Normalnemu človeku postaja čedalje bolj jasno, da so kontinuitetniki uspeli Slovenijo prestaviti v »rikverc«. Vozimo v preteklost a se pri tem delamo, da gledamo naprej. Približno 40% potnikov v tem nazaj vozečem se avtu se nepreklicno strinja z vsem, kar sprevodniki, šoferji, strokovnjaki in sociologi njihove provenience predlagajo. Prav toliko nas je takih, ki hočemo, da se vozi naprej in da se tja gleda, pa tudi, da se preteklost pospravi, t.j. da revizionisti pričnejo svoje delo in postavijo stvari na pravo mesto po resnici in pravici. Zgodovino prepustimo zgodovinarjem, vendar onim pravim, resnicoljubnim in ne poznanim diletantom, ki menijo, da je »bilo že vse napisano« in da ni kaj novega ugotoviti, kar bi tudi pomenilo, spremeniti. Med potniki pa je približno petina takih, ki noče biti del opredeljenih in se nagiba zdaj sem zdaj tja.
Zanimivo je opazovati prepričane v »rikverc«, ki po eni strani nekritično sprejemajo vsako besedo zoper katerokoli pomladno javno osebo ali vlado, še najbolj pa zoper Janšo (ne pozabimo, da je nekoč ta privilegij imel Peterle!), ki ga ne prebavijo predvsem zato, ker je uspel ostati in se ga ne morejo znebiti, po drugi strani pa so pripravljeni od svojih izbrancev nekritično prenesti karkoli. Tako neumorno kritizirajo pomladne politike, če se na službeni dolžnosti peljejo z avtom v zamejstvo a mirno pozabijo, da se je Türk peljal za drage milijone po celem svetu brez kakršnekoli koristi za državo. Šel se je svojo zunanjo politiko. Hoja po robu zakonitosti sedanjega predsednika je že tako prozorna, da je svojo funkcijo spremenil v en sam predvolilni boj. Letos je doma, obiskuje vsako pasjo procesijo in govoriči o tem in onem, samo, da je všečno in protipomladno. Kot predsednik, jasno, čeprav je le kandidat. Raja zaverovanih v preteklost mu jedo iz rok, čeprav so prav tako lačni in brez dela, kakor vsak drug.
Že dolgo je znano, da ljudje najtežje spreminjamo svoje miselne vzorce. Verniki dobro poznamo to težavo, saj evangelij od njih zahteva prav spremembo miselnosti: od zemeljske logike naj bi presedlali na Božjo kjer imata ljubezen in trpljenje prvo, nerazdružljivo mesto. Zato ni čudno, da »rikverc« obrnjeni ljudje, ki jih je zgodovina povozila, tako težko sprejemajo svobodo, demokracijo, neodvisno Slovenijo, različnost, spoštovanje, poštenost in kar je še takih »tradicionalnih« vrednot. Kdor je bil vse življenje prepričan, da je s podporo titoizmu, enopartijskemu sistemu, socialističnemu »vzamem drugemu, da dam sebi«, enoumju, delal prav, se težko sooča z dejstvom, da je zdaj drugače, oz. da je v resnici vseskozi delal narobe. Ne morem si predstavljati travme, ki jo doživljajo na samem, pred ogledalom svoje vesti tisti, ki so zdaj nenadoma spoznani za zločince, čeprav so »bili na strani zmagovalcev« in so bili prepričani, da so v brezna in jame pospravili dovolj nasprotnikov, da bodo imeli mir in nemoteno večno vladanje.
Starci, ki imajo težave z vestjo, niso tiho, temveč vedno znova delijo in s sovraštvom zastrupljajo naše okolje. Naj bo jasno povedano in zapisano, da ni razklanosti med Slovenci povzročila RKC ali demokratični/pomladni tabor, temveč KPS in njeni partizani, ko so s krvjo svojih nedolžnih nasprotnikov kopali nepremostljiv graben »naših-vaših«, ki nas do danes zaznamuje. Ideološke teme so njihov monopol. Ideološke na najslabši možni način, kajti ne dopuščajo različnosti mišljenja, ne spoštovanja drugače mislečega in tudi ne drugačnih rešitev kakor le svojih. Na ta krvav in totalitaren humus se dobro prijemlje noramolofobičnost istospolnih aktivistov, katolikofobija vseh, ki nočejo iskati ravnotežja med resnico in pravico, med pravicami in dolžnostmi, med svobodo in redom.
Hrepenenje po normalni levi stranki
Žal, moram po dvajsetih letih demokracije napisati, da v Sloveniji manjkajo prave leve stranke. Težava naše demokracije je prvenstveno v tem, da se na levici ne more konstituirati normalna leva stranka. Normalna leva stranka je tista, ki ima svoj izvir in smisel delovanja v sami sebi. Si predstavljate, da bi nemška SPD ali pa francoski socialisti delali po nareku stricev iz ozadja? Ne. Pri nas pa slutimo prav to. SD in PS ne izvajata svojega programa, temveč sta fasada za strice iz ozadja oz. za UDBO-mafijo. Vsi smo sprejeli kot dejstvo, da je zadnji partijski sekretar in njegov krog tisti, ki vodijo kontinuiteto. SD je na svojem zadnjem kongresu za pičlih 10 glasov zamudila priložnost, da bi naredila korak k normalnosti. PS pa niti stranka ni, nima programa, nima svojega kadra (razen večnega iz LDS-a, ZARES-a in drugih propadlih strank, kar postaja čedalje bolj očitno), ne izkazuje niti pravega svetovnega nazora, ki bi bil trden temelj združevanja somišljenikov. Ima le velikega pingvina, ki ga očitno upravičeno preganja DURS in nekaj pingvink, ki so ostro in naučeno, a brez svoje hrbtenice, proti vsemu. PS igra vlogo »večno proti«. Dogmatično in brezkompromisno, kar je značilno za ekstremistične stranke in ne za demokracijo kjer so kompromisi običajni in je le nekaj točk kjer ne moremo sklepati kompromisov (za kristjana so to družina, splav, evtanazija in ločitev). PS je le nova izdaja nekoč mogočne LDS, ki je služila le kot izvajalec za tajkunizacijo Slovenije.
Dokler ne bomo odpravili te anomalije, bomo imeli pohabljeno demokracijo kjer gre za boj med državo in zakulisno oblastjo, ki ima svoje korenine v nekdanjem dvojnem uradnem listu, v pobijanju in zapiranju političnih nasprotnikov in v totalitarnem izvajanju oblasti z UDBO in njenimi metodami. To se mi zdi ena najhujših cokel našega demokratičnega sistema (druge velike cokle so medijski monopol, nerazvita civilna družba, državno gospodarstvo, tajkunska bančna posojila). Anomalijo nam deloma pomaga odpravljati čas. Najtrši »strici iz ozadja« so vsako leto bolj stari. Tudi zadnji partijski sekretar ni več tako lep in dinamičen kakor je bil nekoč. Čas naredi svoje. Vendar ne smemo pozabiti, da Gabrova šola proizvaja brezoblično množico brez vrednot, da želja po uspehu (beri lakomnost) prinaša vedno nove vojake za totalitarizem, da socialistični recidivi ohranjajo veliko ljudi v zablodi, da je v nedogled mogoče živeti na tuj račun. Vse skupaj pa pomeni onih zanesljivih 40%, ki hočejo naprej peljati»rikverc«.
Pobožne želje
Če hočemo priti v normalnost demokratičnega življenja, potem se ne smemo bati napora in dela. Slovenija je naša dežela, zanjo smo dolžni tudi delati. Blagor dežele je blagor vseh nas. Ne gre le za njeno gospodarsko blaginjo, gre tudi za njeno človeško blaginjo, za srčno kulturo in tisočletno tradicijo. Mi smo Slovenija in Slovenija smo mi. Ko pljuvamo vanjo, pljuvamo v lastno skledo in dobesedno po sebi. Lepo bi bilo, ko bi internacionalisti kontinuitete končno odkrili ljubezen do domovine in naroda in bi po svojih predstavnikih bili pripravljeni na skupna prizadevanja za njen blagor pa tudi na kakšno žrtve. Saj veste, žrtve morajo biti. Tudi levičarske.
Foto: Najboljeslike
