V ljubljanskih dvorih so odpravili vsakdanjo realnost in jo pustili pred zaprtimi vrati in okni. Tupatam se srečujejo z dvornimi damami, včasih iz Banskih, včasih iz drugih dvorov. Ti dvori so njihov zgled. Z zavistjo poslušajo, kako je mogoče spraviti v zapor bivšega predsednika vlade.
/ … /
Pred nekaj dnevi mi je znanka, ki vodi uspešno gospodarsko podjetje, pripovedovala o naklepih sedanje koalicije v zvezi z naslednjimi – predčasnimi ali rednimi – volitvami. »Zapomnite si,« mi je rekla, »vse kandidate in pomembna imena sedanje opozicije bodo kompromitirali oz. odstranili iz političnega prizorišča tako, da jih bodo zapletli v medijske, finančne, policijske in pravosodne preiskave. Stotine državnih uslužbencev, ki jih je v nasprotju s svojo retoriko in priporočili EU zaposlila sedanja vlada, vse dneve pripravlja sezname in si izmišljajo obtožnice. Opozicijskim kandidatom bo mogoče – ker vladajoča koalicija obvladuje vse te inštrumente – nedolžnost dokazati šele po volitvah.«
Takšni scenariji pravzaprav niso nič novega in se ponavljajo najmanj desetletje. Praviloma se pojavljajo v zvezi z važnimi dogodki, ki bi lahko prinesli neugodne spremembe za t.i. slovensko tranzicijsko levico. Pred prejšnjimi volitvami so si pri t.i. levici (ki je današnja koalicija) – s pomočjo finskih kolaborantov – izmislili zadevo Patria in sprožili špekulacije o podkupninah za predsednika vlade in SDS Janeza Janšo. Pred praznovanjem dvajsete obletnice neodvisnosti pa so obudili »mater vseh afer« – v zvezi s kupovanjem in prodajo orožja ob napadu JLA.
V zvezi z vsem tem in v zvezi s tistim, kar še pripravljajo v predvolilnih štabih t.i. levice za denar davkoplačevalcev, se mi postavljajo naslednja vprašanja:
1. Moje prvo vprašanje je seveda: ali je mogoče glede česarkoli zaupati avtorjem mednarodnega sporazuma, v katerem piše, da Slovenija ne meji na odprto morje?
2. Drugo in nemara najbolj važno vprašanje pri zadevi, za katero gre, je: kdo je podkupil t.i. preiskovalce t.i. orožarske afere, da dvajset let niso dosegli formalne razjasnitve oz. razčiščenja vprašanj, ki so si jih sami zastavljali? Kako je mogoče, da ves ta čas ni prišlo do dokončnega sklepa (closure) o zadevi?
3. Zakaj varuhi ustavnosti in zakonitosti v državi niso poklicali na odgovornost tistih, ki so s takšnim raztegovanjem dvajset let kršili človekove pravice, ustavo, zakone in evropske demokratične standarde?
4. Ali lahko t.i. levica – kljub svojemu političnemu polomu in družbeni krizi – s ponovitvijo predvolilnega cirkusa z zadevo Patria leta 2011 doseže enak učinek kot leta 2008?
5. Zakaj varuhi ustavnosti in zakonitosti v Sloveniji niso poslali tožilcev, ki obtožujejo državljane neugotovljenih in neugotovljivih dejanj, v tečaj novejše zgodovine, kjer bi se lahko poučili o stalinističnih montiranih procesih v Jugoslaviji in v Sovjetski zvezi?
6. Zakaj varuhi ustavnosti in zakonitosti v državi doslej niso ukrepali, da bi v razumnem roku prišlo vsaj do razjasnitve v zadevi Patria?
7. Kaj pomeni oz. ali je naključje, da so (bili) vojskovodje orožarskih vojn zapriseženi nasprotniki slovenske državnosti in neodvisnosti?
8. Kaj pomeni oz. ali je naključje, da so tarče orožarskih vojn prav stranke in posamezniki, ki so dvajset let nazaj največ prispevali k državnosti in neodvisnosti Slovenije in ki so se izkazali na evropskem prizorišču?
9. Ali so vojskovodje orožarskih vojn kdaj pomislili, kakšno škodo so s svojo politično vnemo povzročili državi? So kdaj pomislili, da nagrajevanje militantnih privržencev v takšnih vojnah ne prispeva nujno k mednarodnemu ugledu in t.i. relevantnosti Slovenije?
10. Ali ne bi bilo koristno, ko bi se farizeji, ki razširjajo obtožbe o podkupovanju, spomnili Jezusovega odgovora: Kdor je med vami brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo…? Ali – če jim spomin ne seže tako visoko – latinskega pregovora, ki ga je nekoč uporabil njihov prijatelj Karl Marx: De te fabula narratur!? (Zgodba govori o tebi).
Vir: Demokracija
