Roterjeva Cerkev in nadškofa

35
255

cerkev streha križ»Ločitev države od verskih skupnosti pomeni odpravljanje možnosti kakršnegakoli institucionalnega in formaliziranega vpliva verskih skupnosti na državno življenje v notranji in zunanji politiki. Vloga verskih skupnosti v političnem življenju in v državnih mehanizmih se mora ukiniti. Verske skupnosti se ne smejo vmešavati v javno in družbeno življenje. Ukiniti se morajo vse vezi med državnim in religioznim aparatom. Verske skupnosti morajo svoje delovanje omejiti na upravljanje notranjih zadev. Država nikakršnih delov suverenosti ne sme prepuščati v izvajanje verskim skupnostim (npr. sklepanje zakonskih zvez z javnim učinkom). Oblasti se ne sme deliti. Verskim skupnostim se ne sme priznavati nikakršne udeležbe ali pomoči pri vladanju. Država ne sme dopustiti, da bi verske skupnosti kakorkoli sodelovale na bistvenih področjih državnega in družbenega življenja. Gospodarstvo, znanost, kultura, šolstvo, morala in druga področja javnega življenja morajo biti brez kakršnegakoli vpliva verskih skupnosti. Samo takšno stanje omogoča svoboden in od verskih skupnosti neodvisen razvoj države in svoboden in od države neodvisen razvoj verskih skupnosti.

Država mora odpraviti vse vsebinske in organizacijske vezi med šolo in verskimi skupnostmi. Šolski sistem od predšolske vzgoje do visokega šolstva se mora vsebinsko in organizacijsko vzpostaviti kot od religije in verskih skupnosti neodvisen in avtonomen sistem. Utemeljen sme biti izključno na ne-verskih vrednotah. Laična šola se dopušča kot edina šola. Konfesionalne šole so nedopustne na katerikoli stopnji. Verske skupnosti lahko upravljajo zgolj šole za vzgojo svojih verskih delavcev oziroma duhovnikov. Religiozno-vzgojni vpliv na družbo se sme izvajati le v sklopu verskih obredov in katehetskega dela. Verske skupnosti morajo biti izločene iz kakršnegakoli institucionalnega vplivanja na javno in družbeno življenje v državi. Religija ne sme imeti nikakršnega javnega pomena in posledic. Sodi v področje osebnega in zasebnega življenja, ki je stvar človekovega svobodnega notranjega življenja. Versko prepričanje ne more biti temelj nikakršnemu javnemu, družbenemu in političnemu življenju ter delovanju.

V odnosu države s Katoliško Cerkvijo je nastopilo kompromisno obdobje. To je obdobje akomodacije, pri kateri si partnerja dajeta določene koncesije. Cerkev sprejema obstoječi ustavni in zakonski red glede položaja in svobode verskih skupnosti. Nič več ne vztraja pri obnovi položaja in pravic, ki jih je imela v Kraljevini Jugoslaviji. Država se je odpovedala možnosti, da bi poiskala modus vivendi s Cerkvijo. Upošteva pristojnost Svetega sedeža pri opravljanju jurisdikcije nad Cerkvijo v Sloveniji na spiritualnem področju in pri vprašanjih, ki so verskega značaja, v kolikor ne nasprotujejo notranji ureditvi države. Cerkev se je izrecno odrekla določenim oblikam poseganja v politiko, ki so bila zanjo tako značilna v Kraljevini Jugoslaviji. Država je izrazila pripravljenost varovati vrednote svobode vesti oziroma veroizpovedi na vseh ravneh državno-politične organizacije. Država in Cerkev se obvezujeta k trajnim in formaliziranim oblikam medsebojnih odnosov.

V svetovnem katolicizmu se bo sprva bistveno okrepilo in nato prevladalo preroško gibanje, ki se je na novo razmahnilo z drugim vatikanskim koncilom in po njem. Morda se bo Cerkev ponovno spremenila v »reformirano«. Preroška gibanja v sedanji Cerkvi so različne skupine »kritičnega katolicizma« ali »kontestacije«, ki jim je skupni imenovalec trajen proti-hierarhični in proti-institucionalni protest ter pojmovanje Cerkve kot skupnosti, asociacije svobodno združenih. Sodelovanje laikov pri upravljanju Cerkve bo vplivalo na spremembo hierarhičnega položaja in oblasti duhovnikov v cerkveni instituciji. Prišlo naj bi do »razcerkvenjenja« (deekleziacije) katolicizma, ne le do demokratizirane Cerkve. Poudarek je na aktivni vlogi laikov. Opozoriti je potrebno na V. Truhlarja. Ta je dejal, da v kolikor je demokracija splošno družbena oblika, velja s svojim osnovnim (temeljnim) načelom enakosti tudi za Cerkev. Cerkev je namreč družba in mora kot taka znotraj sama sebe ohranjati osnovne pravice članov po načelu enakosti. V tem smislu so demokratične življenjske oblike (svoboden razvoj, aktivno sodelovanje, pravna varnost in pravna enakost) v Cerkvi ne le mogoče, ampak obvezne.«

Ta princip odnosa med državo in verskimi skupnostmi je g. Zdenko Roter opisal v knjigi Katoliška Cerkev in država v Jugoslaviji 1945 – 1973, ki je bila izdana leta 1976. Sedanji pravni akti slovenske države se neverjetno skladajo z Roterjevim principom. Dovolj je, da si pogledamo vsebino Sporazuma med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih, katerega 15-letnico »praznujemo« v teh dneh in odločbo Rm-1/02 o njegovi ustavni presoji. Žal pa se vse bolj kaže, da je Roterjev princip padel na ugodna tla tudi v Cerkvi. »Demokratična in dejavna« javna polemika okrog imenovanj novih slovenskih nadškofov, neartikulirane obtožbe o delovanju gejevskega lobija in splošna sumničenja o upravljanju cerkvenega premoženja, slabijo hierarhično ureditev Cerkve na Slovenskem. Hierarhija v Cerkvi ima nenadomestljiv pomen za ohranjanje in oznanjevanje Kristusovega nauka in katoliške moralke. To velja zlasti za institut (monarhičnega) škofovstva in njegovega apostolskega nasledstva. Pred očmi se nam odvija Roterjev scenarij (protestantske) deekleziacije katolištva. Njegova uresničitev je zelo realna, če bomo kleriki in laiki od Cerkve v prvi vrsti pričakovali pastoralno učinkovitost, namesto avtentičnega prenašanja Kristusovega nauka in njegove nadnaravne milosti. Benedikt XVI. je večkrat opozoril, da mora v Cerkvi sakralno ostati pomembnejše od svetnega. Problem greha v Cerkvi je problem stanja osebne vere. Proti delovanju lobijev v Cerkvi se je potrebno boriti z okrepljenim osebnim bojem na duhovnem področju, ne z javnim kritizerstvom in pavšalnim obtoževanjem vse počez. Nekaj takšnega nam ves čas sporoča papež Frančišek. Naj v naših izrečenih in zapisanih besedah in Frančiškov efekt ne postane Roterjev princip.

Foto: Flickr


35 KOMENTARJI

  1. Bojim se, da gospod Andrej ne razume zahtev, naj bodo škofje resnični oznanjevalci Veselega oznanila … s SVOJIM ŽIVLJENJEM.

  2. Sicer pa … očitna je miselnost, da besede

    Kraljevo skrivnost je treba skrivati; Božja dela pa je treba razkrivati in spoštljivo oznanjati. (Tob 12, 7)

    ne veljajo v primeru škofov, ker niso kralji. 😉

  3. Seveda se bo vse uresničilo. Roter je peklenski prerok. Hujši od Kardelja.
    Toda, hvalabogu, se nam ni treba ozirati na njegove prerokbe, ker ta svet ni naš svet. Smo na poti drugam.
    Samo tako mu je možno odgovoriti.
    Sicer pa nihče ne slabi Cerkvene hierarhije v Sloveniji, razen hierarhije same. Ta mora nehat to počet.

  4. Andrej Naglič: “»Demokratična in dejavna« javna polemika okrog imenovanj novih slovenskih nadškofov, neartikulirane obtožbe o delovanju gejevskega lobija in splošna sumničenja o upravljanju cerkvenega premoženja, slabijo hierarhično ureditev Cerkve na Slovenskem.”

    1. Božje ljudstvo ima vso pravico povedati svoje mnenje pristojni cerkveni oblasti. Glede na dosedanje cerkvene polomije je več kot jasno, kako je to sedaj tudi nujno. Kdo je to spremenil v “javno polemiko”, pa je drugo vprašanje.

    2. Če gospodu Nagliču tole ni dovolj artikulirano, se lahko oglasi pri Tinu Mamiću in mu bo na štiri oči vse lepo artikuliral (kot obljublja na posnetku):
    http://youtu.be/2OktdXn61Bg?t=42m36s

    3. Splošna sumničenja o upravljanju cerkvenega premoženja se lahko preprosto odpravi s transparentnostjo financ. Na žalost se transparentnost v Cerkvi očitno uvaja šele po hudih finančnih polomijah in ob medijski “prisili”, kot se je nazadnje to zgodilo v škofiji Dubrovnik, kjer je novi škof Uzinić s solzami v očeh moral obljubiti, da bo škofija v prihodnje objavljala podatke o finančnem poslovanju:
    http://vijesti.hrt.hr/biskup-uzinic-o-poslovanju-s-tvrtkama-splet-losih-okolnosti
    http://www.glas-koncila.hr/portal.html?catID=2&conID=35355&act=view

    Z vsem spoštovanjem: mislim, da je ta prispevek gospoda Nagliča falil stoletje.

  5. Svoj pogled na odnos med državo in verskimi skupnostmi sem opisal na svojem blogu pred več kot dvema letoma, ko me je k temu spodbudil zapis novinarke. O sekularizaciji in sekularizmu (zgoraj opisani Roterjev princip je odličen primer le-tega) v družbi in tudi znotraj Cerkve pa sem pisal pred dobrim letom, ko se je začel proces pastoralnega načrtovanja v Cerkvi.

    Ne zagovarjam rušenja hierarhične Cerkve. Strinjam se z avtorjem, da je hierarhija pomemben element Cerkve. Ne nazadnje je Jezus že med prvimi apostoli vzpostavil hierarhijo, saj je Petra izbral za temeljni kamen in mu podelil oblast na duhovnem področju. Ampak hierarhična Cerkev zame ne pomeni totalitarnega ali avtoritarnega sistema, v katerem ni dovoljena odprta razprava.

    Prva Cerkev se je soočala s herezijami in nauk se je izčiščeval na več koncilih. Zagovarjam odprtost cerkvene hierarhije za pogovor, za mnenja in kritike laikov, kar vključuje tudi večje upoštevanje žensk. Kljub temu pa mora po mojem mnenju v zadnji instanci imeti škof oz. zbor škofov, ki so neposredni nasledniki apostolov, zadnjo besedo glede nauka in doktrine. Ker zaupam v to, da Cerkev po škofih (tudi če so moralno šibki) vodi Kristusov Duh, jim zaradi tega priznavam avtoriteto, ki jo kot katoličan spoštujem in zagovarjam.

      • Kako naj ti pomagam, da boš znal bolje brati moje zapise? Trudim se pisati v čim bolj razumljivi in pravilni slovenščini, a problem razumevanja ni vedno na strani pisca.

        Torej pojasnilo posebej zate: zgoraj opisani Roterjev princip je odličen primer sekularizma, kot ga razumem sam. Svoje razumevanje sekularizma in razliko med sekularizmom ter sekularizacijo in sekularnostjo pa sem opisal na svojem blogu http://www.rtvslo.si/blog/mario-plesej/reforma-katoliske-cerkve-v-sloveniji/79086

        • Veš, sem šel celo brat. Torej, tam pišeš spet o drugih. Ne me sprehajat. Ko boš imel kaj za povedat, pa napiši.

        • …zgoraj opisani Roterjev princip je odličen primer sekularizma, kot ga razumem sam.
          ========================
          Zdaj šele razumem. Tvoje stališče se ujema s stališčem Udbe. Imaš res še veliko za razmislit.

  6. To, kar piše Roter, ni nek sekularizem za demokratično državo, ampak eno sovraštvo in zatiranje vernih ljudi.

  7. Presenetilo me je, da je uvodničar v knjigo Roberta Sirica povzdignil glas v primeru začetka dialoga v slovenski Cerkvi.

    Strinjam se z Mariom. Več transparentnosti, več dialoga. Nikakor pa ne razdor ali udrihanje po hierarhiji. Seveda je kritika hierarhije zelo zdrava, kadar ga ta preveč biksa, ali pa “špila žrtve” ali deluje tako kot slovenska tajkunska mafija podmizno ( neborzno, netransparentno, nefair), v zaprtih kotih gostilnic.

    Cerkev je občestvo, ne pa fevd samovoljnih avtokratov.

    Po drugi strani pa se ZELO zavedam pasti, da pride do takih laičnih gibanj kot v Avstriji ali Nemčiji, ki so v rokah neo-socialistov, ki imajo za cilj spreminjati družbo in vse kar je tradicionalno UNIČITI. Recimo mene so motili podporniki odstavitve Urana in to za to, ker se Uran sam ni jasno izjasnil kaj naj bi bil obtožen. Prav tako me motijo new age demagogi tipa Vida Žabot.

    Prav pa je, da imamo mnenja na pladnu. Naj pove vsak želje in cilje. Pa tudi kritike na tuje želje ali cilje. Tako se bomo vsaj lahko znašli v transparentni ponudbi in bolj jasno ločili pleve od žita. Ter šli po poti edinosti tisti z dobro voljo in brez herezij.

    • še to sem pozabil povedati:
      Verjetno edini v tem mariborskem škandalu opozarjam, da sem ostro proti večinskemu mnenju katolikov v Sloveniji, ki so v glavnem laiki, morda je še kak frančiškan, ki kar počez udrihajo, da se Cerkev ne sme ukvarjati z materialnim, z denarjem, s kapitalom.

      Prvi samostani so se sami preživljali, menihi so delali in molili. Izdelke so prodali na trgu, z denarjem nakupili hrano in ga del dali za reveže. Sirico je jasen: če nimaš ekonomske svobode, nimaš verske svobode.

      Kako naj duhovnik faranom govori težko resnico pri pridigi, če se jim mora prilizovati, da bodo več vrgli v puščico?

      Kako naj bo duhovnik kritičen do oblasti, če vlada odloča koliko denarja bo dobila Cerkev?

      • Sv. Janez Vianej. Prebral par življenjepisov različnih avtorjev in nimam v spominu, da je delal v gospodarstvu, da je imel všečne pridige … Veselo oznanilo je oznanjal s svojim življenjem. Njemu ni bili treba pridigati na temo:

        »Zato vam pravim: Ne skrbite za svoje življenje, kaj boste jedli ali kaj boste pili, in ne za svoje telo, kaj boste oblekli. Ali ni življenje več kot jed in telo več kot obleka? Poglejte ptice neba! Ne sejejo in ne žanjejo niti ne spravljajo v žitnice, in vendar jih vaš nebeški Oče hrani. Ali niste vi več vredni kot one? Kdo izmed vas pa more s svojo skrbjo podaljšati svoje življenje za en sam komolec? In za obleko, kaj skrbite? Poučite se od lilij na polju, kako rastejo. Ne trudijo se in ne predejo, toda povem vam: Še Salomon v vsem svojem veličastvu ni bil oblečen kakor ena izmed njih. 30 Če pa Bog tako oblači travo na polju, ki danes obstaja in jo jutri vržejo v peč, mar ne bo mnogo bolj oblačil vas, maloverni? Ne skrbite torej in ne govorite: ›Kaj bomo jedli ali kaj bomo pili ali kaj bomo oblekli?‹ Po vsem tem sprašujejo pogani. Saj vaš nebeški Oče ve, da vse to potrebujete. Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo. Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel sam zase. Dovolj je dnevu njegovo zlo.« (Mt 6, 25-34)

        Njegovo življenje je oznanjalo, da je ta del Evangelija resničen.

      • Pavel, jaz sem s tabo! Župnik je zame gospod in ne berač pred Mercatorjem.
        Ne nazadnje, ljudje vse manj mečejo v puščico, bolj ko se jim prilizuješ. Tako da nič ne pomaga.
        Vendar, če župnik hoče biti gospod, mora imeti življenje. Včasih se sprašujem, ali se našim duhovnikom sploh kaj dogaja, ali je pri njih vse sama pravica, nič trpljenja, vse ko med in mleko… Kajti njihove besede prihajajo tako od daleč.

        • Teh dvanajst je Jezus poslal in jim naročil: »Ne hodíte na pot k poganom in ne vstopajte v nobeno samarijsko mesto! Pojdite rajši k izgubljenim ovcam Izraelove hiše. Spotoma pa oznanjajte in govorite: ›Nebeško kraljestvo se je približalo.‹ Bolnike ozdravljajte, mrtve obujajte, gobave očiščujte, demone izganjajte. Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte. Ne oskrbujte se ne z zlatom ne s srebrom ne z bakrom v pasovih, ne s popotno torbo ne z dvema suknjama ne s sandali ne s palico, kajti delavec je vreden svoje hrane. V katero koli mesto ali vas pridete, poizvedite, kdo je tam vreden, in ostanite tam, dokler ne odidete. Ko stopite v hišo, jo pozdravite. Če bo hiša vredna tega, naj pride nanjo vaš mir, če pa ne bo vredna, naj se vaš mir povrne k vam. In če vas kdo ne sprejme in vaših besed ne posluša, pojdite iz tiste hiše ali tistega mesta in si otresite prah z nog. Resnično, povem vam: Laže bo na sodni dan sódomski in gomórski deželi kakor tistemu mestu.« (Mt 10, 5-15)

      • Tudi kritičen duhovnik bo dobil denar. Saj duhovnik ne bo nikoli upornik proti oblasti.
        Toda, če ga oblasti tožijo kot kriminalca, mora v pravdi zmagati. Vsaj enkrat, samkrat.
        Pri nas pa imamo 800 porazov…

        • Stanislav

          Rodil se je leta 1030 v škofiji Krakov. Bil je škof in mučenec in je razglašen za zavetnika svoje domovine, Poljske. Plemiški starši so si ga po tridesetih letih zakona izprosili od Boga in ga že pred rojstvom odločili za božjo službo. Najprej je hotel postati benediktinec, škof Lambert pa ga je pregovoril, da je postal škofijski duhovnik. Po Lambertovi smrti sta ga ljudstvo in duhovščina soglasno izvolila za krakovskega škofa, a privolil je šele na izrecen papežev ukaz.

          Kmalu se je sprl s poljskim kraljem Boleslavom II., ker temu ni nič pomenila svetost zakona in ženska čast. Veliko družin je onesrečil. Škof Stanislav ga je spoštljivo opozoril na pohujšanje. Kralj je na zunaj obljubil poboljšanje, v srcu pa je koval maščevanje. Iz mnogih legend, ki opisujejo spore med škofom in kraljem, je mogoče razbrati, da je Boleslav II. gnal Stanislava tudi pred sodišče, a mu ni mogel dokazati krivde. Škof naj bi tedaj mrtvega plemiča poklical iz groba, da je izpovedal resnico zoper lažnive priče.

          Zdi se, da je bil neposredni povod za kraljevo nebrzdano jezo upor plemstva, ki ga je kralj kruto kaznoval. Škof Stanislav je tedaj pripravil kralja do tega, da je nehal divjati zoper nedolžne, z novim nasiljem pa je kralj škofa pripravil do tega, da ga je izobčil in nazadnje izrekel še izobčenje nad mestom Krakovom (v mestu je prepovedal božjo službo). Kralj je bil besen, a je zaman terjal preklic kazni, dokler ni pokazal resne volje za poboljšanje. Tako je nekoč šel za škofom, ki je maševal zunaj mesta v cerkvi sv. Mihaela, in mu sam z mečem preklal glavo, ker nihče drug ni hotel biti za krvnika. To se je zgodilo 11. aprila 1079. Tedaj je zoper kralja nastal splošen upor. Vlado je prevzel njegov mlajši brat Ladislav. Stanislava so najprej pokopali v cerkvi sv. Mihaela; čez nekaj let so njegove ostanke prenesli v krakovsko stolnico (Wawel), kjer ga še danes časte. Papež Inocenc IV. ga je leta 1253 razglasil za svetnika. Takrat se jezbralo poljsko ljudstvo v nepreglednih množicah v Krakovu. Dinastija Piastovičev je Stanislava prosila za odpuščanje in ga s papeževim pristankom razglasila za nebeškega varuha poljske zemlje.

          Boleslav pa je moral v izgnanstvo na Ogrsko. Umrl je leta 1081. Po legendi naj bi bil pokopan v samostanu Osoje na Koroškem. Gotovo pa je, da je Boleslav II. delal ostro pokoro za svoj greh, ni pa zgodovinskih potrdil, da je on res »mutec osojski«, ki mu je naš pesnik Anton Aškerc v lepi pesmi pripravil slovstveni spomenik.

          Goduje 11. aprila.

          http://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/all/B2E50AC43E589423C1256FDA001CAD80?OpenDocument

      • Očitno smo laiki malce hudomušno rečeno bedaki brez ekonomskega znanja. Pri definirijanju besed denar, materialno kapital je treba biti natančen. Z denarjem je treba že po definiciji ravnati kot dober gospodar. Tega v mariborski škofiji ni bilo niti malo videti. Samostani so že po upravljanju naravnani drugače.(samoskrbno) Normalno je da če imajo zemljo, da jo morajo obdelati in iz tega dobiti pridelke za sebe ostalo pa prodati in dobiti denar.
        Cerkvev bi lahko iz vrnjenega premoženja, če gledamo celotno Slovenijo z upravljanjem le tega imela dovolj denarja za preživetje. Poleg tega so tudi evropska sredstva za obnovo sakralnik objektov. Mariborsko poslovanje pa je bilo eno samo gospodarjenje brez ekonomske logike. Vsakdo kdor zagovarja mariborsko “škofijsko ekonomijo” naj to dokaže tako, da s svojim premoženjem povrne škodo vsem vlagateljem, ki so izgubili denar.
        če nimaš ekonomske svobode, nimaš verske svobode… potem pa so prvi kristjani in pa do cesarja Konstantina “pravi bogataši”

      • Še enkrat: če ti v Roterjevem sekularizmu vidiš tudi svoje stališče, potem si zelo daleč od Cerkve.

        • Pa ti me resnično ne razumeš. A res tako nerazumljivo pišem!?

          Povedal sem, da je zgoraj opisan Roterjev princip odličen primer sekularizma, kot ta pojem jaz razumem. To pa ne pomeni, da sem pristaš sekularizma. Če tega nisi sposoben razbrati iz mojih zapisov na blogu, potem pa Bog pomagaj.

  8. Iz tega kje in v povezavi s kom je mariborska (nad)škofija izvolila investirati, je zelo jasno, da je bila ravno tisto precej Roterjeva cerkev. Kdor v tej situaciji to hoče videti kje drugje, ima neke težave na intelektualnem ali moralnem področju.

  9. O polemiki v komentarjih imam deljeno mnenje.

    Prvič, definitivno je potrebno katastrofalne odločitve MB škofije razčistiti in se iz tga nekaj naučiti. Nauk je po mojem mnenju: nič več megalomanskosti, vse sile usmeriti v izgradnjo duhovno močnih občestev primarno na nivoju župnij. To pa pomeni trdo delo. In tudi več molitve, ki je nekako v Cerkvi na Sllovenskem praktično ni več.

    Drugič: to priložnost za pogovor v Cerkvi mislim, da ne smemo zmotno izrabiti za uničenje hierarhije in vpeljavo nekih novih protestantskih, “new-ageovskih” principov. Cerkev na Slovenskem je že danes KATASTROFALNO pomehkužena in neraspoznavna – tako zelo, da veliko površnih katolikov pred očmi nevernih sodržavljanov izpade kot hinavci, saj pač ne moraš katolištva zreducirati na obisk Božične maše enkrat letno in to da se poje šunko za Veliko noč. To tudi o sami veri da izjemno primitiven pogled, jo zreducira na nivo in postavi vzporedno z nekim new-age kultom.

    Hkrati moramo biti previdni ob raznih “prenoviteljskih” “novodobnih” pritiskih, da se nam, kot je že avtor članka omenil, ne zgodi Avstrija.

  10. "'Demokratična in dejavna' javna polemika okrog imenovanj novih slovenskih nadškofov, neartikulirane obtožbe o delovanju gejevskega lobija in splošna sumničenja o upravljanju cerkvenega premoženja, slabijo hierarhično ureditev Cerkve na Slovenskem."
    S tem se lahko strinjam le delno, namreč v primerih, ko res prihaja do nespoštljivosti in nepoznavanja temeljne narave Cerkve in njenega ustroja. Vendar pa je izmenjava mnenj kljub vsemu potrebna. Delovanje lobijev lahko res premagujemo predvsem na osebni ravni, toda če se tovrstna grešna struktura ne izpostavi javno, se lahko zelo razraste kot plevel. Prav ta teden sem bil na obisku pri duhovniku mlajše generacije, ki mi je povedal za zelo konkreten primer gejevskega lobija, ki se mu je sam uprl. In zaradi tega utrpel tudi posledice. Sicer pa se zelo strinjam z avtorjevim mnenjem, da je problem greha v Cerkvi problem stanja osebne vere. Razlage duhovnega ozadja nekaterih dejanj (denimo finančnih poslov v mariborski nadškofiji) nam žal manjka.

    • Tako kot se mafija in birokracija na državni ravni ne razkrijeta, ne izpostavita in odstopita, sestopita z oblasti ali se odstranita – tako se tudi gajevski lobi in fevdalno.-avtokratski lobi v Cerkvi ne bo.

  11. Razlage duhovnega ozadja finančnih poslov mariborske škofije ni… Ozadje je bilo pohlep, požrešnost neodgovornost..Interes posameznikov da v imenu cerkve ustvarijo profite. Vendar cerkveno sodišče ne vidi tu nikjer krivde…

    • Saj najbrž s stališča zakonitosti ni nič spornega. Borzne špekulacije niso nekaj s čemer bi se Cerkev ukvarjala. Dvomim da se s tem ukvarja celo vatikanska banka, kaj šele neka škofija. Vlaganja v turistično naselje na Braču? Res ne razumem. Zasebno podjetje Betnava d.o.o. v lasti dveh duhovnikov??? To sem pa že jezen!
      Sv. Duh nas je tu zapustil. Odtod tudi sedanji molk, kjer nihče ne najde besede o tem kaj zdaj. Vseh nas je strah, da se ne bi začeli medsebojni prepiri. Morda pa se morajo zgoditi. Bogve.

    • Ni mi znano, da bi cerkveno sodišče objavilo vsebine svojih ugotovitev v primeru g. Krašovca ali nadškofov, zato se mi zdi vaš sklep preuranjen. Kolikor pa poznam cerkveno pravo, sem prepričan, da so upoštevali tudi vidike, ki jih vi omenjate (pohlep, neodgovornost v ravnanju s premoženjem itd.)

      • Ali je cerkveno sodišče sploh obravnavalo te stvari? Kdo je bil tožnik? Kdo je bil odvetnik? Je bilo vse to res tajno? Vse, s sodbo vred? Nemogoče, vendar.

  12. Čestitke ob dobro napisanem prispevku in mnenju… Sva podobnih mnenj in Bog te živi!

    Pro multis,
    frater Teist

  13. Potrebno je biti previden pri novotarijah, ker pač tisti, ki se poroči z duhom časa, že naslednji dan postane vdovec.
    Se pa v tovrstna razmišljanja, kot jih je nakazal avtor, zlahka prikrade logična napaka, ki je v tem, da se čisto upravičena previdnost pred prelahkim sprejemanjem novotarij uporabi kot argument proti spremembam nasploh. Za to logično napako so še posebno ranljivi tisti, ki imajo korist od obstoječega stanja ali se jim upira napor, ki je povezan s spremembo.

  14. Kaiser, omenjate pohlep, požrešnost, neodgovornost… Mene zanima, ali so ti ljudje, ki so to vodili, res evangelijski kristjani ali samo formalno? V tem je poanta vprašanja duhovnega ozadja. Eno je, če delaš vse v Svetem Duhu, drugo pa, če se zanašaš na lastno moč.

  15. “… če bomo kleriki in laiki od Cerkve v prvi vrsti pričakovali pastoralno učinkovitost, namesto avtentičnega prenašanja Kristusovega nauka in njegove nadnaravne milosti.”

    Nič ne razumem. Jaz bi rekel, da je pastoralna učinkovitost posledica avtentičnega prenašanja Kristusovega nauka in njegove nadnaravne milosti.

    “Benedikt XVI. je večkrat opozoril, da mora v Cerkvi sakralno ostati pomembnejše od svetnega.”

    Avtorja razumem, kot da temu nasprotuje.

    Sicer pa avtor opozori na problem, da država noče nič imeti s Cerkvijo. Ja, to je večkrat samo navidezen problem, s katerim se mi ne zdi vredno ukvarati. Pravi problem je, da smo ljudje takšni, kakršni smo. Poboljšati se moramo.

  16. Tudi sam podpiram ločitev države od verskih skupnosti in marsikaj, kar je Roter napisal, se mi zdi z nekoloko zadržki tudi sprejemljivo.

    Sicer pa je Rotarjev program, ki je zgoraj zapisan (Vsi vemo, da je bilo še dosti hujše, kot je v tem političnem programu.), vodil Jugoslavijo v prepad. Tak program torej ni nevaren za Cerkev, temveč za obstoj Slovenije.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite