V ponedeljek 12. septembra je dr. Rosvita Pesek v prostorih Državnega zbora predstavila svojo novo knjigo Bučar. To je njena tretja knjiga v zbirki “Kako so gradili državo”, ki so vse izšle pri Celovški Mohorjevi družbi.
Na predstavitvi knjige poleg same avtorice spregovorijo predsednik DZ dr. Milan Brglez kot gostitelj, mag. Hanzi Filipič v imenu založnika, Lojze Peterle, prvi predsednik demokratično izvoljene vlade in Janez Bučar, sin Franceta Bučarja. Predstavitev obogati tudi Tina Bučar z nastopom na violini.
Objavljamo nagovor dr. Rosvite Pesek na prestavitvi knjige Bučar, ostale nastope si lahko ogledate na videoposnetku (produkcija Socialne akademije).
Danes slabo leto zatem, ko dr. Franceta Bučarja ni več med nami, smo se zbrali v stavbi, ki je bila ključna za rojstvo nove države. Tukaj, v nekdanji Skupščini Republike Slovenije so se v začetku 90 let prejšnjega stoletja sprejeli vsi zakoni, izvedbeni zakoni in ustavna dopolnila s katerimi je 240 delegatov zakrožilo in omogočilo nastanek nove države – Republike Slovenije. Prvič v zgodovini dve milijonskega naroda smo Slovenke in Slovenci dobili svojo državo. Na čelu te ustanove je bil dr. France Bučar in tukaj v tej sobi je bilo narejeno še zadnje dejanje – uskladitev nove slovenske ustave.
Kdorkoli bo za nami ocenjeval zgodovino slovenskega naroda, bodo leta od 1990 do 1992 ena od visoko »štrlečih špic« in nekaj mož, ki so bili na čelu takratne politične elite, ne bo mogoče spregledati. Med njimi gotovo ne dr. Franceta Bučarja.
Ko je bil 9. maja 1990 izvoljen s 130 glasovi, protikandidat Jožef Školč je dobil 101, je ugotovil, da se je s konstituiranjem te skupščine končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja.
Komaj rojena opozicija je visoko dvignila glave. Očitek o stanju »državljanske vojne je nanje naslovil nekdanji partizan, aktivni udeleženec Nob-ja v Kokrškem odredu, jurišnik in politkomisar. Že res, da ga je Zveza borcev potem, ko se je pojavil kot pisec v 57. številki Nove revije, izključila iz svojih vrst, in da je bil od leta 1976 persona non grata za vse ustanove do katerih je segla partijska roka, a Bučar je vztrajno ponavljal:
«Ena skupina je ne glede na pravni red v državi nasilno uveljavljala svojo voljo in dokler ni prišlo do preloma, koraki ven iz državljanske vojne niso bili mogoči.«
In potem je bil v tej stavbi do konca leta 1992, prvi med 240 enakimi. Od zaposlenih je pričakoval lojalnost, šefa kabineta je zadržal kar od svojega predhodnika, nič več ni bil upokojenec, vsilili so mu redno plačo, tako da je spet – kot je rekel- postal del nomenklature.
In potem so iz Demosovih vrst prihajali predlogi; najprej za Deklaracijo o polni suverenosti republike Slovenije, ki se mu je zdela nepotrebna, a jo je kljub odporom opozicije speljal skozi proceduro, skorajda z aklamacijo. Potem predlog socialistov za plebiscit. Nič ni bil navdušen, a ko se je zanj odločil Demos v Poljčah, je bilo treba tudi plebiscitno zakonodajo spraviti skozi skupščino. Najprej ob hudih spotikanjih, nato skorajda soglasno. Zatem t.i. obrambna zakonodaja s katero je bilo treba začeti postavljati temelje slovenski vojski. Opazil je, da so odpori prehudi in s spretnim manevrom v katerem je žrtvoval dolžino civilnega služenja vojaškega roka, ki za bistveno višje cilje ni bila ključnega pomena, je uspel pripeljati poslance do 2/3 odločitve ZA ustavna dopolnila s področja ljudske obrambe.
Osamosvojitvena zakonodaja, čeprav je prišla pred poslance tik pred zdajci v obliki 12 zakonov, je bila kljub tarnanju, da si je nekateri tudi prebrati niso uspeli, sprejeta v prvi polovici junija 91.
Bitka za novo slovensko zastavo. Demosovi poslanci iz vrst obrtniške stranke oz. liberalcev, so ga spravljali v obup, nazadnje se je s prenovitelji pogodil kar sam, kar je Jožefa Školča napeljalo k besedam, da naj zastave ne rišeta Bučar in Ribičič, pač pa heraldiki in poznavalci.
Prišel je ključen dan. 24. junij 1991. Nekateri so hoteli počasen odklop, šele začetek odhajanja iz Jugoslavije, za Bučarja je bil sprejemljiv le oster rez. Ločitev takoj in dokončno, saj se je 6 mesečno obdobje, ki so ga obljubili Slovencem na plebiscitu, končalo. Brez usmiljenja je na primer vzel besedo tistim, ki so ga še tri leta – še 3 leta pred tem! – zmerjali z narodnim izdajalcem zato, ker je evropskim parlamentarcem povedal, da delajo napako, ker podpirajo nesposoben in neučinkovit jugoslovanski režim.
In naslednji dan, 25. junij 1991. Veliki finale. V srcu Evrope je nastala nova država, ki po Bučarjevo ni pomenila konec naših prizadevanj, ampak samo izhodišče za novo življenje.
Vojna – odločno za obrambo in odpor! Brionska deklaracija – precej malodušja. Evropejcem ni verjel, bil je prepričan da so nas spet hoteli potisniti v Jugoslavijo. Dan prebit na Brionih je bil, pravi, najtežji v njegovem življenju.
In ko bi pričakovali počitek na lovorikah, se je stresel najprej SDZ. S temeljito Bučarjevo podporo. Njegov članek Novi politični zemljevid Slovenije, ki ga je objavil tik pred usodnim kongresom Slovenske demokratične zveze, je napovedal, da SDZ v Demosu ne bo ujetnik, rokavico pa je vrgel krščanskim demokratom, ki bi morali po njegovo temeljito spremeniti svoje vedenje. SDZ je čez nekaj dni zapustil, se pridružil odhajajočim Demokratom, uspel z zadnjimi vzdihljaji speljati še sprejetje nove ustave, ki jo je dobršen del tudi napisal, nato pa se je začelo rušenje Peterletove vlade. Predvidevam, da je podprl vse 3 kandidate za mandatarja, še najbolj Marka Voljča in že v novi koaliciji, ki jo je oblikoval Janez Drnovšek in v katero so Demokrati vstopili, dočakal sprejem Slovenije v Organizacijo združenih narodov.
Naslednji poslanski mandat je bil »mandat za gospoda«. Pisal je Dnevnik. Ker sem poleg ljubezni do zgodovine predvsem novinarka, vam kolegi, polagam na srce. Če ste mislili, da o političnem zakulisju veste vse, potem boste šele ob branju Bučarjevega dnevnika spoznali, da se v zakulisju dogaja še veliko več. V njem je z njemu lastno ostrino opisal borbo za oblast, svoje odhode in predvsem razočaranje nad lastnimi Demokrati. Bučarjev Dnevnik vam bo v arhivu na voljo šele čez 9 let, dobršen del pa je povzet v tejle knjigi.
Moram odkrito priznati, da pisanje biografije o Francetu Bučarju ni bilo lahko delo. Pa ne zato, ker je živel dolgo, ker je dočakal častitljivih 92 let. Pač pa zato, ker so bili izzivi pred katere je bil postavljen tako zelo veliki.
Šolal se je v gotovo najbolj elitni ustanovi tistega časa, škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano. Ta zavod zaprtega tipa mu je dal infrastrukturo za vse življenje. Intelektualcev tako širokega spektra, poliglotov, kar je z obvladovanjem grščine in latinščine in še mimogrede 4 ali 5 drugih jezikov, gotovo bil, danes ni več. Kristjan.
Pri 21 letih odide v partizane in če je hotel »glavo domov prinesti«, je moral stopiti še v partijo. Med prvimi je bil v osvobojenem Celovcu, čez 15 dni že na poti za staro jugoslovansko mejo, mimo Pliberka v Dravograd. 3 pričevanja posameznikov o dogodkih v maju in juniju 1945, od katerih dve ne gresta skupaj.
Iščem tiste kolege novinarje, ki so tako prostodušno pisali o Bučarjevi vlogi na Koroškem. Odpravijo me brez enega oprijemljivega podatka. Iščem čez lužo. Neuspešno. V Dnevnik je leta 1994 zapisal, da je šel moralno čist skozi vso vojsko in si kljub temu zastavljal vprašanje, ali bi bil moral vedeti več, kot je dejansko vedel in ali bi bil moral na temelju takega vedenja ravnati drugače.
Pristane v Ozni. Ugotovi, da to ni zanj. A kaj je tam leto dni počel, potem ko ga je vanjo sprejel kar Ivan Maček Matija? Kaj pomeni, da je registriral 37 oseb? Temu vprašanju sem ob izteku pisanja namenila znaten del pozornosti, saj je bilo na račun službovanja v ozni naj naslovljenih tudi največ očitkov.
Tako lačen, kot je bil takrat, ko je zapustil ozno in končal študij prava, pravi, da ni bil niti v Gonarsu.
Kot mlad pravnik se je kalil v službi za zakonodajo, si z Ivko ustvaril družino, zaradi dobrih pravniških referenc postal šef kabineta Marijana Breclja in se z Beograda vrnil, ko ga Maček vzel v službo v skupščino. Najprej kot sekretar odbora, nato zbora. Zapisnike je pisal na zalogo, saj je odločitve poznal že vnaprej. Presenečenj v tistih časih ni moglo biti.
Leto dni v Združenih državah kot Eisenhowerjev štipendist, mu odpre oči. Da so to štipendijo dobili »voditelji ali potencialni voditelji«, očitno res ni bilo iz trte zvito. O svojih novih, predvsem ekonomskih spoznanjih, ki niso bila skladna s planskim gospodarstvom, je pisal v Delu, pa so ga kmalu opozorili, naj premisli kaj piše.
Ker je v vsaki smoli tudi kaj sreče, je iz skupščine odšel na Pravno fakulteto, verjetno njegovo profesionalno največjo željo. Pri študentih je bil odlično zapisan, v Centralnem komiteju pač ne. Leta 1976 je bil v enem dnevu umaknjen s pedagoškega procesa, in po dobrem letu dobesedno pisemskega mrcvarjenja, vržen na cesto.
Kdaj je udba začela spet oprezati za njim ni znano, njegov dosje s številko 15.696 je bil uničen. Jože Jan, z imenom Iztok, pa je prvo poročilo o Bučarju kot sovražniku komunizma, za VOS napisal že leta 1944.
Bil je redno v Dragi, njegovi nastopi so v poročilih špicljev skoraj v celoti ohranjeni in analizirani. Tomaž Ertl je v Beogradu poročal, da so samo v enem letu o Bučarju napisali 47 informacij, s čimer se je med slovenskimi oporečniki povzpel na prvo mesto, a zapreti ga po nastopu v Strasbourgu le ni upal, saj se je bal odziva mednarodne javnosti.
Da je bila Bučarjeva cena v času slovenske pomladi visoka priča tudi njegova zaželenost v kakšni od novonastalih strank. Pomagal je Kmečki zvezi, France Tomšič mu je ponujal vodenje Socialdemokratov, nazadnje je privolil v kandidaturo na listi Slovenske demokratične zveze. Aktivno je deloval v Odboru za varstvo človekovih pravic, skrajšal je Majniško deklaracijo na razumno mero in ji dodal še nekaj udarne moči.
Obžaloval je, da je vrnil odlikovanje zlati častni znak svobode predsedniku republike Milanu Kučanu. Ugotavljal je, da so s Temeljno ustavno listino, ključnim dokumentom samostojne Slovenije, naredili veliko napako za pravično razmejitev s Hrvaško. Ta napaka je ena redkih, sicer je bila osamosvojitev Slovenije pravniško briljantno izpeljana, v veliki meri tudi po zaslugi Franceta Bučarja.
Njegovo življenje ni bilo enosmerna cesta. Delal je tudi politične napake, a kakorkoli jih že obračamo, jih velika dejanja v času demokratizacije in osamosvojitve preglasijo.
Ta knjiga, ki prihaja pred vas ni slavospev dr. Francetu Bučarju. Tega niti sam ne bi hotel. Je opis njegove življenjske poti tako, kakor jo beležijo arhivi, kakor jo izpovedujejo politični in siceršnji sopotniki v njegovem življenju in kakor ga je opisala tudi njegova družina.
Zatorej gre najprej zahvala družini Franceta Bučarja, ki je z veliko potrpežljivosti poskušala odgovoriti na vsa moja vprašanja in dovolila objavo dragocenega slikovnega gradiva. Zatem 17 intervjuvancem, ki so se v določenem trenutku znašli v sorodnih krogih v katerih se je gibal France Bučar in pomagali osvetliti njegovo vlogo, številnim fotografom, ki so iskali še boljše fotografije, lektorju Stanislavu Maršiču, ki je imel veliko dela, oblikovalkama Mateji in Nini za dokončno podobo knjige, in seveda Mohorjevi založbi iz Celovca, uredniku g. Hanziju Filipiču in direktorju Franzu Kelihu, ki sta sprejela ta izziv in kljub zamudi z rokopisom projekt podpirala od začetka do konca.
In ne nazadnje hvala tudi moji družini, Mitji in Filipu , ki zdaj že razumeta, da je lahko občasno tudi kdo drug na prvem mestu.
Naj se knjiga prebije med bralce in naj nam pomaga razumeti usodne odločitve! Hvala.
Rosvita Pesek
