»Rikverc« s Titom naprej!

24

Normalnemu človeku postaja čedalje bolj jasno, da so kontinuitetniki uspeli Slovenijo prestaviti v »rikverc«. Vozimo v preteklost a se pri tem delamo, da gledamo naprej. Približno 40% potnikov v tem nazaj vozečem se avtu se nepreklicno strinja z vsem, kar sprevodniki, šoferji, strokovnjaki in sociologi njihove provenience predlagajo. Prav toliko nas je takih, ki hočemo, da se vozi naprej in da se tja gleda, pa tudi, da se preteklost pospravi, t.j. da revizionisti pričnejo svoje delo in postavijo stvari na pravo mesto po resnici in pravici. Zgodovino prepustimo zgodovinarjem, vendar onim pravim, resnicoljubnim in ne poznanim diletantom, ki menijo, da je »bilo že vse napisano« in da ni kaj novega ugotoviti, kar bi tudi pomenilo, spremeniti. Med potniki pa je približno petina takih, ki noče biti del opredeljenih in se nagiba zdaj sem zdaj tja.

Zanimivo je opazovati prepričane v »rikverc«, ki po eni strani nekritično sprejemajo vsako besedo zoper katerokoli pomladno javno osebo ali vlado, še najbolj pa zoper Janšo (ne pozabimo, da je nekoč ta privilegij imel Peterle!), ki ga ne prebavijo predvsem zato, ker je uspel ostati in se ga ne morejo znebiti, po drugi strani pa so pripravljeni od svojih izbrancev nekritično prenesti karkoli. Tako neumorno kritizirajo pomladne politike, če se na službeni dolžnosti peljejo z avtom v zamejstvo a mirno pozabijo, da se je Türk peljal za drage milijone po celem svetu brez kakršnekoli koristi za državo. Šel se je svojo zunanjo politiko. Hoja po robu zakonitosti sedanjega predsednika je že tako prozorna, da je svojo funkcijo spremenil v en sam predvolilni boj. Letos je doma, obiskuje vsako pasjo procesijo in govoriči o tem in onem, samo, da je všečno in protipomladno. Kot predsednik, jasno, čeprav je le kandidat. Raja zaverovanih v preteklost mu jedo iz rok, čeprav so prav tako lačni in brez dela, kakor vsak drug.

Že dolgo je znano, da ljudje najtežje spreminjamo svoje miselne vzorce. Verniki dobro poznamo to težavo, saj evangelij od njih zahteva prav spremembo miselnosti: od zemeljske logike naj bi presedlali na Božjo kjer imata ljubezen in trpljenje prvo, nerazdružljivo mesto. Zato ni čudno, da »rikverc« obrnjeni ljudje, ki jih je zgodovina povozila, tako težko sprejemajo svobodo, demokracijo, neodvisno Slovenijo, različnost, spoštovanje, poštenost in kar je še takih »tradicionalnih« vrednot. Kdor je bil vse življenje  prepričan, da je s podporo titoizmu, enopartijskemu sistemu, socialističnemu »vzamem drugemu, da dam sebi«, enoumju, delal prav, se težko sooča z dejstvom, da je zdaj drugače, oz. da je v resnici vseskozi delal narobe. Ne morem si predstavljati travme, ki jo doživljajo na samem, pred ogledalom svoje vesti tisti, ki so zdaj nenadoma spoznani za zločince, čeprav so »bili na strani zmagovalcev« in so bili prepričani, da so v brezna in jame pospravili dovolj nasprotnikov, da bodo imeli mir in nemoteno večno vladanje.

Starci, ki imajo težave z vestjo, niso tiho, temveč vedno znova delijo in s sovraštvom zastrupljajo naše okolje. Naj bo jasno povedano in zapisano, da ni razklanosti med Slovenci povzročila RKC ali demokratični/pomladni tabor, temveč KPS in njeni partizani, ko so s krvjo svojih nedolžnih nasprotnikov kopali nepremostljiv graben »naših-vaših«, ki nas do danes zaznamuje. Ideološke teme so njihov monopol. Ideološke na najslabši možni način, kajti ne dopuščajo različnosti mišljenja, ne spoštovanja drugače mislečega in tudi ne drugačnih rešitev kakor le svojih. Na ta krvav in totalitaren humus se dobro prijemlje noramolofobičnost istospolnih aktivistov, katolikofobija vseh, ki nočejo iskati ravnotežja med resnico in pravico, med pravicami in dolžnostmi, med svobodo in redom.

Hrepenenje po normalni levi stranki

Žal, moram po dvajsetih letih demokracije napisati, da v Sloveniji manjkajo prave leve stranke. Težava naše demokracije je prvenstveno v tem, da se na levici ne more konstituirati normalna leva stranka. Normalna leva stranka je tista, ki ima svoj izvir in smisel delovanja v sami sebi. Si predstavljate, da bi nemška SPD ali pa francoski socialisti delali po nareku stricev iz ozadja? Ne. Pri nas pa slutimo prav to. SD in PS ne izvajata svojega programa, temveč sta fasada za strice iz ozadja oz. za UDBO-mafijo. Vsi smo sprejeli kot dejstvo, da je zadnji partijski sekretar in njegov krog tisti, ki vodijo kontinuiteto. SD je na svojem zadnjem kongresu za pičlih 10 glasov zamudila priložnost, da bi naredila korak k normalnosti. PS pa niti stranka ni, nima programa, nima svojega kadra (razen večnega iz LDS-a, ZARES-a in drugih propadlih strank, kar postaja čedalje bolj očitno), ne izkazuje niti pravega svetovnega nazora, ki bi bil trden temelj združevanja somišljenikov. Ima le velikega pingvina, ki ga očitno upravičeno preganja DURS in nekaj pingvink, ki so ostro in naučeno, a brez svoje hrbtenice, proti vsemu. PS igra vlogo »večno proti«. Dogmatično in brezkompromisno, kar je značilno za ekstremistične stranke in ne za demokracijo kjer so kompromisi običajni in je le nekaj točk kjer ne moremo sklepati kompromisov (za kristjana so to družina, splav, evtanazija in ločitev). PS je le nova izdaja nekoč mogočne LDS, ki je služila le kot izvajalec za tajkunizacijo Slovenije.

Dokler ne bomo odpravili te anomalije, bomo imeli pohabljeno demokracijo kjer gre za boj med državo in zakulisno oblastjo, ki ima svoje korenine v nekdanjem dvojnem uradnem listu, v pobijanju in zapiranju političnih nasprotnikov in v totalitarnem izvajanju oblasti z UDBO in njenimi metodami. To se mi zdi ena najhujših cokel našega demokratičnega sistema (druge velike cokle so medijski monopol, nerazvita civilna družba, državno gospodarstvo, tajkunska bančna posojila). Anomalijo nam deloma pomaga  odpravljati čas. Najtrši »strici iz ozadja« so vsako leto bolj stari. Tudi zadnji partijski sekretar ni več tako lep in dinamičen kakor je bil nekoč. Čas naredi svoje. Vendar ne smemo pozabiti, da Gabrova šola proizvaja brezoblično množico brez vrednot, da želja po uspehu (beri lakomnost) prinaša vedno nove vojake za totalitarizem, da socialistični recidivi ohranjajo veliko ljudi v zablodi, da je v nedogled mogoče živeti na tuj račun. Vse skupaj pa pomeni onih zanesljivih 40%, ki hočejo naprej peljati»rikverc«.

Pobožne želje

Če hočemo priti v normalnost demokratičnega življenja, potem se ne smemo bati napora in dela. Slovenija je naša dežela, zanjo smo dolžni tudi delati. Blagor dežele je blagor vseh nas. Ne gre le za njeno gospodarsko blaginjo, gre tudi za njeno človeško blaginjo, za srčno kulturo in tisočletno tradicijo. Mi smo Slovenija in Slovenija smo mi. Ko pljuvamo vanjo, pljuvamo v lastno skledo in dobesedno po sebi. Lepo bi bilo, ko bi internacionalisti kontinuitete končno odkrili ljubezen do domovine in naroda in bi po svojih predstavnikih bili pripravljeni na skupna prizadevanja za njen blagor pa tudi na kakšno žrtve. Saj veste, žrtve morajo biti. Tudi levičarske.

Foto: Najboljeslike


24 KOMENTARJI

  1. Tudi dsne stranke se šele profilirajo, prej so bili samo levičarji, ki so nasprotovali revoliciji in nje dediščni. Od levih strank bi morda Lukšič lahko predstavljal čisto levico, to se pravi čisto marksistično. Čeprav z vsem bitjem nasprotujem tej filozofiji, pa spoštujem človeka, ki verjame vanjo in deluje po svojih prepričanjih. Vendar se Lukšič ne more izogniti organske navezave na tredicije revolucije in na ‘največjo generacijo Slovencev’, kot se je zadnjič izrazil. To povsem sfiži vse, kar sicer reče in naredi.

    Žal, očitni se pri nas resnično ne moremo politično opredeljevati, ne da bi se tako ali drugače (strastno) opredeljevali do medvojnega in povojnega dogajanja. Še huje, niti predvojnega dogajanja (v mislih imam Primorce in Italijane, pa tudi naša dva predvojna ideološka tabora) nismo spozobni videti brez prej omenjene prizme. Ne, dragi gospod Poznič, SLovenci ne moremo gledati naprej in zgodovino prepustiti zgodovinarjem. Kajti vse, kar si o čemurkoli mislimo, je pogojeno z zgodovino. Če hočemo karkoli spremeniti – in spremeniti SE moramo, če hočemo biti uspešni – bomo morali najprej v zgodovino in jo začeti čistiti. Vsi, ne le zgodovinarji.

    Misija nemogoče, tako rekoč.

  2. aktivistično trobljenje brez razumne podlage. čeprav se deloma strinjam z avtorjem, se mi zdi, da ne živiva v istem svetu. na zgoraj opisan način stvari dojemajo majhni otroci, nobene novinarske dodane vrednosti in globljega vpogleda v stvarnost -analize- ne zaznam. moralistično klobasanje, kot bi bral okorelo udbovsko komunistično literaturo.

      • že mogoče, če pod tem pojmuješ razmišljujočih in zaskrbljenih Slovencev, ki želimo demokratično kulturo in etiko, obsojamo povojno nasilje, vendar ne pristajamo na ceneno revizionistično propagando.

        • Naštej tri primere cenene revizionistične propagande, na katero “vi” (torej kaviar komunistki) ne pristajate!

          Seveda brez murglsko moralističnega klobasanja.

          • ta članek, nove državne proslave in skromna vsebina tvojih možganov. pa prihrani svoje kaviarmurgeljskoreportersko žaljenje zase, hrabri forumski junaček, sicer se ne bom več odzival.

          • Nove državne proslave, da so revizionizem? A so nas partizani osamosvojili od Jugoslavije? A so partizani zrušili komunizem?

            Potrjuješ vsebino članka v vsej vsebini.

          • jože, sva rekla brez murglsko moralističnega klobasanja.

            Vsebino svojih pingo možgančkov pa kar obdrži, nepismeni forumski revček. Poglejmo, kaj je zmoglo povedati revše o revizionizmu, na katerega on, murglski pingo, ne pristaja:

            “ta članek, nove državne proslave in skromna vsebina tvojih možganov. pa prihrani svoje kaviarmurgeljskoreportersko žaljenje zase, hrabri forumski junaček, sicer se ne bom več odzival” (jože).

            Bodi brez skrbi, tvoje pingvinsko oglašanje zares ne bo pogrešano.

          • Pazite, gospodje!

            Jože je zagrozil, da se ne bo več oglašal, če replike ne bodo na njegovem nivoju.

  3. Hvala, gospod Poznič za lucidno samorazkritje paralelnega vesolja SDS in RKC vernikov. Iz internetnih forumov direktno na tikovnico, brez vmesnika ! Neprecenljivo !

  4. Slovenci rabimo le eno Resnico, ta pa je brez laži – bo sicer težko, ker nas že sedemdeset let pitajo z bolševistično brozgo! A upa ne smemo opustiti, ja red bo treba narediti!

  5. Pravi antipol temu prispevku bi bilo moraliziranje kakega zateženega partijskega ideologa tam iz leta 1950 ali 1952. Žalostno in zaskrbljujoče je, da ta medij objavlja resnično neprimerne prispevke, ki so prežeti s sovraštvom, revanšizmom in ideološko izključevalnostjo. Predvsem pa ne vsebujejo niti trohice kritičnosti do sebe in do svojega ideološko-političnega tabora, ki je – zgodovinsko gledano – vse prej kot nedolžen in brezgrešen.

    Z eksplicitnimi delitvami Slovencev na “prave” in “neprave” pa je začel katoliški ideolog Anton Mahnič konec 19. stoletja; takrat se na Slovenskem o komunizmu nikomur še ni niti sanjalo. Toliko, da bo jasno!

    • Saj pravzaprav ne gre za sanje o kakem slovenskem komunizmu, ampak za jugoslovanizacijo in “ujedinjenja po srbsko”, do katerih je na Slovenskem tudi prišlo. In takrat se je o “ilirizmu” (srbizaciji) še kako govorilo.

      V tistih krajih temu rečejo nekako tako: “Isto sranje, drugo pakovanje!”

    • Tonja bi rada verbalni delikt.

      Zgodovinsko gledano je v Sloveniji le levica grešna, saj so oni začeli z revolucijo in pobijali drugače misleče ljudi, desnica jih ni.

      Z eksplicitnimi deltivami Slovencev na prave in na “izdajalce”, je začel komunizem. V 19. stoletju pa smo imeli le običajni pluralizem, ki ga komunajzerji še danes ne razumete.

    • Tonja, Mahniča pa nikar ne omenjaj ker go očitno poznaš iz pripovedovanj nesamokritičnih virov predvsem pa zelo pristranskih levičarskih. Kar popglejte, kaj si privošči Delo s eminentno osebnostjo, kot je g. kardinal Franc Rode. Razlike z škofom Vovkom je le toliko, da za kardinala Rodeta zadeva ne bo šla upajmo tako daleč, kot pri slednjem omenjenem. Zaradi čez vse mere podivjanega hujskaštva proti veri je prišlo do pravega divjanja proti odličnim duhovnikom in drugim cerkvenim dostojanstvenikom takratnega časa in celo fizičnega obračunavanja z njimi bodi si preko montiranih procesov in z njimi podžganih nahujskanih množic in med njimi pravih izurjenih kriminalcev(požig škofa volka v Novem mestu).
      Če bodo naši mediji maširali še naprej po Titovi poti ozirama po poti podžiganja nestrpnosti do nedolžnih, ki jim krivda še ni v ničemer dokazana. Pa kaj je eno očetovstvo proti barbarizmu brez primere, ki ga izvajajo pri nas levičarski samodršci od Kučana do Jankoviča… zarati te bande je pri nas veiko delavcev na cesti. Državljanom so odtujili ogromno njihovega zasluženega denarja. Ga pokradli in naložili v tujih dežalah v davčnih oazah. Zaradi teh zločinov so ljudje dejansko na robu preživetja in nekateri UMIRAJAO od uboštva in obupa počasi na obroka. Teh tovarišev pa se Delo ne bo lotilo…Saj jim končno celo ti zločinci naročajo, koga naj v obilju polivajo s svojo gnojnico. Naj zaveden narod tolče in odriha po cerkvi, da se bodo ti kriminalci še napšrej naslajali ob preganjanju tistih, ki za narodovo nesrečo niso čisto nič krivi, katere bremeni le to, da bi radi svojemu narodu, ki ga izkreno ljubijo, odprli oči za resnico z veliko začetnico, ki je že na vreatih in trka in bo tudi kmalu vstopila…v življenje vsakega, ki ji bo odprl vrata svojega srca. Zato vsi, ki se sprenevedate, vedite, da to delate v lastno škodo. Čas hitro vbeži in resnico spoznava le tisti, ki mu laž ni oslepila oči.

      • Pa kaj je eno očetovstvo … Tudi če bi bilo … Kakor se je Delo tega lotilo, je bolj verjetno cilj uničiti Rodeta in prizadeti Cerkev grajen povsem na izjavi znanega razsvetljenca izpred nekaj stoletij, ki je za borbo proti Cerkvi položil temelje tej zelo učinkoviti strategiji in sicer z besedami:
        “Laži, laži, laži! Nekaj bo že ostalo.” Voltaire In kaj bo ostalo od te preklete laži, ki je poosebljena v raju v podobi kače speljala človeštvo na pčota, ki se jih še danes očitno zelo krčevito oklepa.
        Gorje mu, kdor postavlja denar pred vrednost človeške osebe. Temu postane človek sredstvo do cilja, ki je imeti več, imeti več denarja, imeti več moči, oblasti… In ko tak človek pride na oblast, postane Ramzes II., faraon, ki se je v svoji moči zaklel da ne da svobode ljudstvu, ki mu je po Mojzesu vladal Jahve…rimski cesarji, kot sta Neron in Dioklecian, ki so preganjali ljudi drugačnega prepričanja. Veliko jima jih je sledilo v kasnejših časih, ki so preganjali ljudi, katerih glavna napaka je bila, da se niso mogli odreči svojemu poštenju in resnici, temelječi na njihovem prepričanju – krščanstvu. In tako vse do modernega časa, ko so ideologije laži v zadnem stoletnem obdobju preganjali…spet verne zaradi njihove neomajne zvestobe poštenju in narodu. Tri trnove rože: nacizem, fašizem in mednje po obsegu zločinov še okrutnejši in obsežnejši…komunizem.

      • Berem: “Naj zaveden narod tolče in odriha po cerkvi …” Meni se skoraj pa zdi, da narod pravzaprav želi biti zaveden. No obup na stran!
        🙁

        Narod je tak, ker nima luči in v temi brez luči pač ni mogoče ničesar videti. Tako luč bi lahko bili kristjani združeni v Cerkev, vendar je še tisti mali plamen ugasnil mariborski finančni polom. Mogoče ne ravno strašna izguba sama, kot vzdušje med vodstvom Cerkve, kot ga je opisal nuncij: “Ljudje se čudijo temu, zakaj se tisti, ki so bili odgovorni za to situacijo, ne čutijo odgovorne.”
        Več o tem na: http://radio.ognjisce.si/sl/132/aktualno/8111/

  6. Meni je pa zanimiv tisti del prispevka, ki govori o vesti. Znano je opravičilo: “Saj vsi tako delajo.” Ko je bila revolucija še dobra in neomadeževana, je bilo zato enostavno utišati vest. Ko pa je čas začel odstranjevati lažno podobo in so se stvari začele poimenovati s pravim imenom, ko se čas življenja izteka – panika. Redki so, ki vidijo, da je križ njihova rešitev, kjer je Bog zveličal celo razbojnika. Običajno (pravilno) dojemajo križ kot luč, ki razkriva njihova dela tudi njim samim in je zato njihov sovražnik.
    Dejstvo, da je tudi Cerkev potrebna luči ne spreminja pomena križa. Nasprotno, bolj ko je Cerkev kot predstvanik križa umazana (upravičeno in neupravičeno), lažje je miriti vest.

    Toliko o belolasih očetih naroda. Sedanjost? Katero naključje je sedaj v ozadju? Mislim v smislu, kot je nokoč Karba prinesel Patrio tik pred volitvami. Kaj dogaja sedaj? Kdo noče, da bi razmišljali o današnjem dnevu? Koga je najbolj strah prihodnosti?

  7. Če hočemo priti v normalnost demokratičnega življenja, potem se ne smemo bati napora in dela. Slovenija je naša dežela, zanjo smo dolžni tudi delati. Blagor dežele je blagor vseh nas. Ne gre le za njeno gospodarsko blaginjo, gre tudi za njeno človeško blaginjo, za srčno kulturo in tisočletno tradicijo. Mi smo Slovenija in Slovenija smo mi. Ko pljuvamo vanjo, pljuvamo v lastno skledo in dobesedno po sebi. Lepo bi bilo, ko bi internacionalisti kontinuitete končno odkrili ljubezen do domovine in naroda in bi po svojih predstavnikih bili pripravljeni na skupna prizadevanja za njen blagor pa tudi na kakšno žrtve. Saj veste, žrtve morajo biti. Tudi levičarske.

    Žrtve morajo biti. Vendar moramo biti realni. Na levičarje tu ne moremo čakati. Levičarji nimajo transcendence, ne vere v vstalega Odrešenika. Zato imamo kristjani svetlobna leta prednosti pred njimi in od našega zadržanja in pričevanja je odvisna naša in končno tudi njihova usoda. Ravno zaradi teh dejstev je kriza, ki danes pretresa Cerkev, zelo potrebna, ker je to obenem za vse nas velika priložnost da verni pogumno spregovorimo o razlogih našega upanja, ki odločno sega onstran groba in vsega minljivega, ki je edina trdna točka v tem svetu, ki se potaplja v krizi vrednot, ki izginjajo v blatu nihilizma in relativizma. Pisatelj Alojz Rebula je pred časom zapisal, da je prihajajoča kriza velika milost… S tem se popolnoma strinjam. Prepričan sem da je velika milost tudi finančni polom Mariborske nadškofije, ki je po mojem mnenju samo odraz splošne slovenske gospodarske krize. Med ljudmi se je nmreč na tihem utrjevalo upanje, da bo prišla morda gospodarska rešitev krize po Cerkvi. Verjemimo, da je Bogu ljubši skesan duh, kot obilno premoženje vernikov, polne puščice in razne škatlje pri “ofru”. Izboljšava gmotnega stanja bolj težko privede do zavedanja resnične krize, še posebej če je v krizi ugled poštenega poslovnja. Saj smo že skoraj splošno prepričani, da se poštenje ne izplača.
    Lahko se zgodi, in se tudi bo, da bo družba radikalno obubožala in da bo šele po izkustvu revščine pri mnogih prišlo do katarze in notranje prenove. Bomo res tako zakrknjeni, kot je bil faraon, da se niti ob smrti lastnega sina ni spametoval in je bila “kriza” zanj usodna. Z vso svojo vojsko je zaradi zakrknjenosti srca končal na dnu rdečega morja. Tudi naši civilizaciji grozi rdeče “morje” koimunističnih zakrknjecev. Njihova radikalna ideologija je grobišče narodov. Bomo pravi čas sposobni spregledati to resnico? To veliko in usodno zablodo sodobnega časa?
    Upirati se božjim zapovedim pomeni upirati se življenju v izobilju (tu niso mišljene materialne dobrine) in na široko odpirati vrata civilizaciji smrti, ki je skrita v moralnem razkroju posameznika in družbe.
    AlFe pravi malo višje pravi “Obup na stran!” in kako prav ima!!! Kristjan ne more obupati pa tudi če bi se mu cel svet postavil nasproti. Že pokojna sorodnica mi je enkrat pisala: Svet ne potrebuje nič več in nič manj kot ljudi, ki upčajo tudi v današnjem svetu odgovoriti na Božji glas in svetu z lastnim življenjem prevajati svetost iz žive besede v tisti živi jezik, ki ga svet še razume. V jezik pristne in požrtvovalne ljubezni do bližnjega. Bodimo pogumni pri tem. To je edini pravi odgovor na sovražno razpoloženje sveta nasproti krščanstvu. In v verzih mi je to takole izrazila:

    Mar nam more dati več nebo,
    ko greh povrne z milostjo.
    Sovražtvo v Ljubezni moč zgubi,
    življenje novo v smrti se rodi.

    Mir in dobro!

Comments are closed.