Revolucionarno nasilje in Jože Pirjevec

14

Ob nedavni predstavitvi knjige mag. Renata Podbersiča, Revolucionarno nasilje na Primorskem, ki je potekala tudi v Trstu in Gorici, se je »ocene« knjige z gloso v dveh nadaljevanjih v Primorskem dnevniku lotil uveljavljeni zgodovinar Jože Pirjevec. Glosa je namenjena obračunu s knjigo in zmanjševanju kredibilnosti avtorja ter tistih, ki smo na predstavitvah sodelovali. Preseneča najprej to, da se je uveljavljen zgodovinar tematike knjige lotil v časnikarski formi, ki je bolj prikladna takrat, ko avtor za svoje trditve nima dokazov ampak le močan motiv. Veliko boljša bi bila resna ocena knjige po strokovnih kriterijih in polemika o dejstvih. Seveda pa ob knjigi, ki sloni na dokumentarnih virih in pričevanjih to ni lahka naloga.

Gospod Pirjevec je zapisal, da ga moti moja trditev, da sodi zgodba o medvojni enotnosti Primorcev v mitologijo. Kaj g. Pirjevca pa še koga drugega moti, ni nikakršen argument. Pomembna so dejstva in v našem primeru to kar je bilo z moje strani povedano. Na predstavitvi Podbersičeve knjige sem tako izpostavil, da gre za zgodovinsko delo; »ki bo odločno zarezalo in razprlo kovinsko težko in prašno zaveso, ki desetletja, tudi po letu 1990, vzdržuje farso o drugačni, skoraj idilični primorski narodno osvobodilni zgodovini. Da se razumemo; knjiga ne zmanjšuje pomena osvobodilnega boja, elementi tega so bili prisotni tudi na Primorskem, prav tako ne prispevka številnih rojakov, ki so se partizanskemu boju pridružili iz čistih narodnih nagibov in se niso kompromitirali z zločini. Pač pa z dokumenti, pričevanji in dragoceno analizo dopolnjuje primorsko polpreteklo zgodovino, zlasti Goriško in Vipavsko, v najtežjih časih druge svetovne vojne in razgalja revolucionarno nasilje, ki ga je ljubljanska partijska vrhuška, na čelu s Kardeljem in Kidričem ter pribočniki, med katerimi je bil tudi še živeči Janez Stanovnik, izvajala na primorski zemlji.« Konec citata.

Dejstvo je, da je bil sovjetski model revolucije s komunističnim terorjem vred prenesen in vsiljen iz ljubljanskih partijskih krogov. Primorci, ki so bili ne glede na politično prepričanje, v temelju narodnjaki, za takšno divjanje, pobijanje lastnih ljudi niso bili. Oborožen odpor Tigra, ki ga je sedanji predsednik SD, Igor Lukšič označil za teroristično organizacijo, ni bil vprežen v nobeno totalitarno ideologijo ampak je imel narodnoobrambni značaj. Partija je zato iskala posameznike, po rodu Primorce, ki so že bili indoktrinirani z revolucionarno justico. In kaj so bile prioritete teh uvoženih kadrov? Umori uglednih narodnoobrambnih delavcev Antona Rejca, Iva Brica in drugih, ki so jih do tedaj preganjali fašisti. Pomembna jim je bila eliminacija Tigrovcev – tu sledi vprašanje je ali jih je več ugonobil fašizem ali komunizem? Podobno je bilo s primorskimi padalci, preživeli so le tisti, ki niso prišli v roke slovenski Ozni. V isti kontekst sodi obravnava primorske duhovščine, ki je bila kljub izjemni narodnoobrambni drži pred in med vojno, zlasti po 1945, deležna podobnega preganjanja kot njihovi kolegi na Kranjskem.

Gospod Pirjevec je nesrečno ali z namenom zavajanja pomešal tudi kontekst moje izjave o »primorskem moralnem in civilizacijskem primanjkljaju«. Poanta izrečenega izvira iz vprašanja, kako je mogoče, da se še v tem stoletju, 20 let po gospodarskem in političnem razsulu Titove Jugoslavije v krvavih vojnah, po vedenju kakšna je bila razsežnost povojnega ubijanja na slovenskih tleh, najdejo skupine, ki po primorskih gričih betonirajo Titove napise. Kot odgovor na to sem izpostavil, da je bila Primorska (v sedanjim mejah Slovenije) nekako edina ozemeljska celota v Evropi, poleg ogromne Sovjetske zveze, ki so jo skoraj 70 let obvladovali totalitarni režimi; od fašizma v začetku 20 let prejšnjega stoletja, prek kratke dobe nacizma med vojno, do komunizma, ki se je sesul leta 1990. Prav temu dolgemu obdobju življenja v totalitarnih režimih gre pripisati določen demokratičen ali civilizacijski deficit pri tistem delu primorskega življa, ki obnavlja Titove napise ali se s temi dejanji solidarizira. Podobna mentaliteta preveva organizirane skupine v današnji Rusiji, ki častijo Stalina.

Popolnoma nesprejemljiv in za prihodnost nevaren je moralni relativizem v stilu delitve diktatorjev kot so bili Tito, Musolini, Stalin ali Hitler, pa Pol Pot in podobne na  negativne a  tudi pozitivne osebnosti. Ne; ljudje, voditelji, posamezniki, ki so odgovorni za največje zločine proti človeštvu ne morejo biti tudi pozitivne osebnosti. Nekje, vsaj pri najhujših zločinih je meja, ko se človek tudi s še kako pozitivnimi dejanji kot osebnost ne more rehabilitirati.  Ali je Mussolini lahko tudi pozitivna osebnost, ker je gospodarsko dvignil povojno Italijo in gradil lepe avtoceste? Upam, da ne.

Motiv privržencev totalitarnih voditeljev je običajno sila preprost. Temelji na različnih privilegijih in koristih, ki so jih imeli oni ali njihovi predniki v bivšem režimu. To je jedro titoizma tudi v Sloveniji in v zamejstvu.

Lekcije o italijanskem (ne le fašističnem) terorju na Primorskem ne potrebujem, ker so mi tudi iz družinske zgodovine dobro znane. Ne škoduje pa, če se ponovijo. Nevredno pa je ob tem ignorirati revolucionarno nasilje, ki je Primorsko v veliki meri še trajneje prizadelo, sploh pa razdelilo – saj v tem primeru ni moril in uničeval tujec ampak Slovenec.

Za konec še komentar trditve gospoda Pirjevca, da s kolegom Podbersičem lahko govoriva v Gorici v materinem jeziku zahvaljujoč tistim, ki jih on zagovarja. To, da sva lahko govorila v Gorici slovensko in da sva govorila o tej temi, je zasluga očetov slovenske osamosvojitve in zrelega dela slovenske nacije na obeh straneh meje, ki si je prizadeval za demokratično državo. Še pred njimi so tu daljnovidni narodnjaki, od politikov do vojakov, ki so delovali za slovensko Gorico; zlasti v zadnjih 150 letih.

Da pa sva lahko govorila v Kulturnem domu Lojzeta Bratuža v Gorici, je velika zasluga zvestih in svobodnih Slovencev, ki so darovali energijo, čas in denar, da so zgradili ta dom in kljubovali ne italijanski asimilaciji ampak tudi slovenski komunistični politiki, ki je s svojim udbovskim podzemljem uničujoče ideološko razdvajala slovenski živelj v zamejstvu in izseljenstvu. Zahvala gre pokončnim ljudem, na primer g. Marjanu Terpinu, ob katerega se je obregnil Jože Pirjevec v svoji glosi, ne pa tistim, ki so svojo slovensko pripadnost prodajali za privilegije.

Želim ohraniti raven in gospoda Jožeta Pirjevca ne bom etiketiral na način kot skuša sam, ko naju z avtorjem knjige rine v paradigmo, poenostavljeno rečeno, za ali proti Hitlerju. Smo leta 2012, gospod Pirjevec. Skušajte razumeti, da nekateri v presoji slovenske zgodovine nimamo nobenih afinitet do treh totalitarizmov, ki so nas maličili. Ravno nasprotno. Gre za Slovenijo in Slovence; vse, tudi tiste, ki jih je komunistični režim preganjal, pobijal in zamolčal. In o tem, še neizpričanem v primorski zgodovini govori knjiga.

Foto: Renato Podbersič

 


14 KOMENTARJI

  1. Čestitke za tale odgovor.

    Naj prispeva kamenček v mozaiku zavesti med Slovenci, da se je treba za prihodnost soočiti z zgodovino in je ne potlačiti.

    • Gospod Štefan,
      jaz imam pozlačenje zgodovine samo za posledico “različnih privilegijih in koristih, ki so jih imeli oni ali njihovi predniki v bivšem režimu. To je jedro titoizma tudi v Sloveniji in v zamejstvu.”

      Če te privilegije odpravimo, bo vse ostalo takoj padlo!

      • Zdi se mi, da še ne bo padlo, ker imajo medije, denar, šolske programe, predvsem pa zbegani slovenski narod, ki se prodaja za drobtinice, namesto, kot delavci in kmetje v tujini za hlebce kruha!

  2. Ja, tale Pirjevec je res kaliber svoje vrste. Že ko ga gledaš v nastopanju na katerikoli TV, zlahka opaziš v njegovih očeh nekaj, kar ti daje misliti o njem. Ko pa odpre usta, pa vidiš, da si pred tem prav razmišljal. Njegovi komentarji postajajo vse agresivnejši in nestrpnejši, da ne rečem celo zlobni, če se s sogovornikom ne strinja. In to celo kot “ugleden” zgodovinar. Po mojem pač spada v tisto vrsto prisklednikov-podpornikov kontinuitete v Sloveniji, ki ima od tega življenske koristi, pa čeprav/ali celo, s potvarjanjem zgodovine.

  3. Katolicizem je izvor večine sekularnih totalitarizmov, v prvi vrsti seveda fašizmov, deloma tudi nacionalsocializma. Fašistični režimi na čelu s Francovim so bili povsem zlizani z RKC, nacisti pa nekoliko manj, saj so bili v osnovi velikonemško in germansko pogansko usmerjeni.

    Kdor se hoče podrobneje poučiti o tesni povezanosti med katolicizmom in raznimi fašizmi, naj si prebere odlično knjigo Avra Manhattana “Vatikan v 20. stoletju”.

    • Ali ste morda kdaj slisali za zavedne slovenske duhovnike, ki so storili za narod veliko dobrega, pa bili potem s strani KP obsojeni, zasledovani, zaprti in umorjeni?

      • Vsa čast jim, ampak to so bile izjeme. Izdajalska linija Hren-Mahnič-Rožman-Rode pa je pravilo! Če so jih po krivici preganjali in likvidirali, je to treba priznati in obžalovati!

        • V resnici bi Vas morali toziti, ker brez dokazov obsojate ljudi izdajalstva. Sramotno, nadvse sramotno, Kim!

  4. KER se Stanovnik zaradi njegove vpetosti v revolucijske podvige umika , imajo vedno pri roki PIRJEVCA ! Tako je tudi čest gost v ” Studiu city “, ker je pač borčetinam zmanjkalo ” verodostojnih ” sogovornikov ! Ker PRI ROKI DRUGIH NI , MORA ” RTV ” POŠILJATI VOZNIKA Z LIMUZINO PONJ V TRST IN GA PO ODDAJI DOSTAVITI DOMOV , seveda za lep honorar !

  5. V osnovi je problematičen socializem ( tako pri fašizmu in nacizmu) kot pri komunizmu.

    Da skrajšam: v Sloveniji je bil monopolen rdeči fašizem.

  6. Lahko je Pirjevcu simpatizirati z bljševiki, ker mu nibilo treba niti en dan živeti pod komunizmom.

    Res pa je dobro služil s tako kolaboracijo.

  7. »Na koncu gre pač za dejstvo, da sta se pred več kot 70 leti slovenska desnica in del cerkve odločila, da prevzameta vlogo Mussolinijevega in Hitlerjevega valpta.«
    Tako dr. Jože Pirjevec, zgodovinar | Mladina 28 | 13. 7. 2012/

    http://www.mladina.si/114004/na-kateri-strani-je-bil-kdo/?oddano=100#komentarji&utm_source=ref&utm_medium=web&utm_campaign=facebook

    Čeprav se večinsko ve, da je bil osrednji cilj NOB revolucija po boljševiškem zgledu, ki je žal uspela, a je povzročila ogromne žrtve in krivice.
    Slika Stalina je do leta 1948 v Sloveniji visela na vsakem javnem mestu.
    Smo skozi revolucijo med NOB postali torej Stalinovi vazali?
    Osrednji trg v Sloveniji je bil do osamosvojitve poimenovan TRG REVOLUCIJE, kar to potrjuje in pove vse!
    So nekateri v Sloveniji še vedno Stalinovi vazali?
    Vazal je zgodovinski naziv, ki se uporablja za spremljevalca, ki se je zavezal, da bo svojemu močnemu zaščitniku zvest do konca življenja. (Vir: Wikipedia)

  8. VAZALI so postali pitomci STALINOVE šole ! TI so posredovali zločinske metode k nam in jih udejanjali in to gre naprej v tretji , četrti rod . KUČAN je nosil marelo , torbo POPITU , KUČANU PAHOR , PAHORJU tisti fotograf iz SODRAŽICE ITD…

Comments are closed.