Roland Jahn, zagovornik žrtev

11
287
Roland Jahn leta 1983.
Roland Jahn leta 1983.

Nobena skrivnost ni, da lustracije v Sloveniji ni bilo, da omrežja iz ozadja obvladujejo državo, da se napajajo iz državnih bank, zato se tudi te ne smejo privatizirati, da so izredno vplivna v sodstvu, zdravstvu, zunanji trgovini, in še kje drugje. Tudi edini lustracijski zakon, namreč zakon o sodniški službi, ki bi naj preprečeval trajni mandat sodnikom, ki so v prejšnjem sistemu kršili človekove pravice, se ne izvaja. Slovenija, ki je po prevratu in ob osamosvojitvi veljala za vzgled prejšnjim komunističnim državam, sedaj nazaduje. Druge države so jo prehitele, za njo stojita morda še samo Romunija in Bulgarija.

V Nemčiji je pravkar potekel mandat Rolandu Jahnu, pooblaščenca za dokumentacijo nemške tajne policije nekdanje Nemške demokratične republike (NDR), kratko Stasi. Urad pooblaščenca je bil od vsega začetka zamišljen kot neodvisna ustanova. Pooblaščenec mora biti strankarsko neodvisen in strogo zavezan razkrivanju preteklosti. Izvoli ga nemški zvezni parlament za pet let, mandat se enkrat lahko podaljša. Prvo pooblaščenec je bil sedanji predsednik države Joachim Gauck, sledila pa mu je Marianna Birtheler. Nemška vlada je pravkar sprejela sklep, da bo Jahna ponovno podprla. Ker bo po zakonu leta 2019 prenehalo preverjanje kandidatov za določene službe – rok so na Jahnovo zahtevo v noveli zakona podaljšali –, posebna komisija pravkar pripravlja predloge za reorganizacijo urada, zato bo Jahn do odločitve o tem urad komisarično vodil, vendar njegova ponovna izvolitev ni vprašljiva. V ospredju je tudi vprašanje ali naj urad tudi po 2019 ostane samostojen, ali pa se naj priključi zveznemu arhivu v Berlinu. Jahnova ideja je namreč, da v nekdanji Stasijevi centrali nastane »Kampus demokracije«. Tam je že izredno nazoren muzej, ki prikazuje delovanje tajne politične policije na vseh področjih. Izjavil je, da je važno da Stasi-arhiv kot simbol miroljubne revolucije še naprej samostojno deluje. V Stasi-arhivu je 11 km dokumentov, med njimi 1,8 miljonov fotografij, 30.000 filmov, video- in avdio posnetkov. Poleg tega pa se je ohranilo 39.000 vreč raztrganega arhivskega gradiva, ki ga ročno sestavljajo, zadnje čase pa tudi s pomočjo računalnikov. To je zamudno delo, nočejo pa prepustiti Stasiju katere informacije bodo javnosti dostopne in katere ne. V Vzhodni Nemčliji je bilo okoli 5 % gradiva (ne samo v Berlinu) uničenega, v Sloveniji po previdni oceni okoli 80%. In še do tega se po noveli arhivskega zakona omejuje dostop.

Jahn je bil izvoljen 28. januarja 2011 z veliko podporo vseh strank, razen stranke »Die Linke«, ki je naslednica nemške komunistične partije, ki je bila odgovorna za kršitve človekovih in državljanskih pravic v NDR. Prav te kršitve seveda Urad pooblaščenca za Stasi dokumentacijo razkriva. Kljub temu, da je Jahn imel veliko podporo na začetku, je kmalu poskrbel tudi za določeno nasprotovanje. Že pri umestitvi je namreč javno napovedal, da bo svoj mandat vodil tako, da bo predvsem zagovornik žrtev. Delal je na tem, da se iz urada odstranijo vsi uslužbenci Ministrstva za notranje zadeve, torej prejšnje tajne policije Stasi. Pomislekov nekaterih sodelavcev ni upošteval, ker je bilo po njegovem mnenju to, da so bili še naprej tam zaposleni, za žrtve nespremenljivo. Do sedaj mu je uspelo odstraniti večino Stasijevih uslužbencev, od takrat 50 jih je v uradu na nepomembnih mestih ostalo samo še 15.

Prejšnjim uslužbencem in sodelavcem tajne policije Stasi določene javne oz. državne službe niso dostopne. Obremenjeni profesorji, pravniki, uradniki so se morali umakniti iz univerz, pa seveda tudi iz drugih inštitucij in uradov. Medtem ko so v prvih letih preverjali predvsem tiste, ki so zavzemali določene visoke službe oz., tiste za katere je obstajal utemeljen sum, se po noveli zakona ob imenovanju Jahna lahko preverja vse višje javne uslužbence in tudi honorarne župane. Po sprejeti noveli se je za znanstvenike in publiciste tudi znatno izboljšal dostop do arhiva – v nasprotju s Slovenijo, kjer se dostop do arhivskega gradiva močno omejuje. Medtem ko nemški zakon ščiti žrtve ne pa tudi nosilcev javnih služb oz. storilcev, slovenska novela arhivskega zakona ščiti tudi storilce, ker ne razlikuje med obema kategorijama. Ščiti pa ne samo storilce komunistične totalitarne preteklosti, temveč tudi nacistične in fašistične.

Jahn poudarja, da gre uradu predvsem za to, da se odkriva, kako je komunistična oblast v Vzhodni Nemčija delovala, v ospredju je seveda delovanje politične tajne policije Stasi, kako se je vmešavala v življenje ljudi in kako je njihovo življenje uničevala. Jahn sam je preživel šest mesecev v zaporu, potem pa ga je Stasi zvezanega junija 1983 posadila v vlak, ki je peljal na Bavarsko. V knjigi z naslovom Mi, ki smo se prilagodili. Preživetje v NDR ugotavlja, da še ni prave razlage za to, da je NDR tako dolgo eksistirala predno so se ljudje upali povedati resnico in »imeli toliko poguma, da so šli na cesto, vzeli svoje pravice v roke – in da so povzročili, da se je zrušil zid? Če hočemo res razumeti zakaj je zid funkcioniral 40 let, potem moramo pojasniti, kaj je večina prebivalcev NDR doživljala in kako se je soočala z represivnim sistemom.« (Spiegel, 8.9.2014)

In lani je med obiskom na Hrvaškem pojasnil: »Razprava o preteklosti pomaga pri graditvi demokratičnih razmer. Pomaga na poti v prihodnost. Brez te razprave je veliko večja verjetnost, da se ponovijo napake in krivice iz preteklosti.« (Večernji list, 5.9.2015).

Kdaj bomo v Sloveniji prišli do podobnih spoznanj?

11 KOMENTARJI

  1. Kdaj do podobnih spoznanj?!
    Kdaj bomo prišli vsaj do intervjuja s tem gospodom, vsaj tako kot Hrvati???

  2. Tako se reče bobu bob.

    To je vzorčni primer, kar bi naj storili v Sloveniji, da se preprečijo kršitve človekovih pravic in ostanki totalitarne oblasti, ki onemogočajo uveljavitev demokratičnih standardov v slovenski skupnosti.

    Vendar mi ni jasno, kako je mogoče, da demokracija ne more zaživeti v Sloveniji in da žrtve še niso varovane, ampak so varovani storilci trpinčenja žrtev in njihovi zagovorniki.

  3. Ni mi jasno, zakaj je mogoče z izprijenostjo in nečlovekoljubjem, tako dolgo zavajati slovensko javnost.

  4. “Po sprejeti noveli se je za znanstvenike in publiciste tudi znatno izboljšal dostop do arhiva – v nasprotju s Slovenijo, kjer se dostop do arhivskega gradiva močno omejuje.”
    ===========================

    Za kar pa ima velike zasluge Ljudmila Novak in stranka NSi.

  5. Ja, odličen članek. Verjetno bomo s to temno stranjo približno podobno slabo razčistili in počistili kot je recimo Italija z dediščino fašizma. Nemci so bili temeljiti ( v začetku predvsem pod zunanjo prisilo) glede nacizma, enako so zdaj temeljiti in redoljubni glede komunizma.

    Ampak žalostno pri nas: desnica politično dobiva na emocijah proti beguncem/migrantom in izgublja, ko hoče na čisto z umazanijami iz komunističnih časov. Ravno obratno od tistega, kar bi narekovala etika.

    Glede na to, da je 80% udbovskega arhiva uničenega in da je dodatno zamujenega četrt stoletja, temeljite katarze, tudi če bi bila volja, niti ne more več biti. Kar ne pomeni, da katarza vnaprej ni upravičen cilj politike, ki želi biti etična in civilizirana.

    Z drugimi besedami, slovenski narod je upravičen do razkritja vsebine preostalega dela arhiva udbe + organi pregona so končno dolžni dokazati svojo privrženost demokraciji s tem, da sprožijo postopke osebne odgovornosti za uničevanje arhiva udbe v letu 1990.

  6. Gospa avtorica, na vaše vprašanje kdaj, je žal odgovor nikoli. V Vzhodno Nemčijo je boljševiške metode prinesla Stalinova Rdeča armada, zato njihova demontaža ni bila težka in vprašljiva. Pri nas pa so domače, avtohtone, čeprav naučene v Sovjetski zvezi. Z navdušenjem srednje in mlajše generacije, ki pri implementaciji boljševizma nista mogli sodelovati, se sedaj zlahka obnavljajo in restavrirajo celo do te mere, da se tu pa tam slišijo pripombe, da jih je v Hudi jami premalo in da sebo našlo še dovolj prostora. Najmanj polovica Slovencev stoji za njimi, če ne celo več. Približuje se kaos, v katerem se zgodovina zlahka spet ponovi. Grafit, da bomo še klali kristjane ni bil napisan slučajno.

  7. Jasen in obvezujoč članek. Ne gre samo za ugotavljanje stanja, ampak za smernice, kako bi morali v Sloveniji delovati na tem področju.

    Obvezno ga bi morali prebrati vsi antifašisti.

    Ni naključje, da je slovensko družbeno življenje še vedno prežeto s komunizmom. Zadnjič sem se pogovarjal s 14-letnim fantom in omenilo Sovjetsko zvezo. Niti sanjlo se mu ni, kaj je to. Prva moja pomisel, ker sem stvar slabo presodil, je bila: Ah, v šolah vendarle ni več komunizma. Ob boljšem premisleku pa sem spoznal bridko zmoto. Gre za to, da bi se šolarji obvezno morali učiti o centralni zločinski državi, ki je izvažala zločin po vsem svetu, v velikih količinah tudi v Jugoslavijo in Slovenijo. Skratka, otroci bi še kako morali vedeti, kaj je to Sovjetska zveza – primer velikega zla. Ob selektiranju zgodovine v korist komunistov tako ni čudno, koliko antifašistov gomazi po slovenski zemlji.

  8. Škoda da pri nas nimamo takega pooblaščenca, sicer pa tudi če bi ga imeli, bi sploh dobil podporo v parlamentu ?

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite