Mineva 450 let od znamenite pomorske bitke pri Lepantu. Že stoletja na prvo nedeljo v oktobru obhajamo praznik sv. rožnega venca oz. rožnovenske Matere božje, zato to nedeljo imenujemo rožnovenska. Vsekakor ima rožnovenska nedelja zgodovinski pridih. Ime ji je določil tedanji papež Pij V. (dominikanec Michele Ghislieri, papež v letih 1566–1572) v spomin na enodnevno zmagovito bitko združenih krščanskih sil proti Otomanskemu imperiju (Turkom) pri Lepantu leta 1571.
Papež Pij V. je vladarje prepričeval, naj bodo enotni, ljudstvu pa naročil, naj moli rožni venec
V drugi polovici 16. stoletja sta si v južni Evropi stali nasproti dve velesili, ki sta se borili za prevlado na tem prostoru. Avstrijski Habsburžani so na mejah svojega cesarstva poskušali ustaviti prodiranje otomanske oz. turške vojske proti srcu Evrope. Po uničujoči bitki pri Mohaču na južnem Ogrskem leta 1526 in posledično prvem obleganju Dunaja leta 1529 se je zdelo, da Turkov nihče več ne more ustaviti. Krščanska Evropa je bila politično in vojaško razdeljena ter skregana, po stari celini so divjale verske vojne kot posledica reformacije. Muslimanski Osmani so izkoriščali to krščansko neenotnost. Ogrožali so strateški otok Malta sredi Sredozemlja, ki pa ga je malteškim vitezom uspelo obraniti. V začetku avgusta 1571 so se Turki dokončno polastili beneškega Cipra, zadnje krščanske trdnjave v vzhodnem Sredozemlju. Zdelo se je, da je končno prišel čas za skupen nastop krščanske Evrope proti osvajalcem.
Papež Pij V. je po svojih odposlancih poskušal prepričati sprte evropske vladarje o nujnosti skupnega nastopa, krščansko ljudstvo pa je pozval k molitvi rožnega venca, da bi si izprosili pomoč Matere božje. Sklenjena je bila Sveta liga oz. koalicija krščanskih držav, za poveljnika pa je bil imenovan don Juan Avstrijski, nezakonski sin nemškega cesarja Karla V. Habsburškega. Poveljniku je uspelo zbrati velikansko floto več kot dvesto galej, dobro oboroženih z gibljivimi topovi, sestavljeno iz beneških, španskih, nemških, italijanskih, malteških in papeških mornarjev, veslačev ter vojakov. Nasproti jim je stal Ali Paša, vrhovni poveljnik otomanske flote, ki je štela skoraj 230 galej, ki pa so zaostajale v topovski oborožitvi.
Na krščanski strani so se borili tudi pisatelj Cervantes, koprska galeja in nekaj deset mornarjev iz Izole in Pirana
Do odločilne bitke je prišlo v nedeljo, 7. oktobra 1571, pri Lepantu v Korintskem zalivu. Beneški ogledniki so namreč poročali, da uporabljajo Osmani bazo pri Lepantu za napade ob obalah Jadrana. Floti Svete lige se je po robu postavila nekoliko močnejša, a zastarela osmanska flota. Na krščanski strani se je borilo okoli 85.000 vojakov in veslačev, Osmani pa so v boj poslali skoraj sto tisoč mož. Na strani Svete lige se je bojeval tudi znameniti španski pisatelj Miguel De Cervantes Saavedra, znan predvsem kot avtor Don Kihota.
Izid bitke je bil za združeno krščansko ladjevje presenetljivo ugoden, nasprotniki so bili uničujoče poraženi. Bitka je trajala nekaj ur in v tem času je bilo potopljenih 113 osmanskih galej in zajetih 117. Ob tem je bilo osvobojeno večje število krščanskih veslačev, ki so kot sužnji poganjali osmanske galeje. Kronisti bitke opisujejo, da je morje pordečelo od krvi okrog 30.000 mornarjev in vojakov, žrtev spopada, umrl je tudi osmanski vrhovni poveljnik Ali Paša.
Pri tej veličastni zmagi je v okviru beneške flote sodelovala tudi koprska galeja La Leona con Mazza iz tedanje beneške Istre. Sicer se je na krščanski strani bojevalo tudi nekaj galej iz dalmatinskih mest in otokov ter nekaj desetin mornarjev in vojakov iz Izole in Pirana.
Poveljnik koprske galeje Gian Domenico del Tacco je umrl zaradi ran, dobljenih v boju, v Kopru je njemu in bitki posvečen spominski steber
Koprski galeji je poveljeval Gian Domenico del Tacco (ok. 1530–1571), član znane in ugledne koprske plemiške družine. Med samo bitko je koprska galeja delovala na levem boku krščanske flote, poveljnik del Tacco pa je bil hudo ranjen in je ob vračanju proti domu za posledicami ran umrl na otoku Krfu, takratni močni beneški postojanki. Tam so ga tudi pokopali. Koprska galeja je pot proti domu nadaljevala v sklopu beneške flote, v koprskem pristanišču so se zasidrali ob koncu oktobra 1571.
Danes lahko na Carpacciovem trgu v Kopru vidimo spominski steber, posvečen tej bitki in koprski galeji pod poveljstvom del Tacca – steber sv. Justine. Postavila ga je koprska komuna leto po bitki. Sv. Justina namreč goduje 7. oktobra, na dan zmage pri Lepantu leta 1571. Spomenik je verjetno edini znani votivni stolpec v čast sv. Justini.
Po dobljeni bitki se je okrepilo čaščenje Marije, vendar evropski voditelji niso zmogli ostati povezani
Spopad pri Lepantu velja za eno največjih pomorskih bitk v zgodovini človeštva in zadnji pomorski spopad, kjer so se borile le galeje – ladje na vesla. Pomenil je prvo veliko zmago nad Osmani (Turki), zlomil njihovo pomorsko moč, hkrati pa mu je v kritičnem trenutku uspelo ustaviti osvajalski pohod islama proti srcu Evrope. Poveljnik don Juan Avstrijski je bil za zmago bogato nagrajen, saj je dobil desetino plena, 16 galej in sedemsto sužnjev.
Po Evropi je zavladalo veliko veselje. Po katoliškem svetu se je stopnjevalo Marijino češčenje, postavljali so cerkve v čast Naši ljubi Gospe Zmagovalki, širila se je pobožnost rožnega venca in nastajale so rožnovenske bratovščine.
Na žalost je krščanska Evropa kmalu pozabila na enotnost, ki je pripeljala do zmage. Hitro so se obnovile stare zamere in tudi spopadi. Verjetno si nihče v krščanskih deželah ni znal niti predstavljati uničujočih posledic, ki bi jih prinesla morebitna osmanska zmaga pri Lepantu. Osmani so si po bitki in porazu na morju sicer hitro opomogli ter še dobrih sto let na kopnem ogrožali Evropo.
Najprej je Pij V. uvedel praznik Marije Zmagovalke, njegov naslednik Gregor XIII. pa rožnovenske Matere božje
Papež Pij V. je bil navdušen nad krščansko zmago, toda žalostila ga je neenotnost krščanskih vladarjev, ki zmage pri Lepantu niso znali bolje izkoristiti za odpravo osmanske nevarnosti. Sicer je papež Pij V. že kmalu po zmagi za vso Cerkev uvedel praznik Marije Zmagovalke (Madonna della Vittoria), dokončno podobo prazniku pa je določil njegov naslednik papež Gregor XIII. s praznikom rožnovenske Matere božje (Madonna del Rosario) na prvo nedeljo v oktobru. Papež Pij V., ta svetniški in učeni mož, je umrl 1. maja 1572, štejemo pa ga med pomembne reformne papeže novejšega časa.
Na Slovenskem so tri župnijske in nekaj podružničnih cerkva posvečene rožnovenski Materi božji, med večjimi izpostavimo tisto v Gornjem Logatcu, na Primorskem pa še posebej moderno župnijsko cerkev v Portorožu.
