Posamezna čebela ne more živeti samostojno, zato živi v čebelji družini. Ta je organizirana in deluje kot super sistem. Čebelji družbeni način življenja zahteva specializacijo vlog v družini. Čebeljo družino sestavljajo ena matica, okoli šestdeset tisoč čebel in nekaj tisoč trotov. Matica je mati vseh čebel. Je dvakrat večja od navadne čebele, ki tehta okoli 100 mg, oplojena matica pa 325 mg. Čebelja družina brez matice razpade in propade; pozimi se zmanjša na okoli deset tisoč čebel, vse trote pa jeseni vrže iz panja.
Prerok v starem Izraelu je ljudstvu zagotavljal, da ga Bog ni zapustil
Nekatere zakonitosti čebelje družine veljajo tudi za človeško družbo. Iz današnjega odlomka iz knjige preroka Ezekiela razberemo, da je imel v Izraelu prerok podobno važno vlogo, kakršno ima matica za čebeljo družino. Na prvi pogled je videti, da je bil za Izraelce najpomembnejši kralj. V resnici so bili izraelski kralji bolj podobni trotom kot matici. Judje so težko živeli brez prerokov, laže pa so shajali brez kraljev, še zlasti, če so bili vir pohujšanja ter omahljivi in neučinkoviti voditelji.
Prvo obdobje po izhodu iz Egipta med letoma 1250 in 1025, torej več kot dvesto let, Judje niso imeli kralja, ampak sodnike, ki so tako kot njihovi predhodniki Mojzes, Aron in Jozue v eni osebi združevali preroško, duhovniško in vodstveno vlogo. Tudi po Salomonovi smrti leta 931 pr. Kr., ko je enotna država razpadla na dva dela, na državo Izrael na severu Palestine in na Judovo državo na jugu pokrajine in so se številni izraelski in judovski kralji izneverili Sinajski zavezi, se izročilo ni prekinilo, ker jim je Bog obujal preroke.
Dokler je bil med izvoljenim ljudstvom prerok, so ljudje vedeli, da jih Bog ni zapustil. S prerokom in njegovim oznanilom v sredi se je verska, kulturna in narodna skupnost lahko obdržala. To je bilo odločilnega pomena zlasti v času babilonskega izgnanstva (587–538 pr. Kr.), ko so v tujini živeli pod tujimi vladarji, imeli pa so več prerokov, ob katerih so se spominjali Sinajske zaveze, templja in velikih Božjih del. Na ta način so preroki v izgnanstvu med ljudmi ohranjali upanje, ponos in zavest izvoljenosti.
Po smrti zadnjega preroka Malahija do rojstva Janeza Krstnika ni bilo nobenega in Izraelci so čutili zapuščenost od Boga
V tem kontekstu laže razumemo besede, ki jih je Bog po preroku Ezekielu oznanil svojemu ljudstvu: »Naj poslušajo ali ne – kajti uporna hiša so – vendar naj spoznajo, da je prerok med njimi.« Ali drugače: naj spoznajo, da je prerok vidno znamenje Božje navzočnosti med ljudstvom. Obdobje starozaveznih prerokov traja okoli štiristo let. Začne se z Elijem, ki je deloval v letih 874–852 pr. Kr., in konča z Malahijem, zadnjim malim prerokom, ki je svoje preroško poslanstvo opravljal med letoma 480 in 460 pr. Kr. V teh štirih stoletjih so judovstvo zaznamovali štirje veliki preroki (Izaija, Jeremija, Ezekiel in Danijel), dvanajstih malih prerokov (Ozej, Joel, Amos, Jona, Agej, Sofonija, Zaharija, Malahija in drugi) in še vrsta drugih prerokov, ki nimajo samostojnih svetopisemskih knjig, kot denimo Elija, Elizej, Natan itd.
Po Malahiji pa vse do Janeza Krstnika, ki je bil rojen pol leta pred Jezusom Kristusom, Judje polnih 460 let niso več imeli prerokov. Odsotnost prerokov so občutili kot zapuščenost od Boga. Blagrovali so pretekle generacije, ko so v kriznih časih v navzočnosti prerokov doživljale Božjo bližino. Preroki so jih v Božjem imenu sicer grajali, hkrati pa so v njih krepili vero in zaupanje, da je življenje, ki sledi Postavi, vedno rodovitno. V stoletjih, ko ni bilo prerokov, se je judovska duhovna substanca stanjšala. Še zlasti je bilo to vidno zadnja tri stoletja pred Kristusom, ko je judovstvu zavladala tuja, grška helenistična kultura.
Vsako skupnost lahko dobro vodijo le moralne avtoritete, če jih ni, lahko kdo razbitost zlorabi in skupnosti škoduje
V vseh skupnostih po svetu, še posebej v negotovih kriznih časih, se med ljudmi prebudi hrepenenje po preroškem glasu in želja, da bi se pojavila osebnost, ki bi znova sestavila razbite narodne, kulturne in duhovne črepinje.
Če kak narod pride v položaj, da so ljudje kot ovce brez pastirja, obstaja nevarnost, da bi razbitost kdo zlorabil, da bi, kot pravi Jezus, prišli grabežljivi volkovi, ki jim za ovce ni mar, in bi se zgolj sebi v prid okoristili z vsem, kar je prej vsa skupnost skupaj ustvarila.
Takšno hrepenenje zaznavamo danes tudi na Slovenskem.
V novoustanovljenem tedniku Domovina je bil prejšnji teden objavljen intervju z dr. Rosvito Pesek. Gospa je vzrok za stopnjevanje polarizacije in razrvano družbeno klimo v naših družbi izrazila z besedami: »Odsotnost moralnih in političnih avtoritet vidim kot temeljni primanjkljaj naše skupnosti.«
Preroki, o katerih smo govorili, so bili v Izraelu nekaj stoletij takšne avtoritete. Tudi jaz se že dolgo sprašujem, ali moralnih in političnih avtoritet res nimamo ali pa te avtoritete vendarle so, a jim družba, mediji in politika onemogočajo, da bi opravljale svoje preroško poslanstvo.
Rosvita Pesek je omenila štiri osebnosti, ki so pred tridesetimi leti, ko je nastala Republika Slovenija, povezale državljane, da smo se poenotili za skupne vrednote, predvsem za osamosvojitev in za spremembo družbenega sistema. V ospredje tistega časa je postavila Ivana Omana, Jožeta Pučnika, Franceta Bučarja in nadškofa Alojzija Šuštarja.
Rosvita Pesek: Marsikoga, ki pravzaprav je moralna avtoriteta, družba ignorira in šele čez čas pride do veljave
A če smo nekoliko bolj natančni, lahko ugotovimo, da so bili vsi štirje velike osebnosti že davno pred letom 1990, javnost pa jim je avtoriteto priznala mnogo pozneje: Omanu, ko je bil star 60 let, Pučniku, ko jih je imel 57, Bučarju pri njegovih 67, nadškof Šuštar pa je bil v letu ustanovitve samostojne države star že 71 let. Tako kot omenjene avtoritete iz časa osamosvojitve dolga desetletja niso bile vidne v javnosti, so, o tem sem prepričan, duhovne, moralne in politične avtoritete med nami tudi danes, le da so potisnjene v ozadje, kjer jih ne osvetljujejo žarometi, televizijske kamere, kjer se zanje ne zmenijo raziskovalci javnega mnenja.
Rosvita Pesek sama navaja nekaj okoliščin, ki zakrivajo preroke oziroma avtoritete, da razklane skupnosti ne morejo pomiriti in povezati s svojim nastopom. Podobno kot je grški helenistični globalizem zadnja tri stoletja pred Kristusom nevtraliziral potencialne preroke, se dogaja tudi danes. Novinarka Rosvita Pesek pravi:
»Generacije, ki prihajajo, splošno gledano, manj berejo in malo gledajo televizijo. Tiskanih medijev ne vzamejo več v roke, sploh tistih bolj zahtevnih.«
Rosvita Pesek nadaljuje:
»Ob mojem vstopu v novinarstvo smo novinarji pokrivali področja, vsak je veljal za poznavalca, specialista za neko področje; makroekonomijo, sodstvo, zdravstvo, šolstvo, kmetijstvo itd. Danes teh specializacij med novinarji praktično ni več. Vsi delajo skoraj vse. Na škodo vsebin. Tekma s časom je vse bolj silovita, pri organizaciji dela so zaradi kadrovske stiske sprašujemo le še to, koga imamo, da bo neko temo sploh pokril. Leta 1990 je šlo vse navzgor, sedaj gre vse navzdol. Sprašujem se,« nadaljuje Rosvita Pesek, »h komu boste danes odšli po mnenje, s katerim se bodo strinjali tako levi kot desni?«
Rosvita Pesek: »Odsotnost moralnih in političnih avtoritet vidim kot temeljni primanjkljaj naše skupnosti.«
Škodljivo je tudi razporejanje ljudi v levi ali desni predal
V ozračju, nabitem z vsakovrstnimi antagonizmi, vsak posluša le še svojo stran, čeprav je med nami veliko izobraženih in resnicoljubnih ljudi, ki bi jim bilo vredno prisluhniti. A jim ne. Kajti javnost vsakogar najprej potisne v predalček, levi ali desni, in mu s tem vzame besedo. Vsaka stranka, vsaka družbena skupina, želi v tem prerivanju zavzeti čim širši prostor vpliva in nadzora nad čim večjim kosom ekonomske in politične pogače. Posledica boja vsakega z vsakim je masaker, podoben tistemu na kolesarski dirki po Franciji, ko je v igri vsaka sekunda in vsak centimeter prostora na cestišču, zaradi česar je dirka za moje živce postala negledljiva.
Preroški glas lahko po Svetem Duhu poslušamo v sebi, če se vsak dan znova odločamo za resnicoljubnost
Kako naj vendarle spoznam, da je prerok med nami, kot pravi današnje prvo berilo? Preroški glas je gotovo tu. Do mene pride, če se vsak dan znova odločim za resnicoljubnost, če namesto hujskačem prisluhnem ljudem, ki svoja stališča v dialogu z drugimi tehtno argumentirajo, in takrat, ko bi lahko kaj dosegli le na silo, stopijo korak nazaj. Resnicoljubni ljudje bi se morali bolj zavzeto povezovati in potrpežljivo razvijati katoliško civilno družbo, ki bi prednostno varovala dve temeljni vrednoti: družino in življenje.
Na osebni ravni pa mi glas preroka, ki ga javnost onemogoča, zagotavlja Sveti Duh. Tu sem svoboden, Svetega Duha v meni lahko oviram zgolj sam, če ga ne kličem, ampak se z mislimi in čustvi raje ure in ure zadržujem v svojih konstruktih in iluzijah ter na družbenih omrežjih. Sveti Duh, če ga seveda kličem, lahko v meni vsak hip prekine tok zmedenih misli in razbitih občutij in mi vrne mir in upanje. In še nekaj: po krstu je s prejemom daru Svetega Duha vsak krščeni prerok, kritični glas in obenem glas dialoga, resnicoljubnosti in dobrote. Ne iščimo preroka zunaj sebe, temveč ga prepoznajmo v sebi po daru, ki ga vsakomur, ki ga hoče sprejeti, naklanja Kristusova milost.
