S. Čurin, Vzgoja: Novodobno suženjstvo

13

Trgovina z ljudmi je pojav novodobnega suženjstva, katerega širša definicija zajema različne namene tovrstnega trgovanja, po drugi strani pa osvetljuje večplastni vidik problematike kot take.

Različne oblike in nameni trgovine z ljudmi

Spolno izkoriščanje

Ta oblika trgovine z ljudmi je še vedno najbolj prepoznavna, predvsem v Evropi. Razvejanost trgovine z ljudmi za namen spolne zlorabe se kaže od raznovrstnosti in specializacije ponudbe do rastočega dobička. Zaznani so primeri dobro organiziranih kriminalnih združb, pa tudi zgolj posameznikov ali priložnostnih skupin, ki se ukvarjajo z zlorabo oziroma izkoriščanjem prostitucije. Zanimivost, na katero opozarjajo študije, je različna narodnost žrtev, kar pomeni nove in nove države izvora. Prav tako pa je v evropskem prostoru prepoznan način tako imenovane notranje trgovine z ljudmi za ta namen, ki najpogosteje prizadene otroke. Žal uradne statistike držav tega ne kažejo. Tovrstna trgovina z ljudmi še vedno najbolj prizadene ženske in mladostnice (ICMPD, 2010: 127).

Način dela kriminalnih združb se sčasoma tudi na tem področju spreminja. Ob prevladujočem fizičnem nasilju se vse bolj pojavljajo tako imenovani mehki načini prisile, pogajanj, psihični pritiski ipd. Zavedati se je treba, da se žrtve vedno znajdejo v izkoriščevalskem položaju ne glede na to, ali so prvotno na ponudbo pristale, in ne glede na to, kako se je to zgodilo.

Velik dejavnik trgovanja zaradi spolnega izkoriščanja je povpraševanje po tovrstnih storitvah. Raziskave o medsebojni odvisnosti med prostitucijo, njeno legalizacijo na Nizozemskem na eni strani oziroma kriminalizacijo uporabnikov storitev v skandinavskih državah na drugi strani še niso enotne glede tega, kako to vpliva na sam pojav trgovine z ljudmi za ta namen. Ne glede na to ostaja delovanje, povezano z bojem proti trgovini z ljudmi, prednostna naloga, še več, osredotočiti se mora na zmanjševanje povpraševanja (Di Nicola idr., 2009).

Pri ozaveščanju ciljnih skupin ljudi kot mogočih žrtev, to je predvsem mladostnikov in tujcev, je pomembno delo civilnih organizacij (Medresorska delovna skupina za boj proti trgovini z ljudmi, 2010). Kljub temu še vedno niso standardizirani postopki prepoznavanja žrtev v odnosu do mogočih, domnevnih oziroma prepoznanih žrtev trgovine z ljudmi.

Civilne organizacije prav tako najpogosteje zagotavljajo različne oblike pomoči žrtvam trgovanja na podlagi projektov, ki jih večinoma financirajo države ali pa mednarodne organizacije.

Prisilno beračenje in druga manjša kazniva dejanja

Na tem področju ni sistematičnih in primerljivih podatkov. Ti se v glavnem nanašajo na prisilno beračenje otrok, čeprav je znano, da so v to obliko izkoriščanja prisiljeni tudi odrasli, predvsem invalidi. V Evropi so žrtve prisilnega beračenja pretežno romski otroci pod nadzorom staršev, sorodnikov ali skrbnikov. Znani pa so tudi primeri ugrabitev in bolj organiziranih oblik trgovanja z otroki za ta namen. Kot nedavno uspešno končan primer naj navedemo operacijo Golf, ki jo je izvedla Skupna preiskovalna skupina (JIT) med Anglijo in Romunijo (http://www.bbc.co.uk).

Seveda je treba tudi v teh primerih razlikovati med beračenjem otrok, ko otroci beračijo pod prisilo – kar je zaključni proces njihovega izkoriščanja – oziroma ko beračijo v okviru družine zaradi socialne in gmotne ogroženosti in je to le njihov prispevek k ‘izboljšanju razmer’. V slednjem primeru gre predvsem za kršenje otrokovih pravic.

Prisilno razpečevanje mamil, žeparstvo, drobne tatvine ipd. so nove pojavne oblike ali nameni trgovine z ljudmi, katere žrtve so pretežno otroci. O teh pojavih je premalo podatkov, da bi lahko postavili neko oprijemljivo tezo. Se pa ti nameni velikokrat prepletajo s prisilno prostitucijo. Prepogosto so te žrtve obravnavane kot storilci teh tako imenovanih manjših kaznivih dejanj in ne kot žrtve trgovanja.

Presaditev človeških organov in trgovina s človeškimi organi, tkivom in celicami

Po Konvenciji Združenih narodov proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu ter Protokolu za preprečevanje, zatiranje in kaznovanje trgovine z ljudmi, zlasti ženskami in otroki je trgovina z ljudmi za namen presaditve organov vključena v opredelitev tega pojava tako kot vse druge oblike ali nameni izkoriščanja. Zajema tri bistvene sestavine: aktivnost, način izvedbe in namen (Državni zbor RS, 2004).

Poleg tega je treba opozoriti še na en pojav – trgovino z organi, tkivom in celicami (OTC), ki praviloma ne vsebuje vseh treh sestavin, značilnih za trgovino z ljudmi. Mednarodna strokovna javnost se še ni poenotila glede same opredelitve in prepletenosti obeh pojavov, to je trgovine z ljudmi za namen presaditve organov in trgovine s človeškimi organi, tkivom in celicami. To se kaže v neenotnosti pri pripravi strategij in nasploh boja proti temu pojavu (OVSE, 2010).

Pri trgovini z OTC so predmet kaznivega dejanja organi, tkiva in celice, pri trgovini z ljudmi pa ljudje, ki jih izkoristijo za presaditve organov. Trgovina z OTC sama po sebi ne opredeljuje izkoriščanja kot takega, vendar pa ni podvržena standardiziranim medicinskim kontrolam in ogroža javno zdravstvo.

Kakor koli, oba pojava sta v domeni dobro organiziranih in strukturiranih združb, v katerih sodelujejo rekrutorji, potovalne agencije, zasebne klinike, zdravstveni delavci in drugi.

Primer Kosovo: Preiskava se je začela na podlagi prepoznave turškega državljana, ki si je dal za znanega prejemnika odstraniti ledvico na zasebni kliniki. Ugotovljeno je bilo tudi, da je bilo približno 20 oseb iz revnih slojev Moldavije, Kazahstana, Rusije in Turčije rekrutiranih in preslepljenih ter pripeljanih na Kosovo z lažno obljubo o izplačilu 14.500 evrov za ledvico. Prejemniki naj bi za ta organ plačali med 80.000 in 100.000 evrov. Obtožnica bremeni pet kosovskih državljanov, med njimi tudi nekdanjega zdravstvenega ministra in turškega zdravnika, in sicer zaradi kaznivega dejanja trgovine z ljudmi za namen presaditve organov.

Pripis uredništva: Prispevek lahko v celoti preberete v zadnji številki revije Vzgoja, ki jo lahko naročite na Časniku in mu tako tudi izkažete podporo.

13 KOMENTARJI

  1. Kako nekateri uživajo v borbi proti trgovini z belim blagom na nivoju OZN in mednarodnih konvencij in na plačanih projektih. Ključna pa je seveda vzgoja, da mladi ne podležejo suženjstvu, da prepoznajo prevare in jim ne nasedajo.
    To pa seveda ne, kajti predvsem vzhodne (komunistične) šole so največje tovarne sužnjev, ki jih samo potrebno pobrati in odpeljati.

  2. trgovina z ljudmi ni novodobni pojav, tako glede tega ne gre za neke novodobne oblike suženjstva, ampak za tradicionalne, ki so pač prisotne tudi še danes.

    kot novodobno sužensjtvo velja pojmovati tisto izkoriščanje ljudi znotraj sicer demokratičnih družb, ki dejansko izkoriščane spravlja v nek položaj, ki je podoben položaju sužnja in ki sam po sebi sploh ni kazniv. novodoben oblike suženjstva so npr. to, da je nekdo sicer povsem v skladu z zakonodajo zaposlen, delodajalec mu pa za delo dejansko ne plačuje nič, ali nesorazmerno malo, se temu izmika itd. to se je na veliko počelo z raznimi fizičnimi delavci iz bivših republik SFRJ. skratka, človek je delal po 16 ur na dan, vse dni v tednu, delodajalec mu je obljubljal, da plača bo itd., po par mesecih pa je zaprl firmo, delavce nagnal na cesto, s tem ko so izgubili delo so tudi izgubili dovoljenja za bivanje v sloveniji in delodajalec se jih je pač rešil, brez da bi jim za delo plačal. in kako naj tak delavec potem pride do svojega zasluženega denarja? države slovenije to ne zanima, ker pač ne gre za državljane slovenije, da bi delavec šel v tožbo itak nima denarja itd. in dejansko potem izpade kot suženj, ker je za nekoga delal dejansko zastonj.

    skratka, gre za pojave, ki v osnovi niti niso kazniva dejanja, ampak zaradi katerih so ljudje dejansko tretirani kot sužnji.

      • to ni komunizem, ampak divji kapitalizem, ki je dejansko bil povod za marksizem in s tem komunizem. 🙂 tudi takrat je šlo za to, da so delavci delal 16 in več ur, zaslužili pa le toliko, da niso ravno umirali od lakote. kapitalist je pa seveda užival v svoji pravici do privatne lastnine. 🙂

        • Dobro so te prepričali… 🙂 Torej smo mi po 50 letih komunizma preskočili 200 let nazaj…

          • tako ne kako. 🙂

            glede zmožnosti in potreb pa ne gre tako, kot si predstavljaš. 🙂

            zmožnosti in potrebe se nanašajo na dejstvo, da vsi ljudje nismo enaki v smislu nekih hendikepov v obliki starosti (tu so ranljive kategorije otroci in starejši), bolezni ipd. (invalidnost, kronične bolezni, itd.), tudi spola (moški so ponavadi fizično močnejši od žensk)… se pravi nekdo, ki je zdrav, lahko več opravi kot invalid npr. (to pomeni glede zmožnosti) in glede potreb gre po istem principu, npr. nekdo, ki je bolan, bo npr. potreboval več zdravil, tisti, ki je zdrav manj itd…

            skratka, te potrebe in zmožnosti se nanašajo na vrednoto zaščititi šibkejšega… in ne gre za to, da nekomu se da delati 10 ur, nekomu pa 2 ali da nekdo ima potrebo po tem, da se vozi v mercedesu, drugi pa je zadovoljen že s kakšnim fičotom. 🙂

            a sem dojel. 🙂

          • Seveda. V tvoji teoriji je vse enostavno in idealno.

            Samo kaj, ko ne dela v praksi in kaj, ko moraš s tem zanikati človekove pravice.

          • Ne nisi dojel!
            Pa naj ti pomagam: tem dolavcem so določili, da toliko potrebujejo. Skromnost je lepa čednost. In toliko so dobili.

          • In sploh nisem opazil da se delaš idiota iz mene, ko mu pritrjuješ da smo 200 let skočili nazaj. Marš stran!

          • Vsak po zmožnostih, vsakemu po potrebah. Delavci so delali po zmožnostih, dobili pa po potrebah.
            Sem mislil da bo dojel. Pa ne bo.

          • Pa tudi delavci so kaj kmalu pričeli delati tako, kot so bili plačani … se še spomnimo gesla: “Ne morejo me tako malo plačati, kot lahko malo delam!”

Comments are closed.