S. Gazdić, Pogledi: Metka se ne more več žogat

1
217

Pred nekaj leti, še preden smo dojeli, kam nas vodi potrošniška histerija, sem premišljal, v kako neprimernem času živijo naši otroci. Saj ne, da nas večina tega ne bi vedela. Že povprečno pametnemu je bilo jasno, da prav dolgo ne bo šlo tako naprej. Od resničnega spoznanja pa smo vendarle bili, in smo žal še vedno, daleč. Podobno kot ob koncu osemdesetih, ko je bilo na dlani, da bo federacija razpadla, pa se vendarle nihče ni upal verjeti, kako brutalno bo. Ljudje smo pač narejeni tako, da pogosto še potem, ko nas travmatični dogodek že zadane, enostavno ne sprejmemo in ne dojamemo, da je to res.

Zdaj bo nemara zvenelo čudno, da sem o zagatnem položaju svojih odraščajočih otrok razmišljal, ko se je zdelo, da v galopu dohitevamo evropske vzornice in ko so se celo tujci, ki so začeli spoznavati našo obskurno deželo, čudili njenemu splošnemu blagostanju in temu, od kod izvira vse to bogastvo, saj jim je lastna izkušnja govorila, da je zanj treba umazati naravo, trdo garati in predvsem ropati po svetu.

Zakaj me je torej v času, ko smo na krilih vere v svetlo prihodnost leteli proti vrhu sveta, skrbelo za dobrobit otrok? Ker sem njihovo dozorevanje primerjal s srečo svojega. Kaj boljšega lahko doleti mladostnika, kot da premaga bedo, ki ga obdaja? Kot bi zmaju, ki čepi na zakladu prihodnosti, drugo za drugo oddrobil glave. To se je namreč zgodilo meni, moji generaciji.

Naj pojasnim: nobene iluzije srečnega otroštva ne gojim, nobene nostalgije po socializmu s človeškim obrazom. Ta obraz je bil res blag in vseprisoten kot Hallov glas iz Odiseje 2001, vseveden, a v bistvu slaboumen in grozeč. Kako odrešujoče je bilo, ko nam je iz šol uspelo pregnati predmeta Obramba in zaščita in Samoupravljanje s temelji marksizma! Marsikdo bo danes ob spominu nanju le zamahnil z roko, češ, pač ena izmed benignih neprijetnosti šolskega sistema, podobna logiki Jugoslovanske ljudske armade (JLA), ki se ji ne bi smelo reči logika. Marsikdo je tudi takrat le odmahnil, mene pa je ideološka tortura globoko žalila. In očitno nisem bil edini, sicer nam tega intelektualnega mrcvarjenja ne bi uspelo zbrcati iz šol. In tudi pobuda za demilitarizacijo Slovenije ne bi imela tako široke podpore, če bi vojska ne bila globoko sovražna nekemu osnovnemu človeškemu dostojanstvu.

A nam je uspelo. Naš upor je bil mladostniško nepremišljen in spontan. Koliko je bilo v njem poguma, naj ponazorim s spominom na žetev, kamor me je (otroka iz mestnega bloka) nekoč povabil družinski znanec, s hipijevskimi vrednotami okužen vrstnik mojih staršev. Po celodnevni transsudaciji znoja z moštom smo na žar vrgli par kosov šimbasa in ga pošteno zalili s črnim vinom (takrat se mu je še reklo in smelo reči črno). Ko bi pod njim že skoraj klecnil, sva šla z neko deklico na skedenj, kjer sva bila dovolj pogumna, da sva sredi zvrhano nastlanega sena pokadila še smotko, za kaj več pa je zmanjkalo moči. Pogum kretena, a se je k sreči dobro izšlo. Povedati hočem, da pogum ni bil le nepremišljen, ampak tudi po slovensko (najbrž celo slovansko) pijanski. Moja generacija je dionizično blaznost s pomočjo Venedikta Jerofejeva povzdignila na ideološko raven in jo prav zares razumela kot obliko upora. (Šele zdaj jasno vidim, da je takšen upor pravzaprav oblika konformizma in normalizacije. Ritual, v katerem začasno izginejo razlike med pametnimi in neumnimi, pokvarjenimi in plemenitimi, srečnimi in nesrečnimi, je ritual, v katerem se obnovi sistem. Laja smo sicer obglavili, a smo poleg starih dobili še ene prvoborce, praporščake in guruje domovine.)

Toda Laja smo prav zares obglavili! Angleškim punkerjem ni uspelo strmoglaviti kraljice – nemara jo res varuje Bog –, nam pa je upor uspel. Dobro, oblast je prevzela malo starejša, politike vešča generacija, toda ustvarili smo svoje institucije, naredili otroke, jih vzgajali v svobodnem duhu in v vse večji blaginji. Res se je zdelo, da jo neredko okorno, pogosto rokohitrsko, a vsekakor po bližnjici režemo v boljši svet. Le čemu naj bi se zdaj uprla naša mularija?! Še staršem, ki so tako razumevajoči in jo podpirajo v vseh muhah, se nima smisla, kaj šele državi, ki galopira vrh sveta.

Svoboda se je kmalu oluščila do egoizma, blaginja pa je okostenela v statusnih simbolih in najbanalnejšem potrošništvu. Tega ni opazil nihče oziroma se nikomur ni zdelo posebno problematično, dokler ni nenadoma zmanjkalo denarja. Pustimo zdaj ob strani, ali so tega krivi ameriški bankirji, domači tajkuni, ali pa je usahnil le privid, da ga lahko s par transakcijami ustvarijo strici, ki sedijo v nadzornih svetih državnih firm. Tu se sprašujem, čému in čemú se pravzaprav lahko upre današnja mlada generacija? Pomanjkanju denarja, ki naj bi omogočil še lagodnejše življenje, ali egoizmu in potrošništvu? Je morda to zgolj dilema moje generacije?

V lutkovnem gledališču so prižgali luči in najprej sem se zgolj cinično posmehnil uporu, ki je sledil spoznanju, da se lutke gibljejo na nitih in da je predstave konec. Vseeno pa me je osupnilo, kako veliko ljudi je bilo prepričanih, da predstava teče v želeno smer zato, ker jih z odra semtertja nagovori glas, ki reče: »Otroci, prepodite volka!«, nato pa otroci z glasnim kričanjem volka res spodijo z odra. Pravzaprav me je osupnilo, da so otroci svojo vlogo razumeli kot del predstave, luč spoznanja pa je razočarala odrasle, ki so jih pripeljali v gledališče.

Upor razočaranih odraslih, ki jim je iluzija, da držijo niti sveta, nenadoma spolzela iz rok, sem spremljal s strani. Celo z več strani, a ne brez slabe vesti, to že moram reči. Vest, ki mi je bila dajala zagona ob uporu zoper JLA, me je začela že med samo predstavo znova glodati. Najprej, kot sem že omenil, v obliki precej abstraktne skrbi za naslednjo generacijo, nato pa še konkretno, ko so mi v predstavi dodelili vlogo tistega, ki drži vrečo. Takrat se je v meni prebudila otroška želja, da bi bil na strani dobrih, recimo Indijancev. In sem zavrnil vlogo, ki bi jo po scenariju publika nagnala z odra, vzklikajoč: »Primite tatu!« (Vreča pa bi seveda ostala režiserju.) Tako sem se znašel ob strani, na cesti.

Več: Pogledi

1 komentar

  1. Moji spomini na obrambo in še manj na samoupravljanje niso slabi. Še zdaj večkrat uporabim termin specialna vojna. O potrošništvu sem se pa največ naučil ravno pri samoupravljanju…

    Le alkoholu postajam z vsakim letom vse bolj neusmiljen nasprotnik. Še posebej v kontekstu noseče Metke… 🙁

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite