Romana Jordan: Prave demokracije se bomo morali še naučiti

Foto: Alpemedia.
Foto: Alpemedia.

Po objavi intervjuja z Alenko Jeraj objavljamo še odgovore dr. Romane Jordan na enaka vprašanja, ki se osredotočajo na razmere v Slovenski demokratski stranki. Romana Jordan je nekdanja evropska poslanka in do nedavnega članica izvršnega odbora SDS. Danes deluje kot pomočnica direktorja Instituta Jožef Stefan.

Kako ocenjujete notranjo demokracijo v Slovenski demokratski stranki – kaj je dobro in kaj ni?
Demokracija v stranki je najmanjša možna, ki so jo članice in člani stranke ter njenih organov še pripravljeni sprejeti. To pa je skupek osebnih interesov in objektivnih okoliščin. Zame osebno je padla pod sprejemljiv nivo.

Ocenjujem pa, da SDS ni izjema v slovenskem strankarskem okolju. Prave demokracije se bomo morali v Sloveniji še naučiti.

Že vrsto let je edino res izstopajoče ime stranke Janez Janša. V čem so razlogi, da z nekaterimi kvalitetnimi in intelektualno močnimi posamezniki, kot so nekdaj Ivo Hvalica, v zadnjem času pa Vi, Žiga Turk in drugi stranka ne uspe ohraniti sodelovanja?
Gre za odnos med vodstvom stranke, kamor ne sodi le predsednik, ter posamezniki, ki ste jih našteli. Sama sem pogrešala predvsem več razumevanja do različno mislečih ljudi, bolj pestre, iskrene ter poštene razprave.

SDS je na volitvah leta 2004 zmagala tudi zaradi svoje sredinske drže. Koga stranka nagovarja danes? Stranka daje vtis, da na volitvah kljub ne nagovarjanju sredine cilja na relativno zmago – ali ni to neuresničljivo?
Politika je umetnost mogočega. V slovenski družbi pa se ustvarja vtis, da je vztrajanje na svojem mnenju in nikakršno popuščanje vrednota, ki ji žal vse bolj sledi tudi SDS. Menim, da lahko k napredku ter blaginji najbolj pripomorejo tisti posamezniki in, v politiki, stranke, ki znajo prisluhniti drugi strani ter graditi na stvareh, ki povezujejo. Zame je oblikovanje in sprejemanje kompromisov nujen del dobre politike.

Glede na rezultate javnomnenjskih raziskav je slovenski poltični prostor precej prazen, največja vrzel zeva prav na sredini, tako desni kot levi. Zmagujoča je stranka, ki najbolj uspešno uresničuje svoj politični program. Zato bo na volitvah zmagala stranka, ki bo kar najbolje pokrila sredinski del slovenskega volilnega telesa ter bo hkrati sposobna sestaviti večinsko koalicijo.

Stranka pogosto opozarja na neformalna omrežja, ki izhajajo še iz nekdanjega komunističnega režima. Zakaj stranka poleg anti-komunizma in predsednika stranke ne vzpostavi tudi drugih močnih vsebin, ki bi enakovredno dale dodatno identiteto stranki?
Stranka je delno ujetnica lastnih notranjih postopkov, preko katerih se vzpostavljajo prednostne vsebine, delno pa zunanjega okolja, ki se vedno rado oprime ideoloških tem ter poskrbi, da glasno odmevajo v družbi. Menim, da je naklonjenost tem temam zelo velika tako v političnem kot tudi v medijskem prostoru, gre za vzajemno povezanost in podporo.

Hkrati pa moramo tudi priznati, da bi bila občutljivost za tovrstne teme manjša, če bi ob rojstvu samostojne Slovenije dejansko opravili tudi prehod iz socializma ter bi onemogočili kontinuiteto slabih praks iz prejšnjega sistema. Ker tega nismo storili, so se izrodile ter prikrito preoblikovale vrednostni sistem, po katerem deluje država. Ta je v nasprotju z vrednostnim sistemom večine posameznikov oz. z vrednostnim sistemom slovenskega človeka, ki pa se je v vsakdanjem življenju večinoma podredil pritiskom preoblikovanja. Zato notranji boj in vsesplošno nezadovoljstvo, zato tudi v določenih trenutkih protesti in ogenj, pa čeprav se pokaže le iskra.

Večje stranke z ambicijo dolgoročnega vpliva v slovenskem političnem prostoru morajo gledati širše. Sama celo menim, da zgoraj opisanega problema sploh ni mogoče rešiti drugače, kot preko reševanja ostalih družbenih izzivov.

SDS je imela obdobja, ko je v ospredje postavljala vprašanja naše prihodnosti in se trudila delovati povezovalno, že nekaj let pa je vodstvo stranke prepričano, da je boljša drugačna politika.

Na polu slovenske pomladi, predvsem v odnosu med NSi in SDS, je videti kar nekaj razpok. Kako gledate na prihodnost sodelovanja na pomladni strani na eni strani z NSi in SLS in na drugi strani z novimi strankami?
Stranka, ki želi uresničiti svojo politiko, mora skrbeti za politična zavezništva, ki ji bodo to omogočila. Na eni strani je potrebna demonstracija politične sorodnosti, po drugi strani pa se morajo stranke seveda tudi jasno profilirati in pokazati, v čem se razlikujejo. Poleg formalnih političnih potez in dejanj, pa je pomembno tudi medsebojno zaupanje, spoštovanje in verodostojnost na povsem osebni ravni. Po volitvah sklenjena zavezništva, ki nimajo tradicije povezovanja in kjer se človeški odnosi šele začnejo graditi, so se doslej izkazale kot borno operabilne.

V tem duhu si želim več sodelovanja in potez, ki bi med strankarskimi vodstvi gradile pozitivne odnose. Težko verjamem, da se bo trend vedno večjega nezaupanja med SDS, NSi in SLS obrnil, prav tako pa ne vidim rešitve v ustanavljanju novih strank na desnem političnem polu, do katerih se je vodstvo SDS sicer pozitivno opredelilo. Nadaljnje drobljenje glasov bi lahko pripeljalo do tega, da bo med vsemi strankami ostala v parlamentu le SDS, a bo to Pirova zmaga.

Hvala za odgovore.