Rože za Rožmana

15

Avtor: Tino Mamić.

Pred natančno dvema desetletjema sem bil z vodopivci, pevskim zborom primorskih študentov, v Lemontu. To je manjši kraj nedaleč stran od Chicaga, kjer so se zbirali Slovenci.

Na gostovanju po Ameriki in Kanadi so nas izseljenci namestili v velikem domu poleg frančiškanskega samostana. Navduševali smo se nad njihovo gostoljubnostjo, podjetnostjo in posledično velikim imetjem, ki so ga ustvarili. Med sprehodom po velikem posestvu okoli slovenskega romarskega središča smo se čudili ogromnemu ribniku z otokom in cerkvico na sredi. Da so izkopali ribnik in zgradili kopijo Blejskega otoka, se nam je zdelo prav nenavadno. Po mnogo pogovorih pa smo spoznali, kako so ti ljudje, ki so zaradi diskriminacije ali revščine odšli v Novi svet, goreli za svojo domovino in hrepeneli po njej.

V okolici Lemonta smo nekajkrat nastopili. Moji kolegi se še danes radi pohvalijo, kako smo peli pred petsto dekleti v mini krilih. Peli smo namreč na nekem dekliškem kolidžu, kjer je bilo v anglosaški maniri kratko nabrano krilce del šolske uniforme. Med nastopi se je našlo tudi kaj prostega časa. Takrat se mi je približal starejši vodopivec, kajpada zgodovinar, in mi šepnil na uho:

“Tu v bližini je grob škofa Rožmana. Greš z nami?”

“Kaaaaaaj?”

Debelo sem pogledal, saj sem takrat poznal le obrise zamolčane slovenske zgodovine, in prikimal. In smo šli. Sami. Trije študenti zgodovine. Pravzaprav smo se odkradli, saj bi sicer lahko slišali pikro opazko kakega pevskega kolega, ki je še vedno verjel v neomadeževanost junaškega lika Josipa Broza Tita.

O obisku preprostega groba Gregorija Rožmana tudi pozneje nisem kaj preveč glasno govoril v javnosti. Na potopisnih predavanjih o ameriški turneji pa sem ob diapozitivu škofovega groba povedal le, da je tu pokopan “škof Rožman, ki je bil med drugo svetovno vojno na čelu ljubljanske škofije”. Strah? Pravzaprav ne. Gre za zoprn, nelagoden občutek, ko veš, da bo kdo kaj grdega pripomnil. Ali te celo opsoval. In se temu raje izogneš.

Kot novinar sem šele leta pozneje objavil fotografijo Rožmanovega groba v ilustracijo pogovora s Karlom Bonuttijem, ki se je zavzel za škofov prekop. Ne sprašujte se, kakšne poglede so mi namenili nekateri novinarski kolegi prihodnji dan. Eden je bil zaradi objavljene fotografije še tri dni slabe volje. Še danes, ko sem med pisanjem pobrskal po Googlu, nisem pod zadetki “Rožman” in “grob” našel nobene druge objavljene fotografije groba, kot je bila tista moja. Je to res tako nezanimiva zadeva?

Če hočeš danes v Sloveniji narediti novinarsko kariero, ne piši o Rožmanu. Predvsem pa o škofu, ki je vodil ljubljansko škofijo med drugo svetovno vojno, ne išči zgodovinskih dejstev. Če se zoper to pregrešiš, dobiš hitro etiketo “krščanarja”, “desničarja”, “janševca” ali “konfliktneža”. Slovenska javnost, kot jo predstavlja večina medijev, ima namreč škofa Rožmana za kolaboranta. Čeprav so zgodovinarji temu neštetokrat oporekali in dokazali nasprotno, njihovega glasu kot da nihče ne sliši. Da je Gregorij Rožman pri okupatorju posredoval za številne Slovence, vključno s celo vrsto komunistov, nikogar ne briga. Zanj ustavno načelo, da je vsakdo nedolžen, dokler se mu krivda ne dokaže, ne velja. Za Rožmana velja obratno – kdor misli, da je nedolžen, mora za to iskati dokaze.

Zanimivo pa je, da v naši državi še vedno stojijo velikanski spomeniki ljudi, ki so dokazano bili odgovorni za smrti tisoče vojnih ujetnikov, civilistov in celo otrok. Napis TITO nad Renčami, Novo Gorico in Dekani ne moti nikogar. Titovi trgi in ulice so za naše državljane povsem sprejemljivi. Njegove slike v gostilnah, uradih (vem celo za eno policijsko postajo) so pač “del zgodovine”. To so bili “taki časi”, da se je pač ubijalo, radi pojasnjujejo ljudje. A zanimivo! Če jim kdo začne razlagati, da je prva vaška straža nastala izključno zaradi partizanskega nasilja nad civilisti, ko so partijci pomorili že 2.000 slovenskih duhovnikov, politikov, učiteljev in drugih pomembnih ljudi, fraza “taki časi” nenadoma ne prepriča več. Rožman ni živel v “takih časih” in ni “del zgodovine”. Omemba Rožmana je “obračanje v preteklost” in “obujanje bolečih spominov”.

V tako, s Titovo mitologijo prežeto Slovenijo se zdaj vrača domov Gregorij Rožman. V tišini in brez rož. Škofje tega nočejo obešati na veliki zvon, ker se o tem boje preglasno govoriti. V medijih pa je nenavadna tihota. Pričakovali bi medijski linč. A ga ni, ker se je s prekopom že pred leti strinjal tudi takratni predsednik republike Milan Kučan. Ali je to bil trenutek slabosti ali kaka kravja kupčija, se ne ve. O zadnjem je slišati ugibanja, saj je Kučan postal vitez reda papeža Pija. Skratka, mnenju nekdanjega predsednika države in še prej komunistične partije, ki velja danes za glavnega “strica iz ozadja”, si ne upa oporekati nihče.

Zato so novinarji, najvplivnejša kasta v naši državi, izbrali – tišino. Če dogodka ni v medijih, se ni zgodil. Če ima dogodek obrobno mesto v časniku, je to drugorazredna tema. Če je grob brez rože, ga ljudje ne opazijo.

Pravzaprav mi je kot državljanu malce nerodno. Ameriški Slovenci, ki so desetletja skrbeli za Rožmanov grob, so se več dni poslavljali od svojega nekdanjega duhovnega in narodnega voditelja. Z obilo molitve, petja in rož. Mi pa nekdanjega prvega pastirja ljubljanske škofije sprejemamo tiho, brez velikih besed. Brez veliko rož kljub prebujajoči se pomladi.

Vir: Siol


15 KOMENTARJI

  1. Gospod Mamić, verjemite mi, če bi bila sama vaša sodelavka, vas tudi jaz ne bi preveč prijazno gledala.

    O Rožmanu je bilo tu prelito že veliko črnila, veliko ljudi ga zagovarja in glorificira.

    Toda ene stvari ne bo mogoče nikoli zanikati – da je leta 1945 POBEGNIL. Kaj lahko rečemo o “svetosti” nekoga, da rešuje zgolj lastno rit??

      • Tole o “pobegu” bi tudi jaz rad kaj izvedel. Ves čas mi razni “severnokorejski” propagandisti vbijajo v glavo, da je pobegnil. Tako je to, če imajo Goebbelsa za učitelja.

    • Katoličanka! Lepo, da priznate, da bi bil škof Rožman ob življenje, če ne bi pobegnil. Samo zaradi tega, ker se je nekdo umaknil smrtni nevarnosti, res ne moremo govoriti o svetništvu, je pa škof Rožman v Ameriki storil še veliko dobrega, kar bi(naj uporabim vaš izraz) brez riti res težko.

      • Kaj si lahko mislimo o škofu, ki svoje ovčice zapusti, samo da vi rešil svojo rit?

        Najlažje je pobegniti in se skriti. In to je dejanje izogibanja pred odgovornostjo za lastna dejanja. To pomeni, da ga je vsaj malo grizla vest, če jo je sploh imel.

          • Gospa katolicanka, ki misli drugace, ce sploh misli!

            In gosod Val, ki se junaci, kadar ga mecka, da bi skril svoje fobije!

            In ostali frustrirani levicarji in levicarke, ki uganjajo ljudske vstaje in mimigrede klevetajo skofa Rozmana!

            Roko na srce, vsi bezimo pred necim.
            Vsak ima nekaj nad sabo. Vsi smo v bistvu ubozcki in rabimo bozjo pomoc.
            Skof Rozman je imel takrat opravka z najhujsimi sovrazniki slovenskega naroda.
            Poznamo njihovo geslo:
            Pobijali smo vas od 1939 do 1945, pobijali vas bomo vedno, kadar se nam bo poljubilo.
            Resnicno z (nasimi) levicarji ni dobro jesti cesenj.
            Skofa so imeli v zelodcu, ker ni samo dobro pridigal, temvec tudi dobro pisal.
            Znana je njegova trdetev, da je komunizem ali socializem rak -rana sodobne druzbe.
            Zato so levicarski firerji ze takrat sklenili, da ga likvidirajo, kot malo prej njegovega koroskega rojaka profesorja Lamberta Erlicha.
            Slabo je bilo tudi, da je bil skof ljudski tip in priljubljen pri Bogu in pri ljudeh.
            Mariborski skof Tomazic, v primeri z Rozmanom za nase revolucionarje ni bil posebno atraktiven.
            Oba pa gotovo nista vedela kako se bo vse zakomopliciralo.
            Zato je jasno, da je bil Rozman pri nasih komunisticnih morilcih in zlocincih prvi kandidat za odstrel.
            In sedaj mu ena katolicanka, ki je sicer kronicna levicarka, ocita, da je takrat usel roki pravice.
            Pa en Val, ki je neustrasen kot en “Terminator”, ki se ima za neunicljivega, meni, da bi tudi Rozman moral biti “Terminator”. Morda bi mu pa kak bog pomagal.
            Ostali nevoscljivi, frustrirani in zaguljeni levicarji pod Triglavom, pa se junacijo z dozo piva v roki, govorec, da so jih se premalo pobili.

            Pa smo v puscavi in skusnjavcu, ki zapeljuje vse zivo.
            Zakaj se je pa Jezus, lahko pustil prijeti rimskim vojakom?
            Pustil se je ponizevati, popljuvati, bicati in pribiti na kriz?
            Tako priblizno kot v tistem filmu “Passion of Jesus Christ”, bi se moralo zgoditi Rozmanu.
            Tako usodo lahko zelijo svojem slovenskem rojaku samo neusmiljeni levicarski sodniki, ki so vzviseni nad dobrim in hudim, zivljenjem in smrtjo.
            Ne morejo prenesti, da se jim je ta izbrani cerkveni gresni kozel tako lepo izmuznil.
            Drznil se je upreti nasi vzviseni, bozanski OF in njenim podrepnikom.
            In tega pobeglega narodnega izdajalca in koloboraterja, se je ustavno sodisce Slovenije drznilo pomilostiti. Fej in fuj!
            Pa kaj? Pobegnil jim je in levicarska drhal je bila ob redek zmontiran proces.
            Pri tem se spomnimo na slicno usmerjno rimsko drhal, ki je vedno zahtevala svojega “kruha in iger”.
            Kako se je naslajala, ko so v rimskem Koloseju, zaradi pomanjkanja gladiatorjev nad prve kristjane spustili sestradane zveri.
            Ali pa 1500 let pozneje, ko je enako nekulturna toda ze pokristjanjena drhal ze v naprej obsodila neko zensko za carovnico in dobesedno izsiila njeno obsodbo.
            Kako so se naslajali na njenem smrtnem strahu bolecinah, ko je gorela na grmadi!
            V luci smrti in vecnosti, tako rekoc iz bozje – pticje perspektive, smo vsi skupaj bolj bedni kot crvi, ki nas bodo enkrat dobili pod zob.
            No, na te crve ze pazijo drugi crvi in se veselijo pojedine.
            Slaba tolazba za slehernega od nas.
            Samo v smrti smo si vsi enaki.
            Tu so z nami tudi nasi nadcloveski levicarji in ateisti, ki so morda ze delali nacrte, kako bodo v bodoci postmoderni komunisticni druzbi postali nasi “Big Brothers” (bog i batina).

            Kljub temu so nasi bliznji in jih moramo prenasati, ce jih ze ne moremo ljubiti.
            No in mi, ali bi na rozmanovem mestu, imeli kaksno zeljo pustiti se ustreliti, samo da bi imeli revolucionarji svoj uzitek?, ko bi nas odvlekli v Hudo jamo.

            Za nas je Bog cilj in smisel nasega zivljenja.
            Ateisti so ta smisel zivljenja zavrgli in pristali v nihilizmu. Njihov bog je nic in (huda) jama.
            Za njimi ostane samo crna luknja in vse tiho je bilo.
            Stari modri Pridigar iz svetega Pisma nas opominja:
            Vse je nicemernost.
            Apostol Pavel pa nadaljuje:
            Od vsega tega cloveskega nehanja in dejanja sta bistvena samo Vera, Upanje in Ljubezen.
            Nas kardinal Rode pa pribija: “Stati inu obstati”, pa ceprav padajo prekle z neba.

        • Odgovornostjo za lastna dejanja?

          Torej praviš, da je biti proti komunizmu zločin? To je bil edini njegov “greh”.

          Bžati pred komunisti je isto kot bežati pred nacisti.

    • Napredek. Zdaj mu izdajstva nihče ne more očitati, je preveč dokazov.

      Torej, mu lahko očitajo le, da se ni kar predal komunajzerjem, ki bi ga zločinsko umorili.

      Ampak jim je ušel. Kako je to lepo gledati, ko se jezijo, da ga niso mogli umoriti.

  2. Kako ste tako krvoločni, da mu očitate pobeg? Če vi svoje življenje imenujete “lastna rit”, naj vam bo. Nenasitna krvoločnost bruha iz vas.

  3. Jaz pa upam, da je bilo med tistimi krvolocnimi partizani se tudi nekaj ljudi dobre volje, ki so menili, da je bilo prelito ze dovolj krvi in se oddahnili, da jo je skof unesel

  4. Kakorkoli obračamo – ko je bil v tujini mu niso dovolili, da se vrne v Slovenijo. Škandal brez primere – po 20-ih letih SLO države, mi država šele dovoli, da se vrne v domovino – v pokop. Od leta 1945 do 1959 – kar znese 14 let, je živ izbrisan iz Slovenije.

    Država kot tista, ki človeka izbriše. Ki ga ne pusti v državo. Ki mu ne pusti groba, da bi bil pokopan. Lahko samo objokujemo našo državo, pademo na kolena, ter se jokamo, jokamo in še enkrat jokamo. Bog odpusti nam naše grehe, ter gani trdosrčna srca ljudi, da bi ti kamni postali mehka in občutljiva stvar!

Comments are closed.