Ne potrebujemo ne volitev ne parlamenta ne vlade, Kadunčevi vedo in znajo vse

6
RTV Slovenija v vlogi nosilca opozicije postaja država v državi. Foto: M. Krajnik

RTV Slovenija se v vlogi nosilca opozicije, dokler ne najdejo novega »novega« obraza, čuti silno samozavestno. Ne zadovoljuje se samo s spodbujanjem petkovih demonstracij, ki so vedno njihova prva vest, rušenjem ministrov, kritiko vladnih kadrovskih ukrepov … Oprta na FDV, Fakulteto za varnostne vede, enega policijskih sindikatov, »akademike« in zlasti raznolike dejavnike »civilne družbe«, postaja država v državi. Ne potrebujemo ne volitev ne parlamenta ne vlade, Kadunčevi vedo in znajo vse.

Vedno znova Fassino

Znamenita prošnja Milana Kučana nekdanjemu visokemu italijanskemu komunističnemu in vladnemu funkcionarju Pieru Francu Rodolfu Fassinu, naj ne priznajo samostojne Slovenije, nam je mnogim globoko v spominu. Je najbolj zavržena oblika in vsebina strankarske politike, ki je nad interesi slovenskih državljanov, njihove države. Do nje je prišlo v najusodnejših dneh slovenske zgodovine, ko si je v krvi in boju za preživetje nova slovenska država prizadevala za mednarodno priznanje. Takratni dogodek, za katerega je izdaja nacionalnih interesov veliko premila ocena, dobiva vedno nove pojavne oblike. Pravzaprav niti ni treba, da je Janez Janša na oblasti, dovolj je že, da zadiši po tem.

Kdor pobliže pozna človeka, ki je že za časa življenja dobil znanstveno avtorizirano biografijo, sintagma je toliko razumljiva kot leseno železo, ne more biti presenečen. Od »malega«, ki je v domačem kraju pred cerkvijo zapisoval otroke, ki hodijo k maši, mladeniča, ki je bil med najbolj agilnimi v rušenju Staneta Kavčiča, pa mu potem odkrival spomenik, do moža, ki mu slovenska osamosvojitev ni nikoli bila intimna opcija, pa je bil potem njen prvi predsednik, ni pravzaprav nobenih bistvenih sprememb. Ostal je enak, obsedenec z oblastjo … Pravzaprav v zgodovini v tem pogledu nima primerjave. Znameniti dogodek, ko je na osamosvojitveni večer leta 1991 pred parlamentom ukazal izklopiti mikrofon nadškofu Alojziju Šuštarju, ko je ta blagoslavljal spominsko lipo, je zgolj epizoda.

Huje je bilo, ko je soorganiziral »spravno slovesnost« v Kočevskem Rogu na mestu, ki z vsebino dogodka ni imel ožje zveze. Celo iz krvi in smrti tisočev se zna brez trohice obžalovanja norčevati.

Na volitvah bi Kučan tudi danes dobil dvetretjinsko večino, ker javno zagovarja več resnic

Vse to pa ni nič proti dejstvu, da bi ob spremembi ustave, ki bi mu omogočila ponovno kandidaturo za predsednika države, dobil najmanj dvetretjinsko večino. Ne zato, ker naj bi bil nekoč in je še vedno dober, ampak zato, ker javno zagovarja več moral in več resnic. Zoran Janković je utelešenje njegovega ideala, izjemen manipulator z javnostjo. Njegovi »svobodni in neodvisni« mediji na čelu z najboljšo televizijsko hišo na svetu RTVS pod nezmotljivim vodstvom ekipe Igorja Kadunca bi namreč kot nedeljski vihar v Zasavju uničili vse, kar bi se mu uprlo; tiste, ki bi na to zgolj pomislili, pa tako poškodovali, da bi za kaj takega za večno zgubili pogum. Očitno sta totalitarna vzgoja in strah veliko bolj trdoživa, kot so predvidevali največji pesimisti.

Normalizacija državljanov nekdanjih komunističnih držav bo očitno trajala najmanj toliko časa, kolikor so obstajali totalitarni režimi. Tako ni samo pri nas, ampak še marsikje v nekdanjih komunističnih državah.

Laž je najmanj, kar si novinarji lahko privoščijo

Strašljivo je, kako se morajo demokratični evropski režimi, ki želijo odpraviti anomalije v družbenem življenju, zlasti v sodstvu in »medijski kloaki«, braniti pred očitki »protidesne« zahodnoevropske politike. Bolj so pripravljeni razumeti in podpreti svoje nesmrtne sovražnike kot pa demokratične konkurente. K temu, kot kažejo tudi slovenski primeri, nemalo prispevajo tudi domači »desni« politiki, ki so obuli »prevelike škornje«.

Gornje pisanje je del odmeva na razglasitev dunajskega Mednarodnega inštituta za tisk (IPI), da sedanja slovenska vlada uničuje medijsko svobodo v Sloveniji. Že dejstvo, da naši novinarji to javljajo tujini, demantira njihove trditve. Očitno se jim ni treba nikogar bati. Laž je najmanj, kar si lahko privoščijo. »Svetovno znani inštitut« po mnenju informatorjev in piscev sporočila iz Ljubljane – njegovo avtorstvo je strokovnjakom gotovo razvidno iz dikcije sporočila – mojim akademskim kolegom na Dunaju ni znan, kar pa sploh ni bistveno. Dejstvo je, da je povezan s tukajšnjimi somišljeniki, da dobiva stalna in tekoča obvestila iz vrst 75 akademikov, ki so, preden je vlada začela delovati, vedeli, kaj se bo zgodilo, in so sprožili petkove demonstracije. Solidarnost je lepa čednost, njena zloraba …?

Mednarodno blatenje nekomunističnih slovenskih vlad in politikov ima dolgo brado

Spomnimo se, kako je Kučan, ko so ga zasačili pri trgovini z orožjem na mariborskem letališču, sprožil gonjo proti Janezu Janši. Naenkrat je postal vodilni slovenski prekupčevalec z orožjem in krivec za vse, od neurij do gospodarskih kriz. V Zagreb so poslali Zdenka Roterja, da pridobi dokaze proti Janši, pa se je vrnil praznih rok. Obtožili so ga pripravljanja državnega udara. S pomočjo nenavadnih ljudi so sprožili afero Depala vas. Tudi tisti, ki doslej niso mogli verjeti, bodo imeli poslej manj težav z afero Patria. Ne podcenjujemo trgovine z orožjem, toda močno angažiranje Draga Kosa, ki se konstantno pojavlja ob blatenju sedanjega predsednika vlade, pove vse. Ne samo zaradi vedno enakega ali podobnega načrta in izvršitve dejanj.

Seveda so to samo najbolj izstopajoči primeri. Naštevali bi lahko še »svobodoljubno in resnicoljubno« pisanje raznih »neodvisnih« novinarjev in podobnih medijskih čudes. Kaj vse so naredili iz nesrečnega primera pilota helikopterja, ki je padel nad Ljubljano. So brez sramu! Nedavni mednarodni sestanek na Bledu je jasno pokazal, da Slovenija ni osamljen primer, da gre za organizirano evropsko akcijo, v katero se po potrebi vključuje tudi slovenska stran. Odgovora sta najmanj dva: organizirati mednarodno protiakcijo ali vztrajno doma »kuhati žabe«. Za Slovenijo bo lahko usodno, če bo popustila.

Navzven smo že neodvisni, notranja 1941. leta spočeta okupacija pa še kar traja.

RTV Slovenija postaja država v državi

RTV Slovenija se v vlogi nosilca opozicije, dokler ne najdejo novega »novega« obraza, čuti silno samozavestno. Ne zadovoljuje se samo s spodbujanjem petkovih demonstracij, ki so vedno njihova prva vest, rušenjem ministrov, kritiko vladnih kadrovskih ukrepov … Oprta na FDV, Fakulteto za varnostne vede, enega policijskih sindikatov, »akademike« in zlasti raznolike dejavnike »civilne družbe«, postaja država v državi.

Ne potrebujemo ne volitev ne parlamenta ne vlade, Kadunčevi vedo in znajo vse.

Demokratične stranke so podcenjevale dogajanje, ko so bile v opoziciji. Poglejmo samo zlorabo centrov za socialno delo. RTV Slovenija izjemno spretno skriva pravo naravo problema, ki ni ne v neupravičeni kritiki vlade ne levičarstvu, ampak zlorabi javnega medija za eno političnih opcij, ki se ne more sprijazniti s svojim položajem v opoziciji zato svoj položaj v Sloveniji internacionalizira s širjenjem laži in blatenjem lastne države in tudi osamosvojitve, v kateri vidijo izviren greh svojih tegob. Ni slučaj, da Janković hoče v Ljubljani beograjsko ulico.

Pranje umazanega perila RTV Slovenija prenaša na mednarodno področje, kar na eni strani govori o realni moči njenih argumentov, na drugi pa, da je za dosego ideoloških ciljev pripravljena uporabiti najbolj zavržena sredstva. Prikazuje se kot žrtev aktualne vlade, ki nujno potrebuje mednarodno pomoč. Blatenje onih, ki jo moramo plačevati, dojema kot svojo temeljno pravico. Resni družbeni analitiki si vse pogosteje zastavljajo vprašanje, kaj ji daje tolikšno moč, da se spušča v na videz izgubljen boj.

Glede na očitke »Janševi TV«, da dobiva denar iz Madžarske, po načelu, da je napad najboljša obramba, dopuščamo možnost, da združeno opozicijo proti vladi vzdržujejo v tujino odpeljane milijarde nekdaj pokradenega družbenega premoženja.

6 KOMENTARJI

  1. Se strinjam. To kar opozicija skuša naprtiti poziciji, teži opozicijo, zato skušajo preusmeriti pozornost.

  2. S tem neznanim dunajskim IPI je ponavljanje iz casa peticije 571ih mednarodni javnosti. Spomnimo, objavili so, podpisovali in dali v svet, da bi bilo predsedovanje EU s strani Janseve vlade lahko usodna groznja prihodnosti evropskega projekta. Dejansko je bilo tisto predsedovanje izvedeno brez pripomb, v splosno zadovoljstvo.

    Enako danes. Kar plasirajo, so prozorne lazi in manipulacije. Nihce resen jim ne more verjeti. Udelezba na blejskem forumu in drugi mednarodni obiski jih iz tedna v teden demantirajo. So sluzincad leve kontinuitete in ideoloskih predsodkov. Od casov udbe in ckja niso naredili nikakrsnega razvoja. Brez casti in osnov profesionalne etike. Kdo le bi jih spostoval? Vsakega smetarja bolj.

  3. Upam, da razumete, če napišem tole: naj bo večno prekleta slovenska komunistična revolucija!
    S tem je povedano vse!

    • Se strinjam. Vem, da se bo oglasilo kar nekaj “finih” ljudi, da tako ne gre, da se ne smemo spuščati na njihov nivo in oh in sploh. Tudi sam sem bil (pre)dolgo tega mnenja, pa sem končno prišel k pameti. Naj ti fini ljudje že enkrat razumejo, da postboljševiki uglajene govorice ne razumejo, da jo imajo za znak šibkosti, za malomeščansko navlako, za reakcionarno miselnost buržoaznih krogov (in kaj vse so še napletli ideologi kulturnega marksizma, tudi z našim pritegnjenim Žižkom ob strani). Vse to jih napeljuje še k večji brezobzirnosti. Oni pač razumejo jezik revolucije – udari, navali, usekaj, izpali …
      Dr. Granda, dopuščate možnost, da levičarje vzdržujejo v tujino odpeljane pokradene milijarde. Saj to je vendar popolnoma evidentno, brez vsakih pomislekov!

  4. Izpred stavbe TVS, kjer je imel izpad Manice Ambrožičeve v TVD zaključni kader, so se leve špice TV-jevskega novinarstva preselile v avlo stavbe TVS, kjer so z “generalnim” imeli nov sestanek in jamranje, kako jim niti cent ni več ostal. Kakšna dramatičnost! Ob vsaj petih TV studijih (vsi zagotovo niso bili zasedeni) in ob dvorani zraven RTV restavracije v 5. štuku, ki služi za sestanke “delavskega sveta”, se naselijo v avli in dramatično pozivajo, da bo RTVS propadla, če se za nekaj črk spremeni zakon o medijih.

    PS
    RTV Ljubljana ni propadla niti takrat, ko je v težkem finančnem položaju RTV takratni “generalni” Janez Vipotnik na seji pravega delavskega sveta zahteval, da se nadaljevanka Dražgoška bitka MORA snemati.

Comments are closed.