Š. Čekada Zorn in A. Dobnikar, Vzgoja: Vzgoja za etične vrednote

13
137

V težkih kriznih časih, ki pretresajo tudi slovensko družbo, bi morala biti privzgoja temeljnih moralnih vrednot ena od prednostnih nalog tako družine kot primarne družbene skupine in hkrati šole kot vzgojno-izobraževalne inštitucije.

Pomen oblikovanja osebnosti

Šola je prostor, v katerem otroci in mladostniki preživijo velik del dneva, in zato vsekakor pomemben dejavnik socializacije, ki sovzgaja otroka v odgovorno osebnost z vrednotami, kot so spoštovanje, poštenje, pravičnost … Poleg izobraževalne vloge mora torej šola prevzeti tudi odgovorno vlogo vzgojitelja, saj živimo v času, ko so etične vrednote velikokrat pozabljene in zapostavljene, česar pa si zdravo družbeno okolje ne more privoščiti. Kako pomembna je torej pri tem vloga učitelja? Zelo, saj je prav vsak učitelj zavedno ali nezavedno zgled oziroma vzornik svojim učencem in tako soodgovoren za izoblikovanje otrokove osebnosti, s tem pa tudi njegovih moralnih vrednot in čuta odgovornosti.

Na tem mestu se pojavi vprašanje strokovne kompetentnosti slovenskih učiteljev na področju vzgoje otrok, saj so študijski programi za bodoče učitelje usmerjeni predvsem v podajanje izobraževalnih vsebin, žal pa se zanemarja vzgojna komponenta. Učitelji so tako nemalokrat prepuščeni samoiniciativnosti izobraževanja, ki pa je trenutno zaradi slabe finančne situacije v državi omejeno. Kljub vsemu je bil narejen velik premik pri prepoznavanju pomembnosti vzgoje moralnih vrednot predvsem z Belo knjigo o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji in z uvedbo obveznega vzgojnega načrta, ki ga mora pripraviti vsaka šola in ga aktivno vključiti v svoje delovanje, s tem pa pri učencih spodbujati medsebojno povezanost, spoštovanje in prevzemanje skupnih odgovornosti. Že vrsto let opozarja na pomembnost vzgoje osebnosti Viljem Ščuka, ki predlaga, da bi bilo oblikovanje osebnosti eden od štirih osnovnih predmetov v šoli, takoj za jeziki, matematiko in športno vzgojo, podobna stališča pa v praksi udejanjata tudi Waldorfska šola in pionirska radostna šola ELIZA (Etika, Ljubezen, Inteligenca-intuicija; Zaupanje-zmagam-zmagaš; Akcija), ki jo je zasnovala Tinka Podjavoršek kot slovenski model celostnega izobraževanja.

Temeljna etična načela

Temeljni dokument projekta Svetovni etos je Izjava o svetovnem etosu, sprejeta leta 1993 v Chicagu. V njej sta izpostavljeni dve temeljni načeli.

  1. Načelo humanosti: Z vsakim človekom moramo ravnati človeško in ne nečloveško.

  2. Zlato pravilo vzajemnosti: Drugim ne stori nečesa, česar ne želiš, da oni storijo tebi.

Iz tega izhajajo tudi štiri temeljna etična načela, za katera bi si morali učitelji prizadevati, da jih učenci skupaj z zgoraj omenjenima načeloma sprejmejo in ponotranjijo, tako da postanejo del njihove osebnosti in njihovega pogleda na svet.

  1. Nenasilje in spoštovanje življenja: Spoštuj življenje! – Ne ubijaj!

To načelo poudarja, da je posameznik dolžan spoštovati življenje. Nihče nima pravice raniti sočloveka, ga mučiti ali ubiti. Spore je treba reševati brez nasilja, na miroljuben način. Življenje posameznika je dragoceno in ga je zato potrebno zaščititi.

  1. Pravičnost in solidarnost: Ravnaj pravično in pošteno! – Ne kradi!

Vsak posameznik mora ravnati neoporečno, iskreno in pošteno. Nihče nima pravice odtujiti sočlovekove lastnine. Vsak človek naj se trudi, da bo vsem ljudem zagotovljeno dostojanstvo, svoboda, varnost, pravičnost in enake možnosti do izobraževanja. Gospodarska in politična moč naj služita gospodarski pravičnosti in socialnemu redu.

  1. Resničnost in strpnost: Ravnaj in govori resnicoljubno! – Ne laži!

Vsak posameznik mora govoriti in ravnati resnicoljubno. Spoštovati moramo pravico do zasebnosti in osebne ali poklicne zaupnosti. Poročanje medijev naj bo objektivno in ne ponižujoče. Pripadniki različnih religij se morajo izogibati izjav s predsodki in zapostavljanu drugače verujočih.

  1. Vsestranska pozornost in partnerstvo: Spoštujte in ljubite se med seboj! – Ne zlorabljaj spolnosti!

Žene in možje morajo izkazovati v partnerstvu spoštovanje in medsebojno razumevanje. Odnos med starši in otroki naj odraža obojestransko ljubezen, spoštovanje in skrb za sočloveka.

Našteta načela so dandanes velikokrat prezrta oziroma zapostavljena, pogosto se nam zdi, da so se med cilji vzgojno-izobraževalnega procesa preprosto izgubila. Prav bi bilo, da bi vsak učitelj z učenci (ponovno) odkrival te vrednote in se pogovarjal o njihovem pomenu za človeka in družbo. S tem pa učiteljevo vzgojno delo v razredu ni končano, saj je treba posamezno vsebino oplemenititi z doživljajskim učenjem in jo s tem osmisliti. Hkrati se moramo zavedati, da si učitelji ne smemo postaviti nedosegljivih, utopičnih ciljev, saj je vzgoja dolgotrajen proces, ki zahteva veliko potrpežljivosti, medsebojnega spoštovanja in razumevanja.

Ena od učinkovitih oblik, ki poudarjajo temeljne vrednote svetovnega etosa, so šolski projekti, usmerjeni v medsebojne odnose in sobivanje pripadnikov različnih ver, ras in kultur. S pomočjo takih projektov se učenci naučijo strpnosti in sprejemanja drugačnosti, saj nam sožitje v različnosti ponuja možnost obogatitve lastnega življenja.

 Povzeto iz: revija Vzgoja

13 KOMENTARJI

  1. Beda našega šolstva: kako mislite izobraževati učitelje za vzgojo otrok? Odkdaj izobrazba daje sposobnost vzgoje? Vzgojitelj je poklican. Biti vzgojitelj je talent, ne izobrazba. Vi lahko stokrat nabijate z Izjavo o svetovnem etosu, kaj pa to pomeni? Zakaj bi se naj kdo po njej ravnal? Če se sploh da ravnati po njej?! Če sploh kdo ve za pot po kateri se lahko po njej ravnaš?! Kako boste učitelji to “vzgajali”? Z dresuro otrok, tako kot do sedaj???

  2. Velika hvaležnost avtorjema članka. To je briljantna konkretnost za zasebno in javno življenje!

    Čim bi se tega držali, bi bila na prvem mestu na svetu po vrednotah, pravičnosti, poštenosti, humanizmu, plačah, produktivnosti, varnosti, solidarnosti…

    Vladal bi duhovni in materialni red ter odgovornost.

    Danes imamo na na stotine zakonov in nizko stopnjo njihovega izvajanja.

    Če bi dojeli in izvajali vsebino zgornjih načel bi bilo vse enostavno.
    Večina časa bi lahko porabili za svojo duhovno in materialno rast, ne pa za plahtanje in preganjanje en drugega in

  3. Tudi tu manjkajo nadaljevalni članki, kaj je pri nas v nasprotju z zgornjimi načeli. Kaj moramo spremeniti, da bomo imeli iskren občutek, da živimo zasebno in javno v skladu s temi načeli.

    Avtorji, nadaljujte!!!

  4. Nimajo kam nadaljevati. Ne morejo nadaljevati. Ker vse kar vedo je nenasilje. Vse je ok, dokler ni nasilja. To je edini kriterij. Vse drugo se reducira v občutke krivde dokler ti ne prekipi. Potem pa pride do dokončne sodbe za nasilje.

  5. Našemu modelu visokošolskega izobraževanja, ki poudarja znanje, se reče nemški oziroma kontinetalni.

    Smer, v kateri bi vi radi spreminjali izobraževalni sistem, je samoumevno prava. A ocenjevali vas bomo le po drobnih uspehih, ki jih boste dosegli. Omenjeni waldorfski vzgoji delno uspeva… 🙂

    Po drugi strani bomo takoj opazili, če kdo, ki vztraja “ne mori”, aktivno nasprotuje demilitarizaciji države in zagovarja sodobnejša orožja. V hipu se razgali za hinavca in modre besede izgubijo težo kot izpuhti lanski sneg… 🙁

    • Ne le izobrazbo, imam tudi zelo krute življenjske izkušnje. A, priznam, niti pikico jih ne znam prenesti na druge. Da bi manj trpeli…

      • Da bi prišel do spoznanja ti manjka samo verouk. Tako ti pa ostaja samo trpljenje, brez smisla, brez rešitve. Do vere sploh pridet ne moreš, niti če bi hotel.

  6. Vzgoja za vrednote bi morala biti najpomembnejša izobraževalna postavka.

    Če je človek spoštuje in živi vrednote, opravi svoje poslanstvo na zemlji. S tem lahko stori največ dobrega sebi in drugim, torej tudi za skupnost.

  7. Lep primer so urejene družine oziroma skupnosti.

    Urejene so tiste družine,v katerih je osebnostna vzgoja glavno vodili življenja.

    Otroci že od malega ustvarjalno sodelujejo v življenju družine in prevzemajo svojo ustvarjalno in odgovornostno funkcijo.

    Na ta način pravočasno in zanesljivo izoblikujejo svojo osebnost, ki jim jamči varno življenje v duhovnem in materialnem pogledu.

  8. Vzgoja je talent, kot pravi Zdravko, vendar le glede sposobnosti bolj ali manj uspešnega prenašanja znanja in predvsem izkušenj za razvoj odprtega uma in odprtega srca
    .Pogoj za učitelja na vseh stopnjah izobrazbe bi torej moral biti, da poleg pridobljenih ustreznih strokovnih kompetenc deluje skozi odprt um in odprto srce. Ti dve kvaliteti sta z rojstvom dani vsakomer, vendar ju življenjsko okolje ( tudi izobraževanje ,od vrtca naprej !!!) lahko bolj ali manj zatre. To je izvor vseh osebnostnih, zdravstvenih in na sploh vseh problemov družbe v mikro in makro prostoru (od družine, gospodarstva , države, ekologije do celotnega planeta).

    Kako in kje začeti ni enostavno. Potreben predpogoj so sistemske spremembe za demokratično, pošteno in pravično delovanje v vseh javnih inštitucijah, najprej na področju pravosodja. Rezultat teh sprememb bo , da bosedanjo apatičnost zamenjalo izražanje lastnega mnenja, množično vključevanje v spremembe in povečana ustvarjalnost na vseh nivojih (tudi v gospodarstvu).
    Sistemske spremembe na področju vzgoje in izobraževanja naj tečejo vzporedno, postopno, najprej s sistemskimi spremembami učnih programov in tudi ustreznega usposabljanja obstoječih kadrov za “šolo odprtega uma in odprtega srca”. Novi kadri pa morajo biti izbrani tudi na osnovi slednjih osebnostnih kompetenc.
    Učni načrt naj občutno zmanjšuje faktografsko znanje in povečuje ustvarjalno razmišljanje,timsko delo in sopomoč, spodbuja izražanje lastnega mnenja, z debatami o aktualnih družbenih problemih naj razvija tudi govorne sposobnosti, vnaša tehnike reševanja problemov in sporov, tehnike sproščanja. Vse v smislu sproščenega in srčnega sodelovanja in netekmovalnosti. Kot vse ostale dobre stvari je potrebno učne programe nenehno dopolnjevati za vse bolj “odprt um in odprto srce”.
    Samo odprt um in odprto srce sta generatorja sprememb,
    ki so v skladu z naravnim zakonom in kot take edine zagotavljajo kvalitetno preživetje človeku kot posamezniku in kot družbi.

  9. Moralna kriza v kateri se nahajamo, dokazuje, da ni dovolj um in srce, ampak vrednostni temelj in kompas, do katerega lahko pridemo in ga spremljamo le z vzgojo in samovzgojo.

    Različni mahinatorji in koristolovci na račun drugih, so umsko iznajdljivi in družabni, vendar jim manjka vrednostni temelj in vrednostni kompas, katerega pa so zavrgli, ker niso marali vzgoje in samovzgoje.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite