tako da športnik po prepričanju potem dejansko ni tisti, ki leži na kavču in se dela pametnega, ampak tisti, ki mu je ukvarjati se s športom temeljno vodilo v življenju. To pomeni v tem kontekstu prepričanje.

    • Lenko, s tvojimi dolgimi flancami nam na kratko poveš – da se imaš kot ateist za nekaj več od drugih.

      V resnici si pa le en podpovprečno inteligenten vernik.

      • @Alojz2

        To kar očitaš Lenku je samo zrcalni odsev tvoje lastne tendence in pozicije!

        “…V resnici si pa le en podpovprečno inteligenten vernik…”

        Jezi te, ker mu nisi sposoben pariratii s konkretnimi argumenti, zato ti pa ne preostane drugega, kot da ga osebno napadaš…to pa o tvoji “inteligenci” pove čisto vse!!

        • Še ena enaka stvar z lenkotom.

          Poskušaš izpasti učen z uporabo tujk. Ampak to pomeni le šopirjenje.

          Mene nič ne jezi, ker sem ga že nekajkrat tako sesul z argumenti, da je samo še cvilil.

          Moja inteligenca je vsekakor višja od njegove/tvoje.

          • @Alojz

            Ajaaa….s tujkami imaš probleme? No, se bom drugič potrudil biti bolj ljudski, da bo vse bolj uglašeno s tvojo “visoko” inteligenco.:)

          • Ne, jaz nimam problemov s tujkami, ti jih imaš.

            Boli pa te, ker sem te razkrinkal. Tujke pomenijo, da blefiraš, ker nimaš pojma o čem govoriš.

  4. da se Bog vedno postavi na stran šibkejšega
    ==============
    Nisem prepričan. Bog je pravičnejši od tega. To je zavajanje. Pravica ni vedno na strani šibkejšega.
    Kar se tiče nasilja in božje kazni, je ta resnična. Ni namišljena.
    Oblastem pa je Bog sam dal meč. Ni jim ga dal za britje.
    Nasilje med ljudmi ima vedno tudi svoj vzrok. Pravičnost je tista, ki naj sodi. Propagiranje “nenasilja” pa vedno spremlja psihično nasilje.
    Bog nam daje meč duha, ki je ostrejši od meča iz jekla. Samo v tem je “nenasilje” iskreno in pristno. To kar pa danes kar naprej poslušamo o “nenasilju” pa nima nobene veze s tem. To je nenasilje pohabljenih. Pohabljenost se promovira kot nenasilje.

    • “…Oblastem pa je Bog sam dal meč. Ni jim ga dal za britje…”

      Povsem ustrezen primer, kako se oblast za doseganje svojih ciljev lahko sklicuje na Boga (najeklatantnejši primer je za to v današnjem času ISIS in hkrati tudi opomnik kakšnega pomena je za človeštvo sekularizem), zato velika večina oblasti tega sveta (tudi levičarske)vsaj potiho podpirajo religijo, ker jim pomaga obvladovati množice.
      Hkrati pa bi si drznil izzvati še eno zelo pogosto citirano prepričanje, da “tam kjer ni Boga je vse dovoljeno.” Vse bolj prihajam do ravno obratnega spoznanja, da “tam kjer je Bog je vse dovoljeno”!

          • Gospod Matej,
            če ste prišli med nas, nas spoštujte in to spoštovanje prikažite s poskusom razumevanja naših pogledov, zato ne spreobračajte besed. Torej … vsako stvar lahko človek obrne v dobro ali v slabo in tudi spolnost ni izjema. Zato obstaja dobra spolnost in slaba oz. grešna spolnost. Krščanstvo uči, da je dobra spolnost le tista, ki je med poročenim možem in ženo. Vse ostale oblike spolnosti so za človeka vsaj stranpot, nekatere pa zlo. In vaša propaganda, da je homoseksualna spolnost enaka spolnosti med poročenima možem in ženo, je zlo.

          • Saj ti jo že itak imaš. Verjetno imaš ob vsakem seksu slabo vest, pa zato krivdo vališ na napačnega – namesto nase, na Cerkev.

        • @Alojz2

          Ah daj, ne bluzi…pravila postavljajo ljudje, ki so na oblasti, le da jih velikokrat polagajo v usta Bogu, zato da so videti prepričljivejši.

          • Lažnivi Matej, jaz ne bluzim, ti pa bluziš.

            Zato pa si tako alergičen, ko povem logično resnico.

            Kako lahko kdo polaga kaj v usta Bogu, če pa po tvoje Boga ni?

        • So pravila, ki so večna. Eno tako je: “Ne laži!” če hočeš biti srečen. Pa če vam je to pravilo všeč ali ne, gospod Matej.

  5. Pomenljiv prispevek avtorja, ker odlično opisuje odnos stvartstva in človeka do nasilja.

    To se da vselej doživeti v vsakdanjem življenju.

    Pred dnevi sem se v družbi pogovarjal z ateistom.
    Na široko je pred vsemi razpredal, kako sovražni so ljudje in z besedami in kretnjami žugal, kaj vse jim bo naredil.

    Skušal sem ga pomiriti, da ni tako hudo, da naj pogleda tudi dobre plati odnosov in da naj tisto vzame za podlago svojega odnosa do njih.

    Pa me je osorno zavrnil s posmehljivo pripombo: ” Kaj misliš, da bi moral moliti?”

    Odgovoril se mu: ” Prav gotovo bi bolj pomagalo kot pa ščuvanje k sovraštvu.”

    Potem se razgovor o tej temi ni več nadaljeval. Upam, da je potem o izmenjavi teh mnenj razmišljal in prišel do pozitivnih zaključkov.

Comments are closed.