»Ločitev države od verskih skupnosti pomeni odpravljanje možnosti kakršnegakoli institucionalnega in formaliziranega vpliva verskih skupnosti na državno življenje v notranji in zunanji politiki. Vloga verskih skupnosti v političnem življenju in v državnih mehanizmih se mora ukiniti. Verske skupnosti se ne smejo vmešavati v javno in družbeno življenje. Ukiniti se morajo vse vezi med državnim in religioznim aparatom. Verske skupnosti morajo svoje delovanje omejiti na upravljanje notranjih zadev. Država nikakršnih delov suverenosti ne sme prepuščati v izvajanje verskim skupnostim (npr. sklepanje zakonskih zvez z javnim učinkom). Oblasti se ne sme deliti. Verskim skupnostim se ne sme priznavati nikakršne udeležbe ali pomoči pri vladanju. Država ne sme dopustiti, da bi verske skupnosti kakorkoli sodelovale na bistvenih področjih državnega in družbenega življenja. Gospodarstvo, znanost, kultura, šolstvo, morala in druga področja javnega življenja morajo biti brez kakršnegakoli vpliva verskih skupnosti. Samo takšno stanje omogoča svoboden in od verskih skupnosti neodvisen razvoj države in svoboden in od države neodvisen razvoj verskih skupnosti.
Država mora odpraviti vse vsebinske in organizacijske vezi med šolo in verskimi skupnostmi. Šolski sistem od predšolske vzgoje do visokega šolstva se mora vsebinsko in organizacijsko vzpostaviti kot od religije in verskih skupnosti neodvisen in avtonomen sistem. Utemeljen sme biti izključno na ne-verskih vrednotah. Laična šola se dopušča kot edina šola. Konfesionalne šole so nedopustne na katerikoli stopnji. Verske skupnosti lahko upravljajo zgolj šole za vzgojo svojih verskih delavcev oziroma duhovnikov. Religiozno-vzgojni vpliv na družbo se sme izvajati le v sklopu verskih obredov in katehetskega dela. Verske skupnosti morajo biti izločene iz kakršnegakoli institucionalnega vplivanja na javno in družbeno življenje v državi. Religija ne sme imeti nikakršnega javnega pomena in posledic. Sodi v področje osebnega in zasebnega življenja, ki je stvar človekovega svobodnega notranjega življenja. Versko prepričanje ne more biti temelj nikakršnemu javnemu, družbenemu in političnemu življenju ter delovanju.
V odnosu države s Katoliško Cerkvijo je nastopilo kompromisno obdobje. To je obdobje akomodacije, pri kateri si partnerja dajeta določene koncesije. Cerkev sprejema obstoječi ustavni in zakonski red glede položaja in svobode verskih skupnosti. Nič več ne vztraja pri obnovi položaja in pravic, ki jih je imela v Kraljevini Jugoslaviji. Država se je odpovedala možnosti, da bi poiskala modus vivendi s Cerkvijo. Upošteva pristojnost Svetega sedeža pri opravljanju jurisdikcije nad Cerkvijo v Sloveniji na spiritualnem področju in pri vprašanjih, ki so verskega značaja, v kolikor ne nasprotujejo notranji ureditvi države. Cerkev se je izrecno odrekla določenim oblikam poseganja v politiko, ki so bila zanjo tako značilna v Kraljevini Jugoslaviji. Država je izrazila pripravljenost varovati vrednote svobode vesti oziroma veroizpovedi na vseh ravneh državno-politične organizacije. Država in Cerkev se obvezujeta k trajnim in formaliziranim oblikam medsebojnih odnosov.
V svetovnem katolicizmu se bo sprva bistveno okrepilo in nato prevladalo preroško gibanje, ki se je na novo razmahnilo z drugim vatikanskim koncilom in po njem. Morda se bo Cerkev ponovno spremenila v »reformirano«. Preroška gibanja v sedanji Cerkvi so različne skupine »kritičnega katolicizma« ali »kontestacije«, ki jim je skupni imenovalec trajen proti-hierarhični in proti-institucionalni protest ter pojmovanje Cerkve kot skupnosti, asociacije svobodno združenih. Sodelovanje laikov pri upravljanju Cerkve bo vplivalo na spremembo hierarhičnega položaja in oblasti duhovnikov v cerkveni instituciji. Prišlo naj bi do »razcerkvenjenja« (deekleziacije) katolicizma, ne le do demokratizirane Cerkve. Poudarek je na aktivni vlogi laikov. Opozoriti je potrebno na V. Truhlarja. Ta je dejal, da v kolikor je demokracija splošno družbena oblika, velja s svojim osnovnim (temeljnim) načelom enakosti tudi za Cerkev. Cerkev je namreč družba in mora kot taka znotraj sama sebe ohranjati osnovne pravice članov po načelu enakosti. V tem smislu so demokratične življenjske oblike (svoboden razvoj, aktivno sodelovanje, pravna varnost in pravna enakost) v Cerkvi ne le mogoče, ampak obvezne.«
Ta princip odnosa med državo in verskimi skupnostmi je g. Zdenko Roter opisal v knjigi Katoliška Cerkev in država v Jugoslaviji 1945 – 1973, ki je bila izdana leta 1976. Sedanji pravni akti slovenske države se neverjetno skladajo z Roterjevim principom. Dovolj je, da si pogledamo vsebino Sporazuma med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih, katerega 15-letnico »praznujemo« v teh dneh in odločbo Rm-1/02 o njegovi ustavni presoji. Žal pa se vse bolj kaže, da je Roterjev princip padel na ugodna tla tudi v Cerkvi. »Demokratična in dejavna« javna polemika okrog imenovanj novih slovenskih nadškofov, neartikulirane obtožbe o delovanju gejevskega lobija in splošna sumničenja o upravljanju cerkvenega premoženja, slabijo hierarhično ureditev Cerkve na Slovenskem. Hierarhija v Cerkvi ima nenadomestljiv pomen za ohranjanje in oznanjevanje Kristusovega nauka in katoliške moralke. To velja zlasti za institut (monarhičnega) škofovstva in njegovega apostolskega nasledstva. Pred očmi se nam odvija Roterjev scenarij (protestantske) deekleziacije katolištva. Njegova uresničitev je zelo realna, če bomo kleriki in laiki od Cerkve v prvi vrsti pričakovali pastoralno učinkovitost, namesto avtentičnega prenašanja Kristusovega nauka in njegove nadnaravne milosti. Benedikt XVI. je večkrat opozoril, da mora v Cerkvi sakralno ostati pomembnejše od svetnega. Problem greha v Cerkvi je problem stanja osebne vere. Proti delovanju lobijev v Cerkvi se je potrebno boriti z okrepljenim osebnim bojem na duhovnem področju, ne z javnim kritizerstvom in pavšalnim obtoževanjem vse počez. Nekaj takšnega nam ves čas sporoča papež Frančišek. Naj v naših izrečenih in zapisanih besedah in Frančiškov efekt ne postane Roterjev princip.
Foto: Flickr
