Ne glede na to, koliko krogov morilskega plesa bo še potrebnih v Siriji, je po dogodkih zadnjega tedna bolj ali manj jasno, da so Asadu dnevi na čelu države dokončno šteti. Vprašanje je le, ali bo njegova končna usoda bližja Gadafijevi ali tisti tunizijskega predsednika Ben Alija. Nakazuje pa se tudi, da bo Rusija s svojo trmo na koncu – podobno kot v Libiji – izgubila skoraj vse.
Le politika palice
Nefleksibilnost Putinove in ruske politike pravzaprav čudi. Medtem ko je znotraj države precej uspešna, saj jo je predsednik v dvanajstih letih prekrojil povsem po svoji podobi, se na njenih mejah začnejo težave. Če so v sosednji Ukrajini po slabih obetih zaradi neenotnosti protiruskega bloka še uspeli speljati vodo na svoj mlin, pri čemer je ironično, da se je za zapahi znašla prav Rusom bližja Timošenkova, jim to drugje ne uspeva.
Rigidna podpora Bašarju al Asadu, od vsega začetka skrita za neprepričljivimi floskulami, in dolgotrajno zavračanje vsakega popuščanja opoziciji sta bila v kričečem nasprotju s prožnejšim pristopom Američanov in zahodnih držav. Res Asad ni bil njihov najboljši prijatelj, toda vrata so relativno dolgo puščali odprta. Če bi bil predsednik pripravljen vsaj malo popustiti, bi mu verjetno dovolili ostati “diktator s človeškim obrazom”. Zato njega osebno precej časa niso uvrstili na seznam ljudi pod sankcijami.
Nihče ne bo zadovoljen
Ruska strategija je predvidevala samo eno možno rešitev: da predsednik ostane na oblasti, s tem pa se drugače kot v Libiji ruskim pogodbam z njim ne zgodi prav nič. Bolj ko so se nakazovali drugačni možni razpleti, bolj se je ruska diplomacija še dalje oklepala enakega besednjaka kot v začetku in vlagala veto za vetom v Varnostnem svetu, v glavnem skupaj s Kitajsko. Ko je sprejela uradno razlago režima za prvega od zdaj, žal, že številnih večjih pokolov, je njen pristop oplazil dno.
Seveda to Asada ni moglo rešiti, bo pa Rusija v očeh večine sveta obveljala (četudi morda ne čisto po pravici) za sokrivo večine od žrtev, ki so padle tudi zaradi njene kratkovidnosti. Če bi predsedniku v enem redkih središč, ki jih je bil pripravljen poslušati, dovolj kmalu odtegnili absolutno zaslombo, bi bile posledice manj tragične. Zdaj, ko je samo še ranjena žival v vedno ožji kletki, je za racionalne argumente pač prepozno. In ves ruski trud v zadnjih nekaj tednih, da bi kljub vsemu podali roko vsaj delu opozicije, ne bo preprečil, da bi bila Sirija po Asadu precej protiruska.
Seveda pa niti Zahodnjaki ne bodo mogli biti veseli končnega razpleta. Ko se bo zgodilo neizogibno, bo zaradi ruske trme (pa tudi zahodnega cincanja) država precej drugačna in verjetno precej bolj islamistična, kakor so si predstavljali zgodnji demonstranti proti “diktatorju s človeškim obrazom”.
Foto: Wikipedia
