Prebivalke in prebivalci te dežele smo zagotovo svetovni prvaki v (neolimpijski) disciplini fanatičnega ukvarjanja z nepomembnimi zadevami.
Zelo dobre rezultate dosegamo tudi v sorodni disciplini spregledovanja zadev vitalnega pomena. Ta talent se je v vsem razkošju znova izkazal v brezglavem medijskem stampedu, ki se je zgodil ob aferi “trenirka”. Številni dušebrižniki so v medijih v zelo kratkem času zlili neverjetno količino žolča zaradi menda nestrpne narave zapisa. (Jaz je v zapisu kljub trudu nisem opazil. Kvečjemu nekaj nepotrebnega stereotipiziranja.) Uredniki so v medijski prostor pripustili tudi nekaj malega glasov razuma, ki so opozarjali na potrebo po uporabi enakih standardov za vse. Kakorkoli že, skoraj vsi pa so zgrešili nekaj zanimivih in povednih marginalij. Naj tukaj omenim eno.
Zelo zanimivo je bilo opazovati udeležence ponedeljkovega precej slabo obiskanega – tega dejstva senzacionalistično poročanje ni moglo zakriti – protestnega zbora trenirkarjev na Prešernovem trgu. V bistvu ni šlo za protest. To je bil ritual, v katerem so svojo predanost znova demonstrirali izpričani oboževalci lika in dela najverjetnejšega prihodnjega predsednika vlade. In seveda tudi skrbnika ključa javne blagajne v naslednjem obdobju. Če bi šlo za protest zatiranih in ubogih novih državljanov, tako rekoč slovenskega podrazreda, bi bilo nemara prisotnih več Amirjev, Dženanov, Stjepanov in Milivojev. Ti ne bi prišli v dragih Adidasovih trenirkah, ki smo jih lahko videli v fotogalerijah spletnih medijev. Preprosto, ker si jih ne morejo privoščiti. Ne, prišli bi v ponošenih kavbojkah, pošvedranih čevljih in raztegnjenih puloverjih. Razžaljeni in izkoriščani so ostali doma. Na protest so prišli kandidati za javni denar.
Silovita razprava o minorni topiki je glede na velike težave, ki jih ima ta država, čudna. Gospodarske rubrike dnevnih časopisov se berejo že skoraj kot grozljivka izpod peresa Stephena Kinga. Boniteta Slovenije pada. Za kredite plačujemo zgodovinsko visoke obresti. Relativni zmagovalec volitev z robavsastim odnosom do morebitnih koalicijskih partnerjev pa še dodatno destabilizira politični sistem. (Le kam je izginila njegova učinkovitost in znameniti nasmešek?) Ali gre za namensko diverzijo, ki naj bi naš pogled odvrnila od pravih težav? Morda. Zagotovo pa so taki njeni učinki. Znanka mi je omenila, da so v službi do nezavesti razpravljali o trenirkah, rekordni ceni bencina – običajni temi pogovorov – pa niso namenili niti besede …
Spoštovani oblastniki, lepo prosim: čim manj iger. Čim manj diverzij. In čim več dela, demokratičnosti in transparentnosti. Država je na psu in vi jo imate v rokah.
Vir: Siol
