Zgodilo se je nekaj, kar normalnemu človeku ne gre v glavo. Volitve leta 2008 so zaključile vladno obdobje, ki je bilo izjemoma v domeni pretežno demokratične strani. Gospodarjenje je bilo v primerjavi z drugimi vladami naravnost odlično in rezultati so bili dobri. Toda volivci so pomlad kaznovali in nagradili kontinuiteto. Ta se potem loti vladanja z znanimi manirami. Rezultati so porazni in Slovenija zdrsne z vrha uspešnosti na rep. Kljub medijski in splošni orkestraciji v vladno korist se vsenavzočega mazaštva ne da zakriti, tako da postanejo edini izhod predčasne volitve. In kaj pravi na to slovenski volivec? Izvoli isto!
In ta NE!, namenjen prepričljivi parlamentarni večini demokratične strani, traja že od prvih volitev sem.
Drugačen odziv volivcev bi bil naraven, razumen, logičen in nujen. A volitve v Sloveniji padajo v posebno okolje. Ideološko napadanje je neizprosno že dvajset let, pri čemer po hrbtu udarja predvsem krščansko politiko, ki ima daleč največ naklonjenosti do zgodovinske resnice. Tukaj kaže omeniti, da se vsak laiški nastop v javnosti »po potrebi«povezuje s hierarhijo slovenske Cerkve, z njenimi namišljenimi in resničnimi škandali, kar kristjanu volivcu ali kristjanu politiku seveda ni v korist. Vseskozi se zasmehuje in blati politično delo, kar se spretno zvrača na demokratično stran politikov. V zvezi z resničnimi nečednostmi v javnost spuščajo krilatice, da so vsi enaki, kar spet jemlje verodostojnost poštenim. Že v začetku demokratizacije so uvajali različne manevre, da demokracija ni mogla zaživeti polnokrvno. To je bila ustanovitev domnevno desničarske stranke in raznih kvazi stanovskih strank, od katerih upokojenska še vedno cveti. Naslednja taka reč je spodbujanje na videz neopredeljenih list na lokalnem nivoju – seveda vedno v kontekstu superiornih »nadstrankarskih« in »neodvisnih« kandidatur. Vse to v ljudeh povečuje strah pred opredelitvijo, še bolj pa pred zaresno vključitvijo v strankarsko delo.
Zadnja leta so, kot smo videli, mediji z mnenjskimi voditelji krivdo za nezadovoljstvo namesto obupnemu vodenju države zvračali kar počez na politiko, na stranke, na demokracijo, na kapitalizem in na »znane obraze«. Na tak način so listam na stežaj odprli vrata tudi v slovenski parlament. Seveda ima ekskluzivno pravico nad vsemi temi »strokovnimi«, »nestrankarskimi« in »nepolitičnimi« pojavi kontinuiteta, ki se skriva za različnimi fasadami. Z eno ali drugo intrigo vedno znova prevara naivnega volivca.
Več: Družina
