V Sloveniji so čisto resni gospodje in gospe, ki javno špekulirajo o aktivnem vstopu Vatikana v reševanje mariborske finančne krize. S tem zgolj dokazujejo svoje nepoznavanje katoliške Cerkve in so mimogrede najboljši argumet za uvedbo pouka o verstvih. Ampak to je tema za kdaj drugič.
Vatikan ni multinacionalka in škofije niso njegove podružnice. Probleme, ki so si jih nakopali v Mariboru, bodo morali tam tudi rešiti. Vatikanska pomoč bo ostala omejena in vzgojna. Ko jih je zdaj že nekdanji ekonom prosil za posojilo, so mu na diskreten način poslali novega šefa. Ko je sodu izbilo dno, so s svetlobno hitrostjo sprejeli odstop dolgoletnega škofa, s čimer so na manj diskreten in javen način pokazali, kaj si mislijo o gospodarskem projektu nadškofije. Namesto javnega zgražanja in karanja so pomagali najti sposobne sanatorje, da pomagajo rešiti, kar se rešiti da.
V tem smislu se je Rim izrekel in je zanj zadeva zaključena. Probleme, ki smo jih ustvarili v Sloveniji, bomo morali tu tudi razrešiti. Verjamem, da novo vodstvo nadškofije razume bistvene zadeve in si prizadeva za čim boljši razplet zgodbe. Tu mislim na spoznanje, da je bila strateška napaka storjena v trenutku, ko se je škofija odločila, da se bo “šla posel”, in na odločenost, da poskusijo čim bolj omiliti posledice za majhnega človeka, predvsem za vlagatelje in zaposlene v družbah, ki so pod vplivom Gospodarstva Rasti. Oboje človek upravičeno sme pričakovati od krščanske ustanove.
Prašiči in pajdaši
Afera okrog nadškofije Maribor je v tem smislu zaključena. Vatikan je “resetiral” mariborsko nadškofijo in ji omogočil nov začetek. Zdaj se lahko ozremo naokrog. Mariborska zgodba ni bila omejena na nekaj akterjev, povezanih z nadškofijskim ekonomom, ampak so v njej aktivno in prostovoljno nastopali protagonisti z državnega odra: banke, politiki, gospodarstveniki. Zato se samo od sebe ponuja vprašanje, kdaj bo prišlo do resetiranja še kje drugje v Sloveniji.
Nobena skrivnost ni, da nas je v krizo pripeljala “radodarnost” bank, predvsem Nove Ljubljanske banke, ki so Istrabenzu, Merkurju, Zvonom in tako naprej dajale nerazumne kredite. Vendar je med prevladujočo banko in Zvonom bistvena razlika. Če propade zadnji, bodo trpeli tisoči, gospodarstvo in država pa bosta šla naprej, olajšana za slabo podjetje. Če propade prva, bodo trpeli milijoni, ker se bo celotno gospodarstvo zaustavilo. Brez banke, kot je NLB, slovensko gospodarstvo ne more delovati.
Nova Ljubljanska banka je državna banka. Slovenska država še ni zrela. Politične elite ne znajo ločiti med državnim interesom (zdrava banka) in parcialnim, strankarskim intersom (jasli in bankomat za pristaše). V finančnem dnevniku so trenutno stanje opisali z izrazoma prašičja miselnost in pajdaški kapitalizem. Ko svinja pride na travnik, ga razrije. Kdaj bomo oblast dali takim elitam, ki bodo znale vestno gospodariti s travnikom, da ne bomo lačni mi in bo ostalo kaj še za potomce?
Potrebujemo tujega gospodarja?
Pred kratkim je Hypo banka odpustila vodilne v slovenski podružnici, ki jim očitajo nevestno in celo kaznivo delovanje. “Začudenje” nekaterih, ki so se znašli na cesti, je mogoče razumeti tudi kot priznanje, da niso delali nič drugače kot ostali v Sloveniji. Nenavadno je torej to, da (tuji) lastnik ne dovoli goljufanja, podkupovanja in podobnih reči!
Hypo banko in mariborsko nadškofijo rešuje dejstvo, da imata “vrhovne šefe” izven meja Slovenije, ki nočejo igrati po prašičje-pajdaških pravilih. Ali bomo Slovenci dozoreli kot družba, ki je zmožna sama postaviti pravična in etična pravila ter jih uveljaviti? Če tega sami ne bomo naredili, potem bo prišel nekdo drug in naredil red. Po svoji meri, ne po naši.
*Rim se je izrekel, zadeva je zaključena
