Rožmanov seznam

22

PREJELI SMO pobudo bralca za objavo razmišljanja publicista dr. Matije Ogrina ob pedeseti obletnici smrti škofa Gregorija Rožmana, ki je umrl 16. nov. 1959 v Clevelandu, po štirinajstih letih begunstva, ki je bilo objavljeno v Demokraciji, 19.11.2009..

Podoba, ki jo ima o škofu Rožmanu večji del javnosti, celo demokratične, je produkt totalitarne industrije sovraštva. Na tej podobi je domala vse potvorjeno; in vendar z njo tisoči Slovencev živijo, misleč, da imajo o škofu Rožmanu pravično mnenje. Kako globoko sta prepleteni zgodovina in etika!

Pomembni premiki

K sreči je v zadnjih letih skupina zgodovinarjev, med njimi izstopa opus dr. Tamare Griesser-Pečar, izpeljala o življenju in delovanju škofa Rožmana veliko raziskovalno delo: odkrili, uredili in preučili so obsežno dokumentacijo, ki s faktografsko gotovostjo osvetljuje škofa Gregorija v povsem drugi luči. Dva dogodka ob sedanji obletnici sta to luč izostrila tudi javnosti: najprej izid monografije Med sodbo sodišča in sodbo vesti – zbornik čez 600 strani dokumentov, zlasti o Rožmanovem delovanju v vojnem času in o fantomskem procesu pred vojaškim (!) sodiščem. Drugi dogodek: nedavni simpozij o škofu Rožmanu v Zavodu sv. Stanislava v organizaciji Nove slovenske zaveze s štirimi temeljnimi predavanji o Rožmanovem delovanju s historičnih, pravnih in filozofskih gledišč. V ostri svetlobi teh novih dognanj velja pokazati na vsaj nekaj predstav o škofu Rožmanu, ki so med ljudmi prav tako trdno zakoreninjene, kakor so neresnične. Oglejmo si nekaj podob tega slovenskega kolektivnega imaginarija.

1.Rožmanova spomenica 1942. Komunistično zgodovinopisje in publicistika škofa Rožmana obrekujeta – vse v duhu vojaškega sodišča – da se je postavil v službo okupatorja. Resnica je, da nenavadno dolgo ni hotel iti pozdraviti visokega komisarja. Izjava o lojalnosti, ki jo je komisar dal objaviti, pa je dokazano ponarejena – in vendar jo publicistika in celo nekateri zgodovinarji trdovratno navajajo kot dokaz škofove služnosti Italijanom. V resnici je sept. 1942 izročil visokemu komisarju Spomenico, v kateri je protestiral zoper italijansko nasilje in ki je bila junaško dejanje, kakršno je zmogel le malokateri škof v okupirani Evropi.

2.Rožmanov seznam. Škofa Rožmana so obtoževali celo, da je okupatorju ovajal komuniste. Resnica je ravno nasprotna: pri okupacijskih oblasteh, ki so sprva škofa razmeroma precej upoštevale, je interveniral v korist za stotine, da, za tisoče ljudi. Že zgolj gradivo, ki je objavljeno v omenjeni monografiji, našteva čez tisoč imen oseb, za katere je škof prosil – za mnoge s popolnim ali vsaj delnim uspehom. Najbolj znan primer je Rožmanova prošnja za komunista Toneta Tomšiča in njegovo ženo Vido. Toda posredoval je tudi za življenje celih skupin beguncev ter internirancev, tudi Judov, pravoslavnih Srbov na Hrvaškem idr. Koliko ljudem je pomagal v internaciji na Rabu prek tajne mreže dr. Janka Kralja, verjetno ne bomo nikoli natančno izvedeli. Toda že objavljeno dokumentarno gradivo pričuje o izjemni škofovi dejavnosti, ko je po raznih očitnih in tajnih poteh reševal življenje in varnost Slovencev, vernih in nevernih, katoličanov in komunistov. Ko so Italijani postopoma spoznali, da škof prosi za vse Slovence ne glede na politično usmerjenost, so ga začeli manj in manj upoštevati. Kar je pri tem hudo, je to, da med Slovenci danes ni pisatelja ali režiserja, ki bi nam kakor Spielberg prikazal to veliko epopejo – Rožmanov seznam. Koliko zgodb, koliko presunljivih življenjskih zapletov v smrtni stiski, a razpletenih z rešilno roko škofa Gregorija! In kolikšen molk o tem med Slovenci danes, kakšna tišina in mrtvilo. Patološka tišina.

3.Pacifizem Katoliške akcije. Govorili so in še govorijo, da je škof ustanovil Katoliško akcijo kot militantno (!) mladinsko organizacijo za boj proti komunistom. V resnici je bila Katoliška akcija strogo pacifistična. Članom je bilo prepovedano vsako politično udejstvovanje; celo v skrajni stiski, ko so v letu 1942 po vaseh za samoobrambo pred partizani ustanavljali vaške straže, je bil član Katoliške akcije izključen, če je v sili razmer pristopil k njim. Boj Katoliške akcije je bil izključno duhovni, idejni boj: oznanjanje in pričevanje – t.j. apostolat krščanskih verskih resnic med ljudmi.

4.Rožmanov pacifizem. Škofu se vse od sodbe vojaškega sodišča pripisuje, da je organiziral vaške straže in domobranstvo. Če bi to bilo res, bi mu z današnjega gledišča smeli izreči le priznanje, saj so bili domobranci domača sila za zaščito javnega reda, povsem v skladu s haškimi konvencijami o vzdrževanju reda v okupiranih deželah. Komunisti pa so bili to, čemu danes rečemo teroristična organizacija, ki bi jo bilo treba preganjati enako kakor druge oblike organiziranega kriminala. Toda, pozor: škof Gregorij Rožman nikdar in nikakor ni spodbudil, še manj organiziral sil protirevolucije, niti ni k temu prispeval. Njegovo stališče je bilo dosledno pacifistično: ko ga je leta 1942 skupina mož z Dolenjske prosila, naj bi jim pomagal, da od Italijanov dobijo orožje za obrambo pred teroristi KPS, jim je odgovoril: naše krogle so jagode rožnega venca. Verjel je, da mora kristjan z molitvijo in pričevanjem spreobrniti nasilneža. Vedel je, da ta pot vodi v mučeništvo in da takšno odločitev lahko sprejme le posameznik sam zase. Zato ni nasprotoval vaškim stražam in domobranstvu, saj bi s tem od slovenskih katoličanov zahteval, naj se pustijo pobijati. Z nasprotovanjem domobranstvu, t.j. organizirani samoobrambi pred terorjem revolucije, bi škof zahteval od katoličanov nič manj kakor – mučeništvo. Vedel je, da tega človek od človeka ne more zahtevati. Zato domobranstvu ni nasprotoval. Vendar tudi ni mogoče reči, da bi ga spodbujal; domobranstvo je kot izrazito ljudsko gibanje nastalo spontano – v samoobrambi.

5.Domobranska prisega. Škofu Rožmanu oponašajo, da je sodeloval pri domobranski prisegi. Najprej je treba vedeti, da je domobransko vodstvo v daljših pogajanjih z Nemci doseglo minimalno različico teksta, ki ni bil več prisega zvestobe Hitlerju, ampak izsiljena prisega lojalnosti začasni okupacijski oblasti. Škof je končno verzijo besedila poznal, poleg tega pa je vedel, da so oficirji pred tem zakonito prisegli kralju Petru in da jih edino ta prisega resnično veže. Ker so domobranci škofa v stiki, v kateri so se znašli zaradi prisege, prosili, naj daruje zanje mašo, je prišel zjutraj na stadion in bral mašo pred domobranci, toda brez navzočnosti Nemcev. Medtem, ko je po končani maši s kaplanom pospravljal mašni pribor in že odhajal, so na stadion prikorakali Nemci. Ob tem se je rokoval z generalom Rösenerjem. Ali naj bi ga javno ignoriral in provociral, ko je vedel, da bo moral kmalu spet prositi pri njem za Slovence? V tistem bežnem trenutku je nastala fotografija, ki jo propaganda vseh desetletij do danes zlorablja, češ da dokazuje Rožmanovo bratenje z Rösenerjem ob domobranski prisegi. Ko je bil mašni pribor pospravljen, je škof odšel s stadiona, čeprav je bil povabljen na častno mesto na tribuni, a je to odklonil. Tudi pri drugi prisegi ga ni bilo, pač pa je bil navzoč ob domobranskem sprevodu pred uršulinsko cerkvijo. Vernih slovenskih fantov ni hotel zapustiti v trenutku stiske, saj ni razmišljal kot politik, ki tehta svoje koristi, marveč kot duhovni pastir, ki ostane s svojimi ljudmi tudi v sili.

Imaginarij temnih podob

V primarnih dokumentih in raziskavah Griesser-Pečarjeve ter drugih zgodovinarjev stojijo gornja dejstva v luči čiste in gotove evidentnosti. Toda v zavesti mnogih sodobnih Slovencev obvladuje podobo škofa Rožmana somračni imaginarij temnih podob, ki jih je izdelala komunistična industrija sovraštva in so ostale kot kalna naplavina v naših dušah. Neočiščeno breme nesvobodnih duš. Daleč od temeljne človekove potrebe: “stati v resnici”.
Obletnica smrti škofa Rožmana je zato prejkone priložnost za nujen premislek o patologiji, ki obvladuje razmerje naših kolektivnih predstav do resničnosti. To razmerje je – alarmantno. Vznemirjati bi moralo zlasti tiste, ki jim je skrb za duše prvi poklic, to pa so slovenski škofje. Vznemirjati bi moralo zgodovinarje, toda razen izjem, denimo teh v Študijskem centru za narodno spravo, se marsikateri zgodovinar tudi sam oklepa mitologemov. Vznemirjati bi moralo politike – zlasti politike pomladnih strank. Toda med njimi se jih je vedno našlo dovolj, ki so bili voljni zgodovinsko resnico “prilagoditi”, “zmanjšati”, jo narediti “sprejemljivo” in všečno. Tako so razvodenili svoje stališče in pozabili na temeljno nalogo tranzicije: pravno in politično pretrganje med mlado slovensko državo in strukturami totalitarne preteklosti. V tem problemu smo torej navadni ljudje bolj ali manj prepuščeni sami sebi. Odvisni smo le od svoje kulture, uma in volje. Neverjetno, vendar je res. Zato je toliko bolj pomembno osebno duhovno življenje in iskanje resnice, tudi zgodovinske. Navsezadnje smo kristjani vedno v skušnjavi, da bi v svetu brez vrednot svoje stališče malce “ublažili”, “prilagodili” in “olepšali”, čeravno s tem izgubimo sami sebe.

Škof Gregorij

Če more žitje in bitje škofa Gregorija, kakršno je zares bilo, o čem govoriti današnjim Slovencem, more med drugim gotovo o tem, da človek pod nobenim pogojem ne sme odstopiti od tega, kar v svoji globini je. Da v preizkušnji ne sme razpustiti krščanskega temelja svoje istovetnosti. Sicer se izgubi. Biti zvest Bogu pomeni nazadnje tudi – biti zvest sebi. Veličina škofa Gregorija se s tem pričevanjem dviguje nad zgodovino.

Avtor: Matija Ogrin. Vir: Demokracija


22 KOMENTARJI

  1. To je pac napuh zivljenja in plod samoprevare nasih levicarjev.

    V smislu samo resnica vas bo osvobodila,
    se naj bi gresnik zaradi notranjega ciscenja sramoval svojih pregreh in se jasno definiral kot gresnik.
    Ne, nasi levicarji v svoji zlaganosti raje napadajo druge, ki so stokrat boljsi od njih.
    Ker pac sebe pa smatrajo za nadljudi, ce ne ze za bogove.

  2. Prisegam pri Vsemogočnem Bogu, da bom zvest, hraber in svojim nadrejenim pokoren, da bom v skupnem boju z nemško oboroženo silo, stoječo pod poveljstvom vodje velike Nemčije, SS četami in policijo, proti banditom in komunizmu kakor tudi njegovim zaveznikom svoje dolžnosti vestno izpolnjeval za svojo slovensko domovino kot del svobodne Evrope. Za ta boj sem pripravljen žrtvovati tudi svoje življenje. Tako mi Bog pomagaj.
    http://sl.wikipedia.org/wiki/Slovensko_domobranstvo

    Ker so bili Nemci okupatorji in so domobranci prisegli sodelovanje z Nemci proti banditom in komunizmu … so se s tem odpovedali boju za osvoboditev Slovenije?!

    Ali še kdo poleg mene izpelje tak sklep? Domobranci prosijo Boga, naj jim pomaga sodelovati z nemškim Satanom? Ali poleg mene še kdo tako razmišlja?

    • Za takšno ravnanje ni in nikoli ne more biti opravičila.

      Vendar so to godljo zakuhali predvsem tisti, ki so tudi ustanavljali domobrance. Vključno s škofom Rožmanom.

      • Draga katoličanka, jaz sem prisegel Titu, da bom branil ustavni red SFRJ! Mislim da obstaja opravičilo.

        • In jaz sem “pred davnimi časi” prejela nagrado za spis “Svojo domovino ljubim tako, da bi zanjo tudi umrla” in recitirala sem številne revolucionarne pesmi in pela sem “Druže Tito, mi ti se kunemo” in nosila sem Titovo štafeto in bila sem med “srečnimi izbranci”, ki so se smeli udeležiti proslave ob dnevu mladosti v samem Beogradu in strah me je bilo (deklico) na dan, ko so sporočili, da je “naš dragi Tito” umrl (ker sem bila prepričana, da bo že čez par minut “sovražnik” vdrl na naše ozemlje in nas pokončal) in še in še. Takrat mi tega niti starši niso povedali, zdaj pa vem: bila sem zavedena. Zdaj vem, da tista domovina ni bila moja mati. Kar sem pisala, govorila, pela… je bilo namenjeno neki drugi, idealizirani in “čisti” domovini – tako kot zmore čutiti in verjeti nedolžna, iskrena in naivna otroška duša. Da, številni smo bili zlorabljeni. Politično zlorabljeni.

          Kolikor iz prisege razberem (če je prava), pa so se domobranci zavezali, da se bodo bojevali za slovensko (in ne nemško) domovino. Formulacija res ni najbolj posrečena, vendar v danih okoliščinah dovolj razumljiva – tistemu, ki hoče razumeti.

          • Bivša Jugoslavija je bila naša domovina, Tretji rajh pa okupatorska sila. To je bistvena razlika! Slovenci smo se šele po letu 1918, ko smo vstopili v državo SHS, razvili v normalen narod, z vsemi nujnimi ustanovami (univerza, gimnazije, akademija znanosti in umetnosti …), prej nam Germani tega nikakor niso pustili. Smo jim bili pač napoti v njihovem prodiranju na Jadran.

          • Bivša domovina, ki nas je napadla. Bivša domovina, v kateri nisem smel govoriti, kot me je učila mati. Ja, pa res. Bivša domovina!

          • Val, zakaj nočeš videti bistva: ne gre za to da Jugoslavija ne bi bila domovina. Gre za to da smo (sem) častil Tita, prevaranta, ki si je prilastil domovino kot nekakšno zasebno državo. Titu in partiji, ki je v krvi do pasu vsem kljuval oči in pamet, da ne bi videli zakaj gre. O tej zlorabi govori marta. In v tem ni nobene razlike do Hitlerja.

            Toliko o zaprisegi. Res je, da domobranci niso razumeli politike, ampak očitno slovenci še danes ne razumemo politiko kaj prida. In bojim da bo spet kdo za puško prijel, ne da bi razumel kaj počne.

    • Gospod ALFE, Kaj hocete doseci s tem pljuvanjem v lastno skledo?
      Ali se se skusate prikupiti nasi katolicanki, ki drugace misli?
      Najbrz je fejst punca, kajne?
      Za enega kristjana in dobrega cloveka s cutom pravicnosti je to nevredno.
      Pa kaj vas je picilo, da po 70. letih revolucije in po 5. leth Hude jame pogrevate stare, smrdljive levicarske zupce?
      S tem Bumerangom kazete da se udinjate revolucionarjem, ki so bili dokazljivo sovrazniki slovenskega naroda.
      Gospod ALFE, pa kako vi morete kakorkoli zaupati nekdanjim vojnim zlocincem, likvidatorjem in njihovim potomcem, ki se se vedno hvalijo kako so 1945 pobijali kristjane?
      Morda poznate svetopisemske besede iz ust apostola Pavla: (Jaz) vem komu sem zaupal! Namrec Kristusu in bozji besedi.
      In, komu zaupate vi?
      Jaz seveda niti najmanj ne zaupam partizanskim zlocincem, vkljucno njihovim zagovornikom v ozadju, ampak domobrancem, kljub tej “fols” prisegi s figo v zepu. Mene zato ta prisega niti najmanj ne moti.
      Domobrancem zaupam, da so bili posteni in pravi borci za osvoboditev Slovenije.
      Nemci so jim takrat ponudili vsaj ta pravo orozje namesto tistih dolgih francoskih pusk na en metek.
      Ce bi ze pri Turjaku in Grcaricah imeli boljse orozje, bi najbrz vzdrzali partizanski napad na grad, ceprav so imeli partizani italjanske topove, katere so dobili kot odkupnino za nemoten umik v Italijo.

      • Vi zaupate domobrancem? Zanimivo. Domobranci so klali tudi verne ljudi. Seveda tiste, ki niso zaupali ljubljanskim klerikom in politični eliti, ki je, namesto da bi šla v boj proti okupatorju, slednjemu raje čistila čevlje.
        Zapomnite si: kdor zagovarja izdajo in izdajalce, je tudi sam izdajalec.

        • Ce bi zivel v tistem casu bi kot krscansko usmerjen Slovenec prostovoljno sel k domobrancem.
          Zato bi me partizani na eni od svojih hajk na sv. Urha, Kozlarjevo gosco in Lisicje, kjer so se domobranci v glavnem samo branili, likvidirali.
          K partizanom bi sel samo ce bi bil priseljen.
          Ker bi se branil streljat na nedolzne rojake, ki so bili samo prevec zavedni Slovenci in posteni verni ljudje,
          bi verjetno tudi mene enkrat zavratno pospravili s strelom v hrbet.

      • Poglejte zgolj neopravičljiva grozodejstva, ki so jih belogardisti/domobranci zagrešili na Sv. Urhu, pa v Kozlarjevi gošči, na Lisičjem itd.

      • Gospod Jan,
        hočete reči, če je resnica neprijetna, jo ignorirajmo?

        Spopadla sta se dva vraga: večji in manjši. In mi verniki v Boga, smo šli v pakt z manjšim, da premagamo večjega? Kot da se ne ve, ko se dva vraga ravsata, zmaga večji, hujši! In nato … gorje poraženemu. In prav to se je zgodilo!

        • Gosopod ALFE, resnica naj bi bila za nas kristjane nujna in vazna krepost.
          No za nase levicarje pa kategorija resnice ze na filozofskem podrocju ne obstaja.
          Po vseh teh njihovih revolucijah, ki so zrle tudi levicarske otroke, pravijo,da resnice sploh ni in je vse relativno.

          Verni ljudje in nasledniki domobrancev pa verujemo v verske resnice in bozje zapovedi.
          S tem smo za nase levicarje resnicno kamen spotike.
          Hoces noces jih spominjamo na bivse zgodovinske resnice, njihov dolg in krivdo, katero so si po revolucijah naprtili. Mi mi pa te njihove revolucije v glavnem odklanjamo.
          Tako moramo zaradi njih trpeti zaradi njihove zgodovinske krivde pomorov, ki se plazi kot strupena zveplena megla po celi nespravljeni slovenski dezeli.
          Dejstvo oziroma resnica je, da so po nedolznem pobijali.
          S tem so gotovi v moralnem oziru za vedno.
          Podzavestno cutijo, da so krivi, vendar tega ne priznajo. Odklanjajo duhovno katarzo, pa cetudi se slabo pocuti ves narod.
          Zgodovinska dejstva dokazujejo, da so minimalno pobijali okupatorja, maksimalno pa zavedne Slovence in razorozene domobrance.
          S tem so nasi revolucionarji zaigrali svojo nedolznost za vedno.
          Krivi so toliko bolj, ker v svoji arganci svoje krivde do lastnega naroda ne priznajo.
          Da so pobijali predvsem nasprotnike revolucije in zavedne Slovence.
          Navzlic jasni krivdi in brutalnem medvojnem in povojnem pobijanju naspotnikov revolucije, laznjivo uporabljajo beseda paktiranje, zgolj za odnos med domobranci in okupatorji.
          To kaze na njihovo brezmejno zlaganost, pokvarjenosti in svetohlinstvo.

          Partizani pa niso bili samo povzrocitelji, temvec tudi absolutni nosilci zla.
          Postali so zrtve svoje lastne revolucije.
          Pri revolucionarjih vseh narodov in casov, zacensi s francosko, oktobersko, mehisko, spansko revolucijo so igrali vazno vlogo demoni (besi), ki o obsedli posameznike.
          Ko so partizanski likvidatorji zaceli na debelo pobijati domobrance, so postali sami zrtve demonov.
          Nacrtne eksekucije so pustile pri njih hude traume in more.
          Ko so pobijali narod so trajno oskodovali tudi svojo lastno dusevnost.
          Posledice se vlecejo ze vse od vojne naprej in zastrupljajo naso dezelo.

          S strani okupatorjev se je slo za krajo slovenskega teritorija, s partizanske strani pa za revolucionarno obracunavanje z resnicnimi ali samo navideznimi nasprotniki.
          Podnevi so se ljudje bali nemskih ali italjanskih sovragov, ponoci pa so trepetali, ce so slisali, da partizani spet nekaj nameravajo.
          Posledice so bile katastrofalne.
          Okupatorski sovragi so iskali talce.
          Pa ne pri povzrociteljih tiste zasede ali streljanja, ampak pri nedolznih vascanih.
          Ce bi prisli samo po hrano, bi jim dali vse, samo da bi se jih resijo.
          Kaj jih je picilo, da so prisli po moza, oceta kupa otrok in gospodarja.
          Ker ni sel niti h partizanom niti domobrancem, ampak je bil zaveden Slovenec, so ga nasli zjutraj zverinsko umorjenega nekje v gozdu.
          Ubili so ga partizanski revolucionarji za svojo zanikrno, hudicevo revolucijo, katero so kmalu potem sami izdali in zapustili.

          Slisal sem, da je bil oce od JJ domobranec.
          Baje je usel obstreljen iz jame, se potem skrival in ostal pri zivljenju kot tezak invalid.
          Normalno bi bilo, da bi sin domobranca sovrazil svoje oblastnike kot kugo.
          No, JJ je vstopil s figo v zepu celo v njihovo partijo, kar mu pa sedaj ocitajo predvsem svetohlinski levicarji.
          Jaz mu tega ne ocitam, temvec zelim, da bi bil boljsi in bolj posten politik kot pa napihnjeni levicarji.

          • Vaše besedilo bi se lepše in po mojem pravilneje bralo, če bi večkrat uporabili besedo komunisti namesto partizani.

            Torej … če se vrneva k osnovni temi, policijske enote, ki pomagajo okupatorju vzdrževati red in so iz domačinov, so po mednarodnem vojnem pravu čisto legalne. Tako se vaške straže da zagovarjati. Drugo je pa vojaška formacija pod poveljstvom okupatorja.

            In če se vrneva še k sploh osnovni temi pogovora, škof Rožman v strukturi domobrancev sploh ni imel mesta … niti ne v vaških stražah. Kriv je natanko toliko kot pek iz sosedne ulice, ki je žemljo prodal okupatorju!

            Drugo pa je škofova vera, da ne verjame v zmago dobrega nad slabim in da je dobro bilo v obliki USA & GB. Ampak to ni zadeva pravnega zakonika.

  3. Že F.A. Hayek na začetku stoletja piše, kako je Anglija drvela v socializem. Tako močno, da jo je iz številnih kriz na koncu rešila šele pokojna Thatcherjeva.

    Tudi takrat je cela Evropa drvela v socialistično zlo. Sredine ( klasični liberalci) ni bilo, bili so tradicionalisti v katoliškem taboru, ki še zdaleč ni bil tako monoliten kot ga skušajo prikazati politkomisarji. Na pragu smo imeli krvave boljševike iz Sovjetske zveze in cca 1.000 sanjačev in potencialnih teroristov v Sloveniji. Socialista Hitler in Mussolini sta blefirala Evropo, da ščitita pred komunizmom, boljševizmom, čeprav sta bila z njimi v paktu 2 leti in sta z njimi začela WW2.

    In sedaj je treba demonizirati RKC, škofa Rožmana ( ki je v Pliberku, doma, doživljal nemški fašizem, socializem) in je kot intelektualec poznal vso zlo boljševizma, komunizma. Že leta 1930 je imel zle slutnje, kar je izpovedal v času posvečenja. Njegove prerokbe glede komunizma so se uresničile.

    Kakšno možnost je imel slovenski kmet in slovenski škof ob okupaciji socialističnih hlapcev iz Berlina in Rima, podtalno pa je 1.000 izvežbanih teroristov ( kolaboranti Moskve) pobijalo 2 leti cca 1.500 civilistov.
    V celi vojni so partizani pobili 100x manj okupatorskih vojakov kot domačih civilistov. Kar prikaže na pošastno zverinskost, psihopatstvo, serijsko ubijalskost komunistov ( kolaborantov Moskve).

    Če hočemo na Rožmana gledati nepristransko, se moramo najprej osvoboditi malikovanja komunizma, socializma.
    Iskanje krivcev v Cerkvi, pri Mahniču, Jegliču, Rožmanu, Katoliški Akciji ( ki je bila čisto nemilitantna, brez orožja, brez ubijalskih interesov), videti strah v Tradiciji, cerkveni Avtoritarnosti, Klerikalizmu nasproti bestialnih komunističnim morilcem, je najmanj neprofesionalno, če že ne politkomisarsko.

    Poglejte si še ta pamflet politkomisarja, ki se imenuje za zgodovinarja, torej t.i. zgodovinarja:
    http://www.delo.si/zgodbe/ozadja/skof-rozman-je-bil-ujetnik-strahov-ideologije-zgodovine.html

  4. Moj ded je bil v partizanih. Strah ga je bilo samo tega, da ga bodo pospravili njegovi lastni “tovariši”.

  5. Rožmanov seznam – odličen naslov. Asocira (verjetno zavestno)na Schlinderjev seznam. Žal (za Slovence) je tako. Židi so znali ‘vplesti’ ves svet v svojo tragedijo. Vsi svetovni mediji se na prvih straneh spominjajo grozljivih obletnic, posneto je nešteto filmov, mnoga taborišča smrti so muzeji, vse kar kriči o ‘židovskem vprašanju’ … In prav je tako.

    Toda, kdo pa ve za škofa Rožmana? Še do Trsta ne seže njegov glas. Kdo ve za slovensko tragedijo? Kolikor vem, ni posnet niti en celovečerni film na temo polpretekle slovenske zgodovine. Država raje financira cineastične bruharije in pa razne projekte režiserjem z imenom Janez Janša.

    Ne razumem slovenskih polancev v evropskem parlmentu in drugih institucijah, da ne zahtevajo na primer sklica posebne evropske konference na to temo. Vedno so ‘važnejše’ stvari na mizi. Toda se zavedamo, da bodo aktualne zadeve vselejo ‘važnejše’ in da v tem smislu ne bo nikoli pravega časa za obravnavo zločina, ki ne zastara?

Comments are closed.