Rojstvo in smrt neke vstaje

Avtor: Tomaž Štih. Vir: Libertarec. In tako se je začelo in končalo. Z množičnim protestom šestih razjarjenih Ljubljančank in Ljubljančanov pred mestno hišo na prvem in kar dvakrat večji množici na današnjem drugem protestu proti županu Jankoviču. Margaret Mead je nekoč rekla: “Never doubt that a small group of thoughtful, committed citizens can change the world. Indeed, it is the only thing that ever has.” Indeed. Peščica iskrenih protestnikov, ki so slogane s transparentov vzeli preresno in premalo politično – je s svojo maloštevilnostjo nehote brutalno minirala “slovensko vstajo”.

Doslej so bili protesti upor naroda proti politiki (imenovani tako, da so bili uperjeni enako proti vsem političnim opcijam, npr. “Janša naj odstopi!” ali “Franca, gotof si!”); odslej pa so malo temperamentnejša predvolilna zborovanja. Zbor 5.000 državljanov je kredibilen protest; zbor 5.000 pozitivnih in social- demokratov ter njihovih najbolj zvestih volivk in volivcev iz baze 50.000 članov pa je konvencija združene opozicije. Ki nezaupnico lahko predlaga tudi *znotraj* parlamenta, če bi rada sestavila svojo vlado.

Izplen Mariborske vstaje, ki je še najbližje pristnemu lokalnemu soočenju naroda s problemi z uporabo pred- poslednjega sredstva, je en zamenjan Franca Kangler. Cilj je dosežen. Za božič protestniki v Mariboru ne bodo potrebovali šalov, kap in rokavic. Bosta pa na stojnicah nedvomno velik hit vazelin in tista Štajerska narodna: ”Ka’ smo se za to borili?! Ka’ se nismo nič naučili?!”. Najverjetnejša menjava je namreč politično doslej neaktivni (razen v dijaški organizaciji, študentski organizaciji, strankarskemu podmladku in stranki, ki je vladala 63 od preteklih 67 let … nekako celo življenje, razen, ko je dve leti z zasebnim podjetjem delal posle s stranko, paradržavo in državo) župan Frangež.

V Ljubljani je bila medtem brez glasu proti (in s sodelovanjem vse politike) sprejeta pokojninska reforma, ki deluje pet let in dodatno obremenjuje gospodarstvo. Narejena je bila luknja v proračun, da bi se financiralo visoko šolstvo in malice, ki bi se sicer financirale s prerazporeditvami, vendar si potem nihče ne bi mogel lastiti zaslug za to (to tragično kolo je vodila politična stranka, ki ji pripadam). Žiga Turk pa je ugodil Štrukljevim zahtevam ter ohranil normative in standarde francoskega dvora slovenskega šolstva, ki si jih ne moremo privoščiti. To so dosežki, to so spremembe! Bravo! Takšnega državnega trošenja doslej v Sloveniji res še nismo videli. Realnosti smo pokazali moč narodno- politične enotnosti. Zdaj moramo to le še razložiti tistim, ki nam posojajo denar za pravice, ki nam pripadajo.

Protesti, ki so se začeli kot boj proti 21- letnemu statusu quo so se končali kot zmaga nad spremembami. Sindikati se veselijo, social- demokrati se veselijo, pozitivci pa protestirajo dalje. Ampak ne proti Jankoviču. In ne za odpoklic županov.

Vir: Libertarec