Pravkar minuli “super torek” v tekmi za republikansko predsedniško nominacijo ni prinesel odločitve. Dosedanji vodilni Mitt Romney je sicer dobil šest od desetih preizkušenj, vendar ostajajo neodgovorjena temeljna vprašanja, ki so se zastavljala že pred torkom.
Se da zmagati brez baze?
Pravzaprav so se dvomi o primernosti nekdanjega guvernerja, da novembra izzove Baracka Obamo, prej okrepili kot razpršili. Kaj mu pomagata bleščeči zmagi v demokratskih trdnjavah Massachusettsu in Vermontu, če pa je kot za stavo izgubljal na jugu, kjer so republikanci najmočnejši? Najbolj vroči konservativec ta hip Santorum mu je odvzel Tennessee in Oklahomo, še en konservativec Gingrich pa z velikim naskokom svojo domačo Georgijo. Precejšen obliž na guvernerjeve rane je bila sicer zmaga v Ohiu, kjer je še pred mesecem dni za Santorumom zaostajal za dvajset točk, toda imel je samo odstotno točko prednosti. Paradoksno je Romneyjeve težave s konservativno strankino bazo morda najbolje ilustriral razplet v še eni južni državi, Virginiji, kjer obeh doslej omenjenih tekmecev zaradi neumnih predpisov za kandidiranje sploh ni bilo na volilnem lističu. Toda kljub temu je kar štirideset odstotkov republikancev svoj glas oddalo edinemu Romneyjevemu tekmecu Ronu Paulu, da bi protestirali proti vodilnemu. Niso jih motila niti Paulova stališča, med katerimi so nekatera precej liberalnejša od guvernerjeva, predvsem kar zadeva zunanjo politiko. Romneyju kleni republikanci pač ne morejo oprostiti navdušenja nad obveznim zdravstvenim zavarovanjem v času, ko je še vodil liberalni Massachusetts.
Čeprav je kljub temu še naprej favorit, se postavlja vprašanje, ali ima brez navdušene baze sploh kakšno možnost za zmago novembra. Obama sicer ni nepremagljiv in nedvomno bo nekdanji guverner v sredino posegel laže in globlje kot Santorum in Gingrich. A brez glasov prepričanih konservativcev vsekakor ne bo šlo. Seveda ni verjetno, da bi zaradi nezadovoljstva z Romneyjem glasovali za demokratskega predsednika, dovolj pa je že, da na volitve sploh ne pridejo. O tem bi lahko v Sloveniji marsikaj povedal Lojze Peterle, ki je med svojo neslavno predvolilno kampanjo skoraj povsem pozabil na jedrne volivce, kar se mu je kruto maščevalo. Tudi zato je “romney” prejšnjih volitev, newyorški župan Rudy Giuliani, ki je bil celo favorit za osvojitev predsedniškega položaja, leta 2008 odpadel že tako rekoč v začetku predvolilnega procesa v lastni stranki.
Kjer se prepirata dva …
Romneyja v vodstvu trenutno ohranja predvsem razcepljenost konservativnih volivcev, razpetih med Santoruma in Gingricha. V Ohiu sta denimo skupaj zbrala krepko več kot polovico glasov, a se je vseeno veselil guverner. In če se je po njegovih februarskih uspehih zdelo, da bo Santorum Gingricha povsem izrinil na stranski tir, mu je potem precej škodovalo pretirano osredotočenje na manjši spopad med Katoliško cerkvijo in Obamovo administracijo v zvezi s financiranjem kontracepcije. V do katoličanov še nedolgo nazaj skeptičnih ZDA se mu je to vsaj deloma vrnilo kot bumerang in ga med drugim stalo zmag v Michiganu in Ohiu. Kljub temu so zdaj časi drugačni kot ob zmagi Kennedyja kot doslej edinega katoliškega predsednika. Medtem ko je Santorum zmagoval v protestantskih okoljih na jugu, ga je med katoličani v Ohiu Romney prehitel.
Razen dvoboja dveh konservativnih petelinov republikansko bazo že od vsega začetka vznemirja pomanjkanje resnično velike figure med kandidati. Torej ni prav nič čudno, če so se pojavile zamisli, da bi na poletni konvenciji imenovali nekoga, ki zdaj sploh ne nastopa na primarnih volitvah. Sarah Palin je med vrsticami že izrazila pripravljenost za sodelovanje v takšnem scenariju. Mnogi se ogrevajo še za nekdanjega guvernerja Floride Jeba (pravzaprav Johna Ellisa) Busha. Na prvi pogled je res vprašanje, ali bi Američani v dvajsetih letih v Belo hišo sploh spustili še tretjega člana iste dinastije. Toda glede na razumljivo precejšen razkorak med velikanskimi pričakovanji, povezanih z Obamovim nastopom in omejenimi realnimi predsednikovimi možnostmi, niti to ni izključeno.
Foto: Wikipedia
