RKC = reforme katoliške Cerkve?

120
646

VišarjeV času, ko mineva 50 let od Drugega vatikanskega koncila, bo letos jeseni pomembno zasedanje škofov z vsega sveta posvečeno družini in zakonski zvezi. Podobno kot pri koncilu bomo morda ob sklepu letošnje škofovske sinode in tiste naslednje leto, priča nekaterim spremembam v katoliški Cerkvi, predvsem kar zadeva ločence in ponovno poročene ter istospolna partnerstva.

Cerkev pred izzivi sedanjega časa

Živimo v času, ki ga zlasti v zahodnem svetu zaznamujejo procesi sekularizacije in individualizacije. Med ljudmi prevladuje potrošniška miselnost, ki tudi na sočloveka in na medosebne odnose gleda le z vidika stroškov in koristi. Prisotna sta sekularizem in relativizem, ki sta v nekaterih državah, med katere bi lahko uvrstili tudi Slovenijo, postala celo prevladujoči javnopolitični maksimi. Med izraze sekularizma v Sloveniji lahko štejemo tudi aktualno gonjo proti podelitvi nagrade Prešernovega sklada režiserju Jožetu Možini za njegov v tujini večkrat nagrajeni dokumentarec o Pedru Opeki. Prav v teh procesih pa gre najverjetneje iskati vzroke sedanje moralne krize pri nas in drugod po svetu.

Katoliška Cerkev pod vodstvom papeža Frančiška na tako stanje odgovarja s svojim najmočnejšim orožjem: evangelijem! Njegova prva apostolska spodbuda se začne prav s to besedo (o spodbudi več v članku Leona Marca). Od izvolitve kardinala Jorgeja Maria Bergoglia za Petrovega naslednika imam občutek, da gre za človeka, ki živi iz evangelija in pričuje zanj. Poleg vseh njegovih gest, besed in dejanj to najbolj izpričuje njegov obraz, ki izraža vedrino, veselje, svobodo … Lahko bi rekli, da na njem zaznavamo odsvit Božje luči. To dela Frančiška in vse njemu podobne ljudi neizmerno privlačne.

Papež Frančišek je oktobra lani, poleg predvidenega rednega škofovskega posvetovanja o družini leta 2015, sklical še izredno škofovsko sinodo o tej temi, ki bo potekala od 5. do 19. oktobra letos. V okviru priprav na ta posvet je Frančišek s svojimi sodelavci v Vatikanu pripravil in vernikom po vsem svetu razposlal vprašalnik. V Sloveniji smo prejšnji mesec na ta vprašanja prek spleta odgovarjali člani župnijskih pastoralnih svetov, duhovniki, redovnice in redovniki ter člani raznih skupin. Pri tem so se nekateri spotikali že nad samimi vprašanji, češ da gredo predaleč in rušijo »katoliško« doktrino; drugi so bili zadržani in niso želeli odgovarjati, ker naj bi cerkveni vrhovi na ta način »vohunili« za svojimi verniki in njihovimi mnenji; tretji niso imeli časa za odgovarjanje, četrti so bili preleni, peti pa že tako brezbrižni, da je stvar šla mimo njih brez kakršnega koli odmeva. Kakor koli že, osebno sem vprašalnik vzel zelo resno in nanj odgovoril povsem iskreno in v zaupanju, da Sveti Duh vodi delo v zvezi s temi pomembnimi vprašanji.

Želje po spremembah v Cerkvi

Za Cerkev in še zlasti za Cerkev na Slovenskem si želim, da bi postala bolj iskrena, odprta in vključujoča ter da bi gradila na evangeliju – na veseli vesti o Božjem usmiljenju in odrešenju. Želim si večjo vključenost laikov v delovanje Cerkve. Želim si, da bi duhovniki v sedanjih okoliščinah predvsem bili »duhovniki«, druge naloge lahko opravijo laiki. Želim si tudi večjo vlogo žensk v Cerkvi, zlasti v cerkveni hierarhiji, kjer naj bodo – če je možno – zastopane tudi ženske, saj bo to odražalo sestavo celotnega telesa Cerkve in prispevalo k večji »normalnosti« hierarhije.

Kot katoličan, ki hočem v svojem vsakdanjem življenju slediti Jezusu in nauku katoliške Cerkve, pa se zaradi svoje istospolne usmerjenosti soočam z vprašanji, problemi, izzivi in stiskami, na katere se Cerkev (v Sloveniji) po mojem mnenju slabo oz. sploh ne odziva z odgovori, rešitvami, pobudami in programi. S tega vidika se počutim dokaj zapostavljenega in odrinjenega na obrobje, čeprav gotovo nisem edini homoseksualen član Cerkve. Po drugi strani naj bi bil delež istospolno usmerjenih oseb zlasti med kleriki visoko nad povprečjem v celotni populaciji, kar me vodi do zaključka, da smo v Cerkvi priča zelo nezdravi potlačitvi in tabuizaciji homoseksualnosti ter neiskrenosti v zvezi z njo. Zaradi tega menim, da bi morala Cerkev, še posebej na Slovenskem, narediti pomemben in odločen premik k večji iskrenosti, odprtemu pogovoru, spoštovanju in zaščiti dostojanstva oseb s to osebno okoliščino ter iskanju in nudenju konkretnih rešitev za njihove potrebe in stiske.

Odnos Cerkve do homoseksualnosti in homoseksualnih oseb

Cerkev glede na Katekizem katoliške Cerkve (glej člene od 2357 do 2359) priznava, da ima kar nekaj moških in žensk v sebi globoko zakoreninjena istospolna nagnjenja, a homoseksualna dejanja opredeli kot hude zablode, ki so po notranje neurejena in nasprotujejo naravni postavi ter kot taka predstavljajo velik greh zoper čistost. Zato takih dejanj po katoliškem nauku v nobenem primeru ni mogoče odobravati, homoseksualne osebe pa so poklicane k čistosti, kar za osebe z globoko zakoreninjenimi istospolnimi nagnjenji (zaradi česar po mojem niso sposobne za poroko) praktično pomeni popolno in trajno spolno vzdržnost.

Na tem področju si od Cerkve želim, da bi ljudem, kot sem jaz, ponudila obliko partnerskega ali ožjega skupnostnega življenja, ki bo priznana s strani Cerkve, o čemer v svoji knjigi npr. piše ameriški duhovnik prof. dr. Louis J. Cameli. S tem bo Cerkev tem ljudem zagotovila »normalno« vključenost v širše krščanske skupnosti (župnija, skupine …) in te ljudi ne bo silila na pot stran od Cerkve.

Čeprav si po svojih najboljših močeh prizadevam živeti v skladu s celotnim katoliškim cerkvenim naukom, saj me nasploh življenje, neusklajeno s pomembnimi normami, precej bremeni, pa se ne morem povsem strinjati s sedanjo zahtevo, da moramo vsi istospolno usmerjeni ljudje živeti v celibatu ter v popolni in trajni spolni vzdržnosti. To je po mojem mnenju prekomerna zahteva v primerjavi z vsemi drugimi ljudmi in po mojem ni v skladu s človekovim dostojanstvom. Podobnega mnenja je nemški jezuit prof. dr. Hans Rotter, ki je o tej problematiki pred več kot desetimi leti pisal v nemški reviji Stimmen der Zeit. Tudi sv. Pavel ni od vseh pričakoval, da so sposobni samskega življenja in je tistim, ki tega niso zmožni, ponudil konkretno praktično rešitev (1 Kor 7, 8–9): če se ne morejo obvladati, naj se poročijo, saj je to bolje kakor da plamtijo zaradi spolne sle. Po drugi strani je sv. Pavel resda negativno pisal o homoseksualnosti (npr. Rim 1, 24–27; 1 Kor 6, 9–10; 1 Tim 1, 8-10), vendar po mojem mnenju in po mnenju nekaterih razlagalcev Svetega pisma označbe, ki jo je sv. Pavel uporabil za določen tip istospolnega razmerja v takratnem kulturnem okolju, ni mogoče primerjati z odgovornim in zvestim istospolnim odnosom v sedanjem času.

Cerkev danes istospolno usmerjenim sploh ne daje izbire niti ne nudi dovolj praktičnih rešitev, ki bi omogočile spolno življenje v skladu s človekovim dostojanstvom. Ne morem razumeti, kako more Cerkev od vseh homoseksualnih ljudi pričakovati, da bodo zmožni samskega in vzdržnega življenja? Kaj naj naredijo tisti istospolno usmerjeni ljudje, ki se ne morejo obvladati? Kakšno rešitev, ki bi bila v skladu s človekovim dostojanstvom, Cerkev ponuja tem ljudem? Ne nazadnje, kako sploh živeti svojo spolnost kot človek z globoko zakoreninjenimi istospolnimi nagnjenji?

Pobuda za spremembo odnosa do homoseksualnosti in homoseksualnih oseb v Cerkvi

Zavedam se, da smo s svojim neizpostavljanjem in neangažiranjem za to stanje odgovorni tudi istospolno usmerjeni člani Cerkve, a glede na to, da predstavljamo manjšino, ki je v zasebnem in javnem prostoru pogosto izpostavljena pritiskom, zelo negativni stigmatizaciji, nerazumevanju in obsojanju, je po mojem mnenju odgovornost pastirjev in drugih oseb na vodilnih mestih znotraj Cerkve precej, precej večja. Sam sem se odločil, da v javnosti ne bom skrival svoje istospolne usmerjenosti in da bom kot pripadnik katoliške Cerkve opozarjal na tovrstne težave, npr. lani avgusta sem o tem že pisal v svojem prispevku za Časnik. Predvsem si želim, da bi vodilne osebe v Cerkvi to zadevo prepoznale kot pomembno in perečo ter da bi se lotile njenega reševanja. Imam upanje, saj vem, da so v Cerkvi tudi ljudje, ki na svoje brate in sestre z istospolnimi nagnjenji gledajo kot na ljudi z enakim dostojanstvom in Božjim otroštvom; naj na tem mestu izpostavim p. Pavleta Jakopa in Gregorja Čušina, ki sta o homoseksualnosti in homoseksualnih osebah v Cerkvi spregovorila v oddaji Obzorja duha novembra lani.

Prejšnji teden sem v Nemčiji spremljal, kako je prvi profesionalni nogometaš ter nekdanji član in kapetan nemškega Elfa Thomas Hitzlsperger razkril svojo istospolno usmerjenost v uglednem nemškem tedniku Die Zeit z namenom, da preseka ignoranco in tabuizacijo homoseksualnosti v tej najpomembnejši postranski zadevi na svetu in ker se želi angažirati za istospolno usmerjene športnike. Tudi ta zgled in posvetovanja z nekaterimi prijatelji so me spodbudila k temu, da skupaj z nekaterimi somišljeniki znotraj Cerkve v Sloveniji, v kateri prav tako večinoma vlada ignoranca, tabuizacija in stigmatizacije homoseksualnosti in homoseksualnih oseb, ustanovimo skupnost za istospolno usmerjene kristjanke in kristjane. Poimenovali smo jo z latinskim imenom Homines Iesu, kar pomeni Jezusovi ljudje. Med drugim je namen tega združenja odpravljanje predsodkov in izkrivljenih predstav o istospolno usmerjenih osebah znotraj in zunaj Cerkve (npr. da so homoseksualci spolni izprijenci ali bolni ljudje) ter ustvarjanje pogojev, v katerih bodo lahko te osebe v svobodi in odgovornosti živele svoje življenje kot celovite in integrirane osebnosti, kar vključuje tudi njihovo spolnost.

Če so te želje navdihnjene od Svetega Duha, sem prepričan, da bodo na nek način in v nekem trenutku dobile tudi potrditev s strani cerkvene hierarhije. A četudi se v času mojega zemeljskega življenja na tem področju v bojujoči se Cerkvi ne bo nič spremenilo, je zaradi tega ne nameravam zapustiti, saj mi pomeni precej več kot to vprašanje.

Foto: Mario Plešej

120 KOMENTARJI

  1. Ojoj.
    Tudi če se avtor ne more povsem strinjati z zahtevo da morajo vsi istospolno usmerjeni ljudje živeti v celibatu ter popolni in trajni vzdržnosti to ni stvar debate! Nauk Cerkve je jasen! Nobena sinoda ne bo prinesla nobene revolucije, ker je naloga Cerkve ohranjati in ne spreminjati.
    Sodomija je greh, ki vpije do neba in eden od štirih grehov ki kličejo po maščevanju s strani Boga! Sv. Katarina Sienska v delu Pogovori o Božji previdnosti navaja učenja, ki jih je dobila od samega Odrešenika in med njimi ji Naš Gospod Jezus Kristus pove tudi o grozi tega greha in celo to, da se ta greh gnusi še zlim duhovom, ne ker bi se jim gabil greh kot tak ampak ker imajo angelsko naravo in ne morejo gledati tega velikega zla.
    Ne moremo klicati teme luč in luč teme!

    Cerkev homoseksualcem ponuja vse odgovore in ponuja jim edine prave odgovore. Avtor teh odgovorov enostavno ne želi sprejeti in se obeša na razne nemške protestantske teoretike, ki relativizirajo vse povprek.

  2. Menim, da je avtor lepo in spoštljivo napisal svoje mnenje, kar je v zvezi s to problematiko prava redkost. Ni treba, da se z njim strinjamo, je pa vredno prisluhniti in se istočasno poglobiti v nauk Cerkve, ki temelji na evangeliju. Mislim, da danes besede “čistost”, “zdržnost”, “celibat” in podobno, veljajo za nekaj negativnega ali pa so opredeljene kot nedosegljiv cilj. Pa je res tako? Mislim, da so to kreposti, ki človeku vračajo njegovo pravo podobo, saj zaznamujejo njegovo celotno osebnost, in kot take na različen način zavezujejo ne le samske, ampak tudi poročene, in ne le homoseksualne ampak tudi heteroseksualne osebe.

    • Ker si napisal isto kar sem na koncu prebranega sam pomislil, te samo potrjujem, da enako razmišljam.
      Čestitam avtorju za spoštljiv in zelo iskren zapis.

  3. Se strinjam s Katolikom in lucijo.
    Koliko je tistih, ki se ne strinjajo z vzdržnostjo pred poroko (kako majhen procent se tega sploh še drži), pa to ne pomeni, da se je treba njim prilagoditi in spremeniti mnenje Cerkve o tem. Poleg tega je pomembno poudariti, da se tudi ti ljudje imajo za katolike, čeprav v svojem bistvu to sploh niso. Podobno velja tudi za tiste, ki uporabljajo umetno kontracepcijo, za tiste, ki se ločijo in ponovno poročijo itd. Seveda pa se vedno najdejo ljudje, ki jih razumevajoče sprejmejo in v zadnjem času je tudi vedno več takih, ki njihova dejanja tudi odobravajo.
    Upam, da pa bo Cerkev kljub vsemu ostala zvesta sama sebi in ne bo podlegla pritiskom določenih skupin.

    • Zelo zanimivo. Iz katekizma mi ostaja (Katekizem katoliške cerkve 782), da smo člani Cerkve vsi tisti, ki smo krščeni in verjamemo v troedinega Boga. Iz vašega komentarja sklepam, da imate še druga merila, kar je sicer lepo in prav, ni pa vedno pravoverno.

  4. Komaj verjamem, da tu homoseksualec objavlja članek in svoje “želje” po spremembah Cerkvenih naukov? Pa kaj res homoseksualci ne razumete niti najosnovnejših stvari? Svet se vendar ne vrti okoli vas, tudi okoli nas ne. Sprejmite to že enkrat, čimprej.

  5. Zdravko !

    In zakaj homoseksualec ne bi smel objaviti svojega mnenja ?
    Svet se ne vrti okoli Zdravka, sprijazni se z tem in to čimprej !

  6. Hvala za odličen članek, Mario! Prvi odzivi potrjujejo, da vam dela ne bo zmanjkalo. Katoličani in razni katoliki bi se morali večkrat spomniti (kot je to storil papež na povratnem letu iz Rio de Janeira), da ni naša naloga, pošiljati ljudi v pekel ali kam drugam. Prepustimo to odgovornost Bogu, mi pa svoje moči raje usmerimo v to, da bomo dobri bratje in sestre med seboj, učenci Jezusa Kristusa. Kako je že rekel papež: “When I meet a gay person, I have to distinguish between their being gay and being part of a lobby. If they accept the Lord and have goodwill, who am I to judge them? They shouldn’t be marginalized. The tendency [to homosexuality] is not the problem … they’re our brothers.”
    Pa še majhna opomba: glede navzočnosti žensk v hierarhiji se nam zaenkrat ne obetajo spremembe. Zadnji papeži so dokaj jasno povedali, da ne bodo posvečevali žensk v duhovnice in škofinje. Čisto drugače je seveda z navzočnostjo žensk na vodstvenih položajih v cerkvenih skupnostih in ustanovah, ki jo pogreša tudi sedanji papež in že dela na tem.

      • Ko se je tisti tip iz Lukovega evangelija, 15 poglavje, prikazal na domačem pragu, je oče v njem videl sina in se ga je iz srca razveselil – za razliko od brata, ki je v njem videl razduzdanca in človeka, ki je zapravil dediščino.
        Podobno razlika je med vašim prvim komentarjem in izjavami Bassettija ali Frančiška. Iz vašega komentarja odmeva obsodba in zavrnitev. Iz njunih besed veje ljubezen do človeka.
        Ali oče s tem, ko ljubeče sprejme sina, odobrava njegove napake in grehe?

        • Kako so nevarne besede papeža Frančiška… Kako jih je zlahka narobe razumeti. Vi gospod Peter Lah, izgubljate kredibilnost. Vaša ljubezen postaja ljubezen kače. Oče, ki je ljubeče sprejel sina, ga ni sprejel, da bi ga nato ugriznil kot kača. Sprejel ga je v dostojanstvu, kar je bilo možno zato, ker se je sin skesan vrnil.
          Tu pa avtor članka Mario ne kaže nobene skesanosti, samo računa na ljubezen. Vi g. Lah pa se delate naivnega in to “ljubeče” sprejemate.

          • Ne govorim o tem. Pac pa vas vprasam: trdite, da je ocetova ljubezen bila pogojna? Poleg tega nam je Jezus povedal samo to, da se je sin spomnil na dostojanstvo, ki ga je imel doma. Sklenil je le eno: da se bo vrnil k ocetu. O vsem ostalem Jezus molci. Mar ni to zanimivo?

  7. “Kaj naj naredijo tisti istospolno usmerjeni ljudje, ki se ne morejo obvladati? Kakšno rešitev, ki bi bila v skladu s človekovim dostojanstvom, Cerkev ponuja tem ljudem?”

    Ponuja jim zakrament svete spovedi. Da ne bo potrebno znova odkrivati Amerike, pa si rajši poglejte:
    http://www.strangenotions.com/catholic-gay/

    Res je zanimivo, da na oddajo Obzorja duha novembra lani (ko sta o homoseksualnosti in homoseksualnih osebah v Cerkvi spregovorila tudi p. Pavle Jakop in Gregor Čušin), doslej še ni bilo opaziti nobenega odziva. Mene je najbolj motila zmedenost voditeljice in nepovezano nizanje protislovnih izjav različnih sogovornikov in odlomkov iz cerkvenih dokumentov – brez vsakega pojasnila. Je šlo res samo za nesposobnost odgovornih za oddajo Obzorja duha ali za kaj drugega?

  8. Vse dokler nisem slišal pričevanj o ljudeh, ki so prej živeli kot homoseksualci in so bili po molitvi ozdravljeni, sem nekako živel v iluzijah, da če je nekdo homoseksualec, je to zato, ker je Bog tako hotel.
    Pa ni tako.
    Razlogi za homoseksualnost se dostikrat skrivajo predvsem v ranjenem odnosu do nasprotnega spola, kar izvira največkrat iz dobe zgodnjega otroštva. V principu gre za ranjene ljudi. Na nek način so tudi žrtve sistema znotraj Cerkve, ker še vedno prevladuje miselnost, da je treba trpljenje vdano prenašati in ne prositi za ozdravljenje in osvoboditev, ker je to bojda že "greh"!? Vsaj tako sem sam doživljal, ker sem imel neko podobno stisko – notranjo ranjenost, zaradi katere sem bil nepredvidljiv, tečen in zagrenjen. In so me celo prepričevali, naj bom srečen, saj mi nič ne manjka, in da me Bog želi takšnega. Ergo: Bog želi, da trpim. No, dokler se nisem jeseni 2005 udeležil tistega karizmatičnega seminarja (za ozdravljenje in osvoboditev) v Kančevcih (s. Margaritha Valappila), ko so bili ti stereotipi postavljeni na laž – takrat sem se prvič zavedel, da je Jezus šel na križ tudi ZAME OSEBNO, da bi bil po njegovih ranah ozdravljen. In prav ta seminar je bil zame osebno nov začetek, novo rojstvo… Bil je začetek spreobrnenja, spremembe miselnosti. Dotedaj je bila Božja beseda samo neka formalnost, nekaj, kar sem pri maši slišal in je šlo lepo mimo mene… Ker je bil pač tok nasprotne miselnosti močnejši. Torej: Jezus je samo v času svojega življenja ozdravljal, ti pa še naprej trpi, ker je takšna Božja volja. Hm…?
    Zakaj to govorim?
    Ko se govori o prenovi Cerkve, se dostikrat ustavljamo pri nekih posameznih segmentih, ne da bi upoštevali celoto. To izhaja iz miselne podlage, da je vse odvisno od naših lastnih moči, Sveti Duh pa je tam "nekje zgoraj". Da, mnogi se celo zmrdujejo nad "novimi binkoštmi", ampak dejansko je prav to ključ do neke celovite rešitve za vso Cerkev (ne samo zgolj za kakšno Katoliško karizmatično prenovo). V naših krščanskih občestvih je vse polno ranjenih ljudi, ki bi radi vstopili v območje Božje milosti, pa jim dostikrat to branijo tisti, ki ne marajo vstopiti. Naše notranje rane pa zlorablja satan in jih množi, ustvarja razdor.. In moja želja je, da bi bilo v Cerkvi več posluha prav za to, da bi se čim več katoličanov v duhovnem smislu "na novo rodilo", doživelo izkustvo Boga, ki osvobaja, ozdravlja, obnavlja. In v to so še posebej povabljeni istospolno usmerjeni, da predajo Jezusu svoje rane… In ni potrebe, da bi še naprej živeli s svojo istospolno usmerjenostjo v nekem "getu" znotraj Cerkve.
    Navsezadnje, tudi Luca de Tolve je celo knjigo izdal o tem, da je bil sam gej. Nam to nič ne pove?
    Pozdrav vsem in veliko blagoslova.

  9. V članku in odgovorih “bogaboječih kristjanov” je prava slika slovenske cerkve. Ukvarja se z marginalnimi zadevami.. Homoseksualci, lezbijkami, predzakonskimi spolnimi odnosi.
    Zanimiv pa je odgovor… p. Jakopa…. Da so vsi božji otroci… Potem pa naj se enkrat konča licemernost cerkvenih uradnikov.
    Pa imejmo potem duhovnega vodjo za homoseksualce pa lezbijke. Pustimo ljudem, da imajo predzakonske spolne odnose. Kje je potem še smisel celibata, če slišimo, da ga odkljanjajo tudi marsikateri duhovniki. Seveda Cerkev ima rajši, da se potem duhovniki “pokesajo”za kakšno prelom celibata in so tiho. Pred kratkim sta bila dva odmevna primera poroke prof. Ocvirka in duhovnika Jelka Kneza …. Nič ni bilo veliko govora v uradni cerkvi o tem… Zakaj….. Ugledni profesor teologije se poroči…Cerkev nima oziroma noče imeti debate o tem. Od znotraj se bo morala prenoviti. Potem bodo pa lezbijke, homoseksualci in predzakonski spolni odnosi res obrobna tema oziroma probem..

    • “Predzakonski spolni odnosi” so čisto podtikanje. Članek govori o nečem drugem.

      Tale komentar je navaden spin.

  10. Kaj hudiča bezate in se delate neumne? O nekaterih stvareh ni besed s katerimi bi jih izrazil! Razumete? NI BESED. Kaiser pa pravi da se bo morala cerkev “odznotraj” prenoviti? V kaj pa?!
    G. Lah, ne bodite preveč “prijazni”. Izgubili boste zaupanje tistih, ki vam sledijo.
    Kdo bi rad odobril sodomijo? Naj pride junak, naj pride v Cerkev in reče sodomija je ok!
    Kaiser, smisel celibata ostaja kljub predzakonskemu seksu. Smisel celibata je samski stan, tako kot je smisel poroke zakonski stan. Gre za stan, za družbeni status.
    O Ocvirku, pa kaj naj bi še govorili. Revež se je osramotil, kaj naj ga zdaj še vlečemo po zobeh?!
    In tako dalje. Mar nimate nobene mere.

  11. Treba je ločiti pojme med sabo.

    Predzakonski spolni odnosi ali koruzništvo (in podobno) je nekaj brez vsake obljube in odgovornosti. Tukaj cerkev najbrž ne bo popuščala.

    To je čisto nekaj drugega, kot govori Mario, ki se zavzema za neko “obliko partnerskega ali ožjega skupnostnega življenja”. Se pravi nekaj (neka pogodba), ki vključuje tudi obljubo in odgovornost. Sveti zakon (med možem in ženo) je v osnovi tudi pogodba.

  12. Družbeni status—
    státus -a m (ȃ) kar je po pravnih in samoupravnih normah opredeljeno s pravicami, obveznostmi glede na poklic, dejavnost, pravni položaj: —-Sskj- uradno tolmačenje..
    Potem je celibat enako kot homoseksualnost… vsakdo ima svoj status..
    Prenova odznotraj pomeni, da se postavijo pravi ljudje na prava mesta…. Kadrovska prevetritev če že hočete.
    Ime uglednega profesorja sem navedel samo zato ker je njegov “primer” odmeven..Zakaj je revež in zakaj se je osramotil pred kom …

    • Ma daj, odkod ti pa to da je homoseksualnost status? Daj, ne provociraj! Brezveze.
      Če ne razumeš zakaj je revež in v čem se osramotil… ne vem o čem bi rad govoril? Ali bi ti samo rad da drugi govorijo, ti boš pa prežal na vsako besedo.

  13. Spoštovani j… od kot pa vam to
    Predzakonski spolni odnosi ali koruzništvo (in podobno) je nekaj brez vsake obljube in odgovornosti. —kdo to pravi.

    Ne vem ali ste duhovnik…. Poznam veliko ljudi, ki so bili na koruzništvu kot pravite. Pa so se potem poročili in so dobre in prijetne družine.
    Poznam pa tudi takšne,,, ki so živeli vzdržno pred zakonom.
    Potem pa so po dvajsetih letih ugotovili ničnost zakona in dobili spregled. Ter se še enkrat poročili z drugo, da ne bi po cerkevnih normah živeli na koruzi. A to pa podpira cerkev. Najprej poroka to je kot je dejal eden, da dobiš uradno dovoljenje cerkve za seks…

    • Ja, to je uradno dovoljenje. Kaj bi rad?
      Poroka je javna, je javno sprejeta odgovornost. Koruzništvo pa se ne loči od prevare. Čeprav boš seveda, hvalabogu, našel primere, kjer ne gre za prevaro. In kaj potem? Izjeme potrjujejo pravilo, torej lahko s tem kvečjemu dokažeš, da je koruzništvo prevara.

  14. dober članek, izjemen pravzaprav.
    skoraj ne bi verjel, da tak človek biva v tej naši cerkvi.
    hvala bogu.

    mi je sicer čudno, kam zapelje svoje razmišljanje, saj si ne znam predstavljati, kakšna bi lahko bila rešitev…

    vsekakor dobro, da so oživeli in pričeli javno delovati.
    pri tem delovanju jim ne znam želeti nič bolj določnega kot npr. modrost in srčnost.
    (sklepni stavek se zdi dober odraz prvega).

  15. V čem se je osramotil. Uradno je podal zahtevo za laizacijo. Ima otroka, ki ga priznava kot svojega. Pojasnil je tudi vzroke zakaj je to storil… Ima tudi profesorko penzijo.. Mogoče je pa res o tem dejanju malce dolgo razmišljal…
    Ali se je tudi osramotil nekdanji jezuit dr. Cukjati…
    Meni se zdi bolj sramotno če bi ostali duhovniki in sicer za otroka skrbeli tako po strani.
    Tu je tudi srž debate razlog zakaj se to zgodi… Ni važno ime ampak zakaj pride do tega ..

  16. Poroka je javna, je javno sprejeta odgovornost. Koruzništvo pa se ne loči od prevare. S pravnega stališča je samo potrditev obstoječega stanja.
    Kadar nekdo, ki je cerkveno poročen skoči čez plot, to ni prevara….ali izvede ločitev od mize in postelje in gre živet k drugi. Seveda potem pa hitro, na cerkveno sodišče ugotavljat ničnost zakona, da se ne bi katoliška srenja pohujšala… Potem pa še enkrat na matični urad in cerkveni poroki. Saj je bila prva uradno spoznana za nično — se sploh ni zgodila….To pa je odgovornost do družine in do otrok…. Zakaj pa piše potem v sv pismu, kar je Bog združil naj človek ne loči….V čem je torej slabši nekdo, ki živi z istim parterjem celo življenje na “koruzi.”

  17. Mario Plešej moli k Jezusu Kristusu z zaupanjem za ozdravitev in osvobojenje od tega nagnjenja. Veliko istospolno usmerjenih je bilo osvobojenih.

  18. Avtorju se iz srca zahvaljujem za njegov prispevek. Tudi istospolno usmerjeni državljani smo del katoliške Cerkve in prav je, da se sliši tudi naš glas.

    Dobro je, da smo končno dobili tudi lastno skupino, ker znotraj družbe in same inštitucije je še polno marginalizacije, nerazumevanja in predsodkov, s katerimi se je kot posameznik težko spopadati. Že tako je dovolj zahtevno biti homoseksualec, za kar nismo krivi sami, brez dodatnih pritiskov.

    Tudi mi si želimo sreče v življenju in lepo bi bilo, da se nas na poti iskanja in živetja le-te ne zaničuje in tabuizira.

  19. “Tudi sv. Pavel ni od vseh pričakoval, da so sposobni samskega življenja in je tistim, ki tega niso zmožni, ponudil konkretno praktično rešitev (1 Kor 7, 8–9): če se ne morejo obvladati, naj se poročijo, saj je to bolje kakor da plamtijo zaradi spolne sle.”

    V 1 Kor 7 Pavel odgovarja na konkretna vprašanja Korinčanov, ki jih Pavel žal ne navaja. Iz teh odgovorov na konkretna vprašanja je dokaj tvegano izpeljevati kaj splošnega ali analogije za današnji čas.

    Poleg tega je treba upoštevati pravi kontekst. Pavel v 1 Kor 7 očitno piše Korinčanom, ki so kot vsi tedanji kristjani pričakovali skorajšnji Jezusov vnovični prihod (= konec sveta), zato so nekateri nasprotovali porokam in zakonskemu življenju (ker naj bi Jezusa rajši pričakali samski). Takim Pavel odgovarja, da je res boljše Jezusa pričakati v celibatu, vendar je tudi poroka legitimna rešitev za nekatere (konkretno: za samske ženske in vdove). Se pravi, da Pavlov namen tu ni ponujati neko konkretno praktično rešitev vsem tistim, ki niso zmožni samskega življenja, ampak zagovarjati poroko in zakon kot legitimno možnost za tiste samske ženske in vdove, ki se ne obvladujejo.

    Pravo vprašanje glede 1 Kor 7, 8–9 torej je: Ali lahko na podlagi teh Pavlovih besed danes zagovarjamo poroko in zakon kot legitimno možnost tudi za homoseksualce, ki se ne obvladujejo?

    (Kot rečeno, Cerkev danes homoseksualcem, ki se ne obvladujejo, čeprav se trudijo, ponuja zakrament svete spovedi.)

    • Sv. Pavel tu ni razmišljal o homoseksualcih. Nimamo kaj širiti problema na tiste, ki se obvladujejo in tiste ki se ne. Homoseksualnost je problematična tudi zaradi sodomije, če že ni dovolj nekomu, da moški leži z moškim. Fuj, če nič drugega. Zato v tem članku ni nobene plemenitosti poguma, ampak samo pišmevuhovska ravnodušnost avtorja. Tako da g. Marko, pojdite na samo, razmišljat. Kontemplacija vam bo prinesla dovolj odgovorov glede homoseksualnosti.

      • kaj pa sodomija med zvestima raznospolnima zakonskima partnerjema? sta greha primerljiva? menite, da je s spovedjo mogoča odveza?

    • Ja, ja, samo problem je v tem, da Cerkev ljudem, ki tako čutijo, ne nudi nikakšrne pastoralne podpore, saj je še za samske ne! V Slovenski Cerkvi se vse vrti samo okrog parov, porok, poročnih skupin in otrok.

      • Sam Mario Plešej spodaj pove, da ima “svojega stalnega spovednika, duhovnega spremljevalca in zaupnika”, tako da vaše besede (“da Cerkev ljudem, ki tako čutijo, ne nudi nikakšrne pastoralne podpore”) pač ne držijo.

  20. Koruzništvo pa se ne loči od prevare. To je vrednostna sodba. Ali drugače kdor je cerkveno poročen je torej boljši kot koruzniki. Torej kdo naklada. Tisti, ki ne zmore argumentov.

  21. Hudi duh dela svoje. Ne prvič in ne zadnjič.

    Ne le da se pod krinko leporečja skriva neposredno zavračanje cerkvenega nauka, ki je božji nauk; dogaja se še nekaj hujšega: to je sejanje zmede in razdora.

    Sodomski greh (greh, ne spreobrnjeni grešnik!) kliče po božjem maščevanju. Je greh, ki vpije do neba in se lahko primerja z umorom. Pika.

    Kdor se sklicuje na papeža Frančiška in njegove besede “kdo sem jaz, da sodim”, pozablja, da je papež s tem mislil na ljudi, ki se celostno trudijo razumeti in živeti, kar je v njihovo odrešenje. Celostno!
    Torej: nikakršnih “partnerskih” zvez, “civil unions” in podobno. Zmote, zmede in netenja uporov (niti domnevno “liberalni”) papež ne odobrava.

    Ljubezen – da, absolutno! Toda ljubezen skupaj z resnico!
    Izgubljeni sin (ali izgubljena ovca, če hočete) je bil najden zato, ker mu je dobri oče dal priložnost za spreobrnenje, sin pa je to možnost izkoristil in se spreobrnil. Dobri oče namreč ni sprejel grešnika tako, da bi odobraval njegov greh ali delal kakšne kompromise.

    Dobri oče (Bog) je dober tudi v tem, da nas lahko s svojo milostjo ozdravi (duhovno, duševno, telesno). Glede tega je dobro napisal Gašper Blažič. Nikoli ne prenehajmo prositi za Njegovo milost! Ni važno, s katerim grehom se spopadamo, usmiljenje nas čaka. Vendar usmiljenje ni odobravanje greha. Ali drugače: Bog sovraži greh, a ljubi grešnika. Bog ljubi, vendar ljubi z resnico in v resnici. Ljubezen brez resnice je čustvena prevara. Samo tako je lahko sam Bog umrl na križu, v svoji krvi opral naše grehe in nato vstal od mrtvih.

  22. Nauk prostega trga za religijo: če ti izdelek ali storitev ni všeč, lahko 1. ostaneš na istem zaradi lojalnosti do znamke/tradicije ali pa 2. zamenjaš ponudnika, ki je bližje tvojim načelom. Tako da za homoseksualne katolike priporočam anglikansko cerkev, kolikor sem slišal so tam veliko bolj tolerantni in odprti.

  23. Sekularizem ni neka posebnost Slovenije, ampak je ureditev, ki je že desetletja uveljavljena v večini držav sveta. Sekularna je npr. tudi Avstrija, ki se jo tako rado postavlja za zgled. Tako da ne vem, zakaj bi v primeru Slovenije sekularizem moral biti problem. Tako da sekularizem ne postaja prevladujoča javnopilitična maksima, ampak to že dolgo časa v večini držav sveta tudi je. Npr. 19 držav EU od 28 je sekularnih.

    Glede vzrokov moralni krize pri nas in drugod po svetu pa toliko. Jaz sem vedno fasciniran, kako nekateri ljudje radi govorijo a moralni krizi, ki jo seveda potem pripisujejo ravno premajhnemu vplivu religije na dogajanje v družbi. Ampak pri tem se pozablja zanimivo dejstvo, da je 85% prebivalstva vernih, ne ateistov ali kaj podobnega. 85% svetovnega prebivalstva predstavljajo ljudje, ki verujejo v takšnega ali drugačnega boga, v Sloveniji je ta številka okoli 65%. Tako da meni mi ni jasno, kako si lahko nekateri predstavljate, da je moralna kriza posledica pomanjkanja vere, če pa vera v družbi prevladuje. Če je kdo kriv, da je družba v moralni krizi, potem ste to verdniki, saj to družbo tudi večinsko predstavljate. In če naj bi vera dejansko res pomenila moralne vrednote, potem o kakih moralnih krizah ne bi mogli govoriti. Ne moremo govoriti o moralni krizi, če je 85% ljudi "moralnih" ali pa če je 65% ljudi "moralnih", saj to predstavlja veliko večino ljudi.

    Ironično pa je še to, da potem izpostaviš svojo homoseksualnost in zagotovo diskriminatoren odnos cerkve do tega pojava. Zakaj ironično? ja zato, ker sekularizem te pa v tvoji homoseksualnosti v ničemer ne ovira, ampak ti kot homoselsualcu zagotavlja povsem enakopraven družbeni položaj. tako da v tvojem primeru bi si lahko postavil zanimivo vprašanje ali je res sakularna družba tista, ki te kot človeka v tem primeru obravnava na nek moralno sporen način ali je to dejansko religiozna družba?

    • Spoštovani!

      Moti me vzorec pogovora, ki je vzet iz Jezusovih (beri hudičevih) skušnjav.

      Tudi tam je hudi duh trgal iz Svetega pisma citate. Jezus mu nekajkrat vrne potem pa reče: “Poberi se”. Na ta način se ne razpravlja. Nikogar ne razglašam za satana in nikogar za Jezusa. Ampak vzorec pogovora je znan. Ne gre.Ne pridemo nikamor. Vse se da razlagati po svoje.

      Papeževo razmišljanje gre v smer: “Greh se obsodi, grešnik ne”. Zelo dobro. Ampak kaj ko homoseksualnost stalno želi potrditve, da je to normalna stvar, zato toliko svetovnega pritiska na države in Cerkev.

      Tudi sam ne obsojam. Sem normalen duhovnik, ki se je zavestno odločil za celibat.

      Mi je pa en profesor povedal, da je bolezni AIDS toliko med homoseksualci zaradi tega, ker ne zmorejo držati zvestobe.

      Žal boste morali v življenju morda ugotoviti da tudi v besedi in drži ni ZVESTOBE, v kolikor že niste.

      To je namreč življenjski stil. To pomeni, da ne obsojam, ampak, če ne zaupam, potem še ne grešim.

      LP ŽAQ

    • Tvoj članek spet kaže ateistično aroganco in popolnoma nerazumevanja, kaj naj bi sekularizem pomenil in kaj si ateisti predstavljate pod tem.

      Vsega smo krivi verniki.

      Ampak dejstvo je, da je sekularizem v demokratičnih državah le to – da je država nevtralna glede različnih religioznih pogledov in da glede tega ohranja enakopravnost vseh.

      To ne pomeni ateizacije.

      In ja. Ateizacija je razlog za širjenje nemorale, saj stvar ni tako enostavna, kot jo skušaš ti prikazati – ateistom v prid.

      • Prvič ne gre za članek, ampak komentar.

        Drugič. Sekularizem pomeni, poenostavljeno, ločitev države od religije. Smisel sekularizma ni le v tem, da se s tem dosega enakopravnost različnih religij, ampak tudi v tem, da se religija kot taka ne vmešava v državno politiko, ker enakopravnost religij bi pač zagotovili tudi tako, da bi vse religije, ki so v neki državi prisotne, bile državne. Sekularizem ne pomeni ateizacije družbe, ampak ateizacijo državne politike. Ta ateizacija pa preprosto pomeni odsotnost religioznih vplivov.

        Tretjič, nikjer ne trdim, da so vsega krivi verniki, ampak samo trdim to, da če govorimo o tem, da je družba v moralni krizi, potem za to moralno krizo lahko prej krivimo tisto skupino, ki v tej družbi predstavlja večino, kot pa tisto, ki predstavlja manjšino, a ni tako, ker ima večina vedno na to, kaj se v družbi dogaja, vedno večji vpliv. In po tej logiki so za moralno krizo v družbi zagotovo bolj zaslužni verniki, saj jih je več kot tistih, ki ne verujejo v boga, zaradi česa imajo na družbo kot tako tudi večji vpliv.

        In ateizem ne širi ne morale, ampak širi svojo moralo. Morala ni nekaj, kar je eksluzivno vezano na določeno religijo ali pa ideologijo, ampak je stvar vsakega posameznika oz. posameznega svetovnega nazora. Zame je npr. znotraj krščanstva nemoralno to, da se diskriminira ženske, tudi to, da se diskriminira istospolne, nemoralno je to, da se npr. duhovnikom vsiljuje celibat itd.

        Ampak spet, če so ateisti tisti, ki predstavljajo krizo moralnih vrednot, potem ni panike, saj so v svetovnem merilu v ogromni manjšini, tako da o kaki krizi moralnih vrednot nima smisla govoriti. Če pa ta kriza moralnih vrednot res obstaja, potem pa so, kot že rečeno, za to krizo zagotovo bolj zaslužni verniki in to iz preprostega razloga, ker jih je 85% vseh ljudi, torej neprimerljivo več kot ateistov, kar pomeni, da imajo na pojava krize vrednot tudi neprimerljivo večji vpliv.

        • Ne nakladaj. ok?!
          Kdo ti bo te štrene razpletal? Državna religija, če bi že bila je lahko samo ena. Ne štekaš najbolj osnovnih stvari. Da niti ne nadaljujem. Kot pravim, kdo bo tvojo pamet razpletal?!
          Raje torej poslušaj, beri Časnik, morda se kaj naučiš.

          • kje piše, da države ne more imeti več državnih religij?

            primer take države je indonezija. 🙂 v indonezijski ustavi je zapisano, da država temelji na verovanju v enega in edinega boga, kar jasno kaže na to, da ne gre za sekularno državo, hkrati pa indonezijska država priznava 6 uradnih religij, ki so vse med seboj enakopravne: islam, protestantizem, katolicizem, hinduizem, budizem in konfucionizem. indonezija tudi ne priznava agnosticizma ali ateizma.

            tudi na danskem ozemlju obstajata dve državni cerkvi. ena je danska cerkev, druga je cerkev ferskih otokov. tudi v švici obstajajo na ravni večine kantonov dve uradni cerkvi, katoliška in protestantska, čeprav je švica na zveznem nivoju res sekularna, ampak na nivoju kantonov sta obe cerkvi del javnega, ne zasebnega prava.

            tako da preden drugim očitaš nepoznavanje osnovnih stvari ter nepoučenost, raje pometi najprej pred svojim pragom, kot pravi lep slovenski pregovor.

          • Res ne nakladaj. To o čem govoriš niso državne religije. Primer državne religije imaš v Angliji. Drugih primerov ne poznam. Ti pa naštevaš priemre, kjer oblast priznava različne religije. Če hočeš, celo Slovenija je med njimi.

            O sekularnosti raje ne govori, ker nimaš pojma. Sekularnost pomeni laično državo in ne ateistično državo. Laična država je pa lahko seveda zelo verska. Recimo ZDA, kjer na steni sodišča piše In God we trust. Ne tumbaj.

            Ateizem ne širi nobene morale, ampak je amoralen. Kolikor je kaj morale v ateizmu izvira iz ostankov religije.

            In ja, če hočeš, verniki smo krivi za moralno krizo. Mi to krivdo vidimo, priznavamo in jemljemo nase. Kaj pa ti?
            Ti si amoralen, zato ne moreš biti odgovoren za moralno krizo. Jasno. Uživaj naprej in počakaj, da se verniki poboljšamo, potem bo krize konec.

    • Aladar,

      o razliki med sekularizacijo in sekularizmom, sekularnim in sekularističnim sem pisal na svojem blogu http://www.rtvslo.si/blog/mario-plesej/reforma-katoliske-cerkve-v-sloveniji/79086. Tako te pojme razumem tudi sam.

      Deklarativna vernost oz. opredelitev za pripadnika vere nikakor ne zagotavlja moralnosti. Pri katoličanih vidim glavni problem v pomanjkanju osebne vere v Jezusa, molitvenega življenja, dejavne povezanosti s cerkvenim občestvom in udeležbe pri zakramentih.

      Kot katoličan, ki želim v polnosti živeti svojo vero, brez Cerkve ne morem. Zavedam se, da tako kot v svoji družini tudi v Cerkvi živimo skupaj različni ljudje, ki smo nepopolni in grešni ter lahko drug drugega ranimo. Trdno pa verjamem, da nikjer drugje Jezus ni prisoten na tako vzvišen in odličen način kot ravno znotraj Cerkve po evharistiji in drugih zakramentih. Več kot to, da se ti sam Bog fizično daruje v hrano, nisem našel v nobeni drugi religiji. In Jezus je tisti, ki nas lahko v naših odnosih ozdravlja, povzdiguje v Božje otroke ter dela moralne, ker nam On daje moč, da ga lahko posnemamo. Bolj moralnega človeka od Jezusa ne poznam.

  24. @Mongo: "Protestantske laži. Cerkev poziva k čistosti in ne k takim traparijam."
    Kaj je tu traparija? Ozdravljenje?
    Jezus je ozdravil vsakogar, ki ga je prosil. Berite evangelije.

  25. @Mongo: potem morate priti na kakšen karizmatični seminar.
    Če pa se Jezusa ne prosi za ozdravljenje, potem ozdravljenj ni. V evangelijih tudi ni ozdravljal vsevprek, ampak tiste, ki so prosili.

  26. Hvala vsem za mnenja, zlasti tistim, ki za svojimi besedami stojijo s svojimi imeni in priimki, kar še posebej spoštujem in cenim. Hvala tudi za podporo.

    Če so mnenja podana na kulturen način brez vzvišenosti, kakršna koli že so, ne vidim problema, saj živimo v odprti in svobodni državi in je to bistveni del demokratične izmenjave mnenj, tudi znotraj Cerkve.

    Moj zgornji zapis je nastal kot sad dolgotrajnega procesa, v katerega ostali, ki me niste spremljali na tej poti, nimate vpogleda in zato presojate na podlagi svojih izkušenj, kar je po svoje razumljivo.

    Imam svojega stalnega spovednika, duhovnega spremljevalca in zaupnika, ki me verjetno najbolj pozna. To, kar delam, delam v miru, svobodi, nenavezanosti ter v spoštovanju in ljubezni do drugih, kajti ne gre le zame.

    Vsak ima svojo pot duhovnega zorenja in odrešenja. Moja gre prek homoseksualnosti. Želim biti popolnoma iskren sam s sabo in s svojim bližnjimi. Če se kdo nad tem zgraža, to ni moj problem. Prav tako sem odprt za skupno iskanje resnice in vnaprej ne izključujem drugih, ki imajo drugačna mnenja kot jaz. Po drugi strani pa legitimno pričakujem enako držo od sogovornikov.

    Na koncu sodi Bog in Bog bo po mojem predvsem sodil na podlagi zapovedi ljubezni. Kot pravi sv. Pavel (1 Kor 13: http://www.biblija.net/biblija.cgi?m=1+kor+13&id13=1&pos=0&set=2&l=sl), tudi če bi imel vso vero, spoznanje, dar preroštva, ko bi bil popolnoma na razpolago za druge, ljubezni pa bi ne imel, mi vse to nič ne koristi.

    Mir in dobro vsem,
    Mario

  27. Če se greste krščanski homoseksualni aktivizem, bi bilo dobro premisliti tudi to, kako papež Benedikt npr. v okrožnici “Bog je ljubezen” razlaga povezavo med ljubeznijo in pravičnostjo.

    (Ko pravim “krščanski homoseksualni aktivizem”, ne mislim na “pobudo za spremembo odnosa do homoseksualnosti in homoseksualnih oseb v Cerkvi”, ampak na zavzemanje, da bi vam Cerkev “ponudila obliko partnerskega ali ožjega skupnostnega življenja, ki bo priznana s strani Cerkve”.)

  28. …..Ko pravim “krščanski homoseksualni aktivizem”, ne mislim na “pobudo za spremembo odnosa do homoseksualnosti in homoseksualnih oseb v Cerkvi”, ampak na zavzemanje, da bi vam Cerkev “ponudila obliko partnerskega ali ožjega skupnostnega življenja, ki bo priznana s strani cerkve”.)….

    ali to pomeni uradno priznanje cerkvenih zvez istospolnih parterjev… Potem bo treba na novo uredi tudi ZCP v tistem delu, ko govori o ničnosti zakonske zveze….

    Še en dokaz, da ljudje stremijo samo to, da cerkev “požegna” neko dejanje. Potem je vse v redu… Če bo nekoč “požegnala” predzankonske spolne odnose potem bo to veljajo kot dobro, do takrat pa je to “koruzništvo” za pravoverne kristjane zgražanja vredno….

  29. In spet smo tam.

    Gospod M. P. Trgate stavke iz Svetega pisma in jih obračate sebi v prid. To je nebulozno. Ne bom uporabil drugega izraza. Milo rečeno NEW AGE, grobo napisano, to je ……..

    Da sodil bo Bog. Boga KATOLIČANI (ne beri splošno v izrazu teologije “kristjani”)iščemo najprej v evharistiji, potem Mariji (saj res, napišite, kakšen je vaš odnos do Marije, ob kateri se razodevajo misli srca), nato Svetem pismu in, kar skoraj nihče več ne omenja, v Katekizmu Katoliške Cerkve.

    Pa saj ste pismeni, mar ne?

    ŽAQ

    • Zelo neetično in nekrščansko se mi zdi, da takole obsojate in se niti ne potrudite, da bi o človeku izvedeli kaj več, povrhu pa se še skrivate za psevdonimom. Če ste resnično duhovni pastir, je tako ravnanje zelo neprimerno in zaskrbljujoče.

      Če vam je sploh mar, vam v branje ponujam svoj zapis, v katerem opisujem svoj pogled na vero, duhovnost, Jezusa, Marijo, svetnike … http://www.rtvslo.si/blog/mario-plesej/vera-skozi-prispodobi-vrat-in-poti/78929

      Na mojem blogu http://www.rtvslo.si/blog/mario-plesej je še več drugih zapisov, povezanih z duhovnostjo.

      Mir in dobro!

      • Pa smo tam. To je problem: lažnivo obtoževanje! G. Mario, ŽAQ vas ni v ničemer obsodil, nobene sodbe ni v njegovem komentarju.
        ps. če se vam zdi kaj nekrščansko ali neetično, to zadržite zase. Celo če je res tako, nihče ni dolžan se do vas vesti “krščansko in etično” kot vam paše.

        • Nobene sodbe? Če povzamem njegov drugi odstavek v jasnem jeziku: Mario Plešej piše zmedeno in heretično.

          O tem, kaj bom zadržal zase, odločam sam, tako kot vi. Lahko mi daste nasvet, a način, kako to naredite, je vsaj tako pomemben kot nasvet sam.

          Res se nihče ni dolžan vesti do mene etično in krščansko, a javno ravnanje katoliškega duhovnika v takem primeru nima posledic le zame.

  30. @zdravko,

    joj, stanje je očitno še hujše, kot sem si predstavljal. 🙂 seveda predvidevam, da je bila tvoja trditev omejena na okvir evropskih držav. ampak kljub vsemu, obstaja vsaj ena država, poleg anglije, ki ti bi pa res morala priti na pamet in to je država vatikan. 🙂

    poleg teh dveh in tistih primerov, ki sem jih že naštel, pa imajo v evropi državno cerkev tudi v lichetnsteinu, malti, monaku, grčiji, na islandiji in na norveškem. tako da to malo preveri, potem se pa spet oglasi. 🙂

    in ne, ne gre za primere držav, v katerih velja svoboda vere, ampak za primere držav, kjer ni ločitve med državo in cerkvijo, kar pomeni, da ima tako država določen vpliv na delovanje verskih institucij in seveda obratno, kar je določeno na ustavno-pravni podlagi. ta vpliv oz. povezanost države in cerkve je pa lahko različno intenziven. v sloveniji imamo pa ustavno-pravno ločitev med državo in cerkvijo, kar pomeni, da niti država nima vpliva na delovanje cerkve, kakor tudi ne cerkev na delovanje države.

    glede sekularne in laične države se spet zelo motiš. sekularna in laična država sta dva različna pojma, čeprav sta si zelo podobna. na to razliko je opozarjal celo papež janez pavel II. v primeru sekularne države gre preprosto za to, da sta država in religija med seboj ločeni, da obstaja svoboda in enakopravnost vere in splošnih svetovnih nazorov nasploh in da se v javnosti izražanje verskih in ostalih nazorov tolerira brez posebnega omejevanja. v laični državi velja podobno, s to razliko, da je država do javnega religioznega izražanja manj tolerantna. dam ti primer: francija je laična država, ker npr. v franciji so npr. očitni verski simboli v šolah prepovedani. slovenija je pa sekularna država, v kateri verski simboli v šolah niso prepovedani. tako lahko v sloveniji neka muslimanka obiskuje pouk tudi če nosi tisto naglavno ruto, nekdo lahko pride k pouku z verižico, na kateri visi velik krščanski križ, v franciji to ni mogoče, je prepovedano. ZDA so v osnovi sekularna država, ki pa očitno daje velik pomen krščanskemu izročilu, tako da je njihova sekularnost lahko do določene mere vprašljiva.

    in še enkrat, vsak človek ima svojo moralo, tudi ateist. ateistova morala je z vidika tvoje morale res lahko ne-moraln ali amoralna, ampak saj velja tudi obratno. morala ni svar religije, ampak splošnega človeškega odnosa do sveta. morale religija ni ustvarila, ampak jo je samo prevzela. moralo ustvarja človekova zavest kot taka.

    glede moralne krize in krivde povezane z njo sem jaz mnenja, da se na svetu ne dogaja nič posebej drugačnega, kot se je vedno dogajalo. hočeš reči, da je bilo človeštvo kdaj kaj bolj “moralno” kot je danes? kdaj pa je to bilo? tako da lahko na to gledaš tako, da pač smatraš, da so moralne vrednote v krizi čez celotno zgodovino človeštva ali pa seveda to razumeš kot neko normalno stanje družbe, ki nikoli ne bo bistveno boljše.

    in amoralen človek je lahko le človek, ki pač čuta za moralo še ni razvil, to so pa predvsem dojenči, oziroma zelo majhni otroci ter tisti odrasli, ki so pač umsko prizadeti.

  31. Drage dame in gospodje, fantje in punce, tovarišice in tovariši…
    Dajmo naredit en preskok pri teh debatah. Tu se skoraj koljemo za oslovo senco, naštevamo vse vrste predpisov, cerkveni nauk itd. V jedru ni s tem nič narobe, ampak od puritanstva se ni še nihče spreobrnil. 😉
    Zato predlagam nekaj drugega – če poznate knjigo "Duhovnost od spodaj", boste lažje razumeli, kaj hočem reči. Približajmo se Jezusu taki, kot smo… slabotni, nepopolni. Recimo, če je kakšna adoracija v tišini… pokleknimo.. pa naj vsak izmed nas v srcu reče: "Jezus, tukaj sem pred teboj, ti me spremeni kot lončar svojo glino.. tako kot me ti želiš imeti. Vstopi v moje srce, proslavi se v meni…" Morda se bo komu zdelo osladno ali neokusno. Ampak tako pač je – Jezus nas vabi k "novemu rojstvu", tako kot je govoril Nikodemu. Pa odmislimo zgolj spolno usmerjenost. Pustimo, da nas Jezus preoblikuje v vsej celovitosti. In iz tega pride notranji mir. Če je Božja volja, da živimo njegove zapovedi, bo tudi naredil, da bomo to lahko izpolnjevali.

  32. Duhovnost, molitev, to, kar pravi Pavel o ljubezni (1 Kor 13) itd. To je vse res lepo, potrebno in v redu.

    Ampak ko gre za zavzemanje za to, kaj naj bo zdaj priznano s strani Cerkve, je dobro upoštevati tudi Pavlovo zgroženost že “samo” nad tem, da se je nek kristjan v Korintu poročil s svojo mačeho (1 Kor 5,1), kar prepoveduje tudi jeruzalemski koncil (Apd 15,29). Tega Korinčana bi morali kristjani celo “pognati iz svoje srede” (1 Kor 5,2) – to Pavel piše na istem listu kot hvalnico ljubezni … Toliko v svarilo pred reformiranjem Cerkve z nekaj citati iz Svetega pisma.

    • Natanko tako, Veronika!

      Še večjo težavo kot je izražanje protikatoliških zahtev gospoda Plešeja, vidim v odobravanju p. Laha. Očitno se je tudi pri nas začelo s tem, da duhovniki pljuvajo v lastno skledo; namesto da bi svoje zaupane jim vernike usmerjali na pot resnice in jim pomagali s Kristusovo močjo, jim dajejo krive informacije in jih puščajo v lastnih stiskah, grehih itd.

      Kristus je v evangelijih jasno in odločno dejal: “Kdor pohujša enega od teh malih, bi bilo zanj bolje, da se ne bi nikdar rodil.”

      Občutek imam, da je bil gospod Plešej zlorabljen s strani nekaterih “močnih in drznih”, ki so njegovo stisko izkoristili za širjenje svojih idej.

      Zatorej: gospod Plešej, iskreno vam pišem, ne ostajajte na pol poti, ampak zaupajte v Boga, da vam lahko (tudi) to nagnjenje odpravi/ozdravi ali preusmeri v nekaj ustvarjalnega. Bog z vami!

      • Najodločneje zavračam namigovanja ali podtikanja, da sem zlorabljen od kogar koli. Delujem kot kristjan, pripadnik katoliške Cerkve ter kot svobodna oseba, odgovorna svoji vesti in zavezan spoštovanju temeljnih krščanskih zapovedi. Za svojimi stališči stojim s svojim imenom in priimkom, tako da zanje prevzemam polno odgovornost. Za razliko od t. i. lobijev delujem odkrito, iskreno in brez skritih namenov. Odprt sem za dialog in skupno iskanje resnice in pravih odgovorov, a to je možno le s tistimi, ki človeka vnaprej ne diskvalificirajo iz takšnih ali drugačnih razlogov ter ne živijo v prepričanju, da imajo v posesti resnico.

        • Verjamem, da imate iskrene in dobre namene, žal pa je “pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni”.

          Sume o tem, da vas drugi izkoriščajo za svoje namene, pa vzbujate hote ali nehote že s tem, ko izpolnjujete nedavne želje aktivista Mitje Blažiča po organiziranjem “spreminjanju” Cerkve od znotraj:

          “Včasih se mi zdi škoda, da naša civilna družba za razliko od številnih zahodnih ne pozna gejevskih krščanskih organizacij, ki se trudijo cerkev spremeniti od znotraj. Tudi na ta način bi se dalo marsikaj doseči.”

          http://www.mladina.si/111766/mitja-blazic-ce-ti-v-prvih-formativnih-osemnajstih-letih-zivljenja-vcepijo-v-glavo-da-je-to-k/

          • Seveda. Na Zahodu je tovrstna zgodba že znana. In razkrinkana. Z nekim iskrenim in zvestim odnosom do Cerkve ima zelo malo skupnega. Medijsko-propagandna poteza pač. Žal ji nasedajo številni verniki, celo duhovniki.

          • Ne boste verjeli: Mitja Blažič in njegove želje so prva stvar, na katero pomislim, ko se zbudim, in zadnja, preden zaspim …

            Šalo na stran! Žalosten sem, ko vidim, s kakšnim negativnim pristopom in podtikanjem želi oseba, ki se opredeljuje za kristjanko, doseči zmagoslavje svojega “edino zveličavnega in pravovernega” prepričanja, drugemu, ki na zadeve gleda drugače, pa odreči možnost samostojnega razmišljanja ter ga zatreti in poslati v večni ogenj. Še dobro, da si tega ne jemljem k srcu.

          • “Pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni”. Od šolanega človeka menda upravičeno pričakujem, da bo razumel, da je to pač pregovor, ki na kratko pove, kar bi bilo treba razlagati na dolgo, in se ga ne razume dobesedno. Vam moram res na dolgo razlagati, kaj naj bi tu pomenil ta pregovor???

            Zanimivo, mene pa je bolj skrbelo, da bi vas morda prizadela omemba akivista Mitje Blažiča. Kako smo ljudje različni …

          • “Pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni” – star pregovor, ki z nekim pošiljanjem v pekel nima prav nobene zveze:

            “The road to hell is paved with good intentions”

            A different interpretation of the saying that is sometimes found, is that good intentions, when acted upon, may have unforeseen bad consequences. An example are the economic policies of the 1920s and 1930s. Intended to be a prudent response to the economic turmoil following World War I and the Wall Street Crash respectively, these were a major cause of the Great Depression and thus eventually of World War II in which millions of people suffered and died.[8] Another example is the introduction of alien species such as the Asian carp, which may become a nuisance due to unexpected proliferation and behaviour.[9]

            http://en.wikipedia.org/wiki/The_road_to_hell_is_paved_with_good_intentions

          • Torej, g. Plešej, zdaj pa mene žalosti, da vas moram opozarjati:

            Na osnovi nesporazuma ste mi namenili zelo težke besede. Pričakujem, da priznate, kako ste napačno razumeli moje besede in da si vaših težkih besed ne zaslužim.

          • Veronika, glede na vaša pojasnila vzamem svoje besede v zvezi s peklom nazaj. Pri ostalem pa ostajam in se na tem mestu z vami ne želim več pregovarjati, ker vas premalo poznam oz. sploh ne vem, kdo ste. Vse dobro!

          • “to, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni, lahko verjame samo kalvinist. dejansko je lahko tlakovana z vsem, razen z dobrimi nameni.” (G. K. Chesterton)

            sicer pa čestitke avtorju za članek (s katerim se sicer v marsičem ne strinjam). je pa fant pokazal pogum. bravo!

        • Mar pomeni iskanje resnice delanje kompromisa? Iskanje sredine med “mojo resnico” in “vašo”? To ni iskanje resnice. To je postmoderno sprenevedanje, ki se nikoli ne konča, ker se s tem resnice sploh ne išče, ampak se išče samega sebe.

          Govoriti, da pa dialog ne bo potekal s tistim, ki je premočrten in zvest, je že samodejno zanikanje dialoga. Dialog se tako kaže kot razprava z idejno sorodnimi. Ali drugače: liberalci so liberalni samo do svojih, za druge njihova domnevna liberalnost ne velja več.

          Jaz nimam v posesti resnice, ima pa jo Cerkev, ker je glas Boga na zemlji. Če ste katolik, ne bi smeli imeti s tem težav. Vaša pozicija je napad na skrivnostno Kristusovo Telo. Tako to je.

          Ob tem ponavljam oba svoja komentarja (zgornjega in še starejšega) in vam, gospod Plešej, želim vse najboljše. Kot že zapisano: še večjo težavo vidim pri p. Lahu, ki je zagovarjal nekaj, kar ne bi smel. “Kdor pohujša enega od teh malih, bi bilo zanj bolje, da se ne bi nikdar rodil.”

          • “Jaz nimam v posesti resnice, ima pa jo Cerkev, ker je glas Boga na zemlji.”

            Ne vem, če bo držalo, da ima cerkev v posesti vso resnico.

            1 kor 13,9: “kajti le delno spoznavamo in delno prerokujemo.”

      • Spoštovani g. Ulrik,

        Težko se je braniti, kadar ne veš, česa si obtožen. Prihodnjič bodite bolj konkretni prosim. Ko sem že pri besedi, pa še tole opažanje. Zanimivo in hkrati zelo hudo je, kako ljudje, ko je govora o homoseksualnosti, pogosto vidimo samo še seks in ne več osebe. Ljudem se kar stemni pred očmi, vidijo samo še perverznost in nič drugega. Tu očitno niti Katekizem katoliške Cerkve ne zaleže veliko, čeprav jasno govori o razliki med osebo in dejanjem.
        S tem v zvezi je avtor izrecno prosil za najbolj osnovno človeško prijaznost, namreč, naj njega in ostale, ki se prepoznajo kot homoseksualci, sprejmemo in spoštujemo kot osebe in kot božje otroke oziroma kot je papež rekel, kot brate. V tej prošnji in pričakovanju ga brez pridržkov podpiram. Zdi se mi bolno in krivično, da bi na heteroseksualne osebe gledal izključno skozi filter njihovega (deviantnega) spolnega obnašanja. Enako dostojanstvo božjih otrok priznavam tudi homoseksualnim osebam.

        Avtor se je odzval na papeževo vabilo in povedal, kje se mu nauk Cerkve zdi težko razumljiv in ga s težavo sprejema. Zanimivo se mi zdi, s kakšno lahkoto so številni komentatorji spregledali ključno dejstvo, da nauka ne zavrača, ampak le odgovori na papeževo vabilo in pove, kje nauka ne razume ali ga s težavo sprejme ter škofom v razmislek predlaga konkretno rešitev. Tudi v tem ga brezpogojno podpiram, namreč, da razmišlja o nauku in da papežu ter škofom na spoštljiv in argumentiran način pove svoja opažanja in mnenje, še posebno takrat, kadar je vprašan. Pri tem ga bom podpiral ne glede na to, ali se strinjam z njegovimi stališči ali ne.
        Če ste, gospod Ulrik, moje prejšnje javljanje v tej diskusiji razumeli drugače, se opravičujem, ker sem očitno bil nejasen. Vse nas pa pozivam, da se potrudimo svojega bližnjega razumeti dobrohotno in brez vnaprejšnjih obsodb. Če se že toliko Slovencev v zaslepljeni slabi volji med seboj obžira in praska, pa se vsaj kristjani potrudimo stopiti za eno stopnico ven iz te mlake.

        • Če bi že v vašem prvem komentarju napisali, kar ste napisali sedaj, vas ne bi izpostavil. Upam, da niste bili namerno nejasni.

          Je pa zanimivo (in morda zaskrbljujuče), da ste se “potegnili nazaj” šele sedaj, ko ste bili izzvani.

          Še bolj zanimivo (in gotovo zaskrbljujoče) pa je, da kljub dobrohotnosti do gospoda Plešeja niste (kot bi bila vaša katoliška in duhovniška dolžnost)izrecno zavrnili njegovega konkretnega predloga, o katerem je že leta 2003 posebej in s kristalno jasnostjo spregovorila Kongregacija za nauk vere.

          • @j: prosim, ne zapletajte. Ne gre za vso resnico, ampak za resnico, ki nam je na zemlji (zaradi prihodnjega zveličanja) posredovana po vodstvu Svetega Duha preko Cerkve.

            Sv. Pavel v tem primeru piše o večnosti, kjer bomo to, kar se nam v zemeljskem veku preko Cerkve daje v spoznanje ali ljubeči poduk, razumeli še bolje in globlje, pravzaprav v “vsej resnici”. Ne bo pa to spoznanje v ničemer vsebinsko nasprotno od tega, kar lahko spoznavamo že sedaj.

          • Hvala za prijazen opomin, kako naj opravljam svojo duhovniško službo. Vendar ni moja navada, da bi vsakemu človeku vedno, kadar pove ali naredi nekaj, kar je v nasprotju s stališčem cerkvenega učiteljstva, to takoj pomolil pod nos. Je čas in prostor tudi za to.
            Kongregacije in papeži so v zgodovini že o marsičem jasno spregovorili, a so pozneje svoje izjave dopolnili in včasih tudi spremenili. Način, kako papež pripravlja sinodo o družini, si razlagam kot njegovo željo, da določena vprašanja na novo pobliže pogleda. Zato je škofe prosil, naj prisluhnejo vsem. Osebno od sinode sicer ne pričakujem revolucionalnih novosti, hkrati pa ne želim vnaprej papežu in sinodalnim očetom narekovati, o čem smejo govoriti in o čem ne.

  33. Mario Plešej: Med izraze sekularizma v Sloveniji lahko štejemo tudi aktualno gonjo proti podelitvi nagrade Prešernovega sklada režiserju Jožetu Možini za njegov v tujini večkrat nagrajeni dokumentarec o Pedru Opeki. Prav v teh procesih pa gre najverjetneje iskati vzroke sedanje moralne krize pri nas in drugod po svetu.

    • Prosim, razloži kako lahko to štejemo kot izraze sekularizma in vzroke moralne krize. Do sedaj sem mislil, da si film zasluži nagrado če je dober film; očitno si ga zasluži ker pač govori o katoličanu?

      • Ker film govori tudi o veri, je za zagovornike sekularizma prvovrstna tarča pri njihovem načrtnem izrinjanju vere iz javnega prostora. V takem primeru vsa druga merila presoje za skrajne sekulariste postanejo popolnoma nepomembna. Svetlana Makarovič je npr. tipični predstavnik takega nazora, kar je dokazala z zavrnitvijo Prešernove nagrade leta 2000, zato ker jo obenem dobil tudi jezuit in umetnik p. Marko Ivan Rupnik http://www.rtvslo.si/kultura/drugo/svetlana-makarovic-po-devetih-letih-poravnala-racune/203801

        • sekularizem ne izrinja vere iz javnega prostora, ampak ločuje religijo in njene institucije od države in njenih institucij. sekularizem ti priznava pravico do svobode veroizpovedi, priznava ti pravico do svobodnega izražanja vere in to v razmerju enakopravnosti do vseh ostalih veroizpovedi.

          glede zavrnitve prešernove nagrade s strani makarovičeve je pa tudi treba zadeve bolj pojasniti. makarovičeve ni motil rupnik kot tak, ampak to, da statut nagrade zahteva življenjsko delo, ne samo eno delo (Rupnik je nagrado dobil samo na osnovi ene poslikave), ter delo, ki je bilo storjeno v državi Sloveniji, medtem ko je pa bilo delo Rupnika v zasebni papeževi kapeli. po njenem mnenju je tako bil kršen statut na osnovi katerega se pač to nagrado podeljuje, tako da je ona to izbiro smatrala kot politično in ideološko. tudi v primeru Rupnika se je zgodilo to, da ga komisija za nagrado ni predlagala. omenja se pa celo to, da je bil prvotno za nagrado izbran celo nekdo drug in sicer slikar Gustav Gnamuš, ki je sicer dobil nagrado leto kasneje in da naj bi mu že v naprej poslali čestitko za nagrado, potem pa naj bi se naknadno “premislili”, kar je pač pri Makarovičevi sprožilo prepričanje, da je bila nagrada politično in ideološko motivirana in zaradi tega je protestirala.

          • Pojav, ki si ga opisal, jaz poimenujem sekularnost ali sekularna država kot rezultat sekularizacije. Pojav, ko so določeni družbeni igralci tako alergični na religijo, da jo želijo za vsako ceno izriniti iz javnega prostora, pa označujem s sekularizmom, katere plod je sekularistična država.

            Priznam, da primera Makarovičeve zavrnitve Prešernove nagrade ne poznam tako podrobno, saj se v to nisem poglabljal in dopuščam tudi tako razlago njenega ravnanja. Vendar kljub temu več drugih njenih javnih nastopov, ko gre za odnos do krščanstva, Cerkve in kristjanov, kažejo njen prezir in nespoštovanje oz. celo sovraštvo, npr. v naslednjem intervjuju http://www.siol.net/novice/rubrikon/siolov_intervju/2012/01/svetlana_makarovic.aspx

    • @Peter Lah: dobro veste, da se v primeru uradnega sprejetja predloga gospoda Plešeja (in njegovih somišljenikov) podre ves sistem katoliške spolne etike. Efekt domine. Ne gre namreč za neko obrobno “pastoralno” motivirano vprašanje, ampak za zelo konkretno zadevo pri uresničevanju svetosti (kar je edina prava opcija za vsakega katolika).

      Še nekaj (in zadnje z moje strani): celostno katoliško življenje ni niti najmanj lahko, a je na dolgi rok še kako lepo. Vsak bije svoj boj (verjemite, da v tem spoštujem gospoda Plešeja), za katerega potrebuje dobra “orožja”, ki mu jih Cerkev predlaga v uporabo. Toda predlog zgornjega članka eno izmed teh dobrih “orožij” ukinja in ga želi zamenjati za relativizacijo in sprenevedanje.

      • Točno, vsa pohvala Ulriku za pogumno obrambo resnice. G. Lah, vi se pa sprenevedate. Na začetku ste jasno zmanipulirali evangeljsko priliko o izgubljenem sinu in to dobro veste (izgubljeni sin je jasno priznal svoj greh in se pokesal, niti najmanj »se ni samo spomnil svojega dostojanstva«).
        Glede homoseksualnosti pa z relativiziranjem stvari in »mešanjem megle« povzročate neznansko škodo. Cerkev jasno uči, da je so homoseksualno dejanja inherentno grešna. Pika. Preberite si (saj niste pozabili, kajne?), kaj sv. Pavel piše o tem Rimljanom. G. Plešeju pa s tem, ko ga pri takih krivoverskih pisanjih spodbujate, delate medvedjo uslugo in ga še globlje potiskate v greh. Prebere naj si sijajno delo Luca di Tolva; videl bo, da božja milost tudi danes rešuje, le zaupati moramo vanjo.

        • Kolikor jaz razumem g. Plešlja je predvsem skušal odpreti debato o eni zelo tabuizirani temi. Občudujem njegov pogum in verjamem v njegove iskrene namene.

          O njegovi pobudi še nimam mnenja, mislim pa, da ne gre za krivoverstvo. Gre predvsem za debato in iskanje resnice. Saj menda nismo tako naduti, da mislimo, da glede homoseksualnosti poznamo vso resnico?

          Ne razumem, zakaj vas je nekaterih tukaj debate tako strah, da jo poskušate udušiti in se spravljate na osebe? Saj če so nameni iskreni, debata ne more prinesti drugega, kot nekaj novih dejstev in nekaj več resnice.

      • G. Ulrik, iz vaših besed razbiram, da ste prepričani, da sem rušitelj katoliške vere in morale, in vam je veliko do tega, da me kot takega razgalite. Ob tej vaši vnaprejšnji predpostavki razumen pogovor ni mogoč, pa tudi dobrohotno pojasnilo vas ni premaknilo, zato nima smisla nadaljevati, ker se lova na čarovnice pač ne grem. Za lov na čarovnice je namreč značilno, da mora obdolženi dokazovati svojo nedolžnost in ne obratno, tožnik krivdo. Ne strinjam se s takim pristopom, ampak, kot sem že prej rekel, zagovarjam svobodo vsakega, da se izrazi, še posebno takrat, ko to stori na spoštljiv in argumentiran način.
        Seveda gre za pomembno točko morale. Še vedno pa menim, da bi o tem, o čem se bodo pogovarjali in kako se bodo odločili na sinodi, morali odločiti škofje in papež, ne pa mi na temle forumu, še najmanj anonimneži. Mi jim lahko spoštljivo prikažemo svoje izkušnje in poglede ter predlagamo, kar je avtor članka tudi storil.
        Želim vam vse dobro in predvsem to, da bi vas ljudje in Bog obravnavali z večjo mero dobrohotnosti kot ste jo vi namenili avtorju in meni.

        • Pretiravate. Nič takega se ne da razbrati iz besed g. Urlika.
          Opozarja, kakor tudi jaz, na velikansko “politično korektnost”, ki se je dodobra udomačila v naši Cerkvi. Papeževe besede razumete enako kot Darja Zgonc s pop TVja. Pa niso takšne.
          Nič me ne skrbi, da bodo o tem odločili kardinali in papež. Oziroma, so že odločili, samo nekateri se vztrajno gredo “dialoga” v smeri uveljavitve konformizma. Tale “Homines Iesu” je javni lobi. To ni iskanje Boga. Ko bo Mario povedal kaj o odnosu do žensk, bomo videli kje je. Zaenkrat se samo nekaj prilizuje.

  34. v več komentarjih se bolj ali manj odkrito namiguje, da naj bi bila homoseksualnost neko bolezensko oz. temu podobno stanje, ki ga je potrebno zdraviti oz. ga premagati. jaz pa se sprašujem, kdo je tu v resnici “bolnik”.

    poglejte, če se ne motim, veljata sveto pismo za “božjo besedo”. če to sprejmemo dobesedno, potem to pomeni, da bi temu, kar je zapisano v svetem pismu, kot verniki morali brezpogojno slediti. vendar vsakemu, ki je kdaj sveto pismo prebral je jasno, da se tega v večini ne počne, ker ta “božja zahteva” od nas včasih zahteva tudi ravnanje, katerim se naš čut za moralo upira.

    lep primer so ravno homoseksualci. v stari zavezi je med drugih jasno zapisano, da je prakticiranje homoseksualnosti dejansko zločin, ki naj se ga kaznuje s smrtjo. koliko vernikov je torej pripravljeno sprejeti to “božjo besedo” in v primeru homoseksualne prakse dejansko zahtevati smrtno kazen? upam, da čim manj in tudi verjamem, da je tako.

    in ravno na osnovi takih in podobnih primerov, se je potem to pojmovanje svetega pisma kot “božje besede” relativiziralo in se ga razlaga kot delo ljudi, ki so bili pač navdahnjeni z neko božjo modrostjo ali kakorkoli že to imenujemo. to dejansko pomeni, da je vse, kar je zapisano v svetem pismu, z vidika dejanske božje volje, relativno.

    kaj to pomeni? ja, preprosto to, da če se kot verniki lahko svobodno odločimo, da recimo neke zahteve, ki jo sveto pismo navaja, ne bomo uresničevali, npr. homoseksualcev ne bomo pobijali, potem lahko enako ravnamo glede celotne vsebine svetega pisma. z drugimi besedami to pomeni to, da dejstvo, da je nekaj zapisano v svetem pismu ni nobena garancija za to, da gre dejansko za “božjo besedo” v smislu, ki bi od nas zahteval brezpogojno podrejanje.

    kar spet pomeni to, da lahko kot verniki vse tiste navedbe, ki v svetem pismu tako ali drugače obsojajo homoseksualnost, preprosto ignoriramo, saj tega ne bi počeli prvič in edinokrat.

    posledično to pomeni, da je tisto, kar bog od nas dejansko želi ali pričakuje, nekaj, kar nikoli ne moremo z gotovostjo spoznati. vedno lahko obstaja nek dvom. edino, kar je pri tem nesporno je to, da so stvari pač take kot so. dejstvo je, da homoseksualne osebe obstajajo in če obstajajo, to na noben način ne more biti mimo volje boga. lahko se sprašujemo le to tem, zakaj je volja boga takšna, da homoseksualnost dopušča kot možnost in ali je dejansko volja boga ta, da se homoseksualnost odpravlja ali ne. odgovor na to vprašanje je pa očitno v nas samih, saj bog o tem, na način, kako sprejemamo sveto pismo, dejansko ne pove nič dokončnega.

    in na osnovi povsem identične logike, ki se uporablja, da se homoseksualnost razumeva kot bolezen, ki jo je treba zdraviti, se bi lahko kot bolezen, ki jo je treba po volji boga zdraviti tudi odpor do homoseksualnosti.

    ker homoseksualnost je dejstvo, ki lahko obstaja le po volji boga. zakaj je takšna volja boga pa dejansko ne ve nihče, razen boga samega. in ker nihče med nami ni bog, lahko glede tega le domnevamo in na osnovi teh domnev je povsem enako legitimno, da homoseksualnost razumemo kot nekaj, kar bog odobrava kot do jo sprejmemo kot nekaj, kar bog zavrača. tu gre preprosto za stvar vesti vsakega vernika, ne za božjo voljo, ker božje volje dejansko ne pozna nihče.

      • o tem, da bi bilo sveto pismo kuharica, nikjer ne pišem. bi ti pa tudi tebi predlagal, da “nakladaš” malo bolj na dolgo in široko, ker drugače boš težko ovrgel kaj od tega, kar sem zapisal. 🙂

    • Zanimivo razmišljanje.

      Glede branja in razumevanja Svetega pisma bi ti rad povedal to, da obstajajo načela in pravila za to. Najpomembnejše je, da je treba posamezne odlomke razumevati v luči celotnega Božjega razodetja v Svetem pismu. Določene stvari iz Stare zaveze so bile z Jezusovim naukom in njegovo daritvijo na križu ukinjene, npr. predpisi glede čiste in nečiste hrane ali krvavo darovanje živali v templju. Poleg tega je treba pri razlagi Svetega pisma upoštevati kulturni in družbeni kontekst, v katerem so odlomki nastali, npr. suženjstvo je bila v času sv. Pavla povsem sprejemljiva praksa, ki pa je danes popolnoma nesprejemljiva.

      Človeštvo se razvija in prihaja do novih spoznanj, a kljub temu so osnovne človekove poteze, vzgibi, čustvovanja, strasti, zdrsi, grehi pravzaprav ostali povsem enaki skozi čas. Zaradi tega je Sveto pismo izredno bogato za refleksijo in polno navdihov.

      Sveto pismo dojemam kot opis poti človeka od njegovega stvarjenja in padca do njegovega odrešenja in večnega življenja po nedoumljivem usmiljenju in ljubezni Boga do človeka. Gre za najveličastnejšo “zgodbo”. Poleg tega kot kristjan verjamem, da ima Božja beseda sama po sebi moč delovanja.

  35. Hmoseksualnost meni pomeni predvsem, da so se ti na nekje, po nekih izkušnjah, zastudile ženske do te mere, da si se obrnil drugam. In tega se ne da prezreti.

    • Zdravko, Zdravko !
      Homoseksualnost in stud do žensk nimata ničesar skupnega. Poznam kar nekaj žensk, ki imajo prijatelje homoseksualce. Vsako tvoje novo sporočilo kaže neizmerno mero predsodkov in izmišljenih “dejstev”. No, pa smeši se še naprej…

    • tega, kaj tebi homoseksualnost pomeni, se res ne da prezreti. ampak ne da se prezreti niti tega, da če tebi nekaj pomeni to, kar ti pomeni, potem to še ne pomeni, da tako tudi v resnici je. 🙂

      • Seveda. Odkod ti ideja da bi bilo kaj drugače? Razen, da si sam takšen. Prepričan v svoje znanje, nehal iskati modrost, vso pamet že vsrkal. Celo kardinalom bi solil pamet o tem kaj v Svetem pismu piše. Na kraj pameti ti ne pride, da ne razumeš dosti več od črke. Vse ostalo ti je “dvom”.

        • nikjer ne pametujem o tem, kaj v svetem pismu piše, ampak o tem, da je način, kako sveto pismo dojemamo tak,da dejansko od nas zahteva, da v vse, kar je v svetem pismo zapisano, dvomimo. kar posledično pomeni tudi to, da moramo dvomit tudi v to, da bi bila homoseksualnost nekaj, kar bog zavrača. tega pač dejansko z zagotovostjo ne vemo in o tem naj se pač vsak odloča sam, kar pomeni, da take odločitve potem ne moremo razlagati kot božje volje, ampak naše lastne volje.

  36. Mario pozdravljen!
    Izmenjava mnenj se mi zdi dobra stvar. Nisem sicer prebrala vseh komentarjev, ker ne utegnem, me je pa nagovorilo tvoje pisanje o predlogu g. Blažiča. Odličen pristop, tako boš prav pred Jezusom zagotovo dosegel, kar si notranje tako želiš. Zelo dobro poznam nekdanjega homoseksualca, ki si je s to prakso “pridelal” tudi AIDS – ne samo HIV”! Vemo, da je 4/5 obolelih z AIDSOM iz naslova homoseksualnih praks. Danes je povsem svoboden in ozdravljen. Bil je brezupno bolan, a je po molitvi mnogih in izročanju Gospodu ozdravel. Nihče nima pravice odrekati človeškega dostojanstva ne homoseksualcem, ne obolelim za rakom ali depresevnim ali narkomanom ali kakorkoli že obremenjenim ljudem. Presojamo pa ravnanja. Če ta niso v človekovo korist, so mu lahko le v škodo, kar pa ni sprejemljivo. Želim ti obilje Božje milosti. Če boš pa želel razgovor na to temo, se slišiva. BTB M

    • Magdalena, najlepša hvala za ta zapis, s katerim se zelo, zelo strinjam. Bog ti povrni tudi za molitev in moralno podporo! Mir in dobro ter obilo Božjega blagoslova!

      Blagoslova, miru in notranje svobode želim tudi vsem ostalim, ki prebirate te zapise. Na tem mestu zaključujem svoje pisanje v okviru te svoje kolumne, ker imam še veliko drugih obveznosti. Sicer pa mi je ljubše iti z nekom v živo na kavo ali pivo ter se pogovoriti, kajti na ta način lahko človeka bolj celostno začutiš in spoznaš.

      Lep pozdrav!

  37. Papež Frančišek je lepo povzel to problematiko: “Kdo sem jaz, da bi sodil”.
    Tudi sam ne mnislim nikogar soditi. Tudi Jezus je rekel grešnici, da je tudi On ne bo sodil. Vendar je ni pohvalil v njenem ravnanju. Čeprav jo je povsem sprejel v njeni človeški ranljivosti, jo je povabil k novi kvaliteti življenja z besedami: “Pojdi in ne greši več.”
    Božja zapoved je jasna: “Ne ubijaj!”
    Živimo v času, ko ima kultura smrti veliko moč, če ji pustimo, da nam diha za ovratnik. In v čem je njena moč?
    Presenečeni boste, ko vam to do konca razkrijem. Njena moč je prav v popuščanju greha in privczemanju grešnih navad za povsem normalne in sprejemljive.
    Vsi ljudje smo poklicani živeti zdržnost, se pravi čistost v medsebojnih odnosih, celo mmož in žena. Vse drugo namreč vodi v smrt. Bog pa ima z nami drugačen načrt. Izraelcem po preroku jasno pove: Misli blaginje imam zate, prihodnosti upanja polne. A postavlja jasen pogoj zanjo; izpolnjevanje zapovedi. Njjihovo prelamljanje namreč vodi v uničenje in smrt.
    Človek božji, kam te vodi tvoje istospollno nagnenje, ki resnici na ljubo ni zapisano v tvojih genih in gotovo ni nekaj dobrega, saj te vleče v odnose, ki vodijo v smrt. In tega ne spremeni niti to, da bi bile vse bolezni, povezane s prepovedanimi spolnimi odnosi, popolnoma obvladljive in ozdravljive. Bog ima zate čudovit načrt, ki ga boš spoznal šele, ko boš zašivel v odnosih s soljudmi tisto čistos, ki jo je On sam predvidel.
    Pomembno je vedeti, da nagnenje samo po sebi ni greh. Popuščanje temu nagnenju pa seveda ni dopustno, kakor ni dopustno sdpolno razmerje izven zakramenta svetega zakona. Drugačno gledanje na to provblematiko ni krščansko. Je pa prav da se o stvareh in problemih odkrito pogovarjamo in drug drugemu pomagamo odkrivbati tisti načrt, ki ga ima naš Stvarnik z vssakim izmed nas. Ki ni ne homoseksualni ne lezbijčni. Razodeva pa se nam zelo odkrito po Cerkvi in sv. Pismu in na posebno čudovit način po Teologiji telesa Janeza Pavla II.
    Bodite povezani s Cerkvijo, sprejmite njene pogoje o prejemanju zakramentov, postanite živi udje in pustite, da postanete orodje po katerem bo Sveti Duh še naprej Gradil Jezusovo Cerkev in širitev božjega kraljestva med nami v telesno in duhovno kkorist nas vseh.
    Božjega blagoslova in vse dobro vam želim.

  38. Menim, da je povsem iluzorno pričakovati, da bi Cerkev kot institucija kdaj odobravala homoseksualnost ali v svoji drži popustila, iz preprostega razloga, ker bi s tem spodkopala temelje, na katerih stoji, delovala bi proti svojim lastnim naukom in tako delovala proti sami sebi – in kot pravi Jezus – kraljestvo, ki je v sebi razdeljeno in deluje proti sebi, zagotovo propade. Odnos do homoseksualnosti je v Svetem pismu kristalno jasen in če Cerkev temelji na Svetem pismu oziroma Evangelijih, tu torej, tudi če hoče, Cerkev ne more veliko storiti ali spremeniti.

    Sicer pa kot jaz razumem Cerkev, je Cerkev kot institucija ustanovljena kot pomoč vernikom in ne kot njihov jarem – skupnost verujočih naj bi bila v podporo veri posameznikov, ki se ljubijo med seboj in si medsebojno pomagajo – ali pa bi tako vsaj moralo biti.

    Bistvena torej, tako v Cerkvi kot pri veri, je ljubezen.
    Ljubezen najprej do Boga in nato do bližnjega. Tu Sveto pismo postavlja jasno ločnico, Jezus pravi: Kdor ljubi svojega brata, mater, očeta, sina, hčer … bolj kot Mene, ni Mene vreden in 1. zapoved se glasi: Ljubi svojega Boga z vsem srcem in vsem mišljenjem in svojega bližnjega kakor samega sebe.

    Ne samo pri homoseksualnih odnosih tudi pri vseh drugih odnosih se tehtata ti dve ljubezni – ljubezen do človeka in ljubezen do Boga in ker je ljubezen privlačna sila, tista ljubezen, ki je močnejša, prevlada drugo – in to je tisto kar jaz razumem, ko Jezus pravi – kjer je tvoje srce, tam je tudi tvoj zaklad. Tako preprosto je to.

    In če imaš z Bogom iskren odnos, mu mirno lahko predstaviš vse svoje težave, dvome, nagnjenja in ga prosiš, da On vodi tvoja nagnjenja, želje, hotenja in tvoje življenje in hkrati s tem, ko ga prosiš, že tudi verjameš, da bo On to tudi storil. S tem si naredil že dober del poti.

    Lahko pa se odločiš tudi drugače, vrata Božjega Usmiljenja so vedno odprta in se lahko kadarkoli tudi kasneje obrneš Nanj.

    Gospod ne sodi, temveč čaka grešnika, da spozna svoj greh in se pokesa ter vrne nazaj k Njemu – vedno ga bo sprejel odprtih rok.

    Pa da ne bo pomote – grešniki smo od a do ž čisto vsi, ni ga nedolžnega ali brez greha in je povsem nesmiselno grehe razločevati med seboj, kateri je večji ali manjši.
    Pomembno je vsak trenutek povabiti Boga naj On vodi tvoje življenje in ga usmerja ter zaupati, da je uslišal tvojo prošnjo.

    Bog je vsakemu določil njegovo lastno pot in ni dveh poti enakih, zato nikoli ne moremo soditi drugega povsem po svojih lastnih merilih. Svojo pot moramo prehoditi sami – še bolje – skupaj z Bogom. Nič ni brez razloga in Bog lahko največje zlo obrne v največje dobro, če ga za to prosimo in bi se pravzaprav za vsako stvar morali Bogu zahvaljevati za dobro, ki nam ga iz trenutne stiske pripravlja. So pa v različnih skupnostih vseh časov vedno bili prezrti – manjšine ali posamezniki in kar je dobro, obrodi sad, kar pa je zlo, pa s časom propade.

    Dokler pa se pot išče, je to dobro, saj – kdor išče, ta najde.

    Vse dobro.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite