Ohladitev oziroma mala ledena doba v odnosu mojih znancev do mene je nastopila potem, ko sem v tem časopisu objavil nekaj kolumen, v katerih sem urbi et orbi začel zelo jasno, koncizno in popolnoma iskreno – morda malce nediplomatsko, vsekakor pa popolnoma spodobno in argumentirano – razlagati svoje kritične poglede na razvoj slovenske družbe v zadnjem mandatu. Pri tem sem med drugim zagrešil hud »greh« in popolnoma jasno povedal, da je država v katastrofalnem stanju (o čemer pričajo vsi otipljivi podatki), da k temu stanju ključno prispeva popolnoma razglašena, pretežno nesposobna in neoperativna vlada (o čemer pričajo vse politične analize in tako trdi celo pomemben del leve politične srenje) in da je edini normalen izhod iz tega položaja v predčasnih volitvah (ki jih po javnomnenjskih raziskavah podpira večina volilnega telesa).
Težava v resnici ni v mojih stališčih. Mojega svetovnega nazora in pogleda na stanje stvari nisem nikoli skrival. Tudi moji projekti na profesionalnem področju nikoli niso bili nekaj, kar bi bilo pogodu politikom sedanje oblasti. V tem in prejšnjem mandatu sem kar precej časa porabil za to, da sem v državnem zboru javno zagovarjal projekte decentralizacije (normalizacije) visokega šolstva, kjer sem povedal marsikatero gorko na račun tistih, ki tem projektom nasprotujejo. In vmes podpisal in javno predstavil tudi kako peticijo.
Ne, težava je v tem, da sem posegel v javni prostor. Da sem se oglasil. S svojim odnosom mi oporekajo pravico, ki si jo sami jemljejo kot samoumevno in tudi je samoumevna: imeti stališča, ta stališča predstaviti javnosti in jih zagovarjati. Gre za aktivne politike na nivoju države, ki svoja stališča pogosto, javno in nedvoumno izrazijo. Za politike, ki so se na volitvah bojevali za oblast in za pravico v javni politiki uveljavljati svoja stališča. Za pravico, s katero se v primerjavi z menoj celo preživljajo ali so se preživljali: vsi so ali so bili profesionalni visoki politični funkcionarji. Meni pa zamerijo, ker si jemljem taisto pravico, ki je zanje samoumevna. Ta odnos ni nič kaj levičarski ali liberalen. Je predvsem izključujoč in nedemokratičen.
Žal je enako izključujoč večji del politične elite slovenske levice. To je esenca teh treh anekdot. Izključevanje je v genski kodi te koalicije, ki je nastala kot anti-Janša in anti-SDS in je to tudi edino, kar jih je povezalo. A to jih bo na koncu tudi pokopalo. Od anti-nečesa se ne da živeti in z anti-nečim se ne da kakovostno upravljati naše države.
Več: Reporter
