Trpljenje se rima na vstajenje

0
Romana Bider / Tina Martinec Selan

Romana Bider: “Spet se dvigajo nevarne sile, ki za uresničevanje svojih načrtov potrebujejo kaotične razmere. Kot vsa zahodna civilizacija smo tudi mi v dekadentnem zatonu, vrednotni sistemi pospešeno razpadajo in med njimi je na žalost tudi krščanstvo. Žagamo si vejo, na kateri sedimo …

Apostol Pavel je v pismu Rimljanom 12,12 zapisal: Veselite se v upanju, potrpite v stiski, vztrajajte v molitvi. Ko berem te besede, si živo predstavljam prizore človeške stiske iz časa, ki nas je kot narod zelo zaznamoval in njegove rane nosimo še zmeraj.

Gospa Romana Bider, ste pobudnica Vseposvojitve žrtev medvojnega in povojnega nasilja, ki ima za cilj ozdravitev in očiščenje teh ran. Povejte nam kaj o tem.

Če bi posledice totalitarne morije v slovenskem narodu zdravili s sredstvi, ki jih priporoča apostol Pavel, potem ne bi v strahu trepetali, kam nas bo odneslo naraščajoče nasilje, ki smo mu danes priče v vseh mogočih oblikah. Pod pritiskom težke situacije s covidom so se spet izraziteje prikazale zlovešče »razvaline preteklih rodov«. Pometanje krvoločne umazanije pod režimsko preprogo se nam maščuje v najbolj nepravem času stiske s pandemijo.

Zamolčano zlo bremeni vse, tudi najmlajše generacije, in zdi se pomenljivo, da Rog zdaj ni samo eden, Roga sta že dva. Prvi, Kočevski, nas ni zares pretresel in nismo dojeli grozovite zgodovinske lekcije. Tako o naši sistemski patologiji kriči že drugi Rog, tokrat sredi Ljubljane.

Spet se dvigajo nevarne sile, ki za uresničevanje svojih načrtov potrebujejo kaotične razmere. Kot vsa zahodna civilizacija smo tudi mi v dekadentnem zatonu, vrednotni sistemi pospešeno razpadajo in med njimi je na žalost tudi krščanstvo. Žagamo si vejo, na kateri sedimo …

Podlaga za pobudo Vseposvojitev je zapoved: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe« (Rim 13,9)

Vseposvojitev, o kateri me sprašujete, raste prav iz krščanskih korenin, iz vseh zapovedi, ki so obsežene v eni sami: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe« (Rim 13,9). Cilj pobude je krepiti našo povezanost v sočutju do žrtev vojnega in povojnega zla, spodbujati spominjanje, molitev in obžalovanje vsega neizmernega trpljenja. Nepredelani travmatski dogodki obremenijo več generacij. Strokovnjaki govorijo o t. i. transgeneracijski travmi, ko posameznik čuti posledice travmatskega dogodka, ki ga sam ni doživel, doživeli pa so ga njegovi starši, stari starši ali še bolj oddaljene generacije. Njihovi potomci imajo slabšo funkcionalno prilagoditev kot ljudje, ki travme niso imeli. Starši smo vir učenja ravnanja s čustvenim stanjem, in če imamo zaradi travmatske izkušnje težave pri tem, bomo svoje otroke težko naučili primernega uravnavanja čustev. Nevarnost je, da se nagnjenost k sovražnosti in gospodovanju prenaša iz roda v rod. Kadar travme ne zdravimo ali kadar se ne prepustimo žalovanju, nam ostanejo posledice in trpljenje. Prizadetost, ki jo v našem narodu puščata revolucionarni teror in bratomor, bo presežena le s sočutjem, resnicoljubjem in katarzo.

Spletna pobuda Vseposvojitev je osnovana na nacionalni zbirki podatkov o smrtnih žrtvah med prebivalstvom na območju Republike Slovenije med drugo svetovno vojno in neposredno po njej. Na seznamu je 99.911 imen. Kdor želi, lahko postane varuh spomina na eno izmed žrtev, ki jo lahko ali izbere po imenu in priimku ali pa mu jo dodeli naključni izbor. Na spletni strani je tudi E-pokopališče, kjer lahko poiščemo pomnik, posvečen izbrani osebi, tam prižgemo svečko, pripnemo rože, zapišemo misel v spomin.

Odziv na pobudo ni množičen, a ima vlogo kvasa, katerega že malo prekvasi veliko testa

V sedmih letih delovanja pobude so bile posvojene 1403 žrtve, torej približno 1,4 odstotka. To je na prvi pogled tako malo, da bi že kar obupala. Toda ko gledam, kako težavno se zdi ljudem, denimo, nositi zaščitno masko ali upoštevati preprosta pravila, mi postane jasno, da je osebna posvojitev žrtve skrajno zahtevno dejanje, ki ustreza zgolj prebujenim in visoko motiviranim posameznikom, ki imajo gostoljubno srce za soljudi. Zato odziv na pobudo pač ne more biti množičen. Varuhi spomina so čisto posebni ljudje iz posebne snovi.

Predstavljam si, da ima Vseposvojitev vlogo kvasa in prgišče bo dovolj, da prekvasi togo testo izmučenega naroda. To ne bi smel biti kvas farizejev, ki cilja na zasluge in prve sedeže, temveč kvas nebeškega kraljestva iz Jezusove prilike: »Nebeško kraljestvo je podobno kvasu, ki ga je vzela žena in ga umesila v tri merice moke, dokler se ni vse prekvasilo« (Mt 13,33). S tem kraljevskim kvasom življenja, umešenim v testo sveta, vzhaja kruh bratstva in sestrstva. Želim si, da bi bil to »naš vsakdanji kruh« in da bi bili nasičeni prav vsi. Se zdi to utopično? V Svetem pismu piše, da ni: »Pri ljudeh je to nemogoče, ne pa pri Bogu, kajti pri Bogu je vse mogoče« (Mr 10,27).

Jezus Kristus je prišel oznanit veselo novico ubogim in človeka najde takrat, ko je najbolj ubog

Pomenljivo je, da apostol Pavel začne s popotnico ‘veselite se v upanju’. Ker je upanje prvo. In zadnje, preden življenje ugasne. O molitvi nam govore najdene svetinjice in rožni venci. Kaj pa ‘potrpite v stiski’? Težko si predstavljam, da bi to pomenilo zgolj vdajo, nedejavnost, apatijo?

Pretresa in na kolena me spravlja paradoksnost, ki jo uteleša Jezus Kristus. Apostol Pavel opisuje, da kar je pri ljudeh modrost, je pri njem norost. Kar je pri ljudeh slabotno, je pri njem močno. Kar je pri ljudeh veliko, je pri njem majhno. Rodil se je v hlevu, prišel je h grešnikom, postal najubožnejši med nami, služabnik vsem, izpraznjen samega sebe, križan med razbojniki. Nekje sem prebrala, da ni prišel oznanit vesele novice tistim, ki se ukvarjajo z ubogimi, ampak tistim, ki so ubogi. »Blagor vam, ubogi …« (Lk 6,20).

Tudi v moje življenje Bog vstopa točno tam, kjer sem najbolj uboga, ne skrbijo ga moje kreposti. Poišče me, ko se mučim s svojimi mejami, nemočjo in obupano vpijem: »Reši me, o Bog, kajti voda mi sega že do grla« (Ps 69,2). Pogosto mislim na svetega Frančiška in na njegovo čudovito razlago, kaj je popolno veselje. Popolno veselje kot čista radost nastopi tam, kjer je vse, kar je le možno, v popolni bedi, vendar človek z vero mirno sprejme in ponotranji težke plati življenja, saj ve, kot to pove pesnik Rilke: »Eden je, ki neizmerno nežno to večno padanje v rokah drži.«

Starši otrok s posebnimi potrebami premorejo ob vseh težavah veliko ljubezni, ki rodi veselje

Ko pobrskam med svojimi izkušnjami, kje je kaj popolnega veselja, sem v mislih hitro pri starših otrok s posebnimi potrebami. Pred časom se nas je osem mam zbralo na praznovanju okroglega jubileja ene izmed nas. Morda bi kdo pomislil, da bo v družbi z veliko koncentracijo udarcev usode in najrazličnejših zdravstvenih, socialnih in drugih težav prevladovalo turobno vzdušje. Bilo je prav nasprotno. Namesto žalostink smo na ves glas zapele hvalnico življenju. Koliko veselja in srčnosti na kupu, čeprav smo vse do grla zakopane v nego, terapije, diagnoze … »Bog je ljubezen, in tisti, ki ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem« (1 Jn 4,16).

Krhkost otroka se zdi kot velikanski magnet za ljubezen, ki starše prestavi ven iz njih samih v predano razpoložljivost nebogljenemu centru pozornosti, ki iz njih potegne na videz nemogoče stvari. Ugotovila sem tudi, da mi je veliko težav, ki jih imajo drugi starši, prihranjenih in da v tej disciplini pravzaprav spadam v peresno lahko kategorijo. Brez dvoma pa imamo vsi ljudje ogromne zaloge spečih potencialov, ki bi jih ljubezen in stiska zlahka prebudili. Kako občudujemo slikarje, ki slikajo z usti, ali pa, denimo, gospo brez rok, ki piše, plete in solato otrebi z nogami. Tega ne znamo vsi, ker nam pač ni treba, lahko pa bi.

Bolečina ustvarja prostor za ločevanje teme od svetlobe

Slovenci imamo še posebno zalogo spečih potencialov. Pobuda Vseposvojitev računa na orjaški zaklad milosti, ki čaka v naši travmatični preteklosti, da ga odkrijemo. »Kjer se je pomnožil greh, se je še veliko bolj pomnožila milost« (Rim 5,2). Najdene svetinjice in ostanki rožnih vencev, ki jih omenjate, pričujejo o svetniškem umiranju mučencev. Dajejo nam slutiti, da so se poslavljali z Jezusovimi besedami: »Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo« (Lk 23,34). Spominjanje njihovega darovanja je kot molitev, ki sprošča nesluteno duhovno moč. Ko se zazremo v grozote in če prenesemo, kar gledamo, nas soočenje z zlom, trpljenjem in smrtjo globoko presune. Bolečina ustvarja prostor za opazovanje in raziskovanje, kaj je človek, in za ločevanje teme od svetlobe. Ranjenost postaja vir rasti, trpljenje se sčasoma spremeni v novo živost in rodovitnost, mi pa postanemo »udeleženci drame Božje ljubezni in bolečine«. Ali kot nekje zapiše Olivier Clément: »Bog nam, nenehno križan na križu grozot sveta, vendar tudi nenehno vstajajoč od mrtvih, odpira nepričakovana pota vstajenja.«

Notranji procesi imajo realne posledice v svetu, zato nas bo očiščenje osvobodilo

Mučenci in žrtve so dotrpeli, ne le upanje, dočakali so izpolnitev obljube, molitev je bila uslišana. Kaj pa mi? Kakšno je naše upanje? O spravi si še govoriti ne upamo več. Je za odpuščanje dovolj sprijazniti se z mislijo, da je tako pač bilo, in vse prepustiti pozabi? Se potrpljenje morda ne kaže prav v tem, da se ne nehamo truditi?

Res se ne smemo nehati truditi. Nemški filozof Karl Jaspers trdi, da je treba prevzeti nase krivdo očetov. Sokrivi smo, če za očiščenje in spravo ne storimo vsega, kar je v naši moči. Soodgovorni smo za odnos Slovencev do zastaranih zločinov in krivic. Prizadevati si moramo za razgrinjanje vseh dejstev iz naše polpreteklosti in se truditi za povračilo vsakršne škode. Očiščenje nas bo osvobodilo, da bomo odprti za tisto, kar prihaja. Vsaka prava preobrazba je izrazito individualen proces, ki poteka v neodvisnih posameznikih ali v živi izmenjavi. Notranji procesi imajo realne posledice v svetu, piše Jaspers.

Varuhi spomina v pobudi Vseposvojitev drug ob drugem skrbimo za globok odnos s posvojeno žrtvijo. Med pismi na spletni strani in na E-pokopališču najdemo ganljive utrinke o duhovni bližini s predniki, o predani molitvi za pokojne dedke, babice …, o hvaležnosti za našo povezanost v negovanju spomina na žrtve zla. Vsak od nas piše svojo zgodbo, v vseh zgodbah pa inkognito deluje ljubezen. Vse to ima realne posledice v svetu.

Chantal Delsol: Demiurg uničuje, kar je želel izboljšati, vrtnar požlahtni vse, česar se dotakne

Francoska filozofinja Chantal Delsol razvija zanimivo podobo o dveh nasprotnih tipih ljudi: prvemu pravi demiurg, drugemu pa vrtnar. Demiurg ima težnjo ta svet zamenjati, ker je nepopoln. Pripada mu oblast, teži k radikalizaciji in monopolu. Demiurg uničuje prav to, kar je želel izboljšati. Meni, da meja ni. Zanj je dobro vse, kar vodi k emancipaciji. Nevaren je, občuduje le sebe in to, kar naredi sam. Ima se za božanskega. Vrtnar pa je občudovalec sveta, on goji, neguje, pomaga pri rasti. Od tod njegova ponižnost. Ostaja odvisen od reda, ki ga presega. Požlahtni vse, česar se dotakne. Čudenje se ga poloti že zjutraj. Čuti se manjšega od sveta, ki ga obdaja, in nemočnega pred neštetimi skrivnostmi. Čudovita skrivnost njegove svobode mu narekuje, naj bo umen in previden. Ob tem čuti dostojanstvo pripadnosti. Sobiva in sodeluje z nekom, ki je večji od njega in ga imenuje Bog. Vrtnar ne pozna prezira, obrekovanja niti posmeha. Najpreprostejša cvetlica ga osrečuje. Čudi se redu, hkrati pa je navdušen nad lastnimi podvigi.

Eden izmed vrtnarjev je tudi svetopisemski Noe. Ko so vode vesoljnega potopa odtekle in je Bog v znamenje zaveze z njim in vsem njegovim potomstvom postavil mavrico v oblake, »tedaj je Noe, mož zemlje, začel saditi vinograd« (1 Mz 9,20). Tudi varuhi spomina na žrtve zla smo vrtnarji, ki pod znamenjem zaveze sadimo, da bi rastla ljubezen do sveta, ljudi in Stvarnika.

Vir: Božja beseda danes, 1/2021