Rokovnjači našega časa in kaos

8
243

frustracije jeza»Tisti, ki so se imeli zaradi upora novih francoskih gospodarjev bati, bežali so v gozdove in gore in od tam nemire delali. Kasneje, ko so Francozje za svojo vojsko novincev nabirali, bežali so ti tudi radi v gozde in pomnožili število ljudi, ki so morali živeti od sile in ropa. Tako so bile ceste po Kranjskem nevarne. Zlasti mnogo francoskih uradnikov je bilo oropanih in ubitih, a tudi domačim drhal ni prizanašala. Vlada pa vsemu temu ni bila kos. Občine so poleg vseh teh novih klatežev imele svoje velike križe tudi s starimi, od nekdaj neiztrebljenimi četami zlih ljudi, ki so brez dela hoteli živeti na tuje stroške in niso ločili, kaj je moje in kaj je tvoje.«

Josip Jurčič, Rokovnjači (1881)

Današnji čas lepo kaže, kako hitro se v družbi ustvarijo razmere kaosa, malodušja, dezorientiranosti in brezvladja. Par pokradenih milijard, nekaj tisoč besnih, več sto tisoč obupano nemočnih in seveda (!) majhna peščica tistih, ki bodo naredili vse, da se jih ne odkrije. Da ne omenjamo tistih, ki se vozijo po robu tega kaotičnega vrtinca in doživljajo svojih pet minut medijske slave, ne da bi se zavedali, komu in zakaj služijo.

Kaotične razmere pri nas niso od včeraj. Nekaj spomina nanje je ostalo celo iz časov ob nastopu kratke francoske oblasti v letih 1810-1814 in prav ti spominski ostanki so najbrž podlaga za dogodke, ki jih opisuje Jurčič v Rokovnjačih. Seveda pa so bili dogodki bistveno bolj kaotični, nepredvidljivi in pogubni med drugo vojno in po njej. Večina ljudi, jasno, si kaotičnih, negotovih in nepredvidljivih razmer ne želi in si bo sčasoma želela česarkoli, tudi diktature, samo da bi se te tedaj že nevzdržne razmere končale. Glas te večine zastopa tudi Jurčič: rokovnjači zanj niso tlačanski reveži, ki bi se zaradi nemogočih razmer dvignili zoper tujo ali domačo gospodo, tudi nobeni robinhudi niso niti borci za kako svobodo. V njihovih dejanjih ni nič potencialno subverzivnega ali svobodomiselnega. S tega vidika bi bilo zanimivo razmišljati, ali se je v našem soočenju s kaosom druge vojne glede tega kaj spremenilo.

Na naveličanost večine ter njeno izčrpanost od neprestanega stanja stresa in kaosa računa tista manjšina, ki vzdržuje stanje negotovosti, ker se boji prehitrega povratka v normalno stanje, v katerem bi se slej ko prej znašla na politični ali sodni zatožni klopi. Oni se v kaosu zelo dobro znajdejo, ker so takrat pač vsi ljudje malo krivi, vsi sumljivi in vsi malo »iz tira«. Toda tako stanje negotovosti, ki je sprva zelo primerno za prikrivanje kriminalnih dejanj manjšine, seveda ne more trajati v nedogled. Kratkoročno, kakor to izkušamo te dni pri nas, je stanje kaosa mogoče umetno pomiriti, na primer tako, da rečemo, da bo nova vlada naredila red, pa naj stane, kar hoče. Prav tako lahko čez čas ta ista vlada stanje kaosa in strahu spet spodbudi s širjenjem alarmantnih informacij o tem, kako bi šele bilo, če ne bi imeli prav te vlade. Skratka, kdor ve, kako slabo ljudje prenašamo kaos, nam lahko zelo dolgo vlada tako, da nam kaos po malem ustvarja in pomirja, ne da bi v resnici karkoli naredil za to, da negotovosti in nepredvidljivosti ne bi bilo več. Še več, on sam je vir strahu in negotovosti. Kadar ga je strah, da bo izgubil oblast, širi strah okoli sebe in ustrahuje, in ko ljudje ta strah posrkajo vase in se začno bati, nastopi kot njihov rešitelj.

Vprašanje je, kako se dolgoročno razrešijo napetosti in kaos v družbi. Običajno družba najde krivca, nad katerim se bo znesla, s tem razreši napetost, ki se je kopičila vrsto let, ter si zaradi pretirano besne reakcije nad krivcem nakoplje krivdo, ki jo bo umirila in potisnila v pasivnost za nadaljnjih nekaj let. Zdaj bi se lahko naivno vprašali, ali bodo morda med temi krivci tudi storilci kriminalnih dejanj. Ali bodo končno, kot piše Jurčič, vlada in občine polovile rokovnjače, torej tiste, ki so največ prispevali k razraščanju nasilja in vzdrževanju kaosa? Seveda ne, ti se večinoma izmaknejo, zato bi lahko tvegali trditev, da je dober konec vojn in nasilnega divjanja samo tak, ko se vsaj nekateri od storilcev znajdejo v zaporu in ko se družba zave svojega sovraštva in sprejme poleg osebne tudi kolektivno krivdo za to, da se je znesla nad praviloma nedolžnimi žrtvami. Je pa seveda tu še gozd, kot piše Jurčič, ali družba, kot bi rekli danes, ki je vedno vsaj malo naseljen z nevarnimi ljudmi različnih sort.

Kdor bi torej mislil, da se kaznovanje in izgon grešnega kozla dogaja samo v primitivnih kulturah ali v času izjemnih razmer pred izbruhi vojn in da je današnji čas za kaj takega preveč napreden, se bo najbrž prepričal o svoji zmoti. Krog nasilja se odvija v vseh časih in povsod in nima nobene druge logike kot kanaliziranje jeze in frustracij. To je precej uničujoča novica za vse zgodovinsko epohalne spekulacije o tem, kaj poganja zgodovino in kaj je v ozadju tega ali onega spopada. Ozemlje, sužnji, nafta, kapital, razredni boj, morda ženska, kot v trojanski vojni? Nič od tega, nasilje. Nasilje se zelo malo ozira na okoliščine in na to, kaj je koristno in smotrno. Nacisti na primer so med drugo vojno najbolj pohiteli s pobijanjem Judov prav v zadnjem letu vojne, ko je bilo z vojaškega vidika vse že izgubljeno. Kaotične razmere, vojne in genocidna dejanja si navadno sledijo v tem zaporedju in včasih se je mislilo, da je genocid tragični eksces, ki je nastal zaradi predhodnih kaotičnih, nepredvidljivih dogodkov ter vojne. Toda bolj verjetno bo treba vrstni red obrniti in se vprašati, kaj če so kaotične razmere in vojne samo priprava za tisto poslednje dejanje, s katerim se konča dolgi ciklus iskanja prave tarče za nakopičene frustracije neke družbe. Ali ni prav vojna v bivši Jugoslaviji izjemen primer za to, kako so se zaradi genocidnih dejanj izjalovili praktično vsi politično-strateški cilji njenih voditeljev, pa se vendar se nihče ne pritožuje zaradi tega?! Kot da bi vojna dosegla svoj cilj, s tem ko je pripravila teren za množično pobijanje.

Nakopičene jeze in frustracije se ne da razrešiti drugače, kot da ta izbruhne na dan prav nad nekom, ki se ga ne bojimo in ki seveda ni prava tarča jeze, ampak najbolj priročna tarča. Pravih tarč se namreč bojimo, zasilnih tarč ne. Poleg tega k jezi spada tudi občutek, da je upravičena. Jeza je v očeh jeznega človeka vedno upravičena. Kot na primer takrat, ko se doma odrasli »upravičeno« jezimo nad nepospravljenim stanovanjem, za kar navadno krivimo otroke, v resnici pa smo sami v sebi tudi zelo »nepospravljeni«, se pravi zgubljeni in nemočni. Pospravljanje stanovanja bi bila lahko zelo koristna pot razreševanja vsakodnevnih frustracij, če se ne bi ob tem naša jeza samo potuhnila in počakala, da bodo razmere dovolj varne za nov izpad. In kako je s ponovnim ustvarjanjem reda v družbi? Se tudi tu jeza in sovraštvo samo potuhneta do nove eskalacije nasilja? Če red ne seže do korenin jeze in ne olajša krivic in bolečin, iz katerih se napaja jeza, potem lahko najverjetneje pričakujemo redne izpade kaosa in sovraštva. Nesrečna usoda jeze je, da vsaka jeza, ki se ne spremeni v trdo delo in iskreno prizadevanje za popravo krivic, postane slej ko prej palica, s katero udarimo po nedolžnih. Tujih ali domačih, kot pravi Jurčič, nobenim drhal iz gozdov ne prizanaša, vse ostalo so samo nepomembne okoliščine.

Pripis uredništva: dr. Tomaž Erzar je sodelavec in soustanovitelj Študijsko-raziskovalnega centra za družino v Ljubljani, ki skupaj z ustanovo Memores za leto 2015 pripravlja niz dogodkov in dejavnosti v zvezi z obeleženjem sedemdesetletnice konca druge svetovne vojne pod skupnim imenom “Resnica in sočutje”.

Foto: Flickr

8 KOMENTARJI

  1. Kljub vsemu je vedno najboljša trezna glava, pa čeprav jo skuša kdo nestrezniti.

    Kaotično je delovala premierka, ko je napadla prezirljivo in ustrahujoče Evropo, ker si je dovolila opomniti Slovenijo, da ne spoštuje Evropsko resolucijo o totalitarnih režimih.

    Kaosa se nekateri poslužijo takrat, ko jim zmanjka argumentov.

  2. Je kateri izmed prevladujočih medijev sposoben resno diskutirati o stanju kaosa in posiljevanju z “normalnostjo” ob očitnih protislovjih? Pa o grešnih kozlih?
    Kaj je laže: skupinsko ubijati kozla ali prijeti bika za roge?

  3. Poznamo tudi sistemski kaos, ki se odraža:

    – v nenačelnih in nepravičnih zakonih in podobnem delovanju političnih strank ter državnih organov , ki dopuščajo negospodarno, nepravično ter nedomoljubno ravnanje.

    Poleg tega pa tudi medijski kaos, ki je le podaljšana roka sistemskega kaosa.

    • Drži. Vendar “sistemski” kaos seveda ne odvezuje od osebne odgovornosti in poklicne etike, ki s čredniškimi (re)akcijami nima veze. Pa še nekaj: tovrstni “sistemski” oziroma bolje rečeno – sistematični – kaos je v resnici izven našega deklariranega sistema.

  4. Kaos, po slovensko nered, ima določeno ozadje.

    Prav gotovo ga ne povzroča prizadevanje za skupno dobro, ampak delovanje skupin, ki sledijo le svojemu sebičnemu interesu, skupno dobro pa za njih ne obstaja.

    Lep primer so urejene in neurejene družine.

    Urejen družine dosledno spoštujejo vrednote, ki sestavljajo njihovo skupno dobro.

    Dosledne so ne le pri pravicah, ampak zlasti pri obveznostih in odgovornostih.

    Delujejo predvsem preventivno.

    Pri neurejenih družinah teh odlik ni.

  5. Kot opozicijska stranka, deluje SDS zelo ustvarjalno in preventivno, pri čemer prednjači Andrej Vizjak s svojim primernim besednim in siceršnjim nastopom.

  6. Ta razprava o nasilju je bolj tako. Da zgodovino poganja nasilje in da ni nobene druge logike od nasilja je neumnost.
    To je čisto ateistično pojmovanje v Marxovem stilu, kjer je revolucija večna. Razumem duhovnikovo nenasilno držo, da ne nosi orožja pod nobenim pogojem, (čeprav za našega vojaškega vikarja nisem povsem prepričan), to vse paše skupaj. Toda izruvati nasilje iz sveta še pred koncem sveta… nemogoče. Zaradi tega pa nasilje ni samo sebi namen, niti ni nujno le jeza in frustracija. Jeza sploh ni nujno vedno slaba.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite