Revolucionarno nasilje v Ljubljani v letih 1941 in 1942

0

spomenik revolucijeV teh dneh se spominjamo 70 letnice množičnih povojnih pobojev vrnjenih slovenskih domobrancev in drugih pripadnikov protikomunističnih enot z območja nekdanje Jugoslavije. V nekaterih slovenskih medijih skušajo ta dogodek s pomočjo dela zgodovinske stroke umestiti zgolj v okvir splošnega kaosa v Evropi ob koncu svetovne morije in zanosu zmagovalcev, ki so se znesli nad poraženci. Vendar je potrebno v slovenskem primeru poleg tega nujno upoštevati še eno dimenzijo dogajanja – medvojno revolucionarno nasilje, katerega prvi vrh je na Slovenskem, zlasti v Ljubljani in Ljubljanski pokrajini, potekal spomladi leta 1942, drugi vrh v tednih po kapitulaciji Italije jeseni 1943 in tretji neposredno ob koncu vojne, maja in junija 1945.

Na to je v torek, 26. maja 2015, na dobro obiskanem predavanju v Arhivu Republike Slovenije opozoril tudi zgodovinar dr. Damjan Hančič s Študijskega centra za narodno spravo, ki je na predavanju predstavil izsledke svoje raziskave o revolucionarnem nasilju v Ljubljani v letih 1941 in 1942, v obdobju preden so na tem prostoru nastali oboroženi oddelki protirevolucije (vaške straže v ljubljanskih predmestjih in Ljubljanska varnostna straža v samem mestu).

Povzemamo nekaj poudarkov iz njegove predstavitve:

Več plasti medvojnega dogajanja

V zvezi s preučevanjem nasilja med drugo svetovno vojno na Slovenskem in tudi v Ljubljani je potrebno poudariti, da so potekali hkrati okupacija, kolaboracija, upor proti okupatorju, revolucija in protirevolucija ter da se je v posameznih konkretnih oblikah delovanja posameznikov lahko prepletalo več vidikov hkrati, zato je marsikdaj težko natančno ugotoviti značilnosti delovanja in opredeljevanja posameznika.

Tanka meja med odporniškim oz. »narodno-osvobodilnim« ter »revolucionarnim«

Izraz »revolucionarno nasilje« pomeni nasilje, ki so ga v času druge svetovne vojne izvajale vojaške oz. oborožene enote pod odločujočim vplivom komunistične partije. Te so v okviru svojega (odporniškega) delovanja pogosto izvajale nasilje nad prebivalstvom tudi iz političnih razlogov.

Kako tanka je bila ločnica med narodno-osvobodilnim bojem in komunistično revolucijo zelo jasno opozori zgodovinarka dr. Vida Deželak Barič (INZ) v svoji knjigi Komunistična partija Slovenije in revolucionarno gibanje 1941 – 1943. Takole piše: »Med okupacijo 1941–1945 se je v Sloveniji vzpostavilo močno odporniško gibanje v okviru Osvobodilne fronte slovenskega naroda, ki ga je vzpodbudila in vodila Komunistična partija Slovenije. Ob odporu okupatorjem je potekala tudi avtentična revolucija, ki je ni mogoče prekriti in prikriti z osvobodilnim bojem, čeprav so bili nosilci obojega lahko iste osebe, torej komunisti. Šlo je predvsem za odločitev KPS, da v okviru oziroma prek protifašističnega boja izvede revolucijo, saj je okupacijo in širšo pripravljenost na odpor proti vsemu, kar je le-ta prinašala, ocenjevala kot edinstveno priložnost za uresničitev revolucionarnih ciljev. Danes lahko rečemo, da brez vojne in okupacije komunistom nikoli ne bi uspel preboj iz povsem marginalne predvojne stranke v edino vladajočo stranko po končani vojni…«

Kdo je izvajal revolucionarno nasilje

Revolucionarno nasilje so povzročile bodisi (v mestnem središču Ljubljane) pripadniki Varnostno obveščevalne službe – VOS (varnostniki), Narodne zaščite bodisi (zlasti na obrobju Ljubljane in njenih predmestjih) tudi redne partizanske enote. Ti so izvrševali umore, oz. kot so jih imenovali »likvidacije« ali »justifikacije« na podlagi odločitve samooklicanih vosovskih »sodišč«, ki so bila hkrati preiskovalni in sodni organ in tako še manj legitimna, upravičena ter pravno korektna kot odločitve poznejših t. i. »partizanskih sodišč«, ki tudi ne morejo predstavljati neke pravne varnosti in neodvisnosti sojenja, ampak gre za tipična revolucionarna sodišča, v kolikor je besedo »sodišče« v tem primeru sploh upravičeno uporabljati.

Krajevna opredelitev raziskave

Prikaz žrtev v Hančičevi raziskavi zajema tisto območje današnje Mestne občine Ljubljana, ki je bilo od aprila 1941 pod italijansko okupacijo, severozahodnega dela (Črnuče, Gunclje, Vižmarje, Šentvid, Tacen), ki je bilo pod nemško okupacijo, ta prispevek ne zajema, ker je bil tam razvoj revolucije zaradi narave nemškega okupacijskega sistema drugačen in je tam revolucionarno nasilje doseglo vrh v letu 1944.

Časovnica revolucionarnega nasilja v Ljubljani

Jožef Sušnik, prva žrtev revolucionarnega nasilja v Ljubljani
Jožef Sušnik, prva žrtev revolucionarnega nasilja v Ljubljani

Glavnina prikaza revolucionarnega nasilja v Ljubljani zajema obdobje od julija 1941 do novembra 1942. To je čas, ko je bila intenzivnost revolucionarnega nasilja v mestu Ljubljana največja in so bili njegove žrtve večinoma neoboroženi civilisti (deloma tudi partizani, ki so jih »likvidirali« sami partizani), saj v tem obdobju v Ljubljani še ni bilo oboroženih oddelkov protirevolucionarne strani oz. le-ti še niso začeli delovati.

Druga pomembna časovna točka pri dvigu števila žrtev revolucionarnega nasilja je obdobje neposredno po kapitulaciji Italije, septembra in oktobra 1943. Žrtve, ki so izvirale iz Ljubljane, niso bile umorjene v Ljubljani, ampak na Dolenjskem in gre bodisi za oborožene pripadnike protirevolucionarne strani. Gre za pripadnike vaških straž, ki so se v strahu pred fizičnim iztrebljenjem zatekli pod italijansko zaščito in se z dovoljenjem okupacijskih oblasti uprli partizanskemu in vosovskemu pobijanju in ropanju ter za predstavnike (staro)jugoslovanske kraljeve vojske v domovini (četniki), ki so delovali pod vodstvom Draže Mihajlovića, ki je bil takrat vojni minister od zaveznikov mednarodno priznane begunske kraljeve vlade v Londonu.

Tretji dvig revolucionarnega nasilja predstavlja konec vojne, ko je revolucionarna stran neposredno po zmagi in prevzemu oblasti obračunala zlasti z domobranskimi vojaki, ki so jim jih kot ujetnike izročile britanske zasedbene oblasti na avstrijskem Koroškem. Med njimi je bilo tudi precej Ljubljančanov.

01 tabela zrtve

Število žrtev revolucionarnega nasilja in njihova kategorizacija od julija 1941 do vključno oktobra 1942

Če se sedaj povrnemo v prvo obdobje revolucionarnega nasilja na ljubljanskem območju, ugotovimo, da je bilo vseh smrtnih žrtev revolucionarnega nasilja 173: za 90 primerov smrti (53%) so odgovorne partizanske enote, 80 primerov smrti oseb (47%) so izvršili pripadniki VOS, tri žrtve pa so povzročili člani ali simpatizerji KPS že v času (avgust 1941), ko še ni deloval niti VOS niti partizanske enote.

Na podlagi predstavljenega seznama žrtev je razvidno, da je revolucionarna stran v obdobju od julija 1941 do konca oktobra 1942 izvedla napade, atentate ali ugrabitve na 207 osebah, od tega je bilo do konca oktobra 1942 kar 173 oseb tudi ubitih. Med temi je bilo 161 civilistov oz. nevojaških žrtev in 12 partizanov ter partizanskih dezerterjev (vojaških žrtev revolucionarne strani). Do konca leta 1941 je revolucionarna stran izvedla na obravnavanem območju napade na 35 oseb in pri tem ubila 23 oseb, v letu 1942 pa je revolucionarna stran v Ljubljani izvedla napade na 180 oseb, od tega jih je ubila 160 (do konca oktobra 1942 kar 152). Če gledamo v celoti, je revolucionarno nasilje na obravnavanem območju doseglo vrhunec v poleti (v mesecih junij, julij in avgust 1942), čemur je botrovalo zlasti povečanje nasilja, ki so ga povzročale partizanske enote v neposredni okolici Ljubljane, medtem ko je bilo nasilja VOS v ožjem mestu Ljubljana največje v obdobju od marca do junija 1942. Od 173 žrtev je bilo 40 žensk kar znaša 23%. Med partizanskimi žrtvami revolucionarnega nasilja je žensk kar 50% (štiri od osmih), med civilistkami pa je delež ženskih žrtev 22,3% (36 od 161).

02 graf zrtve

Če primerjamo smrtne žrtve zgolj na območju (središča) Ljubljane, ki je bilo obdano z bodečo žico, ugotovimo, da je revolucionarna stran v obravnavanem času ubila 8 okupatorjevih oseb in kar 80 Slovencev.

Če analiziramo smrtne žrtve v tem obdobju, ki so jih v Ljubljani povzročili oboroženi pripadniki revolucionarne strani, bi večino od njih jih lahko uvrstili v naslednjih nekaj kategorij:

A. Predvojni policisti, stražniki, orožniki, mestni in državni uradniki
B. Častniki bivše kraljeve jugoslovanske vojske
C. Železničarji, vlakovodje, železniški delavci
D. Predstavniki politično-strankarskega in sindikalnega življenja Ljubljane
E. Predvojni emigranti s Primorske
F. Partizanski dezerterji, »nezanesljivi« partizani in pripadniki OF
G. Dekleta, ki so jim očitali druženje z italijanskimi vojaki
H. Obrtniki in delavci, ki so opravljali delo na terenu ali imeli veliko stikov z ljudmi
I. Zajeti interniranci na vlaku pri Verdu, ki se niso želeli pridružiti partizanom

Sami politični umori v ožjem pomenu besede torej predstavljajo le eno od kategorij žrtev revolucionarnega nasilja, seveda pa vsako samovoljno pobijanje prebivalstva in zakonitih oboroženih predstavnikov oblasti, ki zagotavljajo red in mir (orožniki, stražniki) s strani ene od družbeno-političnih skupin takoj postane tudi politični problem, zato so vse te žrtve revolucionarnega nasilja deloma tudi politične, ne glede na to, v katero od kategorij žrtev spadajo. Poleg tega je skoraj vse žrtve oz. njihove sorodnike po vojni povezovala zaplemba premoženja in pa prezir ter zapostavljanje na mnogih področjih s strani povojnih komunističnih oblasti.

Celotnemu predavanju lahko prisluhnete na You tube kanalu Socialne akademije.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.