Svetniki so naši prijatelji. So torej na naši strani – v dobro našega dobrega. So z nami! Svetniki torej niso del problema. Toda problem je v nas. Če odnos ne steče, moramo to v tem primeru pripisati sebi! Oni niso daleč od nas; nasprotno, so z nami in v službi našega resničnega blagra.
Vprašajmo se raje: koliko in kako smo mi z njimi! Ali smo takšni, kakršni so oni do nas, tudi mi do njih? Ali jim vračamo z enako mero: ne povsem enako, ampak s takšno, kakršno jo pač mi premoremo – saj je mera, ki jo oni premorejo, mnogo večja in lepša, kakor pa je mera, ki jo premoremo mi. Ali je med nami vzajemnost, ali pa teče promet samo v eni smeri – dokler pač se zaradi neodzivnosti z ene strani ne izčrpa in ne usahne, ker je torej ena (naša) stran popolnoma omrtvela in ni strani nobenega odziva, nobenega odmeva, le popolna brezčutnost. Jasno: vlaganje v neki projekt, ki ne rodi sadov, je brezpredmetno in celo škodljivo, če se sredstva, namenjena za njegov razvoj in stvaritev, uporabljajo povsem nenamensko, celo za prazne stvari! Nihče ne bo vlagal v stvari, ki bodo prinašale nered, razmah neumnosti ter nekoristne rezultate in učinke.
Zvesti in dobri prijatelji
Pravi prijatelj je vedno pripravljen pomagati. Je zvest. Je dober. Zna tudi opomniti, če je treba. Pravi prijatelj ve, kaj je prav, vsaj načelno, in se ne strinja, če drugi dela to, kar mu je v kvar, četudi je zadeva oblečena v lepo in privlačno zunanjost, notranjost pa je zavajajoča in uničujoča. Pravi prijatelj si želi tudi dobro drugega! V prid tega ga nagovarja, mu pomaga, ga vabi in spodbuja, da bi (drugi) delal tako, da bi mu to koristilo, da bi drugi napredoval, da bi zorel, da bi rasel v dobroti.
Svetniki vse to počnejo! Niso osamljeni prebivalci, negibni, nečutni, mrtvi, nezainteresirani, apatični in brezbrižni za stvari, ki štejejo. Niso individualistični samozadovoljneži, ki bi se zadovoljili samo s svojo srečo in blaženostjo, usoda in pot drugih pa bi jim bila vnemar. Niso perverzni vasezagledanci, ki bi jim bila mar samo njihova sreča, drugi (Zemljani) pa bi bili prepuščeni na milost in nemilost silam, ki razsajajo in hočejo svoj davek v tem minljivem zemeljskem veku in proti katerim se je treba zemeljskim prebivalcem boriti in zoperstavljati. Prav dobro se zavedajo besed svojega Učitelja, ki uči: »Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe!« (3 Mz 19,18; Mt 19,19; Mt 22,39; prim. Mr 12,31; prim. Lk 10,27 …) Vse to oni spolnjujejo in spolnjujejo zelo dobro, da, rekel bi: popolno in z odličnostjo!
Naš odgovor na ponujeno prijateljstvo
Toda pojavlja se drug problem, kakor je rečeno že v uvodu: vzajemnost. Ali smo tudi mi njihovi prijatelji? Smo jim torej zvesti? Jih sploh jemljemo zares, ali pa so za nas samo arhaična beseda, ki sicer prijetno zveni, a nam danes nima kaj povedati, sporočiti in nas nagovoriti? Jih jemljemo kot osebe, ki si želijo našo dobroto? Smo jih pripravljeni vzeti resno, verjeti njihovim sicer modrim besedam? Smo pripravljeni verjeti njihovim pobudam, nasvetom, priporočilom? Smo pripravljeni živeti vzajemnost z njimi, kakor živita dva prijatelja, ki sta si zvesta, drug do drugega dobra, velikodušna, razumevajoča, poslušajoča, pravična, zaupna in ljubeča? Ali pa so oni v najboljšem primeru samo izhod v stiski, izhod, ki v stiski sicer prav pride; ko pa je težava rešena, pa nanje pozabimo, se ne zahvalimo in načrtujemo svoje življenje dalje?
Pomen konstruktivnega odgovora
Ne gre drugače, da mi, ki si tako želimo sreče, dobrote in ljubezni, pravičnosti in miru, to iščemo – ne da bi se ločili od sveta – v vzajemnem odnosu z njimi. Namesto, da bi nas stik z njimi ločeval od tega sveta in problemov in nas popeljal v neko senzibilno utopijo in iluzijo, nas tak odnos naredi v resnici stvarne, realne in resnične. Ne odtujujemo se več sebi – kakor je to zmotno deklariral Marx v znani izjavi, da je vera opij za ljudstvo – ampak sebe najdemo. Poleg tega pa znamo prav reševati stvari in tudi življenje nam zasije – od začetka do večnosti – v obzorju smisla. Naenkrat se prebudi naša identiteta, ki je lepa in stvarna, prebudi se naše dostojanstvo, spoznamo svojo veličino. Vemo, da smo dragoceni, in ne pustimo se več manipulirati. Vemo, da smo ljubljeni in te gotovosti nam ne more vzeti nihče! Vemo, da smo enkratni in samo enkrat na zemlji in da moramo svoje življenje izkoristiti po poti dobrote, svojo svobodo z odločitvijo za resnico in dobroto; vemo, da bo temu, kar naredimo tukaj, na zemlji, sledilo plačilo! Več dobrega prinese večje plačilo in manj dobrega manjše plačilo, če ne celo kaznovanost in kazen.
Vrata v življenje: Vera!
Kaj ti odpira pot do tega pogleda, do tega mišljenja, ki je resnično, povsem realno? V njem imajo mesto tisti, ki živijo na zemlji, pogubljeni, zveličani – sveti. Tej logiki življenja nihče ne uide, če jo poznaš ali ne poznaš. Kako priti torej do tega pogleda, podlage za konstruktivno mišljenje in ravnanje ter naposled osnove za dobro življenje?
Ta pogled ti odpira in daje le vera! Vera, o kateri Jezus pravi: »Tvoja vera te je rešila« (Mr 10,52).
