Rožnati lobi

50
529

ljubljanska stolnicaPapež Frančišek je (menda v pogovoru z južnoameriškimi škofi) pred časom napovedal boj proti gejevskemu lobiju v Cerkvi. Če gre verjeti italijanskemu tisku, mu je taisti lobi še pred začetkom boja podtaknil svojega člana…

Ali bomo tudi v Cerkvi na Slovenskem sledili zgledu iz Rima?

Napoved spopada z gejevskim lobijem se zdi v sozvočju s katoliškim nasprotovanjem aktivni homoseksualnosti. Dosedanje toleriranje takšnega lobija (v Vatikanu in doma) se zdi v nasprotju z moralnim učenjem Cerkve na spolnem področju.

Na zadevo pa je mogoče pogledati še drugače. Ali papeževa napoved pomeni, da se bo Cerkev spopadla z rožnatim lobijem predvsem zato in kolikor ta predstavlja nelegitimen vzvod moči in oblasti? In, ali dosedanja strpnost do takšnega lobija pomeni predvsem dopuščanje nelegitimnega vpliva (ne glede na spolni vidik) ali pa morda pomeni tudi tiho spoznanje, prisotno celo v kleriških vrstah, da je potrebno začeti na homoseksualnost gledati drugače?

Tistim, ki bi v Cerkvi želeli na homoseksualnost gledati drugače, ne bo lahko, saj smo (poleg rožnatega lobija, ki kadruje glede na spolno usmerjenost) priča tudi agresivnemu ideološkemu boju vidnega, javnega gejevskega lobija, ki se ne ustavi pri upravičenih zahtevah po odpravi vsake diskriminacije, ampak vsiljuje homoseksualnost kot življenjski slog. (To počne tudi z neokusnimi, pustnim sprevodom podobnimi paradami, ki delajo istospolnim slabo uslugo in jih še bolj potiskajo na družbeni rob.) Ta agresivnost medijskega lobija bo težko računala na kaj drugega kot nasprotovanje in odklanjanje.

Za začetek mora Cerkev (laiki in kleriki) biti dosledna pri uveljavljanju tega, kar že je njeno stališče, namreč, da istospolne osebe uživajo enako človeško dostojanstvo in pravice kot vsi drugi. Ne bi škodilo, če bi se Cerkev kdaj oglasila v bran istospolnim, ko gre za žaljivo izražanje na njihov račun ali celo za primere fizičnega nasilja.

A Cerkev bo morala iti korak naprej, ne zavoljo neke “modernosti” in ugajanja, ampak zaradi doslednosti svojim principom. Kadar ima istospolna zveza naravo zavzete, predane ljubezni in trajnosti, je ni moč kar tako zavračati.

Že heteroseksualno zvezo Cerkev danes opredeljuje na prvem mestu kot ljubezensko skupnost, na drugem mestu je rojstvo otrok. Primat zveze med moškim in žensko je bolj kot religiozni koncept, stvar biologije, družbe in ekonomije. Države bi morale biti tiste – ne glede na to kako sekularne so – ki bi, zavoljo demografskih razlogov, ohranjale posebno skrb države za heteroseksualne zveze, kot temelja reprodukcije. Zato bi bilo potrebno tudi vprašanje otrok v homoseksualnih zvezah ločiti od vprašanja teh zvez samih. Glede otrok mora vsekakor ostati načelo, da pravice do otrok ni – tudi za heteroseksualne ne. Je le vprašanje pravic (do staršev) in dobrobiti otrok.

Pod pritiskom rožnatega lobija in “modernosti” se vrsta držav odloča za uzakonjanje ne le istospolnih zvez, ampak za izenačitev teh s heteroseksualnimi tudi po imenu (in ne le po individualnih pravicah, ki iz tega izhajajo) in jim omogoča starševstvo. Tudi s povsem sociološkega vidika bo čas pokazal, ali takšni socialni eksperimenti zgolj sledijo muham časa ali pa bodo dolgoročno družbi prinesli negativne posledice. Prav je, da Cerkev pri tem predstavi svoje pomisleke, še bolje pa bi bilo, da se poveže z drugimi, tudi sekularnimi silami, ki imajo glede takšnega socialnega inženiringa dvome.

Navsezadnje je v za Cerkev idealiziranih, a zelo težkih časih prve Cerkve, ta bila obkrožena s prevladujočo kulturo, ki je bila krščanstvu povsem tuja. Krščanstvo danes mora ohranjati misijonarsko razsežnost soli zemlje in luči sveta, a se mora hkrati zavedati, da bo lahko tudi preganjana, zasmehovana. Kristjani, katoličani bomo morali najti pravo ravnovesje med prizadevanji za uveljavljanje svojih vrednot v družbi in zakonodaji, ter med sprejetjem dejstva, da smo danes v Evropi že vrednostna manjšina.

Toda tudi navznoter, v Cerkvi, potrebujemo razmislek o odnosu krščanstva in Cerkve do istospolnih, do homoseksualne spolnosti in homoseksualnih zvez. Potrebujemo poglobljen teološki, bibličen, moralni vpogled v vprašanje homoseksualnosti. Ne moremo drugače, kakor da tudi tu izhajamo iz največje zapovedi. Ne bi bilo prav, da ta tema postane “single issue” za Cerkev. Na prvem mestu mora biti ‘da’ Cerkve istospolnim, kot polnovrednim članom človeške skupnosti in Cerkve. Šele na drugem mestu mora biti: da, ampak… kolikor pač je že takšnih “ampak” zares potrebujemo.

50 KOMENTARJI

  1. “Jedi malo,
    skidaj salo,
    meri, šta ti je ostalo.”

    Priznam, da ne vem, koliko je močan homoseksualni lobi v Vatikanu, a predsodek lahko imam. In ta mi pravi, da bi po obračunu utegnila semenišča postati nezanimiva številnim mladim homoseksualcem. Tedaj bo RKC na psu in bo prisiljena narediti nekaj dobrih reform. A la dovoliti posvetitev žensk.

    Dovolj je izgovorov tipa: “pred dvatisoč leti nobena ženska ni bila zdravnica, zato je prav, da tako ostane”.

  2. Ne vem, če bi se strinjal z napisanim v tej točki:

    “Že heteroseksualno zvezo Cerkev danes opredeljuje na prvem mestu kot ljubezensko skupnost, na drugem mestu je rojstvo otrok. Primat zveze med moškim in žensko je bolj kot religiozni koncept, stvar biologije, družbe in ekonomije.”

    ZCP, kan. 1055, par. 1
    “Zakonska zveza, s katero mož in žena ustanovita dosmrtno življenjsko skupnost in je po svoji naravi naravnana v blagor in roditev ter vzgojo otrok, je med krščenimi od Kristusa povzginjena v dostojanstvo zakramenta.”

    Zakonska zveza je torej primarno povzdignjena v dostojanstvo zakramenta, zakramenti pa so učinkoviti ker: “v njih deluje Kristus.” (KKC 1127) Ker gre pri zakramentu sv. zakona za “včlenitev krščanskih zakoncev v poročno slavje med Kristusom in Cerkvijo”(M. Turnšek), lahko preprosto rečemo, da sta zakonca najprej udeležena pri Kristusovi gostiji milosti, s tem ko si podelita zakrament sv. zakona. Nato pa, kot ste tudi sami ugotovili, sta skupaj v blagor in rodnjo otrok.

    Vse dobro

    • Jaz gledam na zadevo tako, da je otrok Božji dar, ki ga lahko Bog da ali pa ne. Zato ne moremo zapisati, da je zakonska zveza MORA biti mož, žena, otrok.

  3. Naravna družina bi morala biti na prvem mestu.

    Sicer pa smisel celibata prepoveduje v cerkvi gejevstvo.

    Z gejevstvom je smisel celibata porušen.

    • Mladenka Anka vsako nedeljo leta 1943 gre skupaj s strogim očetom k maši. Mladi partizan Marko je zaljubljen v njo. Po mojem mnenju Marko ni niti malo slabši komunist, ker poleg gorečnosti za revolucijo čuti še ljubezen do konkretne osebe.

      Komisar Mirko je k partizanom pobegnil iz Kragujevca, kjer je snubil Meto – ženo lokalnega bogataša. Ob zrušitvi kapitalizma ima še svoje zasebne načrte. Ali je zato za revolucijo manj koristen?

      Mladi Ivan goreče razlaga Sveto pismo. Zasebno je zgled krepostne ljubezni do mlade Urške. Zakaj že ne more razlagati Svetega pisma celi fari? In zakaj ne sme Urška?

      Skratka. Strinjam se, da bi celibat moral enakovredno veljati za istospolno in heterospolno ljubezen. A v obeh primerih je po mojem mnenju le izraz egoizma Cerkve.

  4. > Je le vprašanje pravic (do staršev) in dobrobiti otrok.

    Pri prvem branju članka se mi je (na temle računalniku s “predpotopno” počasnim internetom) odprla le polovica teksta – brez zgoraj citiranega stavka.

    Ja, tako je v teoriji in hvala bogu, da je vsaj skoraj večini Slovencev jasno, da bi tako moralo biti. V praksi je zelo daleč od tega. Kdo bo skrbel za vaše otroke, če ne bosta vidva? Babici in dedka? Mogoče. Ostali sorodniki? Malo. Jaz?? Ne. Otrok, ki nima optimalnih staršev, a so po merilih družbene realnosti (in ne tudi zakonitega obnašanja) še sprejemljivi, bo pač živel v skupnosti, ki je daleč od optimalne in niti slučajno ne bo obravnavan kot kandidat za posvojitev.

  5. Ne, to radite vi koji podržavate pedere (a kako reče bivši predsjednik američke udruge seksualaca i deklarirani pedofil Torstad je rekao “U svakom pederu čuči jedan mali pedofil”.
    Na žalost, američki gay pokret koji je snažno podržavao pedofiliju se osamdesetih, suočen s optužbama za zlostavljanje djece, distancirao se od svoje braće pedofila (a zapravo je težište pokreta bilo na pedofilji i seksu s djecom u sedamdesetima, i legalizaciji “prava djece na seksualno samoopredjeljenje”).
    Ukratko, problem nije u crkvi nego u pederima. Oni bi i da nema crkve i dalje bili pederi i pipali dječake, možda bi bili učitelji i vođe izviđača.
    Da pak u crkvi nema pedera crkva ne bi imala ni problema. Jer dječake pipaju pederi, a ne svećenici. Odnosno, za glupe: nitko ne pipa dječake jer je svećenik, nego jer je peder.

    komentar na net.hr

    • Bernardo, ta tekst s hrvaškega spleta besedo izmenično uporablja hrvaško besedo peder, ki pomeni spolno orientacijo, in srpsko, ki pomeni človeka brez značaja in brez vrednot. Tako je vse skupaj popolna driska – brez informativne vrednosti.

  6. Še en članek v katerem se pisec ne dotakne bistva stvari, ki je homoherezija. Njeni člani strogo nasprotujejo resnici, moralnisti, razodetju, sodelujejo s sovražniki Cerkve, netijo upore proti Petru, Svetemu Sedežu in celotni Cerkvi!

    • Ali prav razumem, da homoseksualni duhovniki niso moteči pač pa le homoheretiki, ki dodatno še zanikajo razodetje?

      Oprosti, a, če bi jaz izjavil kaj takšnega, bi končal na opazovanju na zaprtem oddelku psihiatrije.

      Ali torej lahko poveš kaj bolj konkretnega (prizemljenega), kaj lahko brez nevarnosti citiram?

        • Hvala za link, čeprav načeloma prosim za pojasnila v nekaj stavkih. Opravičujem se, če sem zgoraj bil grob. Želel sem pojasnilo v nekaj stavkih, ki jih lahko citiram kot svoje mnenje, a, da me moji prijatelji, ki me poznajo kot ateista, ne “začnejo šlatati po čelu in me spraševati, kaj me je prijelo”. 😉

          Link me je zelo razočaral. Prvih nekaj strani je zelo spodbudnih. Najprej zahteva natančnost – tiste, ki jih spolno privlačijo (po slovenski definiciji od 15 let) starejši najstniki, ne imenujemo pedofili. Pojasni, da so v več kot 80% slučajev problem Cerkve duhovniki, ki so spolno nadlegovali dečke srednješolske starosti. Pozove, naj se Cerkev brezkompromisno postavi na stran žrtev – otrok in da nikakršni izgovori za zavijanje v molk niso sprejemljivi.

          Do tu je tekst navdušujoč. Nato pa nenatančno zabrusi, da problem cerkve ni pedofilija, ki, da dokazano sploh ni statistično korelirana s celibatom, pač pa homoseksualnost, ki je v nekaterih regijah več kot 30% zastopana med župniki. (Po eni definiciji je ta delež med vsemi prebivalci Zemlje nekje 5%.) Avtor obsodi vse cerkvene dostojanstvenike, ki kakorkoli zagovarjajo homoseksualnost (kot da so vsi takšni neposredno odgovorni za nezaslišano počasnost pri obsodbah naštetih številnih pedofilskih afer nadškofov) in vse skupaj pripiše vplivu levice na Cerkev. “Tako kot smo imeli fašistične župnike in komunistične župnike, imamo skrajno leve homoheretične župnike.” Halo!?! Ta del se mi zdi precej mimo.

          In še za cukerček. Citira papeža Benedikta 16., ki v čustvenem izlivu eksplicitno pove, da homoseksualcem sploh ni mesta med župniki. Nobenega komentarja o vzdržnosti – enostavno in eksplicitno “nezaželjeni” – kljub velikemu pomanjkanju župnikov.

        • P.S. In še ena cvetka. Avtor (mimogrede doktor znanosti) se zgraža, ker se tisk raje obreguje ob spolne nasilneže iz vrst klerikov kot iz vrst športnih učiteljev, čeprav je med slednjimi dokazano višji odstotek.

          Ja, halo? Tudi mene iritira, ko na TV med prenosom košarkarske tekme vidim trenerja, ki po riti potreplja košarkaša. Ne, ker sem proti homoseksualcem, pač pa ker menim, da nekateri izkoriščajo nadrejeni položaj in da vsa ta trepljanja niso vedno zaželjena niti med odraslimi igralci kaj šele po srednjih šolah. A trenerji se ne razglašajo za svete može. Medtem, ko je Cerkev glede podelitve zakramentov zelo nedvoumna. Odkod torej silovitost zaganjanja medijev!?!

        • Če sem čisto pošten, naj povem, da sem prebral samo začetek članka iz linka.

          Kakorkoli, mislim da s pojmom homoherezija lahko imenujemo nek lobi, ki gradi veze in poznanstava na osnovi homoseksualnih razmerij in ki deluje na podoben način kot mafija, z manipulacijami, izsiljevanji, nastavljanjem svojih ljudi na ključne položaje, itd. Tako obnašanje vsekakor je močna herezija od krščanske vere.

          Znani so primeri iz svinčenih časov, ko je policist ustavil duhovnika npr. zaradi vožnje pod vplivom alkohola. Potem mu je udba ponudila rešitev problema, če bo povedal kaj o svojih.

          Če je tak droben prometni prekršek lahko vodil v relativno močan pritisk na duhovnika, koliko močnejši vzvod ima potem lahko nekdo, ki pozna neprijetne podrobnosti iz duhovnikovega intimnega življenja. Žrtev potem najbrž sčasoma lahko posrka v delovanje čedalje bolj razvejanega lobija. To bi znale biti potem zelo umazane stvari. Ven ne moreš, tako kot pri mafiji. Razen če se žrtvuješ.

          To je zgolj moje površno ugibanje, ki se mi trenutno zdi najbolj verjetna razlaga za stanje, kot ga imamo. Lahko da pretiravam. Če bom slišal kakšno bolj verjetno razlago, bom spremenil mnenje.

          • Pri homohereziji, za katero ne poznam natančne definicije, se bojim, da bo le-ta populistična. In bodo grešni kozli za pedofiliji v Cerkvi normalni homoseksualci izven nje.

            Kaj je huje: spolna zloraba ali podoživljanje le te? Po mojem slednje. V našem študentskem domu smo se znali napiti in celo noč težiti bruckam. Po mojem mnenju je manj naporno, ko te pijani dečki zbudijo in težijo, da skuhaš kavico, kot ko ti naslednji dan rečejo, da sodiš v Pakistan (sosednji študentski dom) in da si mi zaslužimo boljše brucke ter svoje nadlegovanje tudi v treznem stanju zagovarjamo. Podobno se strinjam z avtorjem članka, da niti slučajno niso tolikšen problem sami pedofili kot tisti, ki jih ščitijo. Slednje dejanje je hladno, preračunano (neinstinktivno) in neopravičljivo. Če izraz homoherezija, ki vsebuje herezijo, pomeni, da lahko v naslednjih nekaj letih pričakujemo, da bo kateri od za množična prikrivanja in premeščanja pedofilskih župnikov odgovoren nadškof ekskomuniciran iz Cerkve, potem se mi iz perspektive izven Cerkve takšna taktika zdi pogumna in pravilna. Če pa gre le za poskušanje odgovornost prenesti na kakšnega grešnega kozla pa strahopetna in zgrešena.

          • Tale članek mi je bil že od vsega začetka sumljiv, saj nekako zelo ščiti Danila Türka in se je postavil izrazito na stran Jankoviča.

  7. Kaže, da imamo v Sloveniji že dolgo časa dve mafiji. Na levi strani Kučan&co, na desni X&co.

    Splošno gledano, levičarji na svoji strani ne vidijo problemov, vpijejo pa proti desnici. Desničarji obratno. Simetrija je popolna.

    • Gejevski lobi je prisoten tudi na desnici, nikakor ga pa ne moreš povezati izključno z desnico.

  8. Hm, strinjam se z razmišljanjem g Igorja, mogoče bo rešitev v tisto smer.
    Po eni strani se jaz bolj nagibam v takšno rešitev kot je v pravoslavju…….

  9. Avtor se loteva vrste pomembnih vprasanj. Pred kratkim sem naletel na tale clanek, nudi zanimiv pogled na dilemo med doktrinalno (moralno) jasnostjo, identiteto na eni strani in odprtostjo (ki ni relativizem) na drugi strani: http://ncronline.org/blogs/distinctly-catholic/not-been-really-happy

    Glede lobija, ki naj bi ga papez omenil na srecanju s predstavniki latinskoameriskih redovnikov in redovnic, pa tole: Zagotovo ne more biti nakljucje, da je uporabil izraz lobi in ne homoseksualci. Problem niso ljudje z dolocenim spolnim nagnjenjem. Tisti duhovniki in redovniki, ki to spolno nagnjenje udejanjijo, so problem v toliko, ker spodkopavajo svojo in nasploh cerkveno kredibilnost. O tem se papez ni izrazil, kot skof pa je od duhovnikov pricakoval doslednost, jih je k temu spodbujal, jim pomagal, in jim v dolocenih primeri, ce so dobili otroka, svetoval izstop iz duhovnistva. Otrok ima pravico do cele mame in do celega oceta. http://canonlawblog.wordpress.com/2013/03/21/some-thoughts-on-cdl-bergoglios-comments-on-clerical-celibacy-and-chastity/

    Cisto druge vrste problem pa predstavlja lobi ali klika, ki vpliva na delo Cerkve kot institucije. Tu ni vazno, ali gre za homoseksualce ali za zbiratelje metuljev: vsaka skrivna druscina je groznja za delovanje normalne institucije. V primeru “roznatega lobija” je zadeva dodatno problematicna toliko, kolikor so clani zaradi svojih nemoralnih dejanj ranljivi za izsiljevanje. Mislim, da je to kljucni problem: ko institucija svoj denar namesto za poslanstvo (reveze, liturgijo…) namenja za kupovanje molka; za odskodnine;… Ko institucijo izsiljujejo. Ko institucijo ignorirajo, ker ni kredibilna. S tem je omejena njena avtonomija, se pravi njena ucinkovitost pri poslanstvu. To pa je najhujse, kar lahko doleti katerokoli institucijo, ne le Cerkev.

  10. No kar se tice drugih kristjanov:
    Pravoslavni menihi iz katerih se rekrutirajo njihovi skofje in patrijarhi, zivijo v celibatu kot vsi nasi kleriki.
    Je pa tricetrt od teh “kaludzerov” neposvecenih, se pravi, ne prejmejo nikoli zakramenta masniskega posvecenja. Kljub temu so veliko bolj zavedni, duhovno na visini in tudi pri vernikih cenjeni kot poroceni vendar posveceni popje. To ni normalno. Ljudi hitro motijo njihove popadije in druzinski problemi. Ce se locijo in to je vedno zdruzeno s skandali, se lahko drugic porocijo. Torej je njihova disciplina bolj ali manj na psu.
    Vazno je vedeti, da se je v katoliski cerkvi sele po vzhodni shizmi v 11. stoletju, ne brez hudih trenj, dokoncno uveljavil in zmagal celibat.
    Zato mislim, da te koristne “tekovine” zlepa ne bodo odpravili. Levicarji, katere Cerkev sploh ne zanima, bodo Cerkvi se naprej vsiljevali svoje gejevske in gender specialitete. Tisti, ki propagirajo zenske duhovnice in ukinitev celibate, ponavadi Cerkve sploh ne rabijo.
    Da obstaja pomanjkanje duhovnikov je kriva splosna sekularizacija in splosno neprakticiranje vere.

    Za nase vzhodne kristjane pa je znano, da pri njih vse tece na bolj lezerni, na orientalski in povrsni nacin.
    Imajo se zmeraj prastari julijanski koledar, katerega je vpeljal sam Julij Cezar, se pred Kristusovim rojstvom. V svojem neznanju pa ga mnogi smatrajo kot da je nujni del njihove prave veroizpovedi.
    Imajo se zmeraj prastare liturgicne obrede, ki trajajo neskoncno dolgo do 4 ure in so zanimivi samo se za liturgicne zgodovinarje.
    No, nasi profesorji liturgike so naredili v svojimi novotarijami veliko skode. Ko so vpeljali oltar zoper ljudstvo, so radikalno pometali ven obhajilne mize. Zato so potem uvedli obhajilo na roko, ki je znamenje pamanjkanje pietete in bi bilo pri pravoslavcih nemogoce.
    Logicna posledice nasih liturgicnih reform je, da prakticno nihce vec ne gre k spovedi in bodo vsak cas zmetali ven tudi spovednice. No, vsi pa derejo k obhajilu kot da nimajo nobenih grehov, ceprav ze 30 let niso videli spovednice od znotraj.
    Pri pravoslavnih opazam tudi popolnoma neupraviceno superiornost ali celo arogantnost. Tako smatrajo da so zaradi svoje konzervativnosti samo oni pravo-slavni, pravoverujoci, mi katoliki pa zaradi papeza, katerega oni ne priznajo, drugacne liturgicne infrastrukture in nekaterih manj pomembnih teoloskih resnic, krivoverci.
    Seveda ni nobena tolazba, ce imajo protestante, anglikance in evangelikalce, ki so se bolj oklestili in sekularizirali svoje bogosluzje, za se vecje heretike.

  11. Jan – zanimivo razmišljanje ampak meni se zdi da imajo pravoslavci neko duhovno globino (prvoslavna občestva), ki je katoliki več nimajo.

    Seveda pa ravno pravoslavna ureditev kaže, da nekatere opcije bi lahko delovale tudi v katoliški cerkvi (delni celibat). Hkrati tudi pravoslavni nimajo duhovnic, pa jim nič ne manjka.

    • Res nisem član Cerkve in ima moj komentar zato drugačno težo. A opažam, da sta edina sonetna venca slovenski kulturi podarila moška. Ali naj si torej zapomnimo, da so pisati pesmi o ljubezni do ženske in do domovine sposobni le moški?!?

  12. Samo pravoslavni kaludzeri (menihi) in kaludzerice (nune), ki zivijo v celibatu, resujejo cast pravoslavja, ki je povezano s tisto pristno krscansko duhovnostjo, poniznostjo in poboznostjo, ki jo poznamo pri starcih. Navadni popje tega nivoja skoraj nikoli ne dosezejo. Verniki zaidejo v pravoslavno cerkev samo obcasno (narodjenje, uskrs, slava. Na duhovne pogovore pa hodijo v manastir k svetim starcem, ki niso posveceni.
    Ce pa hocejo dobiti odvezo, morajo iti k popu, ki je normalno posvecen, ceprav jim po duhovni plati ne more dosti nuditi, ker je samo aparacik.
    Taksne cudne ureditve v katoliski cerkvi na rabimo.

    • Takoj ko neka religija postane organizirana, nastane vrsta težav. Glavna je ta, da se pripadniki cerkve začnejo bolj zanimati za ureditev organizacijskih cerkvenih zadev, kot za samo religijo, tj. za povezovanje z Bogom. Od tod tudi nepotrebni konflikti med religioznimi skupnostmi in znotraj njih.

      Homoseksualno nagnjenje samo po sebi ni ovira za duhovni razvoj, če je (spontano) skladno z božjimi zapovedmi. Enako velja tudi za heteroseksualne.

      Res je lažje prakticirati stvarno religijo v skupnosti enako usmerjenih, a le, če je vsem sodelujočim to absolutno najbolj pomemben cilj. Če to ni primer, gre le za formalno pripadnost skupini, ki v resnici nima veliko zveze s stvarno religijo, čeprav se jo kot takšno oznanja.

      • Po klasičnem pojmovanju je religija organizirana vera. Novodobno pojmovanje v rdečih krajih pa itak nima stalnega pomena.

        • Religija je povezava med zemeljskim in božjim. To je univerzalna možnost, ki je na voljo za vse ljudi sveta. Ne glede na to, ali kdo je ali ni član katerekoli cerkvene organizacije.

          Organizacija s svojo hierarhijo pripada samo zemeljskemu redu. Čeprav nekateri člani hierarhije menijo, da so tam po božji volji, po volji univerzalnega bratstva ipd. Dejstvo je, da jih je na to mesto postavil človek.

  13. osnova je Sveto pismo v harmoniji s krščanskim izročilom svetih mož in žena in njihovim pričevanjem. Če bi se več zavzemali za lastno duhovno izgradnjo in manj pometali ped tujim pragom…
    Homoseksualci, lezbijke in ateisti itak nimajo prihodnosti, in so na poti izumrtja. Če izgine zdrava klasična družina: oče mati, otrok, se bo uresničila zmaga ateizma nad človeštvom, zmaga kulture smrti nad kulturo življenja in šele takrat bo človeštvo v polnosti spoznalo, kam so ga zapeljali lažni preroki sekularizma: v apokaliptični mir, ko sploh ne bo nikogar več, ki bi lahko še kaj rogovilil po zemlji. Zato je zmaga krščanstva v svetu zagotovljena brez boja. Bog je zvest in bo svoje obljube, dane po svetem pismu, uresničil vse do poslednje.

    • Homoseksualce in lezbijke rojevajo heteroseksualci, zato se ni bati, da bi izumrli. Ateistov bo vedno malo, ker je to osebna drža razumnih in poštenih ljudi, tisti, ki jih imate vi za ateiste, pa so samo sebični ignoranti ali vulgarni materialisti.

      Ko bo umrl zadnji človek, ne bo nikogar, ki bi kaj pogrešal. Človek rogovili po Zemlji šele trenutek njene zgodovine, prej je čisto uspešno milijone let živela brez njega in po naravi stvari bo tako tudi čez milijone let.

      Trenutno bolje kaže muslimanom. Srečo imamo, da kitajci ne poznajo odrešenjske religije. Ko se prebudi Indija pa bo vse drugače.

  14. Bernardo je povsem prav napisal. Igor, besedo peder daj razumeti po slovensko, da te ne bo motil srbski pomen. Sicer si poln strupa v teh komentarjih tukaj in je povsem jasno, da želiš predvsem diskreditirati Katoliško Cerkev, pod krinko neke enakopravnosti, poštenosti, nediskriminaciji in kar je še teh “pozitivnih” vrednot.

  15. Če je duhovnik gej, je sprejemljiv pog pogojem, če je vzdržen, sicer je povsem logično, da krši celibat.

    Drugačna razlaga, v korist istospolnika, bi pomenila neresnicoljubno, nepravično in nepošteno ureditev.

  16. POKORNO JAVLJAM, DA SEM VZNEMIRJEN, KER SEM NAIVEN !

    Homoseksualnost v Cerkvi se me ni dotikala vse dokler se nisva udarila, kar tako, kot strela z jasnega z domačim župnikom.

    Razpravljala sva o enem vročem kostanju in sem zastopal mnenje, bolj namig, da se v vrhu RKC dogajajo čudne stvari
    in, ker se jo silno postavil v bran svojemu stanu (zdaj pravim temu kasta), sem uporabil edino orožje in sem mu zabrusil:” da svojega otroka, četudi to želi, ne bom spustil na študij za duhovnika, k “takim” že ne!”

    In, kaj mi je, moj dušni pastir, presvetli maziljenec zabrusil (politično) nazaj:” Torej, ti si PROTI DUHOVNIŠKIM POKLICEM ! ? ”
    Skoraj sem padel na rit!

    Torej, današnje pisanje “o delanju reda, ne samo v Rimu”, terja akcijo tudi v Ljubljani, itd…” Sem šokovno šokiran!

    Drugo- Frančišek na letu v avionu pompozno odgovori novinarju : “Kdo sem jaz , da bom sodil pedre…?”
    Bil sem šokiran ponovno in še bolj kot prvič.

    MISLIL SEM SVOJIH 50 LET, DA SO ZADEVE JASNE!

    In pride tretje:

    Izobčeni poljski duhovnik homoseksualec je spisal knjigo in govori medijem, da je v vatikanu kar polovica(!!!) homoseksualcev, orgije na dnevnem redu, itd.

    Dokončen šokovni šok !

    ČE JE VSE TO ENA TAKA GREZNICA IN , ČE JE SAMO TRETJINA TEGA RES, KAR SE IZRISUJE, KAJ ŠE DELA PAPEŽ IN KAJ ŠE PLETENIČI ŽE TRI LETA ALI KOLIKO ?
    In, zdaj, kakor naj bi se te ljulke lotili še v Sloveniji, halo???

    SPRAŠUJEM: “KAJ ŠELE PEDOFILIJA ?”

    LJUBI BOG!
    ——————————————————–
    Naj pride en lep, dramatičen Potres na to Sodomo&Gomoro!

    • Vsekakor je treba vedno braniti Resnico. Kaj je res v Vatikanu pa ne jaz in ne vi,gospod Frančišek ne veva. Vem pa za besede Božje matere iz Fatime:

      “Kardinali se bodo zoperstavili kardinalom, škofje škofom. Satan bo korakal v njihovih vrstah in v Rimu bodo velike spremembe. To kar je gnilo bo padlo. In to, kar bo padlo, se ne bo več dvignilo. Cerkev bo zamračena in svet bo pretresen z nasiljem.”

      Zato z molitvijo pomagajva vsem, ki se borijo proti Satanu! Predvsem proti Satanu, ko koraka v vrstah kardinalov, škofov!

  17. Če bi v ljubljanski nadškofiji odstranili vse homoseksualne klerike, bi v Ljubljani na škofiji ostal g. nadškof in morda še kak uradnik, škofijske zgradbe v Novem mestu ali Kopru bi bile pa kar prazne. Da ne omenjam raznih tednikov, mesečnikov in radijske postaje…

  18. Če bi v ljubljanski nadškofiji odstranili vse homoseksualne duhovnike, bi v Ljubljani na škofiji ostal g. nadškof in morda še kak uradnik, škofijske zgradbe v Novem mestu in Kopru bi bile pa kar prazne. Da ne omenjam tednikov, mesečnikov in radijske postaje…

    • Gospod Schmied,
      poleg blatenja tako počez in čez vse, ste imeli mogoče še kaj drugega v mislih?

      • Moje mnenje deli vsak duhovnik srednjih let, ki ima kritično oko in mora kdaj po opravkih na škofijo (od njih tudi to mnenje).

        • Skratka gospod Schmied, samo nekritični ljudje trdijo drugače, kot vi mislite. Ja! To pa je argument in pol, ki ne more imeti protiargumenta.

  19. Članek je v nekaterih ozirih preprosto heretičen. Cerkev je glede homoseksualnosti že povedala vse, kar je bilo za povedati; nobene revalorizacije “trajnih in zavzetih” homoseksualnih zvez ne more biti, ker je homoseksualna spolnost sama po sebi grešna.So pa seveda to že dolgo prisotne želje t. i. katoliških progresivcev, ki predvsem preko nemške hierarhije in njenega bogastva igrajo nesorazmerno veliko vlogo v primerjavi z duhovno puščavo, ki je večina nemškega katolištva.

    Cerkev prav tako ne pojmuje zakona kot prvenstveno ljubezenske zveze, to je čisti romanticizem.

    Skratka, lepo bi bilo, če bi se avtor pred pisanjem vsaj pozanimal, kakšen je cerkveni nauk. Če ga sam zavrača, prav, tega mu nihče ne more odreči, ampak skrajno nepošteno je to predstavljati kot legitimen del katoliške vere.

    • “Članek je v nekaterih ozirih preprosto heretičen.”

      Če vam čas dopušča, bi lahko bili tako prijazni in navedli dva ozira?

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite