Minilo je že več kot leto dni od začetka ukrajinske krize. Vse se je začelo s proevropskimi protesti v Kijevu in nadaljevalo z begom Janukoviča iz Ukrajine. Sledila je ruska zasedba Krima in njegova priključitev k Ruski federaciji po izvedbi referenduma, slednji pa trenja na vzhodu Ukrajine, ki so že pred meseci prerasla v vojno. Le-ta naj bi uradno potekala med proruskimi uporniki, ki se čutijo ogroženi zaradi »fašističnih oblasti v Kijevu«, vladajočih v Ukrajini po revolucionarnem političnem preobratu in ukrajinsko vojsko na drugi strani. Ruska stran ob tem poskuša na zunaj ohraniti svojo nevtralnost, vendar ji Ukrajina, nekatere evropske države in ZDA očitajo zelo močno neposredno vpletenost v nastalo vojno, ki se kaže kot »tiha« podpora v obliki ruskih vojakov v uniformah brez oznak, plačanci iz Čečenije in drugod ter sodobno rusko vojaško tehnologijo. Tudi ruska stran obtožuje NATO ali njene posamezne članice, da so neposredno vpletene v nastalo situacijo in podpirajo ukrajinsko stran.
Slovenski in poljski vidik nastale situacije
Nekatere evropske in druge države dajejo nastali situaciji večji, druge pa precej manjši pomen. Iz slovenskega gledišča se zdi ukrajinska vojna skoraj tako oddaljena kot tista v Siriji. O njej se pri nas poroča bolj občasno, pa tudi z določeno zadržanostjo in precejšnjo čustveno nevtralnostjo, kar se zelo razlikuje od poljskega dojemanja tega konflikta, saj ima ta vojna za Poljake povsem drugačne razsežnosti. Pri večini Poljakov bitke in masakri na vzhodu njene velike sosede vzbujajo precej večji strah kot pri večini Slovencev, kar se zdi razumljivo, če vsaj malce poznamo zgodovino tradicionalno napetih rusko-poljskih odnosov, ki so Slovencem po večini tuji ali pa vsaj slabo poznani. K prvemu razlogu gre dodati še neposredno soseščino območja konflikta. Prav zaradi navedenega mnogo Poljakov ves čas razmišlja o možnosti izbruha podobnega konflikta na domačih tleh, ali v neposredni bližini – Pribaltskih državah, kjer bi lahko Rusija kot vzvod za dosego svojih imperialnih ciljev uporabila tamkajšnje ruske narodne manjšine. Znotraj njih bi se v primernem trenutku namreč lahko našli »osvoboditelji zatiranega ruskega ljudstva« izpod lokalnih fašističnih oblasti, konkretno estonske, latvijske in litvanske, to pa bi vodilo v prelivanje krvi in ustanovitev novih satelitskih republik, po vzoru tistih na ukrajinskem vzhodu, v Moldaviji ali Gruziji. Tako Poljska kot Pribaltske države v nastali situaciji iščejo svojo varnost v večjem regionalnem povezovanju, krepitvi sodelovanja z NATOM, večjemu vlaganju v oborožitev, še zlasti prestrezne raketne sisteme in celo snovanju gverilskih vojaških odredov, ki bi se lažje zoperstavili »tihi« ruski invaziji. Naj ob tem omenimo tudi možnost, da prav navedene države lahko postanejo testna točka, preizkus ali NATO deluje predvsem tedaj, ko gre za razne »mirovne misije« v Afganistanu in na Kosovu ter gre za bolj ohlapno organizacijo, ki prave varnosti svojim manjšim članicam na evropskem vzhodu ni sposobna zagotoviti in je njena vloga bolj simbolična, saj si ZDA ne želijo večjega ali celo neposrednega konflikta s svojim starim tekmecem iz časov hladne vojne, ali pa NATO lahko zares obvaruje svoje članice pred vdorom tujih sil.
Ruski pogled na nastalo situacijo
Iz ruskega vidika pa vključitev Pribaltskih držav in Poljske v zvezo NATO in njihovo oboroževanje ter nudenje prostora ameriškim vojaškim silam prav tako predstavlja grožnjo. Nekdanje sovjetske republike ali vsaj članice Varšavskega pakta (Poljska) (rusko »naravno vplivno območje«), so se kar naenkrat znašle v rokah nasprotnika, ki je »nesramno« izrabil propad nekdanjega Sovjetskega imperija in se nevarno približal Moskvi. Rusija v strahu zato tudi sama krepi svoj vojaški potencial v Kaliningradu in na Baltiku.
Pomen ruskega gospodarstva
Pa naj se vrnemo nazaj k poljskemu pogledu na napeto politično situacijo na evropskem vzhodu. Nek poljski politik je navezujoč se na »rusko grožnjo« v pomirjujočem tonu dejal: »… Moramo vedeti, da ima Rusija gospodarstvo velikosti Italije in število prebivalcev, ki malce presega število prebivalcev Japonske. Rusije ne gre podcenjevati, vendar pa je tudi panika odveč.« S poljskega zornega kota in tudi vidika nekaterih drugih zahodnih držav se takšno razmišljanje lahko zdi povsem utemeljeno in logično, kar pa je težje trditi za Rusijo. Kako potemtakem utemeljiti rusko zasedbo Krima, saj je politični vrh največje države sveta verjetno znal predvideti morebitne negativne gospodarske posledice svojega ravnanja za relativno majhno (in šibko) rusko gospodarstvo. Zanimivo bi bilo razložiti tudi dejstvo, da je imela Rusija po padcu komunizma priložnost, še zlasti zaradi bogastva naravnih surovin, da postane razvita država z gospodarstvom, ki ne bo v tolikšni meri utemeljeno na izvozu zemeljskega plina in orožja, marveč bo postalo razgibano, z večjim poudarkom na razvoju malih in srednjih podjetij. Danes se zdi ta potencial neizkoriščen. Koliko izdelkov nosi napis »Made in Russia«, kot je to opaziti v primeru Kitajske, Tajvana, Koreje ali Indonezije. Rusija ni svetovni proizvajalec izdelkov s področja elektronike, novejši modeli avtomobilov znamke Lada, pa so dostopni pretežno na ruskem in še nekaterih sosednjih trgih, kar Evrope ne vključuje. Ob tem se pojavlja vprašanje kaj je vzrok temu, da Rusija ne izkoristi svojih potencialov, ki jih ima na gospodarskem področju. Se je Rusija morda odločila za delno gospodarsko samozadostnost in izolacijo od zahoda, med drugim zato, ker je to nekako zakoreninjeno v njeni miselnosti, ali pa je celo predvidela, da bi prevelika navezanost na zahod lahko ogrozila njene imperialne težnje v vzhodni Evropi, utemeljene pretežno na vojaškem in ne gospodarskem potencialu. Nedavna vojaška zasedba in priključitev Krima k Rusiji, se zdi na zahodu že precej zastarela praksa. Dandanes si je v Evropi težko zamisliti, da bi Nemčija vojaško zasedla Strasburg ali okupirala južni del Danske, kjer živi nemška manjšina. Podobno neverjetno se zdi, da bi si Italija prilastila Istro, ali Madžarska Prekmurje. Če katera evropska država želi širiti svoj vpliv in moč to navadno počne po gospodarskih in političnih kanalih ter preko uglednih evropskih ali mednarodnih institucij. Ameriška praksa sicer vključuje tudi vojno na nekaterih tujih ozemljih, ki se ne nahajajo preblizu ameriškemu, končni namen pa je potrošnja starega orožja, nastavitev poslušnih lokalnih politikov in odprtje lokalnega trga za ameriška podjetja, ne pa tudi fizična priključitev samega ozemlja k ZDA. Tudi Kitajska, ki se ji sicer še vedno cedijo sline po Tajvanu, rajši krepi svoje gospodarske moči in »osvaja« svet s svojimi izdelki, kot pa da bi se hvalila s svojim jedrskim arsenalom. Glede Rusije se zdi situacija precej drugačna, saj ji tudi plin služi kot sredstvo za ustrahovanje. Energetsko odvisna Evropa se neprestano srečuje z bojaznijo, da ji velika vzhodna soseda lahko »zapre pipco« prav tedaj, ko bi na Stari celini »pritisnil« najhujši mraz. Podobno ustrahovalno vlogo ima tudi rusko orožje, še zlasti jedrsko, ki Rusiji med drugim služi kot sredstvo za ohranitev vpliva v državah, ki jih Rusija šteje za svoja zgodovinska ozemlja in svoje interesno območje, predvsem v nekdanjih sovjetskih republikah. Torej ne gospodarstvo, temveč vojaški potencial in strah njenih nasprotnikov sta tista vzvoda s katerima največja država sveta v precejšnji meri uresničuje svoje interese po svetu in v soseščini. Željo po ustvarjanju strahu pa je mogoče čutiti na pompoznih vojaških paradah v Moskvi, pa tudi ob neprestanem kršenju zračnega prostora svojih sosed in drugih držav z vojaškimi letali.
Predvidevanja za prihodnost
Nihče si ne upa natančno napovedati, kako daleč gre lahko Rusija pri uresničevanju svojih ozemeljskih apetitov na Stari celini. Prav mogoče je, da bodo podobne ruske poteze zaznamovale tudi prihodnost vzhodne in srednje Evrope. Zanimivo je, da želi Rusija v svojo igro vplesti tudi nekatere evropske države, npr. Madžarsko s tem, ko ji daje upanje, da bi z morebitno bodočo federativno ureditvijo Ukrajine tudi madžarska manjšina na ukrajinskem zahodu dobila določeno avtonomijo. Takšne igre lahko ogrozijo stabilnost evropskega kontinenta in obudijo stare spore med evropskimi narodi, zato se zdi bistvena ohranitev enotnosti Evropske skupnosti glede ruske zunanje politike. Pri ohranjanju miru na evropskem kontinentu pa ima lahko pomembno vlogo tudi Kitajska, ki si zaradi lastnih gospodarskih koristi želi stabilno Evropo in je zato že pokazala naklonjenost večjemu gospodarskemu sodelovanju z Rusijo, ki se še zlasti v času gospodarskih sankcij zahodnih držav zdi manj predvidljiva.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
