RKC = reforme katoliške Cerkve?

VišarjeV času, ko mineva 50 let od Drugega vatikanskega koncila, bo letos jeseni pomembno zasedanje škofov z vsega sveta posvečeno družini in zakonski zvezi. Podobno kot pri koncilu bomo morda ob sklepu letošnje škofovske sinode in tiste naslednje leto, priča nekaterim spremembam v katoliški Cerkvi, predvsem kar zadeva ločence in ponovno poročene ter istospolna partnerstva.

Cerkev pred izzivi sedanjega časa

Živimo v času, ki ga zlasti v zahodnem svetu zaznamujejo procesi sekularizacije in individualizacije. Med ljudmi prevladuje potrošniška miselnost, ki tudi na sočloveka in na medosebne odnose gleda le z vidika stroškov in koristi. Prisotna sta sekularizem in relativizem, ki sta v nekaterih državah, med katere bi lahko uvrstili tudi Slovenijo, postala celo prevladujoči javnopolitični maksimi. Med izraze sekularizma v Sloveniji lahko štejemo tudi aktualno gonjo proti podelitvi nagrade Prešernovega sklada režiserju Jožetu Možini za njegov v tujini večkrat nagrajeni dokumentarec o Pedru Opeki. Prav v teh procesih pa gre najverjetneje iskati vzroke sedanje moralne krize pri nas in drugod po svetu.

Katoliška Cerkev pod vodstvom papeža Frančiška na tako stanje odgovarja s svojim najmočnejšim orožjem: evangelijem! Njegova prva apostolska spodbuda se začne prav s to besedo (o spodbudi več v članku Leona Marca). Od izvolitve kardinala Jorgeja Maria Bergoglia za Petrovega naslednika imam občutek, da gre za človeka, ki živi iz evangelija in pričuje zanj. Poleg vseh njegovih gest, besed in dejanj to najbolj izpričuje njegov obraz, ki izraža vedrino, veselje, svobodo … Lahko bi rekli, da na njem zaznavamo odsvit Božje luči. To dela Frančiška in vse njemu podobne ljudi neizmerno privlačne.

Papež Frančišek je oktobra lani, poleg predvidenega rednega škofovskega posvetovanja o družini leta 2015, sklical še izredno škofovsko sinodo o tej temi, ki bo potekala od 5. do 19. oktobra letos. V okviru priprav na ta posvet je Frančišek s svojimi sodelavci v Vatikanu pripravil in vernikom po vsem svetu razposlal vprašalnik. V Sloveniji smo prejšnji mesec na ta vprašanja prek spleta odgovarjali člani župnijskih pastoralnih svetov, duhovniki, redovnice in redovniki ter člani raznih skupin. Pri tem so se nekateri spotikali že nad samimi vprašanji, češ da gredo predaleč in rušijo »katoliško« doktrino; drugi so bili zadržani in niso želeli odgovarjati, ker naj bi cerkveni vrhovi na ta način »vohunili« za svojimi verniki in njihovimi mnenji; tretji niso imeli časa za odgovarjanje, četrti so bili preleni, peti pa že tako brezbrižni, da je stvar šla mimo njih brez kakršnega koli odmeva. Kakor koli že, osebno sem vprašalnik vzel zelo resno in nanj odgovoril povsem iskreno in v zaupanju, da Sveti Duh vodi delo v zvezi s temi pomembnimi vprašanji.

Želje po spremembah v Cerkvi

Za Cerkev in še zlasti za Cerkev na Slovenskem si želim, da bi postala bolj iskrena, odprta in vključujoča ter da bi gradila na evangeliju – na veseli vesti o Božjem usmiljenju in odrešenju. Želim si večjo vključenost laikov v delovanje Cerkve. Želim si, da bi duhovniki v sedanjih okoliščinah predvsem bili »duhovniki«, druge naloge lahko opravijo laiki. Želim si tudi večjo vlogo žensk v Cerkvi, zlasti v cerkveni hierarhiji, kjer naj bodo – če je možno – zastopane tudi ženske, saj bo to odražalo sestavo celotnega telesa Cerkve in prispevalo k večji »normalnosti« hierarhije.

Kot katoličan, ki hočem v svojem vsakdanjem življenju slediti Jezusu in nauku katoliške Cerkve, pa se zaradi svoje istospolne usmerjenosti soočam z vprašanji, problemi, izzivi in stiskami, na katere se Cerkev (v Sloveniji) po mojem mnenju slabo oz. sploh ne odziva z odgovori, rešitvami, pobudami in programi. S tega vidika se počutim dokaj zapostavljenega in odrinjenega na obrobje, čeprav gotovo nisem edini homoseksualen član Cerkve. Po drugi strani naj bi bil delež istospolno usmerjenih oseb zlasti med kleriki visoko nad povprečjem v celotni populaciji, kar me vodi do zaključka, da smo v Cerkvi priča zelo nezdravi potlačitvi in tabuizaciji homoseksualnosti ter neiskrenosti v zvezi z njo. Zaradi tega menim, da bi morala Cerkev, še posebej na Slovenskem, narediti pomemben in odločen premik k večji iskrenosti, odprtemu pogovoru, spoštovanju in zaščiti dostojanstva oseb s to osebno okoliščino ter iskanju in nudenju konkretnih rešitev za njihove potrebe in stiske.

Odnos Cerkve do homoseksualnosti in homoseksualnih oseb

Cerkev glede na Katekizem katoliške Cerkve (glej člene od 2357 do 2359) priznava, da ima kar nekaj moških in žensk v sebi globoko zakoreninjena istospolna nagnjenja, a homoseksualna dejanja opredeli kot hude zablode, ki so po notranje neurejena in nasprotujejo naravni postavi ter kot taka predstavljajo velik greh zoper čistost. Zato takih dejanj po katoliškem nauku v nobenem primeru ni mogoče odobravati, homoseksualne osebe pa so poklicane k čistosti, kar za osebe z globoko zakoreninjenimi istospolnimi nagnjenji (zaradi česar po mojem niso sposobne za poroko) praktično pomeni popolno in trajno spolno vzdržnost.

Na tem področju si od Cerkve želim, da bi ljudem, kot sem jaz, ponudila obliko partnerskega ali ožjega skupnostnega življenja, ki bo priznana s strani Cerkve, o čemer v svoji knjigi npr. piše ameriški duhovnik prof. dr. Louis J. Cameli. S tem bo Cerkev tem ljudem zagotovila »normalno« vključenost v širše krščanske skupnosti (župnija, skupine …) in te ljudi ne bo silila na pot stran od Cerkve.

Čeprav si po svojih najboljših močeh prizadevam živeti v skladu s celotnim katoliškim cerkvenim naukom, saj me nasploh življenje, neusklajeno s pomembnimi normami, precej bremeni, pa se ne morem povsem strinjati s sedanjo zahtevo, da moramo vsi istospolno usmerjeni ljudje živeti v celibatu ter v popolni in trajni spolni vzdržnosti. To je po mojem mnenju prekomerna zahteva v primerjavi z vsemi drugimi ljudmi in po mojem ni v skladu s človekovim dostojanstvom. Podobnega mnenja je nemški jezuit prof. dr. Hans Rotter, ki je o tej problematiki pred več kot desetimi leti pisal v nemški reviji Stimmen der Zeit. Tudi sv. Pavel ni od vseh pričakoval, da so sposobni samskega življenja in je tistim, ki tega niso zmožni, ponudil konkretno praktično rešitev (1 Kor 7, 8–9): če se ne morejo obvladati, naj se poročijo, saj je to bolje kakor da plamtijo zaradi spolne sle. Po drugi strani je sv. Pavel resda negativno pisal o homoseksualnosti (npr. Rim 1, 24–27; 1 Kor 6, 9–10; 1 Tim 1, 8-10), vendar po mojem mnenju in po mnenju nekaterih razlagalcev Svetega pisma označbe, ki jo je sv. Pavel uporabil za določen tip istospolnega razmerja v takratnem kulturnem okolju, ni mogoče primerjati z odgovornim in zvestim istospolnim odnosom v sedanjem času.

Cerkev danes istospolno usmerjenim sploh ne daje izbire niti ne nudi dovolj praktičnih rešitev, ki bi omogočile spolno življenje v skladu s človekovim dostojanstvom. Ne morem razumeti, kako more Cerkev od vseh homoseksualnih ljudi pričakovati, da bodo zmožni samskega in vzdržnega življenja? Kaj naj naredijo tisti istospolno usmerjeni ljudje, ki se ne morejo obvladati? Kakšno rešitev, ki bi bila v skladu s človekovim dostojanstvom, Cerkev ponuja tem ljudem? Ne nazadnje, kako sploh živeti svojo spolnost kot človek z globoko zakoreninjenimi istospolnimi nagnjenji?

Pobuda za spremembo odnosa do homoseksualnosti in homoseksualnih oseb v Cerkvi

Zavedam se, da smo s svojim neizpostavljanjem in neangažiranjem za to stanje odgovorni tudi istospolno usmerjeni člani Cerkve, a glede na to, da predstavljamo manjšino, ki je v zasebnem in javnem prostoru pogosto izpostavljena pritiskom, zelo negativni stigmatizaciji, nerazumevanju in obsojanju, je po mojem mnenju odgovornost pastirjev in drugih oseb na vodilnih mestih znotraj Cerkve precej, precej večja. Sam sem se odločil, da v javnosti ne bom skrival svoje istospolne usmerjenosti in da bom kot pripadnik katoliške Cerkve opozarjal na tovrstne težave, npr. lani avgusta sem o tem že pisal v svojem prispevku za Časnik. Predvsem si želim, da bi vodilne osebe v Cerkvi to zadevo prepoznale kot pomembno in perečo ter da bi se lotile njenega reševanja. Imam upanje, saj vem, da so v Cerkvi tudi ljudje, ki na svoje brate in sestre z istospolnimi nagnjenji gledajo kot na ljudi z enakim dostojanstvom in Božjim otroštvom; naj na tem mestu izpostavim p. Pavleta Jakopa in Gregorja Čušina, ki sta o homoseksualnosti in homoseksualnih osebah v Cerkvi spregovorila v oddaji Obzorja duha novembra lani.

Prejšnji teden sem v Nemčiji spremljal, kako je prvi profesionalni nogometaš ter nekdanji član in kapetan nemškega Elfa Thomas Hitzlsperger razkril svojo istospolno usmerjenost v uglednem nemškem tedniku Die Zeit z namenom, da preseka ignoranco in tabuizacijo homoseksualnosti v tej najpomembnejši postranski zadevi na svetu in ker se želi angažirati za istospolno usmerjene športnike. Tudi ta zgled in posvetovanja z nekaterimi prijatelji so me spodbudila k temu, da skupaj z nekaterimi somišljeniki znotraj Cerkve v Sloveniji, v kateri prav tako večinoma vlada ignoranca, tabuizacija in stigmatizacije homoseksualnosti in homoseksualnih oseb, ustanovimo skupnost za istospolno usmerjene kristjanke in kristjane. Poimenovali smo jo z latinskim imenom Homines Iesu, kar pomeni Jezusovi ljudje. Med drugim je namen tega združenja odpravljanje predsodkov in izkrivljenih predstav o istospolno usmerjenih osebah znotraj in zunaj Cerkve (npr. da so homoseksualci spolni izprijenci ali bolni ljudje) ter ustvarjanje pogojev, v katerih bodo lahko te osebe v svobodi in odgovornosti živele svoje življenje kot celovite in integrirane osebnosti, kar vključuje tudi njihovo spolnost.

Če so te želje navdihnjene od Svetega Duha, sem prepričan, da bodo na nek način in v nekem trenutku dobile tudi potrditev s strani cerkvene hierarhije. A četudi se v času mojega zemeljskega življenja na tem področju v bojujoči se Cerkvi ne bo nič spremenilo, je zaradi tega ne nameravam zapustiti, saj mi pomeni precej več kot to vprašanje.

Foto: Mario Plešej