Rožnati lobi

ljubljanska stolnicaPapež Frančišek je (menda v pogovoru z južnoameriškimi škofi) pred časom napovedal boj proti gejevskemu lobiju v Cerkvi. Če gre verjeti italijanskemu tisku, mu je taisti lobi še pred začetkom boja podtaknil svojega člana…

Ali bomo tudi v Cerkvi na Slovenskem sledili zgledu iz Rima?

Napoved spopada z gejevskim lobijem se zdi v sozvočju s katoliškim nasprotovanjem aktivni homoseksualnosti. Dosedanje toleriranje takšnega lobija (v Vatikanu in doma) se zdi v nasprotju z moralnim učenjem Cerkve na spolnem področju.

Na zadevo pa je mogoče pogledati še drugače. Ali papeževa napoved pomeni, da se bo Cerkev spopadla z rožnatim lobijem predvsem zato in kolikor ta predstavlja nelegitimen vzvod moči in oblasti? In, ali dosedanja strpnost do takšnega lobija pomeni predvsem dopuščanje nelegitimnega vpliva (ne glede na spolni vidik) ali pa morda pomeni tudi tiho spoznanje, prisotno celo v kleriških vrstah, da je potrebno začeti na homoseksualnost gledati drugače?

Tistim, ki bi v Cerkvi želeli na homoseksualnost gledati drugače, ne bo lahko, saj smo (poleg rožnatega lobija, ki kadruje glede na spolno usmerjenost) priča tudi agresivnemu ideološkemu boju vidnega, javnega gejevskega lobija, ki se ne ustavi pri upravičenih zahtevah po odpravi vsake diskriminacije, ampak vsiljuje homoseksualnost kot življenjski slog. (To počne tudi z neokusnimi, pustnim sprevodom podobnimi paradami, ki delajo istospolnim slabo uslugo in jih še bolj potiskajo na družbeni rob.) Ta agresivnost medijskega lobija bo težko računala na kaj drugega kot nasprotovanje in odklanjanje.

Za začetek mora Cerkev (laiki in kleriki) biti dosledna pri uveljavljanju tega, kar že je njeno stališče, namreč, da istospolne osebe uživajo enako človeško dostojanstvo in pravice kot vsi drugi. Ne bi škodilo, če bi se Cerkev kdaj oglasila v bran istospolnim, ko gre za žaljivo izražanje na njihov račun ali celo za primere fizičnega nasilja.

A Cerkev bo morala iti korak naprej, ne zavoljo neke “modernosti” in ugajanja, ampak zaradi doslednosti svojim principom. Kadar ima istospolna zveza naravo zavzete, predane ljubezni in trajnosti, je ni moč kar tako zavračati.

Že heteroseksualno zvezo Cerkev danes opredeljuje na prvem mestu kot ljubezensko skupnost, na drugem mestu je rojstvo otrok. Primat zveze med moškim in žensko je bolj kot religiozni koncept, stvar biologije, družbe in ekonomije. Države bi morale biti tiste – ne glede na to kako sekularne so – ki bi, zavoljo demografskih razlogov, ohranjale posebno skrb države za heteroseksualne zveze, kot temelja reprodukcije. Zato bi bilo potrebno tudi vprašanje otrok v homoseksualnih zvezah ločiti od vprašanja teh zvez samih. Glede otrok mora vsekakor ostati načelo, da pravice do otrok ni – tudi za heteroseksualne ne. Je le vprašanje pravic (do staršev) in dobrobiti otrok.

Pod pritiskom rožnatega lobija in “modernosti” se vrsta držav odloča za uzakonjanje ne le istospolnih zvez, ampak za izenačitev teh s heteroseksualnimi tudi po imenu (in ne le po individualnih pravicah, ki iz tega izhajajo) in jim omogoča starševstvo. Tudi s povsem sociološkega vidika bo čas pokazal, ali takšni socialni eksperimenti zgolj sledijo muham časa ali pa bodo dolgoročno družbi prinesli negativne posledice. Prav je, da Cerkev pri tem predstavi svoje pomisleke, še bolje pa bi bilo, da se poveže z drugimi, tudi sekularnimi silami, ki imajo glede takšnega socialnega inženiringa dvome.

Navsezadnje je v za Cerkev idealiziranih, a zelo težkih časih prve Cerkve, ta bila obkrožena s prevladujočo kulturo, ki je bila krščanstvu povsem tuja. Krščanstvo danes mora ohranjati misijonarsko razsežnost soli zemlje in luči sveta, a se mora hkrati zavedati, da bo lahko tudi preganjana, zasmehovana. Kristjani, katoličani bomo morali najti pravo ravnovesje med prizadevanji za uveljavljanje svojih vrednot v družbi in zakonodaji, ter med sprejetjem dejstva, da smo danes v Evropi že vrednostna manjšina.

Toda tudi navznoter, v Cerkvi, potrebujemo razmislek o odnosu krščanstva in Cerkve do istospolnih, do homoseksualne spolnosti in homoseksualnih zvez. Potrebujemo poglobljen teološki, bibličen, moralni vpogled v vprašanje homoseksualnosti. Ne moremo drugače, kakor da tudi tu izhajamo iz največje zapovedi. Ne bi bilo prav, da ta tema postane “single issue” za Cerkev. Na prvem mestu mora biti ‘da’ Cerkve istospolnim, kot polnovrednim članom človeške skupnosti in Cerkve. Šele na drugem mestu mora biti: da, ampak… kolikor pač je že takšnih “ampak” zares potrebujemo.